Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki pridobljeni julija 2018.

Predvidena posodobitev članka: januar 2020.

Highlights

Proizvodnja primarne energije v EU je bila leta 2016 za 15 % nižja kot desetletje prej.

Rusija je bila leta 2016 glavni dobavitelj surove nafte, zemeljskega plina in trdnih goriv za EU.

Development of the production of primary energy (by fuel type), EU-28, 2006-2016

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je glavni razlog za zaskrbljenost politike glede zanesljive oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2016 več kot polovica (53,6 %) bruto domače porabe energije v EU-28 izvirala iz uvoženih virov.

Full article

Proizvodnja primarne energije se je med letoma 2006 in 2016 zmanjšala

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2016 znašala skupaj 755 milijonov ton ekvivalenta nafte (mtoe) – glej Tabelo 1. To je bilo 1,6 % manj kot predhodno leto, pri čemer se je s tem nadaljeval splošni trend upadanja v preteklih letih, z glavno izjemo leta 2010, ko se je proizvodnja energije okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s svetovno finančno in gospodarsko krizo. Z vidika daljšega časovnega obdobja je bila proizvodnja primarne energije v EU-28 leta 2016 za 14,7 % nižja kot desetletje prej. Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU-28 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2016 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 17,3-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-28, sledili pa sta Združeno kraljestvo (15,8 %) in Nemčija (15,3 %). Glavni spremembi v primerjavi s prejšnjim desetletjem sta bili upad deležev Združenega kraljestva in Danske za 5,1 oziroma 1,3 odstotne točke ter povečanje deležev Francije in Italije za 2,1 oziroma 1,1 odstotne točke; relativni deleži ostalih držav članic se niso spremenili za več kot +/– 1,0 odstotne točke. Poleg Združenega kraljestva in Danske so se v obravnavanem obdobju med državami članicami zmanjšali deleži samo še na Nizozemskem, v Nemčiji, Grčiji, na Češkem in v Litvi.

V absolutnem smislu je 15 od 28 držav članic EU v zadnjih 11 letih pred letom 2016 zabeležilo povišanje ravni proizvodnje primarne energije. Proizvodnja se je najbolj povečala v Italiji (povečanje za 3,7 mtoe), sledile pa so ji Španija (2,8 mtoe), Irska (2,5 mtoe), Avstrija (2,4 mtoe) in Švedska (2,3 mtoe). Nasprotno pa se je proizvodnja primarne energije v Združenem kraljestvu zmanjšala za 66,0 mtoe, pri čemer so tudi Nemčija (–22,8 mtoe), Nizozemska (–15,3 mtoe), Danska (–14,4 mtoe) in Poljska (–10,4 mtoe) poročale o zmanjšanjih za več kot 10 mtoe.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2006 in 2016
(v milijonih ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2016 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bil glede na velikost prispevka najpomembnejši jedrska energija (28,7 % skupne proizvodnje).Jedrska energija je bila zlasti pomembna v Franciji, kjer je predstavljala skoraj 80 % nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji znašal točno tri četrtine, na Slovaškem pa več kot tri petine (62,3 %); drugje je bil delež jedrske energije v proizvodnji primarne energije manjši od polovice celotne proizvodnje, v polovici držav članic EU pa jedrska energija ni bila vir primarne proizvodnje; nemška vlada je napovedala, da namerava do leta 2022 zapreti vse svoje jedrske reaktorje.

Leta 2016 je več kot četrtina (27,9 %) skupne proizvodnje primarne energije v EU-28 temeljila na obnovljivih virih energije, medtem ko je bil delež trdnih goriv (17,5 %, večinoma premoga) malo pod eno petino, delež zemeljskega plina pa nekoliko manjši (14,2 %). Surova nafta (9,8 %) je bila edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej Sliko 1).

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-28, 2016
(delež skupne količine v % na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (nrg_107a)

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je v EU-28 presegel porast iz vseh drugih virov; ta porast je bil v obdobju 2006–2016 razmeroma enoten, pri čemer se je proizvodnja nekoliko zmanjšala le leta 2011 (glej Sliko 2). V tem enajstletnem obdobju se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov povečala za 66,5 % in v določenem obsegu nadomestila proizvodnjo energije iz drugih virov. V nasprotju s tem so se ravni proizvodnje iz drugih virov znižale, pri čemer je bilo znižanje največje pri zemeljskem plinu (–41,2 %), surovi nafti (–39,0 %) in trdnih gorivih (–30,8 %), nekoliko zmernejše pa pri jedrski energiji, in sicer za 15,2 %.

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije (glede na vrsto goriva), EU-28, 2006–2016
(2006 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

EU in njene države članice so vse neto uvoznice energije

Zmanjšanje primarne proizvodnje, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je povzročilo vse večjo odvisnost EU od uvoza primarne energije, da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je to stanje po svetovni finančni in gospodarski krizi stabiliziralo. Uvoz primarne energije v EU-28 je leta 2016 presegel izvoz za skoraj 904 mtoe. Največji neto uvozniki primarne energije so bile na splošno države članice EU z največ prebivalci, razen Poljske (kjer je še na voljo nekaj domačih rezerv premoga). Od leta 2006 je bila Danska edini neto izvoznik primarne energije med državami članicami EU, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, tako da ni bilo več nobene države članice, ki bi bila neto izvoznik energije (glej Tabelo 2). Glede na število prebivalcev so bili leta 2016 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2006–2016
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (demo_pjan)

Poreklo uvožene energije v EU-28 se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo, vendar je Rusija ohranila položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina (čeprav se je njen delež nekoliko zmanjšal) ter postala tudi vodilni dobavitelj trdnih goriv (glej Tabelo 3).

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-28, 2006–2016
(delež uvoza iz držav zunaj EU-28 v %)
Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)

Leta 2016 je približno 30,2 % uvoza trdnih goriv v EU-28 izviralo iz Rusije, ki je leta 2006 postala glavni dobavitelj trdnih goriv, pri čemer je prehitela Južno Afriko. Ruski delež uvoza trdnih goriv v EU-28 je leta 2009 dosegel prvi relativni vrh v višini 30,0 %, nato se je leta 2010 močno zmanjšal in leta 2013 znova povečal na 28,8 %, v naslednjih dveh letih se skoraj ni spremenil, leta 2016 pa je dosegel najvišjo raven. Med letoma 2006 in 2016 se je delež uvoza trdnih goriv v EU-28 s poreklom iz Kolumbije podvojil, in sicer z 11,7 % na 23,4 % skupnega uvoza. V nasprotju s tem je bila Južna Afrika leta 2006 drugi glavni dobavitelj uvoženih trdnih goriv v EU-28 (23,1 % skupnega uvoza), leta 2016 pa se je njen delež zmanjšal na 5,1 %.

Rusija je bila tudi glavni dobavitelj uvožene surove nafte v EU-28. Njen delež je leta 2006 znašal 33,8 % ter se gibal od 34,8 % (kar je bila tudi najvišja raven, zajeta leta 2011) do 29,1 % (najmanjši delež, zajet leta 2015). Leta 2016 je njen delež znašal 31,9 %. V istem obdobju se je sorazmerno počasi zmanjšal delež uvoza surove nafte v EU-28 s poreklom iz Norveške, in sicer s 15,4 % leta 2006 na 12,4 % leta 2016. Med letoma 2006 in 2016 so se hitro povečevali sorazmerni deleži oskrbe EU-28 s surovo nafto iz Iraka (2,8-kratno), Azerbajdžana (2,0-kratno) in Nigerije (1,6-kratno).

V nasprotju s tem se je ruski delež uvoza zemeljskega plina v EU-28 med letoma 2006 in 2010 z 39,3 % zmanjšal na 31,9 %, vendar se je ta trend obrnil, tako da je delež leta 2013 dosegel relativni vrh 41,1 %, nato pa se je nekoliko zmanjšal na nekaj manj kot 40,0 %. V 11 letih, prikazanih v Tabeli 3, je Norveška ostala drugi največji dobavitelj uvoženega zemeljskega plina v EU, pri čemer se je njen delež počasi zmanjševal z več kot ene četrtine (25,9 % leta 2006) na nekaj manj kot četrtino (24,8 % leta 2016). Delež dobave zemeljskega plina v EU-28 s poreklom iz Nigerije in Libije se je med letoma 2006 in 2016 zmanjšal za polovico, medtem ko se je delež s poreklom iz Katarja povečal (3,2-kratno).

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilnimi partnerji. Leta 2016 so več kot tri četrtine (77,1 %) uvoza zemeljskega plina v EU-28 izvirale iz Rusije, Norveške ali Alžirije. Podobna analiza kaže, da sta več kot dve tretjini (68,2 %) uvoza trdnih goriv v EU-28 izvirali iz Rusije, Kolumbije in Avstralije, uvoz surove nafte pa je bil nekoliko manj strnjen med glavnimi dobavitelji, saj je 52,6 % uvoza v EU-28 izviralo iz Rusije, Norveške in Iraka.

Več kot polovico potreb EU-28 po energiji krije uvoz

Odvisnost EU-28 od uvoza energije, ki je leta 1990 znašala nekoliko več kot 40 % bruto porabe energije, se je do leta 2016 povečala na 53,6 % (glej Sliko 3). Od leta 2004 je neto uvoz energije v EU-28 večji od primarne proizvodnje; povedano drugače, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto domače porabe energije v EU-28, pri čemer je stopnja odvisnosti presegla 50,0 %.

Leta 2016 je bila stopnja energetske odvisnosti enaka kot leta 2006 (53,6 %). V tem obdobju je bilo zabeleženih nekaj razlik: leta 2008 je bil zajet relativni vrh v višini 54,5 %, leta 2010 pa najnižja stopnja energetske odvisnosti v višini 52,7 %. Podrobnejša analiza kaže, da sta bili leta 2016 najvišji stopnji zabeleženi za surovo nafto (87,8 %) in zemeljski plin (70,4 %), nazadnje zabeležena stopnja za trdna goriva pa je znašala 40,2 %.

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti, EU-28, 2006–2016
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_102a) in (nrg_103a)

Med letoma 2006 in 2016 se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 11,1 odstotne točke – hitreje, kot se je povečala odvisnost glede oskrbe s surovo nafto (za 3,9 odstotne točke). V istem obdobju se je odvisnost glede oskrbe s trdnimi gorivi zmanjšala za 1,4 odstotne točke.

Ker Danska ni bila več neto izvoznik, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna in ostala pozitivna tudi leta 2016, tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej Sliko 4). Najnižje stopnje energetske odvisnosti leta 2016 so bile zajete za Estonijo, Dansko, Romunijo in Poljsko. Malta, Ciper in Luksemburg so bili (skoraj) povsem odvisni od uvoza primarne energije, saj so njihove stopnje odvisnosti presegale 96,0 %.

Analiza razvoja med letoma 2006 in 2016 je pokazala, da so Danska, Združeno kraljestvo, Litva, Nizozemska in Poljska pri pokrivanju bruto domače porabe postajali vse bolj odvisni od uvoza energije; te vzorce je mogoče večinoma pripisati zmanjšanju proizvodnje primarne energije (ki je povezano z izčrpanjem zalog surovin). Odvisnost se je povečevala tudi v Belgiji, na Češkem, v Grčiji, Nemčiji in na Malti, čeprav je bila manj izrazita. V vseh ostalih državah članicah EU so se med letoma 2006 in 2016 stopnje energetske odvisnosti znižale, pri čemer je bila najhitrejša sprememba zabeležena v Estoniji, kjer se je stopnja znižala z 29,2 % na 6,8 %; stopnje so se za več kot 10,0 odstotne točke znižale tudi na Irskem, v Latviji, na Portugalskem in v Avstriji, k temu pa je prispevala kombinacija povečanja energetske učinkovitosti in/ali spremembe v mešanici energijskih virov za spodbuditev primarne proizvodnje iz obnovljivih virov energije.

Slika 4: Stopnja energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2006 in 2016
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (t2020_rd320)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Energy production and imports: tables and figures (v angleščini)

Podatkovni viri

Energetski proizvodi, ki so pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunanih po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot je na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza z odbitkom enakovredne količine izvoza. Za uvoz se štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti prek plinovodov in naftovodov); podobno se za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Več kot polovica energije v EU-28 prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjih desetletjih na splošno povečeval (čeprav obstajajo nekateri dokazi, da se je stopnja odvisnosti v zadnjih letih stabilizirala). Večina energije, uvožene v EU, prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede varnosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini. Novi ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa so bili ustvarjeni mehanizmi za sodelovanje držav članic EU pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo (COM(2010) 639 final). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za spopadanje z različnimi izzivi, vključno z: oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo; krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji (da bi se na primer ohranili dobri odnosi z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami). Nadaljevanje tega dela predstavljata energetska strategija do leta 2030 (v angleščini), ki zagotavlja okvir politike za podnebno in energetsko politiko do leta 2030, in energetski načrt do leta 2050 (v angleščini), v katerem je zastavljen dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU za 80–95 % do leta 2050.

EU si prek Energetske skupnosti (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energijski trg. Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Izvajajo se na primer številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in čezjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU). Oblikovanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja (COM(2011) 539 final).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila strategijo za energetsko varnost (v angleščini) (COM(2014) 330 final), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti oskrbe ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki. Evropska komisija je leta 2015 objavila sporočilo z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), v kateri je navedeno, da je eden od pomembnih elementov pri zagotavljanju energetske varnosti (zlasti za plin) popolno spoštovanje sporazumov v zvezi z nakupom energije od držav nečlanic. Februarja 2016 je Evropska komisija oblikovala predloge za nova pravila o zanesljivosti oskrbe EU s plinom (COM(2016) 52 final) in nova pravila o sporazumih o energiji med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU (COM(2016) 53 final).