Prosto gibanje delavcev je temeljno načelo, zapisano v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije in podprto s sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Državljani EU imajo pravico:

• poiskati delo v drugi državi EU,
• se tam zaposliti brez delovnega dovoljenja,
• kot zaposleni tam prebivati,
• ostati tam tudi po končani zaposlitvi,
• do enakega obravnavanja kot državljani tiste države pri zaposlovanju, delovnih pogojih in socialnih in davčnih ugodnostih.

Državljani EU lahko nekatere oblike zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja prenesejo na državo, v kateri se zaposlijo (glej koordinacija sistemov socialne varnosti).

Načelo prostega gibanja delavcev na splošno velja tudi v državah Evropskega gospodarskega prostora: Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški.

Državljanom EU v drugih državah EU priznavajo tudi nekatere poklicne kvalifikacije (glej vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij).

Pravila koordinacije sistemov socialne varnosti EU varujejo pravice ljudi, ki se preselijo v drugo državo EU, Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico.

Kdo uveljavlja pravico do prostega gibanja?

• Iskalci dela, tj. državljani EU, ki v drugi državi EU iščejo delo (pod nekaterimi pogoji).
• Državljani EU, ki so zaposleni v drugi državi EU.
• Državljani EU, ki se po končani zaposlitvi v tujini vrnejo v domovino.
• Njihovi družinski člani.

Nekoliko drugačne so pravice za samozaposlene, študente, upokojence in druge delovno neaktivne ljudi. Več informacij o teh skupinah boste našli na portalu Tvoja Evropa.

Omejitve

• Na tej strani opisana pravica do prostega gibanja je svoboščina, ki jo ljudje uveljavljajo zaradi zaposlitve.
• Nekatere omejitve te svoboščine so povezane z javno varnostjo, javnim redom, javnim zdravjem in delom v javnem sektorju.