Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki, pridobljeni julija 2016. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2017.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2004 in 2014
(v milijonih ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-28, 2014
(delež skupne količine v % na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (nrg_107a)

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije
(glede na vrsto goriva), EU-28, 2004–2014
(2004 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2004–2014
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (demo_pjan)

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-28, 2004–2014
(delež uvoza iz držav zunaj EU-28 v %)
Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti, EU-28, 2004–2014
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_102a) in (nrg_103a)

Slika 4: Stopnja energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2014
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (tsdcc310)

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvozaenergije, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je glavni razlog za zaskrbljenost politike glede zanesljivosti oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2014 več kot polovica (53,5 %) bruto domače porabe energije v EU-28 izvirala iz uvoženih virov.

Glavne statistične ugotovitve

Primarna proizvodnja

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2014 znašala skupaj 771 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe). S tem se je nadaljeval splošni trend upadanja v preteklih letih, z glavno izjemo leta 2010, ko se je proizvodnja energije okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s finančno in gospodarsko krizo. V daljšem časovnem obdobju je bila proizvodnja primarne energije v EU-28 leta 2014 za 17,3 % nižja kot desetletje prej.Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU-28 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2014 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 17,6-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-28, sledila pa sta Nemčija (15,6 %) in Združeno kraljestvo (14,0 %). Glavna sprememba v primerjavi s prejšnjim desetletjem je bila upad deleža Združenega kraljestva, in sicer s 24,1 % – glej tabelo 1. Edini drugi državi članici, katerih delež se je v tem obdobju zmanjšal, sta bili Danska (−1,3 odstotne točke) in Litva (−0,4 odstotne točke). Delež Grčije, Cipra ali Malte se ni spremenil.

V absolutnem smislu je polovica držav članic EU v desetih letih pred letom 2014 zabeležila povišanje ravni proizvodnje primarne energije. Proizvodnja se je najbolj povečala v Italiji (7,6 Mtoe), medtem ko so Španija, Finska, Avstrija, Portugalska in Estonija poročale o povečanju v razponu 2,0–2,5 Mtoe. Nasprotno je proizvodnja primarne energije v Združenem kraljestvu padla za 116,7 Mtoe, medtem ko so bile Nemčija (–16,9 Mtoe), Danska (–15,1 Mtoe) in Poljska (–11,2 Mtoe) edine druge države članice EU, ki so poročale o znižanju svojih ravni proizvodnje primarne energije za več kot 10,0 Mtoe.

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2014 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bil najpomembnejši jedrska energija (29,4 % skupne proizvodnje). Jedrska energija je bila zlasti pomembna v Franciji, kjer je predstavljala več kot štiri petine (82,8 %) nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji znašal malo manj kot tri četrtine (71,2 %), na Slovaškem pa skoraj dve tretjini (64,1 %); drugje je bil delež jedrske energije v proizvodnji primarne energije manjši od polovice, v 14 članicah državah EU pa jedrska energija ni bila vir proizvodnje.Nemška vlada je napovedala, da namerava do leta 2022 zapreti vse nemške jedrske reaktorje.

Leta 2014 je skoraj četrtina (25,5 %) skupne proizvodnje primarne energije v EU-28 temeljila na obnovljivih virih energije, medtem ko je bil delež trdnih goriv (19,4 %, večinoma premoga) malo pod eno petino, delež zemeljskega plina pa nekoliko manjši (15,2 %). Surova nafta (9,1 %) je bila edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej sliko 1).

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je presegel porast iz vseh drugih virov; ta porast je bil v obdobju 2004–2014 razmeroma enoten, pri čemer se je proizvodnja nekoliko zmanjšala le leta 2011 (glej sliko 2). V teh desetih letih se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov povečala za 73,1 %. V nasprotju s tem so se ravni proizvodnje na podlagi drugih primarnih virov energije v tem obdobju na splošno znižale, pri čemer je bilo znižanje največje pri surovi nafti (–52,0 %), zemeljskem plinu (–42,9 %) in trdnih gorivih (–25,5 %), nekoliko zmernejše (13,1 %) pa pri jedrski energiji.

Uvoz

Zmanjšanje primarne proizvodnje, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je povzročilo vse večjo odvisnost EU od uvoza primarne energije, da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je po finančni in gospodarski krizi to stanje stabiliziralo. Uvoz primarne energije v EU-28 je leta 2014 presegel izvoz za približno 881 Mtoe. Največji neto uvozniki primarne energije so bile na splošno države članice EU z največ prebivalci, razen Poljske (kjer je še na voljo nekaj domačih rezerv premoga).Od leta 2004 je bila Danska edina neto izvoznica primarne energije med državami članicami EU, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, tako da ni bilo več nobene države članice, ki bi bila neto izvoznica energije (glej tabelo 2).Glede na število prebivalcev so bili leta 2014 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Poreklo uvožene energije v EU-28 se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo, vendar je Rusija ohranila položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina (čeprav se je njen delež v zadnjih letih nekoliko zmanjšal) ter postala tudi vodilni dobavitelj trdnih goriv (glej tabelo 3). Leta 2014 je približno 29,0 % uvoza surove nafte v EU-28 izviralo iz Rusije, ki je postala glavni dobavitelj trdnih goriv leta 2006, pri čemer je prehitela Južno Afriko, Avstralijo in Kolumbijo pa že leta 2004 oziroma leta 2002. Ruski delež v uvozu trdnih goriv v EU-28 je z 18,0 % leta 2004 narasel na 30,0 % leta 2009, nato pa se je leta 2012 nekoliko zmanjšal na 25,7 % in se leta 2014 znova povečal na 29,0 %. Po drugi strani se je ruski delež v uvozu zemeljskega plina v EU-28 med letoma 2004 in 2010 zmanjšal s 43,6 % na 32,1 %, vendar se je ta trend obrnil, tako da se je delež povečeval in je leta 2014 znašal 37,5 %. V vseh desetih letih, prikazanih v tabeli 3, je Norveška ostala druga največja dobaviteljica uvožene surove nafte in zemeljskega plina v EU.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilnimi partnerji. Leta 2014 sta več kot dve tretjini (69,1 %) uvoza zemeljskega plina v EU-28 izvirali iz Rusije ali Norveške, s čimer je bil uvoz bolj strnjen kot leta 2010, ko je delež uvoza zemeljskega plina iz istih dveh držav znašal 59,6 %. Podobna analiza kaže, da je leta 2014 43,5 % uvoza surove nafte v EU-28 izviralo iz Rusije in Norveške (velik delež pa tudi iz Nigerije, Saudove Arabije in Kazahstana), medtem ko je 70,7 % uvoza trdnih goriv v EU-28 izviralo iz Rusije, Kolumbije in Združenih držav. Nekaj kazalnikov kaže na to, da so se med letoma 2004 in 2014 pojavile nove partnerske države. To velja zlasti za uvoz surove nafte iz Nigerije, Kazahstana, Azerbajdžana in Iraka ali zemeljskega plina iz Katarja in Libije.

Odvisnost EU-28 od uvoza energije, ki je v 80. letih 20. stoletja znašala manj kot 40 % bruto porabe energije, se je do leta 2014 povečala na 53,5 % (glej sliko 3). Ta zadnji delež je pomenil rahlo znižanje stopnje odvisnosti, ki je bila najvišja leta 2008, tj. 54,5 %. Najvišje stopnje energetske odvisnosti leta 2014 so bile zabeležene za surovo nafto (88,2 %) in zemeljski plin (67,4 %). V zadnjem desetletju (med letoma 2004 in 2014) se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 13,8 odstotne točke – hitreje, kot se je povečala odvisnost glede oskrbe s surovo nafto (7,5 odstotne točke) in trdnimi gorivi (7,4 odstotne točke). Od leta 2004 je neto uvoz energije v EU-28 večji od primarne proizvodnje;povedano drugače, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto domače porabe energije v EU-28.

Ker Danska ni bila več neto izvoznica, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna in ostala pozitivna tudi leta 2014, tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej sliko 4). Najnižje stopnje energetske odvisnosti leta 2014 so bile zajete za Estonijo, Dansko, Romunijo in Poljsko (edine druge države članice, ki so poročale o stopnji odvisnosti, nižji od 30,0 %). Malta, Luksemburg in Ciper so bili skoraj povsem odvisni od primarnega uvoza energije, saj so njihove stopnje odvisnosti presegale 90 %.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Energetski proizvodi, ki so pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunanih po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot je na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza z odbitkom enakovredne količine izvoza. Za uvoz se štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti prek plinovodov in naftovodov); podobno se za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Energetska varnost

Več kot polovica energije v EU-28 prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjih desetletjih na splošno povečeval (obstajajo pa tudi dokazi, da se je stopnja odvisnosti v zadnjih letih stabilizirala). Večina energije, uvožene v EU, prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede varnosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini.

Kot odziv na rusko-ukrajinsko plinsko krizo januarja 2009 je bil pregledan zakonodajni okvir v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in septembra 2009 je Svet Evropske unije sprejel Direktivo 2009/119/ES o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov. Navedeni ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom „Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo“ (COM(2010) 639 final). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za spopadanje z različnimi izzivi, vključno z oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo, krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji. Ena od prednostnih nalog je ohranjati dobre odnose z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami. Nadaljevanje tega dela predstavljata energetska strategija 2030 energy strategy (v angleščini), ki zagotavlja politični okvir za podnebno in energetsko politiko do leta 2030, in energetski načrt 2050 energy roadmap (v angleščini), v katerem je zastavljen dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov EU za 80–95 % do leta 2050.

EU si prek Energetske skupnosti Energy Community (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energetski trg Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Oblikovanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“ (COM(2011) 539 final).

Izvajajo se tudi številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in Transjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila Evropsko strategijo za energetsko varnost Energy Security Strategy (v angleščini) (COM(2014) 330 final), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti oskrbe ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki.