Archive:Statistični podatki o terciarnem izobraževanju

Podatki, pridobljeni septembra 2018.

Predvidena posodobitev članka: marca 2021.

This Statistics Explained article has been archived.

Highlights

V EU je bilo v letu 2016 19,6 milijona študentov terciarnega izobraževanja, od tega je bilo 61 % dodiplomskih študentov.

V letu 2016 je bilo med študenti terciarnega izobraževanja v EU 54 % žensk. Moški so bili v večini samo med doktorskimi študenti.

Skoraj tretjina študentov terciarnega izobraževanja v EU je v letu 2016 študirala družbene vede, novinarstvo, informatiko, poslovne, upravne ali pravne vede.

Razmerje med študenti in akademskim osebjem v terciarnem izobraževanju, 2016

Bolgarija: brez študentov doktorskega ali enakovrednega študija, vpisanih v znanstvene organizacije. Danska, Romunija: 2015. Irska: ni na voljo.
Francija: zasebni zavodi: ni zajeto. Krajše terciarno izobraževanje: nepopolno. Drugo terciarno izobraževanje: vključuje posekundarno neterciarno izobraževanje in del krajšega terciarnega izobraževanja.
Luksemburg: krajše terciarno izobraževanje: 2015. Skupaj: brez krajšega terciarnega izobraževanja.
Portugalska: drugo terciarno izobraževanje in celotno terciarno izobraževanje: vključuje osebje v posekundarnem neterciarnem izobraževanju, ki poučuje v visokošolskih zavodih. Drugo terciarno izobraževanje: 2014.
Združeno kraljestvo: krajše terciarno in drugo terciarno izobraževanje: 2014. Norveška: drugo in celotno terciarno izobraževanje: 2014.
Vir: Eurostat (spletna podatkovna koda: educ_uoe_perp04)

Ta članek, v katerem so predstavljeni statistični podatki o terciarnem izobraževanju (ravni ISCED 5–8) v Evropski uniji (EU), je del spletne publikacije o izobraževanju in usposabljanju v EU. Terciarno izobraževanje – ki ga zagotavljajo univerze in druge visokošolske institucije – je raven izobraževanja, ki sledi srednji šoli. Šteje se, da ima bistveno vlogo v družbi, saj spodbuja inovacije, povečuje gospodarski razvoj in rast ter na splošno izboljšuje blaginjo državljanov. Nekatere evropske univerze so med najuglednejšimi na svetu.

Številni komentatorji napovedujejo, da se bo v prihodnjih letih povečalo povpraševanje po visokokvalificiranih delavcih; teh v nekaterih državah članicah EU dejansko že primanjkuje. Zaradi digitalne tehnologije delovna mesta postajajo prožnejša in kompleksnejša. To pomeni, da vse več delodajalcev išče delavce, ki znajo upravljati kompleksne informacije, razmišljati neodvisno, biti ustvarjalni, pametno in učinkovito uporabljati vire ter uspešno komunicirati.

Razmeroma veliko študentov v terciarnem izobraževanju je mednarodno mobilnih in študirajo v tujini: analiza tega pojava je na voljo v ločenem članku.

Full article

Udeležba

V tabeli 1 so prikazani podatki o številu študentov na vsaki od štirih ravni terciarnega izobraževanja. Dodiplomsko, magistrsko in doktorsko raven terciarnega izobraževanja poznajo v vseh državah članicah EU, medtem ko kratko terciarno izobraževanje, ki običajno temelji na praksi in je poklicno usmerjeno v pripravo študentov na trg dela, ni del izobraževalnega sistema v Bolgariji, Estoniji, Grčiji, Litvi, Romuniji in na Finskem, prav tako pa ne niti v Lihtenštajnu, Severni Makedoniji ali Srbiji. Precej redko je tudi v več drugih državah, na primer na Češkem, v Nemčiji, na Hrvaškem, Poljskem ali Portugalskem.

Udeležba po ravneh

V EU-28 je bilo v letu 2016 19,6 milijona študentov terciarnega izobraževanja (glej tabelo 1), od tega jih je bilo 7,3 % vključenih v programe kratkega terciarnega izobraževanja, 61,3 % je bilo dodiplomskih študentov, 27,6 % magistrskih študentov in 3,9 % doktorskih študentov.

Nemčija, država članica EU z največ prebivalci, je imela v letu 2016 3,0 milijona študentov terciarnega izobraževanja, kar je bilo največ v EU in je ustrezalo 15,5 % vseh študentov terciarnega izobraževanja v EU-28. Francija (12,7 % vseh), Združeno kraljestvo (12,2 %), Španija (10,0 %), Italija (9,3 %) in Poljska (8,2 %) so imeli naslednje največje populacije študentov terciarnega izobraževanja, sledila jim je Nizozemska, kjer je študiralo 4,3 % vseh študentov terciarnega izobraževanja v EU-28.

Programi kratkega terciarnega izobraževanja so bili najpogostejši v Franciji, vanje pa je bila vključena petina (20,0 %) vseh študentov terciarnega izobraževanja; razmeroma pogosti so bili tudi v Španiji, Latviji in Avstriji ter na Malti, kjer je bilo vanje vpisanih od 19 % do 15 % študentov terciarnega izobraževanja. V Turčiji so bili programi kratkega terciarnega izobraževanja še pogostejši, saj je bila vanje vpisana malo več kot tretjina (34,2 %) vseh študentov terciarnega izobraževanja.

Dodiplomskih študentov je bilo v letu 2016 v vseh državah članicah EU več kot na kateri koli drugi ravni terciarnega izobraževanja. Dejansko so bile Francija, Avstrija in Luksemburg edine države članice, v katerih je bilo dodiplomskih študentov manj kot 50 % vseh študentov terciarnega izobraževanja. Nasprotno je bilo na Irskem (75,2 %), Nizozemskem (76,0 %) in v Litvi (76,6 %) več kot tri četrtine študentov terciarnega izobraževanja dodiplomskih študentov, ta delež je bil še večji v Grčiji, kjer je znašal skoraj devet desetin (87,2 %), velik delež pa sta imeli tudi Srbija (79,9 %) in Severna Makedonija (94,6 %).

Magistrski študenti so v letu 2016 pomenili manj kot petino vseh študentov terciarnega izobraževanja na Nizozemskem, v Belgiji, Združenem kraljestvu, Španiji in na Irskem (ter v Srbiji), v Grčiji (ter v Turčiji in Severni Makedoniji) pa jih je bilo manj kot desetina. Nasprotno so magistrski študenti pomenili več kot tretjino vseh študentov terciarnega izobraževanja na Portugalskem, Češkem, v Franciji, Luksemburgu, na Hrvaškem, Cipru, Slovaškem in v Italiji.

V letu 2016 je bil med državami članicami EU največji delež doktorskih študentov v terciarnem izobraževanju v Luksemburgu, in sicer je znašal 8,8 %, še večji delež pa je imel Lihtenštajn (18,3 %) – glej tabelo 1. Poleg teh razmeroma majhnih držav so imele naslednje največje deleže (med državami članicami EU) Finska (6,6 %), Češka in Nemčija (obe 6,5 %), med državami, ki niso članice in so prikazane v tabeli 1, pa je imela 8,3-odstotni delež Švica. V EU je imela najmanjši delež doktorskih študentov glede na skupno število študentov terciarnega izobraževanja Malta (0,9 %), kjer so bile visokošolske institucije ustanovljene šele pred kratkim in se zdaj širijo; nekoliko manjši delež je imela Severna Makedonija (0,7 %).

Udeležba moških in žensk v terciarnem izobraževanju

V letu 2016 je bilo v EU-28 med vsemi študenti terciarnega izobraževanja po ocenah 54,1 % žensk. Delež žensk med študenti terciarnega izobraževanja je bil nekoliko večji med magistrskimi študenti (57,1 %), nekoliko manjši pa med dodiplomskimi študenti (53,2 %) in udeleženci programov kratkega terciarnega izobraževanja (52,1 %). Med doktorskimi študenti je bila večina (52,2 %) moških.

V letu 2016 je bilo v terciarnem izobraževanju med študenti skoraj tri petine žensk na Švedskem, Slovaškem, v baltskih državah članicah in na Poljskem. Študentke so bile v terciarnem izobraževanju v večini tudi v vseh drugih državah članicah EU, razen v Grčiji (kjer je bilo v terciarnem izobraževanju med študenti 48,5 % žensk) in Nemčiji (48,2 %). V terciarnem izobraževanju so bile študentke v manjšini tudi v Švici, Turčiji in Lihtenštajnu.

Če se upoštevajo samo dodiplomski študenti, sta bili Grčija (47,8-odstotni delež žensk) in Nemčija (45,9 %) edini državi članici EU, ki sta imeli v letu 2016 več študentov kot študentk; tako pa je bilo tudi v Švici, Turčiji in Lihtenštajnu. Največji delež žensk med dodiplomskimi študenti je bil evidentiran na Švedskem (63,2 %). Med magistrskimi študenti so bile ženske v večini v vseh državah članicah EU, v manjšini pa v Turčiji in Lihtenštajnu. Največji delež študentk je bil evidentiran v baltskih državah članicah, na Poljskem, Cipru, v Sloveniji, na Hrvaškem in Slovaškem, kjer je bilo med vsemi magistrskimi študenti več kot 60 % žensk.

Na dveh ravneh terciarnega izobraževanja z manjšima populacijama študentov je bil položaj bolj raznovrsten. Pri kratkih programih je osem od 22 držav članic, za katere so na voljo podatki, imelo več študentov kot študentk, med doktorskimi študenti so bili moški v večini v polovici (14 od 28) držav članic EU, ženske pa v večini v drugi polovici držav.

Tabela 1: Število študentov terciarnega izobraževanja glede na raven in spol, 2016
(v tisočih)
Vir: Eurostat (educ_uoe_enrt01)

Študijska področja

V EU-28 je skoraj tretjina (32,0 %) vseh študentov v terciarnem izobraževanju v letu 2016 študirala družbene vede, novinarstvo, informatiko, poslovne, upravne ali pravne vede (opomba: za Nizozemsko so vključeni podatki za leto 2015). Na tem področju izobraževanja je bilo med študenti 57,6 % žensk – glej sliko 1. Drugo najpogostejše področje izobraževanja so bile študijske smeri, povezane s tehniko, proizvodnimi tehnologijami in gradbeništvom, na katerih je študiralo 15,7 % vseh študentov terciarnega izobraževanja. Na tem področju je bilo skoraj tri četrtine (74,1 %) vseh študentov moških. Tretje največje študijsko področje je bilo področje zdravstva in sociale s 13,4-odstotnim deležem vseh študentov terciarnega izobraževanja. Na tem področju je bilo med vsemi študenti terciarnega izobraževanja skoraj tri četrtine žensk (71,2 %). Med preostalimi področji izobraževanja, prikazanimi na sliki 1, je bil največji delež študentk evidentiran med tistimi, ki so študirale na področju izobraževalnih ved (kjer je bilo med študenti 78,0 % žensk), skoraj dve tretjini (64,5 %) študentk pa je bilo tudi na področju umetnosti in humanistike. Nasprotno je bil na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij delež moških glede na skupno število študentov terciarnega izobraževanja 61,1-odstoten.

Slika 1: Porazdelitev študentov terciarnega izobraževanja v EU-28 po področjih in spolu, 2016
(v %)
Vir: Eurostat (educ_uoe_enrt03)

Diplomanti

V letu 2016 je v EU-28 v ustanovah na področju terciarnega izobraževanja diplomiralo približno 4,7 milijona študentov: upoštevati je treba, da ta številka temelji na najnovejših razpoložljivih podatkih za vse države članice EU, pri čemer so za Nizozemsko vključeni podatki za leto 2015. Največ diplomantov v letu 2016 je imela Francija (773 tisoč), sledi ji Združeno kraljestvo (754 tisoč), precej za njima sta Nemčija (557 tisoč; ta številka ne vključuje diplomantov poklicnih akademij) in Poljska (488 tisoč). Opozoriti je treba tudi, da je razmeroma veliko število diplomantov v Združenem kraljestvu in Franciji vsaj v določeni meri posledica krajšega povprečnega trajanja programa; Francija je na primer imela med vsemi državami članicami EU največji delež študentov terciarnega izobraževanja, vključenih v kratke programe.

Tabela 2: Število diplomantov terciarnega izobraževanja po področjih, 2016
(v tisočih)
Vir: Eurostat (educ_uoe_grad02)

Analiza števila diplomantov v EU-28 v letu 2016 po študijskih področjih (podatki za Nizozemsko so za leto 2015) kaže, da je več kot tretjina (34,1 %) vseh študentov terciarnega izobraževanja diplomirala iz družbenih ved, novinarstva, informatike, poslovnih, upravnih ali pravnih ved. Ta delež je bil večji od enakovrednega deleža (32,0 %) študentov terciarnega izobraževanja, ki so v letu 2016 na tem področju še študirali, kar kaže, da se je v zadnjih letih na to študijsko smer vpisalo manj študentov oziroma da je bil na drugih področjih večji osip ali da so programi v povprečju trajali dlje. Podobno stanje je bilo mogoče opaziti na področju zdravstva in sociale, ki je imelo 13,7 % diplomantov iz 13,4 % populacije študentov terciarnega izobraževanja, ter na področju izobraževalnih ved (9,0 % diplomantov v primerjavi s 7,4 % študentov) in storitev (3,7 % diplomantov v primerjavi s 3,5 % študentov). Obratno stanje je bilo mogoče opaziti na drugih področjih izobraževanja: pri študijskih smereh, povezanih s tehniko, proizvodnimi tehnologijami in gradbeništvom (14,8 % diplomantov in 15,7 % študentov); v naravoslovju, matematiki, statistiki, informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (11,0 % diplomantov in 12,3 % študentov); v umetnosti in humanistiki (11,0 % diplomantov in 12,2 % študentov); v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in veterini (1,7 % diplomantov in 1,9 % študentov).

Tabela 3: Porazdelitev diplomantov terciarnega izobraževanja po področjih, 2016
(v %)
Vir: Eurostat (educ_uoe_grad02)

Med državami članicami EU je mogoče opredeliti nekaj področij, na katerih je – v primerjavi s povprečjem EU – v letu 2016 diplomiral še posebno velik ali posebno majhen delež študentov terciarnega izobraževanja. Delež diplomantov na področju družboslovnih ved, novinarstva, informatike, poslovnih, upravnih ali pravnih ved je bil razmeroma majhen na Finskem in v Španiji, kjer je znašal le nekaj več kot četrtino vseh diplomantov v letu 2016, medtem ko sta veliko večji delež imela Luksemburg (51,7 % vseh diplomantov) in Bolgarija (49,0 %). Podobna analiza študijskih smeri, povezanih s tehniko, proizvodnimi tehnologijami in gradbeništvom, razkriva, da je bil razmeroma majhen delež diplomantov na tem področju v Luksemburgu, na Nizozemskem (podatki za leto 2015), Malti in v Združenem kraljestvu, medtem ko so razmeroma velike deleže imele Avstrija (20,5 %), Portugalska (21,3 %) in zlasti Nemčija (22,0 %). Delež diplomantov na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij je bil razmeroma majhen v Belgiji, na Cipru, v Litvi in Bolgariji, medtem ko je bil posebno velik v Nemčiji (14,0 %), na Irskem (15,0 %) in v Združenem kraljestvu (17,2 %). Delež diplomantov na področju zdravstva in sociale je bil razmeroma majhen v Luksemburgu, Bolgariji, Nemčiji, Avstriji in na Cipru, medtem ko je bil razmeroma velik na Finskem (19,7 %), Danskem (20,3 %), Švedskem (22,2 %) in zlasti v Belgiji (26,5 %). Nazadnje, delež diplomantov na področju izobraževalnih ved je bil razmeroma majhen v Italiji, Franciji in Romuniji, posebno velik pa je bil v Španiji (16,5 %), na Madžarskem (16,6 %), Cipru (17,0 %) in Malti (18,0 %).

V EU-28 je bilo med vsemi diplomanti v letu 2016 skoraj tri petine (57,6 %) žensk. Analiza glede na študijsko smer v EU-28 (za Nizozemsko vključuje podatke za leto 2015) razkriva, da je bil ta delež nekoliko večji (60,7 %) na področju družbenih ved, novinarstva, informatike, poslovnih, upravnih in pravnih ved, da se je na področju umetnosti in humanistike povečal na več kot dve tretjini (66,9 %), da je na področju zdravstva in sociale znašal skoraj tri četrtine (73,9 %) ter da je bil največji na področju izobraževalnih ved, kjer je znašal več kot štiri petine (80,4 %) (glej sliko 2). Med vsemi diplomanti je bilo skoraj tri petine moških (57,5 %) na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij, skoraj tri četrtine (72,3 %) pa na področjih, povezanih s tehniko, proizvodnimi tehnologijami in gradbeništvom. Na dveh manjših področjih – področjih kmetijstva, gozdarstva, ribištva in veterine ter storitev – je bilo med diplomanti skoraj enako moških in žensk.

Slika 2: Porazdelitev diplomantov terciarnega izobraževanja v EU-28 po področjih in spolu, 2016
(v %)
Vir: Eurostat (educ_uoe_grad02)

Glede na velikost populacije, stare od 20 do 29 let, se je število diplomantov terciarnega izobraževanja na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij v zadnjih letih povečalo. Slika 3 prikazuje vrzel med številom moških in žensk, ki so na teh področjih diplomirali v letu 2016, pri čemer je v EU-28 na teh področjih diplomiralo skoraj dvakrat toliko moških kot žensk. Vrzel med spoloma pri diplomantih na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij je bila (glede na velikost populacije) najizrazitejša v Avstriji, kjer je na tem področju diplomiralo 2,7-krat več moških kot žensk; razmeroma velike razlike so bile tudi v Belgiji, na Finskem, Nizozemskem (podatki za leto 2015), Malti, v Luksemburgu, na Irskem in v Nemčiji. Nasprotno pa je na Cipru, v Romuniji in na Poljskem na področju naravoslovja, matematike, statistike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij (glede na velikost populacije) diplomiralo manj kot 40 % več moških kot žensk.

Slika 3: Število diplomantov terciarnega izobraževanja na področju naravoslovja, matematike, računalništva, tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva, 2016
(število na 1 000 prebivalcev, starih od 20 do 29 let)
Vir: Eurostat (educ_grad04)

Pedagoško osebje ter razmerja med študenti in akademskim osebjem

V letu 2016 je v EU-28 v terciarnem izobraževanju poučevalo 1,5 milijona oseb (za Dansko in Irsko so vključeni podatki za leto 2015) (glej tabelo 4), od tega jih je majhna manjšina – približno 100 tisoč – izvajala programe kratkega terciarnega izobraževanja. Več kot četrtina (27,1 %) pedagoškega osebja v terciarnem izobraževanju v EU-28 je bila v Nemčiji, po malo več kot desetina pa v Španiji (11,1 %) in Združenem kraljestvu (10,2 %).

Tabela 4: Pedagoško osebje v terciarnem izobraževanju glede na raven in spol, 2016
(v tisočih)
Vir: Eurostat (educ_uoe_perp01)

V nasprotju s pedagoškim osebjem v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, kjer so bile ženske v večini, so med pedagoškim osebjem v terciarnem izobraževanju prevladovali moški. V EU-28 je bilo skoraj tri petine (57,4 %) pedagoškega osebja v terciarnem izobraževanju v letu 2016 moških, pri čemer se je ta delež približal dvema tretjinama v Grčiji (66,2 %), večji od 60 % pa je bil tudi v Luksemburgu, na Malti, v Italiji, na Češkem in v Nemčiji. Nasprotno so bile ženske v večini med pedagoškim osebjem v terciarnem izobraževanju na Finskem (51,7 %), v Latviji (55,3 %) in Litvi (56,5 %).

V letu 2016 je v EU-28 razmerje med študenti in akademskim osebjem v terciarnem izobraževanju v povprečju znašalo 15,0. Med državami članicami EU je imela najvišje razmerje med študenti in osebjem Grčija (39,6), več kot 20 študentov na člana osebja pa je bilo evidentiranih tudi v Belgiji in Italiji. Nasprotno je razmerje med študenti in osebjem dosegalo enomestne številke v Luksemburgu (7,6 študenta na člana osebja) in na Malti (9,7), razmeroma nizko pa je bilo tudi na Švedskem in Danskem (podatki za leto 2015).

Tabela 5: Razmerja med študenti in akademskim osebjem v terciarnem izobraževanju, 2016
(število študentov na člana akademskega osebja)
Vir: Eurostat (educ_uoe_perp04)

Financiranje

Podatki v zvezi z javnimi izdatki za terciarno izobraževanje glede na bruto domači proizvod (BDP) so na voljo za 27 držav članic EU – glej sliko 4. To razmerje je v letu 2015 segalo od 0,5 % v Luksemburgu ter 0,7 % v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem in v Grčiji do 1,8 % v Avstriji in 1,9 % na Švedskem in Finskem, najvišje pa je bilo na Danskem, in sicer je znašalo 2,4 % (podatki za leto 2014). Povprečje za EU-28 je bilo 1,2 %.

Slika 4: Javni izdatki za terciarno izobraževanje glede na BDP, 2015
(v %)
Vir: Eurostat (educ_uoe_fine06)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Statistični podatki o terciarnem izobraževanju: tabele in slike (v angleščini)

Podatkovni viri

Vir

Standarde za mednarodno statistiko o izobraževanju določajo tri mednarodne organizacije:

Statistični inštitut (UIS) Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO);
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD);
Eurostat, statistični urad EU.

Vir podatkov, uporabljenih v tem članku, je skupna podatkovna zbirka Unesca/OECD/Eurostata (UOE) s statističnimi podatki o izobraževanju, ki je podlaga za ključne elemente Eurostatove zbirke statističnih podatkov o izobraževanju; Eurostat v kombinaciji s skupno podatkovno zbirko zbira tudi podatke o vpisih na regionalni ravni in učenju tujih jezikov.

Uredba (ES) št. 452/2008 z dne 23. aprila 2008 je pravna podlaga za pripravo in razvoj statističnih podatkov EU o izobraževanju in vseživljenjskem učenju. Evropska komisija je v zvezi z zbiranjem podatkov o izobraževanju in usposabljanju sprejela dve uredbi. Prva, Uredba Komisije (EU) št. 88/2011 z dne 2. februarja 2011, je zadevala podatke za šolski leti 2010/2011 in 2011/2012, druga, Uredba Komisije (EU) št. 912/2013 z dne 23. septembra 2013, pa zadeva podatke od šolskega leta 2012/2013.

Več informacij o skupni zbirki podatkov je na voljo v članku o metodologiji UOE.

Klasifikacija

Mednarodna standardna klasifikacija izobrazbe (ISCED) je podlaga za mednarodne statistične podatke o izobraževanju, pri čemer opisuje različne ravni izobraževanja; UNESCO jo je najprej razvil leta 1976, revidiral pa leta 1997 in nato še leta 2011. ISCED 2011 razlikuje med devetimi ravnmi izobraževanja: predšolska vzgoja (raven 0); osnovna šola (raven 1); nižje sekundarno izobraževanje (raven 2); višje sekundarno izobraževanje (raven 3); postsekundarno neterciarno izobraževanje (raven 4); kratko terciarno izobraževanje (raven 5); visokošolsko ali enakovredno izobraževanje (raven 6); magistrsko ali enakovredno izobraževanje (raven 7); doktorsko ali enakovredno izobraževanje (raven 8). Prvi rezultati na podlagi ISCED 2011 so bili objavljeni leta 2015, začenši s podatki za referenčno obdobje 2013 za podatke o študentih in pedagoškem osebju ter podatki za referenčno obdobje 2012 za podatke o izdatkih. Ta klasifikacija je podlaga za vse statistične podatke, predstavljene v tem članku.

Terciarno izobraževanje temelji na srednješolskem izobraževanju, pri čemer zagotavlja učne dejavnosti na posebnih področjih izobraževanja. Poleg tega, kar se običajno pojmuje kot „akademsko“ izobraževanje, vključuje tudi nadaljnje poklicno ali strokovno izobraževanje. Vsebina programov na terciarni ravni je zahtevnejša in naprednejša kot na nižjih ravneh ISCED. Eden od osnovnih pogojev za terciarno izobraževanje je uspešno dokončanje programov na ravni 3 ISCED, ki zagotavljajo neposreden prehod na programe prvega terciarnega izobraževanja (prehod je včasih mogoč tudi s programov na ravni 4 ISCED). Za vpis v izobraževalne programe je treba izpolnjevati zahteve glede kvalifikacij, pri čemer je vpis na teh ravneh lahko odvisen tudi od izbire predmetov in/ali doseženih ocen. Poleg tega je morda treba uspešno opraviti sprejemne izpite.

Običajno obstaja jasna hierarhija med kvalifikacijami, priznanimi s programi terciarnega izobraževanja. Vendar prehod med programi na terciarni ravni ni vedno jasno določen, tako da je programe včasih mogoče povezovati in prenašati kreditne točke z enega programa na drugega. V nekaterih primerih se lahko kreditne točke iz predhodno dokončanih izobraževalnih programov upoštevajo tudi pri dokončanju programa na višji ravni ISCED. Kljub temu je uspešno dokončana raven 7 ISCED običajno pogoj za vpis na raven 8 ISCED.

ISCED 1997 in ISCED 2011 sta prav tako opisovala področja izobraževanja in usposabljanja, vendar sta bila pozneje nadomeščena s klasifikacijo ISCED-F 2013. Podatki Eurostata po področjih izobraževanja so bili razvrščeni v skladu z ISCED 1997 (ki se glede področij izobraževanja ne razlikuje od ISCED 2011) do leta 2015. Podatki za leto 2016 in naprej bodo razvrščeni v skladu z ISCED-F 2013. Širše skupine področij izobraževanja v ISCED 1997 so: splošni programi; izobraževalne vede; umetnost in humanistika; družbene vede, poslovne in pravne vede; naravoslovje, matematika in računalništvo; tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo; kmetijstvo in veterina; zdravstvo in sociala ter storitve.

Ključni pojmi

Razmerja med študenti in akademskim osebjem za terciarno izobraževanje se izračunajo tako, da se število rednih študentov deli s številom članov akademskega osebja, zaposlenih za polni delovni čas; to razmerje se ne sme zamenjevati s povprečno velikostjo razreda, ki se nanaša na število študentov v posameznem programu ali razredu.

V tabelah v tem članku se uporablja naslednji zapis:
Vrednost v poševnem tisku	podatkovna vrednost je napovedana, začasna ali ocenjena in se bo zato verjetno spremenila;
:	ni na voljo, je zaupna ali nezanesljiva vrednost;
–	ni relevantno.

Ozadje

Bolonjski proces

Od uvedbe bolonjskega procesa (glej članek o uvedbi statističnih podatkov o izobraževanju in usposabljanju) je prišlo do pomembne širitve visokošolskih sistemov, ki so jo spremljale obsežne reforme struktur izobrazbenih stopenj in sistemov zagotavljanja kakovosti. Vendar je finančna in gospodarska kriza različno vplivala na visokošolsko izobraževanje, pri čemer so nekatere države članice EU povečale naložbe, druge pa radikalno zmanjšale izdatke za terciarno izobraževanje. V letu 2018 je Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo objavila pregled izvajanja bolonjskega procesa z naslovom The European Higher Education Area in 2018: Bologna Process Implementation Report (v angleščini).

Čeprav je bolonjski proces sprožil vrsto reform, da bi evropsko visokošolsko izobraževanje postalo bolj združljivo, primerljivo, konkurenčno in privlačno za študente, je samo del širših prizadevanj v zvezi z visokošolskim izobraževanjem. Za vzpostavitev sinergij med bolonjskim procesom in københavnskim procesom (za izboljšano evropsko sodelovanje pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju) so Evropska komisija in države članice EU oblikovale evropsko ogrodje kvalifikacij (EOK).

Evropa 2020 in strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju za leto 2020

Visokošolske institucije so ključni partnerji pri uresničevanju strategije EU za spodbujanje in ohranjanje rasti: strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast določa cilj, da bi moralo do leta 2020 v EU imeti visokošolsko izobrazbo 40 % ljudi, starih od 30 do 34 let. Izboljšanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh ter spodbujanje vključevanja v terciarno izobraževanje je tudi ena od integriranih smernic za gospodarstvo in zaposlovanje, revidiranih v okviru strategije Evropa 2020.

Svet je maja 2009 sprejel posodobljen strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (znan kot ET 2020). V njem so določeni štirje strateški cilji za izobraževanje in usposabljanje v EU:

uresničevanje načela vseživljenjskega učenja in mobilnosti;
izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja;
spodbujanje enakosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva ter
krepitev ustvarjalnosti in inovativnosti (vključno s podjetništvom) na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja.

Strategija določa več meril uspešnosti, ki morajo biti izpolnjena do leta 2020, vključno z zgoraj navedenim ciljem, da bi moral delež oseb, starih od 30 do 34 let, z zaključeno terciarno izobrazbo znašati vsaj 40 %. Svet je novembra 2011 sprejel še dve dodatni merili uspešnosti glede učne mobilnosti. Prvo od teh določa cilj za leto 2020, v skladu s katerim bi v povprečju moralo vsaj 20 % visokošolskih diplomantov v EU-28 opraviti obdobje visokošolskega študija ali usposabljanja (vključno z delovno prakso) v tujini, kar naj bi predstavljalo najmanj 15 kreditnih točk evropskega sistema prenašanja in zbiranja kreditnih točk (ECTS) ali trajalo najmanj tri mesece. Maja 2012 je bilo dodano še drugo merilo uspešnosti glede zaposljivosti, in sicer, da bi moral do leta 2020 delež zaposlenih diplomantov, starih od 20 do 34 let, ki so končali izobraževanje in usposabljanje največ tri leta pred referenčnim letom, v EU-28 znašati vsaj 82 %.

Erasmus+

Program Erasmus je bil eden od najbolj znanih evropskih programov in se je izvajal malo več kot četrt stoletja; v letu 2014 ga je nasledil program EU za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, tako imenovani Erasmus+. Na področju visokošolskega izobraževanja program Erasmus+ študentom in akademskemu osebju omogoča, da razvijajo svoje sposobnosti in si izboljšajo zaposlitvene možnosti. Študenti lahko študirajo v tujini do 12 mesecev (med vsakim ciklom terciarnega izobraževanja). V obdobju 2014–2020 naj bi v programu Erasmus+ sodelovalo več kot dva milijona visokošolskih študentov, kar po ocenah vključuje 25 tisoč študentov v skupnih magistrskih programih.

Evropska komisija je maja 2018 sprejela predloge za program Erasmus za obdobje 2021–2027, ki vključujejo podvojitev proračuna na 30 milijard EUR, kar naj bi 12 milijonom ljudi omogočilo sodelovanje v programu.