Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki pridobljeni junija 2020.

Predvidena posodobitev članka: oktobra 2021.

Highlights

Proizvodnja primarne energije v EU je bila leta 2018 za 9,2 % nižja kot desetletje prej.

Rusija je bila leta 2018 glavni dobavitelj zemeljskega plina, surove nafte in črnega premoga za EU.

Proizvodnja primarne energije glede na vrsto goriva, EU-27, 2008–2018

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in zemeljskega plina, je glavni razlog za zaskrbljenost na področju politike glede zanesljive oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2018 več kot polovica (58,2 %) bruto razpoložljive energije v EU izvirala iz uvoženih virov.

Full article

Proizvodnja primarne energije se je med letoma 2008 in 2018 zmanjšala

Proizvodnja primarne energije v Evropski uniji (EU) je leta 2018 znašala skupaj 635 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe) – glej Tabelo 1. To je bilo samo 1 % manj kot prejšnje leto, pri čemer se je s tem nadaljeval splošni trend upadanja iz preteklih let, z le nekaj izjemami leta 2010, ko se je proizvodnja energije okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s svetovno finančno in gospodarsko krizo, ter nato ponovno v obdobju 2012–2013, ko je znova prišlo do majhnega povečanja. Z vidika daljšega časovnega obdobja je bila proizvodnja primarne energije v EU leta 2018 za 9,2 % manjša kot desetletje prej. Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so proizvajalci menili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2018 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 21,7-odstotni delež skupne proizvodnje v EU, sledile pa so ji Nemčija (17,8 %), Poljska (9,7 %) in Italija (5,9 %). Nekatere glavne spremembe v primerjavi s prejšnjim desetletjem so bile povečanja deležev Francije, Italije, Španije in Švedske v okviru celotne proizvodnje EU za 2,3, 1,2, 1,1 oziroma 1,1 odstotne točke ter zmanjšanja deležev Nizozemske, Nemčije in Danske v okviru celotne proizvodnje EU za 3,9, 1,7 oziroma 1,6 odstotne točke.

V absolutnem smislu je 14 od 27 držav članic EU v obdobju 2008–2018 evidentiralo povišanje ravni proizvodnje primarne energije. Proizvodnja se je najbolj povečala v Italiji (povečanje za 4,5 Mtoe), sledile pa so ji Španija (4,4 Mtoe), Švedska (4,0 Mtoe), Irska (3,4 Mtoe) in Finska (3,2 mtoe). Nasprotno pa se je proizvodnja primarne energije na Nizozemskem zmanjšala za kar 31,2 Mtoe, o zmanjšanjih za več kot 10 Mtoe pa sta poročali tudi Nemčija (–23,4 Mtoe) in Danska (–12,7 Mtoe).

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2008 in 2018
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

Proizvodnja primarne energije v EU je leta 2018 temeljila na različnih virih energije, od katerih so bili glede na velikost prispevka najpomembnejši obnovljivi viri energije, na katerih je temeljila več kot tretjina (34,2 %) skupne proizvodnje v EU.

Sledila jim je jedrska energija s 30,8 % skupne proizvodnje primarne energije. Jedrska energija je bila zlasti pomembna v Franciji, kjer je predstavljala 78,0 % nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji in na Slovaškem znašal več kot tri petine (63,1 % oziroma 62,7 %). V drugih 10 državah članicah je bil delež jedrske energije v proizvodnji primarne energije manjši od polovice celotne proizvodnje. V 14 državah članicah EU se jedrska energija ni proizvajala.

Delež trdnih fosilnih goriv (18,3 %, večinoma premoga) je znašal malo pod petino, delež zemeljskega plina pa skoraj desetino (9,3 %). Surova nafta (3,4 %) je bila edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej Sliko 1).

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-27, 2018
(odstotni delež skupne količine na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je v EU presegel porast proizvodnje iz vseh drugih virov; ta porast je bil v obdobju 2008–2018 razmeroma enoten, pri čemer se je proizvodnja nekoliko zmanjšala le leta 2011 (glej Sliko 2). V tem obdobju se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov povečala za 49,2 % in v določenem obsegu nadomestila proizvodnjo energije iz drugih virov. V nasprotju s tem so se ravni proizvodnje iz drugih virov znižale, pri čemer je bilo znižanje največje pri zemeljskem plinu (–46,4 %), surovi nafti (–35,3 %) in trdnih fosilnih gorivih (–27,9 %), nekoliko zmernejše pa pri jedrski energiji, in sicer 14,4-odstotno.

Slika 2: Proizvodnja primarne energije glede na vrsto goriva, EU-27, 2008–2018
(2008 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

EU in njene države članice so vse neto uvoznice energije

Zmanjšanje primarne proizvodnje, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je povzročilo vse večjo odvisnost EU od uvoza primarnih energetskih proizvodov in tudi sekundarnih pridobljenih proizvodov (npr. plinskega olja/dizelskega goriva), da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je to stanje po svetovni finančni in gospodarski krizi stabiliziralo. Uvoz energije v EU je leta 2018 presegel izvoz za 886 Mtoe. Največje neto uvoznice energije glede na absolutne številke so bile Nemčija, Italija, Francija in Španija. Od leta 2008 je bila Danska edina neto izvoznica energije med državami članicami EU, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, ta trend pa je bil potrjen tudi v naslednjih petih letih do leta 2018. Od leta 2013 je torej vseh 27 držav članic EU neto uvoznic energije. Glede na število prebivalcev so bili leta 2018 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Tabela 2: Neto uvoz energije, v izbranih letih, 2008–2018
Vir: Eurostat (nrg_bal_s) in (demo_pjan)

Glavna porekla uvoza energije v EU so se v zadnjih letih nekoliko spremenila. Vendar je Rusija v celotnem obdobju 2008–2018 ohranila svoj položaj vodilnega dobavitelja glavnih primarnih energetskih proizvodov – črnega premoga, surove nafte in zemeljskega plina – za EU (glej Tabelo 3).

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-27, 2008–2018
(odstotni delež uvoza iz držav zunaj EU-27)
Vir: Eurostat (nrg_ti_sff), (nrg_ti_oil) in (nrg_ti_gas)

Leta 2018 je približno 42,4 % uvoza črnega premoga v EU izviralo iz Rusije. Rusija je bila v zadnjem desetletju, razen v letu 2012, ves čas največja dobaviteljica črnega premoga v EU. Združene države Amerike so bile leta 2018 drugi glavni dobavitelj uvoženega črnega premoga v EU, in sicer je njihov delež znašal 18,6 % skupnega uvoza. Med letoma 2008 in 2015 se je delež uvoza črnega premoga v EU-27 s poreklom iz Kolumbije skoraj podvojil, in sicer z 11,7 % na 21,1 % skupnega uvoza, medtem ko se je ta delež leta 2018 zmanjšal na 13,4 %.

Rusija je bila tudi glavna dobaviteljica uvožene surove nafte v EU. Njen delež je leta 2008 znašal 32,1 % ter se gibal od 35,6 % (kar je bila najvišja raven, evidentirana leta 2011) do 29,8 % (najmanjši delež, evidentiran leta 2018). Med letoma 2008 in 2018 se je sorazmerni delež oskrbe EU s surovo nafto iz Iraka hitro povečeval in dosegel 8,7 %, s čimer je navedena država postala druga največja dobaviteljica surove nafte pred Saudovo Arabijo (7,4 %), ki je imela med letoma 2008 in 2018 razmeroma stabilen delež.

Ruski delež uvoza zemeljskega plina v EU se je med letoma 2008 in 2018 nekoliko povečal (z 39,4 % na 40,4 %); kljub temu je bila leta 2010 evidentirana najnižja raven (35,2 %), leta 2013 pa najvišja (45,3 %). V obdobju, prikazanem v Tabeli 3, je Norveška ostala druga največja dobaviteljica uvoženega zemeljskega plina v EU, pri čemer se je njen delež počasi zmanjšal z 22,0 % leta 2008 na 18,1 % leta 2018. Delež dobave zemeljskega plina v EU s poreklom iz Alžirije, ki je bila tretja največja dobaviteljica, se je med letoma 2008 in 2018 zmanjšal, medtem ko se je delež s poreklom iz Katarja skoraj podvojil.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilne partnerje. Leta 2018 so skoraj tri četrtine (70,3 %) uvoza zemeljskega plina v EU izvirale iz Rusije, Norveške in Alžirije. Podobna analiza kaže, da so skoraj tri četrtine (74,3 %) uvoza črnega premoga v EU izvirale iz Rusije, Združenih držav Amerike in Kolumbije, uvoz surove nafte pa je bil nekoliko manj strnjen med glavnimi dobavitelji, saj so Rusija, Irak in Saudova Arabija prispevali približno polovico (45,9 %) uvoza v EU.

Več kot polovico potreb EU po energiji krije uvoz

Odvisnost EU od uvoza energije se v zadnjem desetletju ni občutno spreminjala, znašala je od 58,4 % bruto razpoložljive energije leta 2008 do 58,2 % v letu 2018 (glej Sliko 3). V prikazanem obdobju je bil neto uvoz energije v EU večji od njene primarne proizvodnje; povedano drugače, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto razpoložljive energije v EU, stopnja odvisnosti pa je presegla 50,0 %.

V obdobju 2008–2018 je bilo opaziti nekaj sprememb pri stopnjah energetske odvisnosti: leta 2008 je bil evidentiran relativni vrh v višini 58,4 %, leta 2013 pa najnižja stopnja energetske odvisnosti v višini 53,9 %. Podrobnejša analiza kaže, da sta bili leta 2018 najvišji stopnji evidentirani za surovo nafto (94,6 %) in zemeljski plin (83,2 %), nazadnje evidentirana stopnja za trdna fosilna goriva pa je znašala 43,6 %.

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti, EU-27, 2008–2018
(odstotni delež neto uvoza pri bruto razpoložljivi energiji, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_ind_id)

V obdobju 2008–2018 se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 13,1 odstotne točke, to povečanje pa je bilo veliko hitrejše kot povečanje odvisnosti glede oskrbe s trdnimi fosilnimi gorivi (ki se je povečala za 2,1 odstotne točke). Odvisnost glede oskrbe s surovo nafto se v istem obdobju ni bistveno spremenila.

Ker Danska ni bila več neto izvoznica, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna in ostala taka tudi leta 2018, tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej Sliko 4). Leta 2018 so bile najnižje stopnje energetske odvisnosti evidentirane za Estonijo, Dansko, Romunijo in Švedsko. Malta, Luksemburg in Ciper so bili (skoraj) povsem odvisni od uvoza primarne energije, saj so njihove stopnje odvisnosti znašale od 92,4 % do 97,8 %.

Analiza razvoja med letoma 2008 in 2018 je pokazala, da so Danska, Nizozemska, Litva in Poljska pri izpolnjevanju potreb po bruto razpoložljivi energiji postajale vse bolj odvisne od uvoza energije; te vzorce je mogoče v veliki meri pripisati zmanjšanju proizvodnje primarne energije (ki je povezano z izčrpanjem zalog surovin). Odvisnost se je povečevala tudi na Češkem, v Nemčiji in Belgiji, čeprav je bila manj izrazita. V vseh ostalih državah članicah EU so se med letoma 2008 in 2018 stopnje energetske odvisnosti znižale, pri čemer je bila najhitrejša sprememba zabeležena v Estoniji, v kateri se je stopnja znižala s 27,5 % na 0,7 % (–26,8 odstotne točke); stopnje so se precej znižale tudi na Irskem (–22,3 odstotne točke), v Bolgariji (–15,8 odstotne točke) in Latviji (–14,5 odstotne točke), k čemur je prispevala kombinacija povečanja energijske učinkovitosti in/ali spremembe v mešanici energijskih virov za spodbuditev primarne proizvodnje iz obnovljivih virov energije.

Slika 4: Stopnja energetske odvisnosti za vse proizvode, 2008 in 2018
(odstotni delež neto uvoza pri bruto razpoložljivi energiji, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_ind_id)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Proizvodnja in uvoz energije: tabele in slike (v angleščini)

Podatkovni viri

Energetski proizvodi, pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunane po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot sta na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza, od katere se odšteje enakovredna količina izvoza. Za uvoz štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti prek plinovodov in naftovodov); podobno za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Več kot polovica energije v EU prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjih desetletjih na splošno povečeval (čeprav obstajajo dokazi, da se je stopnja odvisnosti v zadnjih letih stabilizirala). Večina energije, uvožene v EU, prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini. Novi ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic EU pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo (COM(2010) 639 final). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za reševanje različnih izzivov, vključno z: oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo; krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji (da bi se na primer ohranili dobri odnosi z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami). Nadaljevanje tega dela predstavljata energetska strategija do leta 2030 (v angleščini), ki zagotavlja okvir politike za podnebno in energetsko politiko do leta 2030, in energetski načrt do leta 2050 (v angleščini), v katerem je zastavljen dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU za 80–95 % do leta 2050.

EU si prek Energetske skupnosti (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energetski trg. Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Izvajajo se na primer številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in čezjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU). Vzpostavljanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, povezanih z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja (COM(2011) 539 final).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila strategijo za energetsko varnost (v angleščini) (COM(2014) 330 final), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti oskrbe ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki. Evropska komisija je leta 2015 objavila sporočilo z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), v katerem je navedeno, da je eden od pomembnih elementov pri zagotavljanju energetske varnosti (zlasti za plin) popolno spoštovanje sporazumov v zvezi z nakupom energije od držav nečlanic. Nato je Evropska komisija februarja 2016 oblikovala predloge za nova pravila o zanesljivosti oskrbe EU s plinom (COM(2016) 52 final) in nova pravila o sporazumih o energiji med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU (COM(2016) 53 final).