Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki, pridobljeni maja 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: novembra 2016. Anglická verzia obsahuje aktuálnejšie informácie.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2003 in 2013
(v milijonih ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-28, 2013
(delež skupne količine v % na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (nrg_107a)

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije
(glede na vrsto goriva), EU-28, 2003–2013
(2003 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_100a)

Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2003–2013
Vir: Eurostat (nrg_100a) in (demo_pjan)

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-28, 2003–2013
(delež uvoza iz držav zunaj EU-28 v %)
Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)

Tabela 4: Stopnja energetske odvisnosti, EU-28, 2003–2013
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_102a) in (nrg_103a)

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2013
(delež neto uvoza pri bruto domači porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %)
Vir: Eurostat (tsdcc310)

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je glavni razlog za zaskrbljenost politike glede zanesljivosti oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2013 več kot polovica (53,2 %) bruto domače porabe energije v EU-28 izvirala iz uvoženih virov.

Glavne statistične ugotovitve

Primarna proizvodnja

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2013 znašala skupaj 790 milijonov ton ekvivalenta nafte. S tem se je nadaljeval splošni trend upadanja v preteklih letih, z glavno izjemo leta 2010, saj se je proizvodnja okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s finančno in gospodarsko krizo. V daljšem časovnem obdobju je bila proizvodnja primarne energije v EU-28 leta 2013 za 15,4 % nižja kot desetletje prej. Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU-28 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2013 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 17,1-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-28, sledila pa sta Nemčija (15,3 %) in Združeno kraljestvo (13,9 %). Glavna sprememba v primerjavi s prejšnjim desetletjem je bila upad deleža Združenega kraljestva, in sicer s 26,2 % – glej Tabelo 1. Edini drugi državi članici, katerih delež je v tem obdobju padel, sta bili Danska (−0,9 odstotne točke) in Litva (−0,4 odstotne točke). V absolutnem smislu je bil največji porast pri proizvodnji primarne energije v desetih letih pred letom 2013 zajet na Nizozemskem (za 11,0 milijona ton ekvivalenta nafte), v Italiji (9,1 milijona ton ekvivalenta nafte) in na Švedskem (4,3 milijona ton ekvivalenta nafte). Nasprotno je proizvodnja primarne energije v Združenem kraljestvu padla za 135,4 milijona ton ekvivalenta nafte, Nemčija (−14,3 milijona ton ekvivalenta nafte) in Danska (−11,6 milijona ton ekvivalenta nafte) pa sta bili edini drugi državi članici EU, ki sta poročali o dvomestnem znižanju svojih ravni proizvodnje.

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2013 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bil najpomembnejši jedrska energija (28,7 % skupne proizvodnje). Jedrska energija je bila še posebno pomembna v Franciji, kjer je pomenila več kot štiri petine nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji znašal tri četrtine, na Slovaškem pa skoraj dve tretjini; drugje je bil delež manjši od polovice, v 14 državah članicah EU pa jedrska energija ni bila vir proizvodnje primarne energije. Skoraj četrtina skupne proizvodnje primarne energije v EU-28 je temeljila na obnovljivih virih energije (24,3 %), medtem ko je bil delež trdnih goriv (19,7 %, večinoma premoga) malo pod eno petino, delež zemeljskega plina pa nekoliko manjši (16,7 %). Surova nafta (9,1 %) je bila še edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej Sliko 1).

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je presegel porast iz vseh drugih virov; ta rast je bila večino let v obdobju 2003–2013 razmeroma stabilna, pri čemer je proizvodnja nekoliko upadla leta 2011 (glej Sliko 2). V teh desetih letih se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov skupno povečala za 88,4 %. V nasprotju s tem so ravni proizvodnje na podlagi drugih primarnih virov energije v tem obdobju na splošno upadale, pri čemer je bil največji upad pri surovi nafti (−54,0 %), zemeljskem plinu (−34,6 %) in trdnih gorivih (−24,9 %), nekoliko zmernejši pa pri jedrski energiji, in sicer je znašal 12,0 %.

Uvoz

Upad v primarni proizvodnji, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je privedel do vedno večje odvisnosti EU od uvoza primarne energije, da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je po finančni in gospodarski krizi to stanje stabiliziralo. Uvoz primarne energije v EU-28 je leta 2013 presegel izvoz za približno 909 milijonov ton ekvivalenta nafte. Največji neto uvozniki primarne energije so bile na splošno države članice EU z največ prebivalci, razen Poljske (kjer so še na voljo domače rezerve premoga). Od leta 2004 je bila Danska edina neto izvoznica primarne energije med državami članicami, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, tako da ni bilo več nobene države članice EU, ki bi bila neto izvoznica energije (glej Tabelo 2). Glede na število prebivalcev so bili leta 2013 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Poreklo uvožene energije v EU-28 se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo, pri čemer je Rusija ohranila položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina ter postala vodilni dobavitelj trdnih goriv (glej Tabelo 3). Leta 2013 je približno 33,5 % uvoza surove nafte v EU-28 izviralo iz Rusije, kar je nekoliko manj od deležev med letoma 2010 in 2012. Rusija je postala glavni dobavitelj trdnih goriv leta 2006. Pri tem je prehitela Južno Afriko, že leta 2004 je prehitela Avstralijo, leta 2002 pa Kolumbijo. Ruski delež v uvozu trdnih goriv v EU-28 je s 13,2 % leta 2003 narasel na 30,0 % leta 2009, nato se je nekoliko zmanjšal na 25,9 % leta 2012 in se leta 2013 spet povečal na 28,8 %. Po drugi strani je ruski delež v uvozu zemeljskega plina v EU-28 med letoma 2003 in 2010 upadel s 44,8 % na 30,1 %, vendar se je ta trend obrnil, tako da se je delež povečeval in je leta 2013 znašal 39,3 %. V vseh desetih letih, prikazanih v Tabeli 3, je Norveška ostala druga največja dobaviteljica v EU uvožene surove nafte in zemeljskega plina.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilnimi partnerji. Leta 2013 sta več kot dve tretjini (69,1 %) uvoza zemeljskega plina v EU-28 izvirali iz Rusije ali Norveške, s čimer je bil uvoz bolj strnjen kot v prejšnjih dveh letih, saj je delež uvoza zemeljskega plina iz istih dveh držav leta 2011 znašal 59,6 %, leta 2012 pa 63,7 %. Podobna analiza kaže, da je leta 2013 53,8 % uvoza surove nafte v EU-28 izviralo iz Rusije, Norveške in Saudove Arabije, medtem ko je 73,1 % uvoza črnega premoga izviralo iz Rusije, Kolumbije in Združenih držav. Nekaj kazalnikov kaže na to, da so se med letoma 2003 in 2013 pojavile nove partnerske države, čeprav obseg uvoza iz njih ostaja razmeroma majhen. To velja zlasti za uvoz surove nafte iz Nigerije, Kazahstana, Azerbajdžana in Iraka ali zemeljskega plina iz Katarja in Libije.

Odvisnost EU-28 od uvoza energije, ki je v 80. letih 20. stoletja znašala manj kot 40 % bruto porabe energije, se je do leta 2013 povečala na 53,2 % (glej Tabelo 4). Ta zadnji podatek je pomenil rahlo znižanje stopnje odvisnosti, ki je leta 2008 dosegla kar 54,7 %. Najvišje stopnje energetske odvisnosti leta 2013 so bile evidentirane za surovo nafto (88,4 %) in zemeljski plin (65,3 %). V zadnjem desetletju (med letoma 2003 in 2013) se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 13,3 odstotne točke – hitreje, kot se je povečala odvisnost glede oskrbe s surovo nafto (9,9 odstotne točke) in trdnimi gorivi (9,2 odstotne točke). Od leta 2004 je bil neto uvoz energije v EU-28 večji od primarne proizvodnje, kar pomeni, da je bil neto uvoz vir oskrbe za več kot polovico bruto domače porabe energije EU-28.

Ker Danska ni bila več neto izvoznica, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej Sliko 3). Najnižje stopnje energetske odvisnosti so bile zajete za Estonijo, Dansko, Romunijo, Poljsko, Nizozemsko in Češko republiko (edine druge države članice, ki so poročale o stopnji odvisnosti pod 30,0 %). Malta, Luksemburg in Ciper so bili (skoraj) v celoti odvisni od uvoza primarne energije.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Energetski proizvodi, ki so pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunanih po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot je na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza z odbitkom enakovredne količine izvoza. Za uvoz štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti preko plinovodov in naftovodov); podobno za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Energetska varnost

Več kot polovica energije v EU-28 prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjem desetletju na splošno povečeval. Večina te energije prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini.

Kot odziv na rusko-ukrajinsko plinsko krizo januarja 2009 je bil pregledan zakonodajni okvir v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in septembra 2009 je Svet Evropske unije sprejel Direktivo 2009/119/ES o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov. Navedeni ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisijasprejela pobudo z naslovom „Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo“ (COM(2010) 639). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za spopadanje z različnimi izzivi, vključno z oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo, krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji. Ena od prednostnih nalog je ohranjati dobre odnose z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami. EU si prek Energetske skupnosti (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energetski trg. Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Oblikovanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“ (COM(2011) 539).

Izvajajo se tudi številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in Transjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila Strategijo za energetsko varnost (v angleščini) (COM(2014) 330), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki.