Evropska unija v svetu

Evropska unija uveljavlja svoje vrednote in interese po vsem svetu, saj je največja svetovna trgovinska sila in najpomembnejša darovalka pomoči državam v razvoju. Po Lizbonski pogodbi bo Evropa enotno nastopala tudi na področju zunanjih odnosov.

Če želi Evropa ohranjati svobodo, varnost in blaginjo v Evropi, mora v celoti uresničiti možnosti, ki jih ima zaradi svojega položaja v svetu. V globaliziranem svetu se države ne morejo same spopasti z izzivi, kot so varna oskrba z energijo, podnebne spremembe, trajnostni razvoj, gospodarska konkurenčnost in terorizem. Potrebno je delovanje Evropske unije kot celote.

Lizbonska pogodba vsebuje dve institucionalni novosti, ki bosta pomembno vplivali na delo Evropske unije na področju zunanjih odnosov in bosta zagotovili doslednost: „stalnega“ predsednika Evropskega sveta z dveinpolletnim mandatom, ki ga bo mogoče podaljšati, in novo visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednico Evropske komisije. Lizbonska pogodba Evropski uniji omogoča učinkovitejše in doslednejše delo v svetu. Povezuje različne sklope zunanje politike EU, kot so diplomacija, varnost, trgovina, razvoj, humanitarna pomoč in mednarodna pogajanja, zaradi česar lahko Evropa odločneje nastopa v odnosih s partnerskimi državami in organizacijami po vsem svetu.

Delo EU na tem področju krepi tudi nova evropska služba za zunanjepolitično delovanje, ki s sodelovanjem institucij EU in držav članic pomaga visokemu predstavniku.

Po Pogodbi je Evropska unija pravna oseba, ki lahko sklepa mednarodne pogodbe in se včlani v mednarodne organizacije. Nastopa in ukrepa kot enotni pravni subjekt.

Lizbonska pogodba bolj poudari načela delovanja Evropske unije: demokracijo, vladavino prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, spoštovanje človekovega dostojanstva ter načela enakosti in solidarnosti. Prvič uvede posebno pravno podlago za humanitarno pomoč in ustanovitev evropskega prostovoljskega zbora za humanitarno pomoč.

Lizbonska pogodba pri opredelitvi vloge EU v svetu postavi skupno varnostno in obrambno politiko v okvir skupne zunanje in varnostne politike. S „solidarnostno klavzulo“ zavezuje Evropsko unijo in njene države članice k skupnemu ukrepanju, če je država članica cilj terorističnega napada.