Reports
Datum: 16 dec 2016
Tema: Business support, Energy, Environment, EU Strategy for the Baltic Sea Region, EU Strategy for the Danube Region, Tourism, Transport, Research & Development, EU Strategy for the Adriatic and Ionian Region, Social inclusion, Jobs, Education and Training, Structural Funds management and Governance
Jeziki: bg | cs | da | de | el | en | es | et | fi | fr | hr | hu | it | lt | lv | mt | nl | pl | pt | ro | sk | sl | sv
Zaradi globalizacije so države bolj odvisne druga od druge in je zdaj potrebno čezmejno reševanje težav. Zato je treba premisliti, kako lahko makroregije kot nove funkcionalne enote prispevajo k boljšemu izvajanju politik in programov EU ter doseganju teritorialne kohezije, kot je opredeljena v členu 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Na pobudo številnih držav in regij EU so kot dopolnitev tradicionalnih državnih politik teritorialnega upravljanja nastale makroregionalne strategije. Namenjene so reševanju skupnih izzivov, kot so na inovacijah temelječa rast ter okoljske ali podnebne spremembe, pri tem pa uporabljajo pristop od spodaj navzgor, v katerega so vključeni nacionalni, regionalni in lokalni akterji.
Odkar je Evropski svet leta 2009 podprl strategijo EU za regijo Baltskega morja (EUSBSR), so bile razvite še tri makroregionalne strategije: leta 2011 strategija EU za Podonavje (EUSDR), leta 2014 strategija EU za jadransko-jonsko regijo (EUSAIR) in leta 2016 strategija EU za alpsko regijo (EUSALP).
Makroregionalne strategije, ki vključujejo 19 držav članic EU in 8 držav nečlanic, so postale sestavni del političnega okvira EU. Njihovi cilji so v celoti skladni s političnimi prednostnimi nalogami EU, hkrati pa krepijo sinergije med različnimi politikami in instrumenti EU ter so zasidrani v okviru kohezijske politike.
Makroregionalne strategije dodajajo vrednost razsežnosti sodelovanja v kohezijski politiki. Ponujajo platformo za večsektorsko, večdržavno in večstopenjsko upravljanje, odprte pa so tudi za države, ki niso članice EU. Slednjim lahko pomembno pomagajo pri krepitvi vezi z EU in blažijo morebitne negativne učinke na zunanje meje EU.