Statistics Explained

Archive:Statistika odpadkov

Revision as of 16:05, 31 August 2018 by Piirtju (talk | contribs)
Podatki, pridobljeni maja 2017. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: december 2018.
Tabela 1: Nastajanje odpadkov v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih, 2014
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Slika 1: Nastajanje odpadkov v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih, EU-28, 2014
(v %)
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Slika 2: Nastajanje odpadkov, 2014
(v kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Slika 3: Nastajanje odpadkov, razen večjih mineralnih odpadkov, 2004 in 2014
(v kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Tabela 2: Nastajanje odpadkov, razen večjih mineralnih odpadkov, EU-28, 2004–2014
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Slika 4: Nastali nevarni odpadki, 2010 in 2014
(v % vseh odpadkov)
Vir: Eurostat (env_wasgen)
Tabela 3: Obdelava odpadkov, 2014
Vir: Eurostat (env_wastrt)
Slika 5: Razvoj obdelave odpadkov, EU-28, 2004–2014
(2004 = 100)
Vir: Eurostat (env_wastrt)
Slika 6: Obdelava nevarnih odpadkov, 2014
(v tisoč tonah)
Vir: Eurostat (env_wastrt)
Slika 7: Obdelava nevarnih odpadkov, 2014
(v kg na prebivalca)
Vir: Eurostat (env_wastrt)

V tem članku je pregled nastajanja odpadkov in njihove obdelave v Evropski uniji (EU) ter več državah nečlanicah. Temelji izključno na podatkih, zbranih v skladu z Uredbo (ES) št. 2150/2002 Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki podatkov.

Odpadek, ki je v členu 3(1) Direktive 2008/98/ES opredeljen kot „vsak[a] snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči“, potencialno pomeni ogromno izgubo virov v obliki materiala in energije. Poleg tega ima lahko ravnanje z odpadki in njihovo odstranjevanje resne okoljske posledice. Odlagališča na primer zavzemajo prostor za zemljišča in lahko onesnažujejo zrak, vodo in tla, sežiganje pa lahko povzroči emisije onesnaževal v zrak.

Cilj politik EU na področju ravnanja z odpadki je zato zmanjšati vplive odpadkov na okolje in zdravje ter izboljšati učinkovito rabo virov v EU. Dolgoročni cilj teh politik je zmanjšati količino nastalih odpadkov, pri neizogibnih odpadkih pa spodbujati, da se uporabljajo kot vir, ter tako doseči višje ravni recikliranja in varnega odlaganja odpadkov.

Glavne statistične ugotovitve

Količina vseh nastalih odpadkov

Leta 2014 je v EU-28 v vseh gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih nastalo 2 503 milijone ton odpadkov. To je bilo največ, kar je bilo v obdobju 2004–2014 (časovna vrsta obstaja le za soda leta) evidentirano v EU-28.

Kot je mogoče pričakovati, je skupna količina nastalih odpadkov delno povezana z velikostjo prebivalstva in ekonomsko velikostjo države. Iz Tabele 1 je razvidno, da so najmanjše države članice EU običajno poročale o najnižji stopnji nastalih odpadkov, največje pa o najvišji. Kljub temu so bile v Bolgariji in Romuniji razmeroma velike količine nastalih odpadkov, v Italiji pa razmeroma majhne.

Na Sliki 1 je prikazan delež, ki so ga leta 2014 različne gospodarske dejavnosti in gospodinjstva prispevali k skupni količini nastalih odpadkov. V EU-28 je gradbeništvo leta 2014 prispevalo 34,7 % skupne količine, sledili pa so mu rudarjenje in pridobivanje kamnin (28,2 %), proizvodnja (10,2 %), storitve na področju vode in odpadkov (9,1 %) ter gospodinjstva (8,3 %). Preostalih 9,5 % odpadkov je nastalo pri drugih gospodarskih dejavnostih, zlasti na področju storitev (3,9 %) in energetike (3,7 %).

Na Sliki 2 je prikazana analiza količine nastalih odpadkov v standardizirani obliki glede na velikost prebivalstva. Jasno je mogoče videti visoko stopnjo nastalih odpadkov v nekaterih manjših državah članicah EU in posebno visoko vrednost, evidentirano za Bolgarijo, kjer je bilo leta 2014 povprečno 24,9 tone nastalih odpadkov na prebivalca, kar je petkrat več od 4,9 tone na prebivalca, kolikor je povprečje v EU-28. Več držav članic s posebno visoko stopnjo nastalih odpadkov na prebivalca je poročalo o zelo velikih deležih odpadkov, ki so nastali pri rudarjenju in pridobivanju kamnin, drugod pa so visoke deleže predstavljale dejavnosti gradnje in rušenja. Veliko odpadkov, nastalih pri rudarjenju in pridobivanju kamnin ter dejavnostih gradnje in rušenja, je uvrščenih med večje mineralne odpadke: analiza, ki je predstavljena na Sliki 2, razlikuje med večjimi mineralnimi odpadki in vsemi drugimi odpadki. Leta 2014 je bilo skoraj dve tretjini (64 % ali 3,2 tone na prebivalca) skupne količine nastalih odpadkov v EU-28 večjih mineralnih odpadkov. Relativni delež večjih mineralnih odpadkov pri skupni količini nastalih odpadkov se je med državami članicami EU precej razlikoval, kar bi v določeni meri lahko bila posledica različnih gospodarskih struktur. Na splošno so bile države članice EU z višjim deležem večjih mineralnih odpadkov tiste, za katere je značilno razmeroma obsežno rudarjenje in pridobivanje kamnin, kot so Bolgarija, Švedska, Romunija in Finska, in/ali dejavnosti gradnje in rušenja, kot je Luksemburg. V teh državah članicah ter Lihtenštajnu in Srbiji so večji mineralni odpadki predstavljali 85 % ali več vseh nastalih odpadkov. Večji mineralni odpadki so predstavljali manj kot eno petino vseh nastalih odpadkov na Hrvaškem, Portugalskem in v Belgiji ter na Norveškem, v Turčiji, Bosni in Hercegovini (podatki za leto 2012), nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in na Islandiji (podatki za leto 2012).

Količina nastalih odpadkov brez večjih mineralnih odpadkov

V EU-28 je leta 2014 nastalo 891 milijonov ton odpadkov, če odštejemo večje mineralne odpadke, kar ustreza 36 % skupne količine nastalih odpadkov (Tabela 2). Izraženo v razmerju do prebivalstva je v povprečju v EU-28 leta 2014 nastalo 1,8 tone odpadkov nemineralnega izvora na prebivalca (Slika 3). Skupna količina odpadkov, če ne upoštevamo večjih mineralnih odpadkov, se je med letoma 2004 in 2014 zmanjšala za 5,3 %, količina na prebivalca pa za 8,0 % (v tem obdobju se je povečalo tudi število prebivalcev EU).

V državah članicah EU je količina nastalih odpadkov, če ne upoštevamo večjih mineralnih odpadkov, leta 2014 znašala od povprečno 723 kg na prebivalca na Hrvaškem do 9,5 tone na prebivalca v Estoniji. Velika količina nastalih odpadkov v Estoniji je povezana s proizvodnjo energije iz naftnega skrilavca.

V Tabeli 2 je prikazan razvoj nastajanja odpadkov nemineralnega izvora v EU-28 po gospodarskih dejavnostih. Leta 2014 je največ odpadkov nastalo pri storitvah na področju vode in odpadkov, v gospodinjstvih in pri proizvodnih dejavnostih (208 milijonov ton, 204 milijoni ton oziroma 184 milijonov ton). Vzorec razvoja odpadkov iz teh virov se je razlikoval: nastajanje odpadkov (brez večjih mineralnih odpadkov) pri storitvah na področju vode in odpadkov se je med letoma 2004 in 2014 povečal za 87,7 %. Hitro se je povečevala tudi količina odpadkov (brez večjih mineralnih odpadkov), nastalih v gradbeništvu (v obravnavanem obdobju se je skupaj povečala za 57,2 %). Medtem je količina nastalih odpadkov (brez večjih mineralnih odpadkov) iz gospodinjstev in energetskih dejavnosti ostala skoraj nespremenjena. Odpadki (brez večjih mineralnih odpadkov), nastali v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, so se zmanjšali za 68,7 %, odpadki iz proizvodnih dejavnosti pa za 32,2 %. Podobno se je znatno, skoraj za četrtino (24,1 % oziroma 22,7 %) zmanjšala količina odpadkov (brez večjih mineralnih odpadkov), nastalih pri rudarjenju in pridobivanju kamnin ter v drugih sektorjih.

Količina nastalih nevarnih odpadkov

Nevarni odpadki lahko pomenijo večje tveganje za zdravje ljudi in okolje, če se z njimi ne ravna ustrezno in se ne odstranijo varno. Približno 95,0 milijonov ton odpadkov (3,8 % vseh odpadkov), ki so leta 2014 nastali v EU-28, je bilo uvrščenih med nevarne odpadke.

V primerjavi z letom 2010 se je leta 2014 količina nastalih nenevarnih odpadkov v EU-28 povečala za 2,2 %, količina nastalih nevarnih odpadkov pa zmanjšala za 2,8 %. Izraženo v tonah se je količina nevarnih odpadkov s 97,8 milijona ton zmanjšala na 95,0 milijona ton. Leta 2014 je bil delež nevarnih odpadkov v skupni količini nastalih odpadkov pod 9,0 % v vseh državah članicah EU razen v Estoniji, kjer je znašal 47,7 % skupne količine (glej Sliko 7). Razlog za zelo visok delež v Estoniji je predvsem proizvodnja energije iz naftnega skrilavca. Med državami nečlanicami, prikazanimi na Sliki 4, je imela največji delež nevarnih odpadkov v skupni količini nastalih odpadkov Srbija (27,4 %), in sicer zaradi intenzivnega rudarjenja in pridobivanja kamnin. Sledile so ji Črna gora (24,4 %), Bosna in Hercegovina (21,2 %, podatki za leto 2012) ter Norveška (11,7 %).

Obdelava odpadkov

Leta 2014 je bilo v EU-28 obdelanih približno 2 320 milijonov ton odpadkov (glej Tabelo 3); to vključuje tudi obdelavo odpadkov, ki so bili uvoženi v EU, zato sporočene količine niso neposredno primerljive s količinami nastalih podatkov.

Skoraj polovica (47,4 %) obdelanih odpadkov v EU-28 je bila leta 2014 odložena drugače kot s sežiganjem (odlaganje na odlagališčih). Nadaljnjih 36,2 % obdelanih odpadkov v EU-28 je bilo leta 2014 predelanih drugače kot z energijsko predelavo in zasipanjem (zaradi poenostavitve se uporablja izraz recikliranje). Le malo več kot desetina (10,2 %) obdelanih odpadkov v EU-28 je bila uporabljena za zasipanje, preostali odpadki pa so bili poslani v sežiganje, in sicer z energijsko predelavo (4,7 %) ali brez nje (1,5 %). Države članice EU se glede uporabe teh različnih metod obdelave zelo razlikujejo. Nekatere države članice so na primer imele zelo visoke stopnje recikliranja (Italija in Belgija), v drugih pa je prevladovalo odlaganje na odlagališčih (v Bolgariji, Romuniji, Grčiji, na Švedskem in Finskem).

Slika 5 prikazuje razvoj obdelave odpadkov v EU-28 za glavne kategorije obdelave v obdobju 2004–2014. Količina odloženih odpadkov je bila leta 2014 1,7 % manjša kot leta 2004, pri čemer se je njihov delež v skupni količini obdelanih odpadkov zmanjšal s 54,6 % na 48,9 %. Količina predelanih odpadkov, tj. sežganih z energijsko predelavo, recikliranih ali uporabljenih za zasipanje (uporaba odpadkov na območjih izkopavanj zaradi rekultivacije ali varnosti ali v inženirske namene pri urejanju krajine), se je povečala za 23,4 % z 960 milijonov ton v letu 2004 na 1 185 milijonov ton v letu 2014. Zato se je delež tako predelanih odpadkov v skupni količini obdelanih odpadkov povečal s 45,4 v letu 2004 na 51,1 % v letu 2014.

Skupaj je bilo leta 2014 v EU-28 obdelanih 75,6 milijona ton nevarnih odpadkov, pri čemer jih je bila več kot polovica obdelana v le treh državah članicah EU, in sicer v Nemčiji (27,2 %), Bolgariji (16,1 %) in Estoniji (13,6 %) (Slika 6).

Skoraj polovica (49,0 %) nevarnih odpadkov, obdelanih v EU-28, kar je enakovredno 73 kg na prebivalca, je bila odložena na odlagališča, to pomeni odložena v ali na tla oziroma odložena z obdelavo zemlje in izpustom v vode, (Slika 7). Približno 6,0 % vseh nevarnih odpadkov je bilo sežganih brez energijske predelave (9 kg na prebivalca), nadaljnjih 7,4 % pa z energijsko predelavo (11 kg na prebivalca). Leta 2014 je bila v EU-28 predelana več kot ena tretjina (37,5 %) nevarnih odpadkov (reciklirana ali uporabljena za zasipanje), kar je enakovredno 56 kg na prebivalca.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Za nadzor izvajanja politike ravnanja z odpadki, še zlasti skladnosti z načeli predelave in varnega odstranjevanja odpadkov, so potrebni zanesljivi statistični podatki podjetij in zasebnih gospodinjstev o nastajanju odpadkov ter ravnanju z njimi. Leta 2002 je bila sprejeta Uredba (ES) št. 2150/2002 o statistiki odpadkov, ki je oblikovala okvir za usklajeno statistiko Skupnosti na tem področju.

V skladu s to uredbo morajo države članice od referenčnega leta 2004 vsaki dve leti predložiti podatke o nastajanju, predelavi in odstranjevanju odpadkov. Podatki o nastajanju in obdelavi odpadkov so zdaj na voljo za soda referenčna leta od leta 2004 do leta 2014.

Ozadje

Cilj politik EU na področju ravnanja z odpadki je zmanjšati vplive odpadkov na okolje in zdravje ter izboljšati učinkovito rabo virov v Evropi. Dolgoročni cilj je, da Evropa postane družba recikliranja, ki preprečuje nastajanje odpadkov in neizogibne odpadke uporabi kot vire, kadar koli je mogoče. Namen je doseči veliko višje stopnje recikliranja in čim bolj zmanjšati izkoriščanje dodatnih naravnih virov. Ustrezno ravnanje z odpadki je ključni element zagotavljanja učinkovite rabe virov in trajnostne rasti evropskih gospodarstev. Za več informacij glej strategijo Evropa 2020 (v angleščini).

V skladu s tem revidirana okvirna direktiva o odpadkih iz leta 2008 določa petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, pri čemer je najboljša možnost preprečevanje, sledijo pa mu ponovna uporaba, recikliranje in druge oblike predelave, medtem ko naj bi bilo odlaganje odpadkov na npr. smetiščih zadnja rešitev. Glede na to hierarhijo sedmi okoljski akcijski program (v angleščini) določa naslednje prednostne cilje politike ravnanja z odpadki v EU:

  • zmanjšanje obsega nastalih odpadkov,
  • povečanje obsega recikliranja in ponovne uporabe,
  • sežiganje le tistih materialov, ki jih ni mogoče reciklirati,
  • postopna omejitev odlaganja odpadkov na le tiste, ki jih ni mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti,
  • zagotovitev celotnega izvajanja ciljev politike ravnanja z odpadki v vseh državah članicah EU.

Področje ravnanja z odpadki je drugi najpomembnejši vir, ki prispeva k rasti zaposlovanja v okoljskem gospodarstvu, kot je razvidno iz računov okoljskega blaga in storitev. Za več informacij glej članek Environmental economy – employment and growth (v angleščini).

Glej tudi

Druge informacije Eurostata

Objave

Glavne tabele

  • Waste (t_env_was) (v angleščini), glej:
Waste generation and treatment (t_env_wasgt) (v angleščini)

Podatkovna zbirka

  • Waste (env_was) (v angleščini), glej:
Waste generation and treatment (env_wasgt) (v angleščini)

Posebni razdelek

Metodologija/Metapodatki

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Druge informacije

Zunanje povezave


Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Statistika_odpadkov&oldid=401028"