Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki pridobljeni junija 2017. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2018.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2005 in 2015
(v milijonih ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-28, 2015
(delež skupne količine v % na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (nrg_107a)

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije (glede na vrsto goriva), EU-28, 2005–2015
(2005 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2005–2015
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (demo_pjan)

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-28, 2005–2015
(delež uvoza iz držav zunaj EU-28 v %)
Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti, EU-28, 2005–2015
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_102a) in (nrg_103a)

Slika 4: Stopnja energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2005 in 2015
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (tsdcc310)

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je glavni razlog za zaskrbljenost politike glede zanesljivosti oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2015 več kot polovica (54,0 %) bruto domače porabe energije v EU-28 izvirala iz uvoženih virov.

Glavne statistične ugotovitve

Primarna proizvodnja

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2015 znašala skupaj 767 milijonov ton ekvivalenta nafte (mtoe) – glej Tabelo 1. To je bilo 0,8 % manj kot predhodno leto, pri čemer se je s tem nadaljeval splošni trend upadanja v preteklih letih, z glavno izjemo leta 2010, ko se je proizvodnja energije okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s svetovno finančno in gospodarsko krizo. V daljšem časovnem obdobju je bila proizvodnja primarne energije v EU-28 leta 2015 za 15,2 % nižja kot desetletje prej. Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU-28 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2015 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 17,8-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-28, sledila pa sta Nemčija (15,6 %) in Združeno kraljestvo (15,4 %). Glavni spremembi v primerjavi s prejšnjim desetletjem sta bili upad deležev Združenega kraljestva in Danske za 7,1 oziroma 1,4 odstotne točke ter povečanje deležev Francije in Italije za 2,8 oziroma 1,4 odstotne točke; relativni deleži ostalih držav članic se niso spremenili za več kot +/–1,0 odstotne točke. Poleg Združenega kraljestva in Danske so se v obravnavanem obdobju zmanjšali deleži le treh drugih držav članic, tj. Nizozemske, Belgije in Litve.

V absolutnem smislu je polovica držav članic EU v desetih letih pred letom 2015 zabeležila povišanje ravni proizvodnje primarne energije. Proizvodnja se je najbolj povečala v Italiji (povečanje za 5,9 mtoe), sledile pa so ji Španija (3,4 mtoe), Avstrija (2,2 mtoe), Portugalska in Estonija (v obeh za 1,7 mtoe). Nasprotno se je proizvodnja primarne energije v Združenem kraljestvu zmanjšala za 85,7 mtoe, pri čemer so o zmanjšanjih za več kot 10,0 mtoe poročale tudi Nemčija (–17,0 mtoe), Danska (–15,1 mtoe), Nizozemska (–14,9 mtoe) in Poljska (–10,5 mtoe).

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2015 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bil glede na velikost prispevka najpomembnejši jedrska energija (28,9 % skupne proizvodnje). Jedrska energija je bila zlasti pomembna v Franciji, kjer je predstavljala več kot štiri petine (82,5 %) nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji znašal malo manj kot dve tretjini (65,0 %), na Slovaškem pa več kot tri petine (62,6 %); drugje je bil delež jedrske energije v proizvodnji primarne energije manjši od polovice celotne proizvodnje, v 14 državah članicah EU pa jedrska energija ni bila vir primarne proizvodnje; nemška vlada je napovedala, da namerava do leta 2022 zapreti vse svoje jedrske reaktorje.

Leta 2014 je več kot četrtina (26,7 %) skupne proizvodnje primarne energije v EU-28 temeljila na obnovljivih virih energije, medtem ko je bil delež trdnih goriv (18,9 %, večinoma premoga) malo pod eno petino, delež zemeljskega plina pa nekoliko manjši (14,0 %). Surova nafta (9,8 %) je bila edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej Sliko 1).

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je v EU-28 presegel porast iz vseh drugih virov; ta porast je bil v obdobju 2005–2015 razmeroma enoten, pri čemer se je proizvodnja nekoliko zmanjšala le leta 2011 (glej Sliko 2). V teh desetih letih se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov povečala za 71,0 % in v določenem obsegu nadomestila proizvodnjo energije iz drugih virov. V nasprotju s tem so se ravni proizvodnje iz drugih virov znižale, pri čemer je bilo znižanje največje pri surovi nafti (–43,9 %), zemeljskem plinu (–43,5 %) in trdnih gorivih (–25,7 %), nekoliko zmernejše pa pri jedrski energiji, in sicer 14,1-odstotno.

Uvoz

Zmanjšanje primarne proizvodnje, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je povzročilo vse večjo odvisnost EU od uvoza primarne energije, da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je po svetovni finančni in gospodarski krizi to stanje stabiliziralo. Uvoz primarne energije v EU-28 je leta 2015 presegel izvoz za približno 902 mtoe. Največji neto uvozniki primarne energije so bile na splošno države članice EU z največ prebivalci, razen Poljske (kjer je še na voljo nekaj domačih rezerv premoga). Od leta 2005 je bila Danska edina neto izvoznica primarne energije med državami članicami EU, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, tako da ni bilo več nobene države članice, ki bi bila neto izvoznica energije (glej Tabelo 2). Glede na število prebivalcev so bili leta 2015 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Poreklo uvožene energije v EU-28 se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo, vendar je Rusija ohranila položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina (čeprav se je njen delež nekoliko zmanjšal) ter postala tudi vodilni dobavitelj trdnih goriv (glej Tabelo 3).

Leta 2015 je približno 25,8 % uvoza trdnih goriv v EU-28 izviralo iz Rusije, ki je leta 2006 postala glavni dobavitelj trdnih goriv, pri čemer je prehitela Južno Afriko. Ruski delež v uvozu trdnih goriv v EU-28 se je z 20,2 % leta 2005 postopno povečeval in leta 2009 dosegel relativni vrh v višini 26,2 %, nato se je leta 2010 močno zmanjšal in leta 2013 spet povečal na 25,9 %, v naslednjih dveh letih pa se skoraj ni spremenil. Med letoma 2005 in 2015 se je delež uvoza trdnih goriv v EU-28 s poreklom iz Kolumbije in Združenih držav Amerike več kot podvojil, in sicer z 10,0 % na 21,3 % oziroma s 6,5 % na 14,0 % skupnega uvoza. V nasprotju s tem je bila Južna Afrika leta 2005 glavni dobavitelj uvoženih trdnih goriv v EU-28 (21,4 % celotnega uvoza), nato se je njen delež do leta 2011 zmanjšal na 6,9 %, pozneje pa se je stabiliziral.

Rusija je bila tudi glavni dobavitelj uvožene surove nafte v EU-28. Njen delež je leta 2005 znašal 30,5 % in se postopno povečal na 32,8 % leta 2011, nato pa se je leta 2015 zmanjšal na 27,7 %. V istem obdobju se je sorazmerno počasi zmanjšal delež uvoza surove nafte v EU-28 s poreklom iz Norveške, in sicer s 15,6 % leta 2005 na 11,4 % leta 2015. Med letoma 2005 in 2015 so se hitro povečevali. Med letoma 2005 in 2015 so se hitro povečevali sorazmerni deleži oskrbe EU-28 s surovo nafto iz Azerbajdžana (več kot štirikratno), Iraka (3,7-kratno), Angole (3,5-kratno) in Nigerije (2,7-kratno).

V nasprotju s tem se je ruski delež v uvozu zemeljskega plina v EU-28 med letoma 2005 in 2010 s 34,6 % zmanjšal na 26,8 %, vendar se je ta trend obrnil, tako da je delež leta 2013 dosegel relativni vrh v višini 32,4 %, nato pa se je nekoliko zmanjšal na nekaj manj kot 30,0 %. V desetih letih, prikazanih v Tabeli 3, je Norveška ostala drugi največji dobavitelj uvoženega zemeljskega plina v EU, pri čemer se je njen delež povečal s skoraj ene petine (20,2 % leta 2005) na več kot eno četrtino (25,9 % leta 2015). Delež dobave zemeljskega plina v EU-28 s poreklom iz Alžirije se je med letoma 2005 in 2015 zmanjšal za skoraj polovico, medtem ko se je delež s poreklom iz Katarja skoraj za petkrat povečal.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilnimi partnerji. Leta 2015 sta skoraj dve tretjini (64,1 %) uvoza zemeljskega plina v EU-28 izvirali iz Rusije, Norveške ali Alžirije. Podobna analiza kaže, da je 61,0 % uvoza trdnih goriv v EU-28 izviralo iz Rusije, Kolumbije in Združenih držav Amerike, uvoz surove nafte pa je bil nekoliko manj strnjen med glavnimi dobavitelji, saj je 47,1 % uvoza v EU-28 izviralo iz Rusije, Norveške in Nigerije.

Odvisnost EU-28 od uvoza energije, ki je leta 1990 znašala nekoliko več kot 40 % bruto porabe energije, se je do leta 2015 povečala na 54,0 % (glej Sliko 3). Od leta 2004 je neto uvoz energije v EU-28 večji od primarne proizvodnje; povedano drugače, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto domače porabe energije v EU-28, pri čemer je stopnja odvisnosti presegla 50,0 %.

Podatek za leto 2015 je pomenil rahlo znižanje stopnje odvisnosti, ki je leta 2008 dosegla relativni vrh v višini 54,5 %. Ob tem se je stopnja energetske odvisnosti v EU-28 med letoma 2013 in 2015 zvišala za 0,9 odstotne točke. Podrobnejša analiza kaže, da sta bili leta 2015 najvišji stopnji zabeleženi za surovo nafto (88,8 %) in zemeljski plin (69,1 %), nazadnje zabeležena stopnja za trdna goriva pa je znašala 42,8 %.

V zadnjem desetletju (med letoma 2005 in 2015) se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 12,0 odstotne točke – hitreje, kot se je povečala odvisnost glede oskrbe s surovo nafto (za 6,4 odstotne točke) in trdnimi gorivi (za 3,4 odstotne točke).

Ker Danska ni bila več neto izvoznica, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna ter je ostala pozitivna tudi v letih 2014 in 2015, tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej Sliko 4). Najnižje stopnje energetske odvisnosti leta 2015 so bile zajete za Estonijo, Dansko, Romunijo in Poljsko (edine države članice, ki so poročale o stopnji odvisnosti, nižji od 30,0 %). Ciper, Malta in Luksemburg so bili (skoraj) povsem odvisni od uvoza primarne energije, saj so njihove stopnje odvisnosti presegale 90,0 %.

Analiza razvoja med letoma 2005 in 2015 je pokazala, da so Danska, Združeno kraljestvo, Litva, Nizozemska in Poljska pri pokrivanju bruto domače porabe postajali vse bolj odvisni od uvoza energije; te vzorce je mogoče v veliki meri pripisati zmanjšanju proizvodnje primarne energije (ki je povezano z izčrpanjem zalog surovin). Čeprav je bila manj izrazita, se je odvisnost povečevala tudi v Belgiji, Češki republiki, Grčiji in Nemčiji. V vseh ostalih državah članicah EU so se med letoma 2005 in 2015 stopnje energetske odvisnosti znižale, pri čemer je bila najhitrejša sprememba zabeležena v Estoniji, v kateri se je stopnja znižala s 26,1 % na 7,4 %; stopnje so se za več kot 10,0 odstotne točke znižale tudi v Latviji, Bolgariji, na Portugalskem, v Avstriji in Romuniji, k temu pa je prispevala kombinacija povečanja energetske učinkovitosti in/ali spremembe v mešanici energijskih virov za spodbuditev primarne proizvodnje iz obnovljivih virov energije.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Energetski proizvodi, ki so pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunane po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot je proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza z odbitkom enakovredne količine izvoza. Za uvoz štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti prek plinovodov in naftovodov); podobno za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Energetska varnost

Več kot polovica energije v EU-28 prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjih desetletjih na splošno povečeval (čeprav obstajajo dokazi, da se je stopnja odvisnosti v zadnjih letih stabilizirala). Večina energije, uvožene v EU, prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini. Novi ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic EU pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo (COM(2010) 639 final). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za spopadanje z različnimi izzivi, vključno z: oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo; krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji (da bi se na primer ohranili dobri odnosi z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami). Nadaljevanje tega dela predstavljata energetska strategija do leta 2030 (v angleščini), ki zagotavlja okvir politike za podnebno in energetsko politiko do leta 2030, in energetski načrt do leta 2050 (v angleščini), v katerem je zastavljen dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU za 80–95 % do leta 2050.

EU si prek Energetske skupnosti (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energetski trg. Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Izvajajo se na primer številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in Transjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU). Oblikovanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja (COM(2011) 539 final).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila strategijo za energetsko varnost (v angleščini) (COM(2014) 330 final), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti oskrbe ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki. Evropska komisija je leta 2015 objavila sporočilo z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), v kateri je navedeno, da je eden od pomembnih elementov pri zagotavljanju energetske varnosti (zlasti za plin) popolno spoštovanje sporazumov v zvezi z nakupom energije od držav nečlanic. Februarja 2016 je Evropska komisija oblikovala predloge za nova pravila o zanesljivosti oskrbe EU s plinom (COM(2016) 52 final) in nova pravila o sporazumih o energiji med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU (COM(2016) 53 final).