Archive:Statistika odpadkov

Podatki, pridobljeni aprila 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: julij 2017.

Tabela 1: Nastajanje odpadkov v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih, 2012
(tisoč ton)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Slika 1: Nastajanje odpadkov v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih, EU-28, 2012
(%)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Slika 2: Nastajanje odpadkov, 2012
(kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Slika 3: Nastajanje odpadkov, razen večjih mineralnih odpadkov, 2004 in 2012
(kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Slika 4: Nastajanje odpadkov, razen večjih mineralnih odpadkov, EU-28, 2004–2012
(milijonov ton)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Tabela 2: Količina vseh nastalih odpadkov, 2010 in 2012
(tisoč ton)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Slika 5: Nastajanje nevarnih odpadkov, 2004 in 2012 (¹)
(kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Tabela 3: Obdelava odpadkov, 2012
(tisoč ton)
Vir: Eurostat (env_wastrt)

Tabela 4: Obselava nevarnih odpadkov, 2012
(tisoč ton)
Vir: Eurostat (env_wastrt)

Slika 6: Razvoj obdelave odpadkov v EU-28, 2004–2012
(milijonov ton)
Vir: Eurostat (env_wastrt)

V tem članku je pregled razvoja nastajanja odpadkov in njihove obdelave v Evropski uniji (EU) ter več državah nečlanicah. Članek temelji samo na podatkih, zbranih v okviru Uredbe 2150/2002 Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki odpadkov.

Odpadek, ki je v členu 3(1) Direktive 2008/98/EC opredeljen kot „vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči“, potencialno pomeni ogromno izgubo virov v obliki materiala in energije. Poleg tega ima lahko ravnanje z odpadki in njihovo odstranjevanje resne okoljske posledice. Odlagališča na primer zavzemajo prostor za zemljišča in lahko onesnažujejo zrak, vodo in tla, sežiganje pa lahko povzroči emisije nevarnih onesnaževal v zrak, če ni ustrezno urejeno.

Cilj politik EU na področju ravnanja z odpadki je zato zmanjšati vplive odpadkov na okolje in zdravje ter izboljšati učinkovito rabo virov v EU. Dolgoročni cilj teh politik je zmanjšati količino nastalih odpadkov, pri neizogibnih odpadkih pa spodbujati, da se uporabljajo kot vir, ter tako doseči višje ravni recikliranja in varnega odlaganja odpadkov.

Glavne statistične ugotovitve

Količina vseh nastalih odpadkov

Leta 2012 je v EU-28 v vseh gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih nastalo 2 515 milijonov ton odpadkov. To je bilo nekaj več kot leta 2010 in 2008 (2 460 milijonov ton in 2 427 milijonov ton), vendar manj kot leta 2004. Razmeroma nizke številke za leti 2008 in 2010 so morda vsaj deloma odraz upada gospodarskih dejavnosti zaradi finančne in gospodarske krize. Kot je prikazano v Tabeli 1, so bile leta 2012 med državami članicami EU-28 precejšnje razlike v količini nastalih odpadkov in dejavnostih, ki so najbolj prispevale k nastajanju odpadkov.

Slika 1 prikazuje delež, ki so ga gospodinjstva in vsaka gospodarska dejavnost prispevali k skupni količini nastalih odpadkov leta 2012 v EU-28. Gradnja in rušenje sta k skupni količini odpadkov prispevala 33 % (821 milijonov ton), sledijo rudarstvo in pridobivanje kamnin (29 % ali 734 milijonov ton), proizvodnja (11 % ali 270 milijonov ton), gospodinjstva (8 % ali 213 milijonov ton) in energija (4 % ali 96 milijonov ton). Preostalih 15 % predstavljajo odpadki, nastali v drugih gospodarskih dejavnostih.

Skupno količino odpadkov, nastalih v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih leta 2012, je mogoče izraziti tudi v razmerju do prebivalstva (glej Sliko 2). Povprečna količina nastalih odpadkov v EU-28 je leta 2012 ustrezala skoraj petim tonam (4 984 kg) na prebivalca. Vendar to povprečje EU-28 ne odraža velikih razlik med državami članicami EU. To je razvidno iz najvišje in najnižje povprečne vrednosti: v Bolgariji je bila količina nastalih odpadkov 22,1 tone na prebivalca, na Hrvaškem pa 791 kg na prebivalca.

Večina (63 %) skupne količine nastalih odpadkov v EU-28 je bilo mineralnih odpadkov. Relativni delež odpadkov mineralnega izvora pri skupni količini odpadkov se je med državami članicami EU precej razlikoval, kar bi v določeni meri lahko bila posledica različnih gospodarskih struktur. Na splošno so bile države članice z višjim deležem mineralnih odpadkov tiste, za katere so značilne obsežne rudarske dejavnosti (na primer Bolgarija, Finska, Estonija, Švedska in Romunija) in / ali dejavnosti gradnje in rušenja (na primer Luksemburg). Te dejavnosti predstavljajo 3,0 ton od skupno 3,2 tone mineralnih odpadkov na prebivalca, kar je enako 93,5 % skupne količine nastalih mineralnih odpadkov v EU-28 leta 2012.

Količina nastalih odpadkov brez večjih mineralnih odpadkov

V EU-28 je leta 2012 nastalo 922 milijonov ton odpadkov, če odštejemo večje mineralne odpadke, kar ustreza 37 % skupne količine nastalih odpadkov. Izraženo v razmerju do prebivalstva je v povprečju vsak prebivalec EU-28 leta 2012 ustvaril 1,8 tone odpadkov nemineralnega izvora (glej Sliko 3). Skupna količina odpadkov, če ne upoštevamo večjih mineralnih odpadkov, se je med letoma 2004 in 2012 zmanjšala za 3,7 %, količina na prebivalca pa za 5,8 % (v tem obdobju se je tudi povečalo število prebivalcev EU).

V državah članicah EU je količina nastalih odpadkov, če ne upoštevamo večjih mineralnih odpadkov, leta 2012 znašala od povprečno 620 kg na prebivalca na Hrvaškem do 8,6 tone na prebivalca v Estoniji, kjer so večino odpadkov predstavljali nevarni odpadki pri sežiganju in nevarni kemični odpadki ter ostanki rafiniranja in sežiganja naftnega skrilavca.

Na sliki 4 sta prikazana izvor in razvoj odpadkov nemineralnega izvora v EU-28 po gospodarskih dejavnostih. Leta 2012 je največ odpadkov nastalo v gospodinjstvih in proizvodnih dejavnostih (208,1 milijona ton in 200,8 milijona ton). Vzorec razvoja odpadkov iz teh dveh virov se je razlikoval: količina odpadkov iz gospodinjstev je bila leta 2012 podobna kot leta 2004, količina odpadkov iz proizvodnje pa se je v tem obdobju zmanjšala za 26 %. V navedenem obdobju se je znatno zmanjšala tudi raven nastalih odpadkov iz rudarstva (–25 %) ter kmetijstva, gozdarstva in ribištva (–49 %), raven nastalih odpadkov iz dejavnosti ravnanja z odpadki in gospodarjenja z vodo (61 %) ter iz gradbeništva (45 %) pa se je hitro povečevala.

Količina nastalih nevarnih odpadkov

Nevarni odpadki lahko pomenijo tveganje za zdravje ljudi in okolje, če se z njimi ne ravna ustrezno in se ne odstranijo varno. Približno 100,7 milijona ton odpadkov (4,0 % vseh odpadkov), ki so leta 2012 nastali v EU-28, je bilo uvrščenih med nevarne odpake (glej Tabelo 2). To pomeni v povprečju 200 kg nevarnih odpadkov na prebivalca v EU-28 (od povprečno 5,0 tone skupne količine odpadkov na prebivalca).

V primerjavi z letom 2010 se je leta 2012 količina nastalih nenevarnih odpadkov v EU-28 povečala za 2,2 %, količina nastalih nevarnih odpadkov pa za 3,3 %. Izraženo v tonah se je količina nevarnih odpadkov s 97,5 milijona ton povečala na 100,7 milijona ton. Leta 2012 je bil delež nevarnih odpadkov v skupni količini nastalih odpadkov pod 10,0 % v vseh državah članicah razen v Estoniji, kjer je znašal 41,6 % skupne količine, in na Irskem, kjer je znašal 10,3 %. Razlog za zelo visok delež v Estoniji je predvsem proizvodnja energije iz naftnega skrilavca. Med državami nečlanicami iz Tabele 2 je imela največji delež nevarnih odpadkov v skupni količini nastalih odpadkov Srbija (26,3 %), in sicer zaradi intenzivnega rudarjenja in pridobivanja kamnin. Sledile so ji Bosna in Hercegovina (21,2 %) ter Norveška (12,7 %).

Na sliki 5 je prikazana količina nastalih nevarnih odpadkov na prebivalca leta 2004 in 2012 (podatki vključujejo vse kategorije nevarnih odpadkov, tudi odpadke mineralnega izvora). Izrazito visoke ravni v Estoniji, Bolgariji in Srbiji so v veliki meri posledica rudarskih dejavnosti za pridobivanje določenih naravnih virov v teh državah. Razen v navedenih posebnih primerih se je količina nastalih nevarnih odpadkov v državah članicah EU leta 2012 gibala od 27 kg na prebivalca v Grčiji do 593 kg na prebivalca v Luksemburgu.

Med letoma 2004 in 2012 se je v EU-28 količina nastalih nevarnih odpadkov na prebivalca povečala za 11,1 %. Veliko povečanje v nekaterih državah članicah EU (na primer v Latviji in na Danskem) se je do neke mere izravnalo z zmanjšanjem v 11 drugih državah članicah (na primer na Cipru, Portugalskem in v Romuniji).

Obdelava odpadkov

Leta 2012 je bilo v EU-28 obdelanih približno 2 303 milijonov ton odpadkov; to vključuje tudi obdelavo odpadkov, ki so bili uvoženi v EU. V Tabeli 3 je prikazanih več podatkov v zvezi z vrstami uporabljenih postopkov obdelave odpadkov. Skoraj polovica (48,3 %) obdelanih odpadkov v EU-28 je bila leta 2012 odstranjena drugače kot s sežiganjem, zlasti z odlaganjem na ali v tla (npr. odlagališča odpadkov), pa tudi z obdelavo zemlje in izpustom odpadkov v vode. Nadaljnjih 45,7 % obdelanih odpadkov v EU-28 je bilo leta 2012 na različne načine predelanih (razen energetske predelave), kar vključuje recikliranje (36,4 %) in zasipavanje (9,3 %). Zasipanje je uporaba odpadkov na območjih izkopavanj z namenom rekultivacije ali varnosti ali v inženirske namene pri urejanju krajine. Preostalih 6,0 % obdelanih odpadkov v EU-28 je bilo sežganih: 4,4 % z energetsko predelavo in 1,6 brez energetske predelave. Države članice EU se glede uporabe različnih metod obdelave zelo razlikujejo. Nekatere države članice (Slovenija, Italija, Belgija, Poljska in Nemčija) so imele na primer zelo visoko raven predelave (razen energetske predelave), druge pa so prednost dajale odstranjevanju odpadkov (Bolgarija, Romunija, Grčija in Malta).

Skoraj polovica (47,8 %) nevarnih odpadkov, obdelanih v EU-28 leta 2012, je bila odstranjena (glej Tabelo 4). Približno 10,5 milijona ton (ali 13,9 %) vseh nevarnih odpadkov je bilo sežganih ali uporabljenih za pridobivanje energije, 28,8 milijona ton (ali 38,3 %) pa je bilo predelanih..

Slika 6 prikazuje razvoj obdelave odpadkov v EU-28 za vsako od kategorij obdelave v obdobju od 2004 do 2012. Količina odstranjenih odpadkov je bila leta 2012 malo manjša (0,4 %) kot leta 2004. Količina predelanih odpadkov (razen energetske predelave) se je povečala z 890 milijonov ton leta 2004 na 1 053 milijonov ton leta 2012 , tj. za 18.3 %. Zato se je delež predelanih odpadkov v skupni količini obdelanih odpadkov povečal z 42,1 % leta 2004 na 45,7 % leta 2012. Raven sežiganja odpadkov (vključno z energetsko predelavo) se je med letoma 2004 in 2012 povečala za 27,4 %.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Za nadzor izvajanja politike ravnanja z odpadki, še zlasti skladnosti z načeli predelave in varnega odstranjevanja odpadkov, so potrebni zanesljivi statistični podatki podjetij in zasebnih gospodinjstev o nastajanju odpadkov ter ravnanju z njimi. Leta 2002 je bila sprejeta Uredba 2150/2002 o statistiki odpadkov, ki je oblikovala okvir za usklajeno statistiko Skupnosti na tem področju.

V skladu s to uredbo morajo države članice od referenčnega leta 2004 vsaki dve leti predložiti podatke o nastajanju, predelavi in odstranjevanju odpadkov. Podatki o nastajanju in obdelavi odpadkov so trenutno na voljo za pet referenčnih let, in sicer za leta 2004, 2006, 2008, 2010 in 2012. Podatki za leto 2006 za EU-28 trenutno še niso objavljeni, vendar bodo po pričakovanjih na voljo v prihodnosti.

Ozadje

Pristop EU k ravnanju z odpadki temelji na naslednjih treh načelih: preprečevanje nastajanja odpadkov, recikliranje in ponovna uporaba ter izboljšanje končnega odlaganja in nadzora. Nastajanje odpadkov je mogoče preprečiti s čistejšimi tehnologijami, ekološkim oblikovanjem ali ekološko učinkovitejšimi vzorci proizvodnje in porabe. S preprečevanjem nastajanja odpadkov in recikliranjem, usmerjenim v tehnologijo materialov, se lahko zmanjša tudi okoljski vpliv uporabljenih virov, in sicer z omejevanem pridobivanja in pretvorbe surovin pri proizvodnih procesih. Kadar je mogoče, je treba odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti, varno sežgati, na odlagališča pa jih je treba odlagati samo v skrajnem primeru. Pri obeh načinih je potreben strog nadzor, saj lahko sicer nastane velika okoljska škoda.

V strategiji EU za trajnostni razvoj in njenem sedmem akcijskem programu za okolje, v katerem sta preprečevanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi opredeljena kot ena od sedmih tematskih strategij z naslovom „Nadaljevanje trajnostne uporabe virov – Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov“ (COM(2005) 666 final), je poudarjeno razmerje med učinkovito rabo virov ter nastajanjem odpadkov in ravnanjem z njimi. Skupnost skuša s politiko na tem področju ločiti uporabo virov in nastajanje odpadkov od gospodarske rasti, pri tem pa zagotoviti, da trajnostna poraba ne preseže okoljske zmogljivosti. Da bi preverili dosežen napredek v zvezi s politiko ravnanja z odpadki EU, je bila leta 2010 izvedena ocena tematske strategije (COM(2011) 13 final). To poročilo navaja, da je bil napredek dosežen na več področjih, vključno z zakonodajnimi spremembami, višjimi ravnmi recikliranja, manjšimi količinami odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, in zmanjšanjem nevarnih snovi za nekatere tokove odpadkov. Kljub temu pa je v ugotovitvah poudarjena tudi vrsta vprašanj, kjer bi bile možne izboljšave, vključno z naslednjimi: negativni vpliv na okolje zaradi pričakovanega povečanega nastajanja odpadkov, neizkoriščanje številnih možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter nezadosten napredek pri ustvarjanju delovnih mest v okviru okoljskih storitev. Poročilo poziva tudi k opredelitvi novih in bolj ambicioznih ciljev preprečevanja nastajanja in recikliranja odpadkov ter k določitvi ciljev, ki se nanašajo na posamezne materiale, s čimer bi pripomogli k doseganju cilja strategije Evropa 2020 glede spodbujanja z viri gospodarnega gospodarstva.