Archive:Plače in stroški dela
Podatki pridobljeni aprila 2020.
Predvidena posodobitev članka: julij 2021.
This Statistics Explained article has been archived on 23 December 2020.
Highlights
Ocenjeni stroški dela na uro, leto 2019
V tem članku so predstavljene in primerjane plače in stroški dela (izdatki delodajalcev za osebje) v državah članicah Evropske unije (EU), Združenem kraljestvu in državah kandidatkah ter državah Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA).
Delo ima pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva. Z vidika podjetij pomeni stroške (stroške dela), ki poleg plač zaposlenih vključujejo tudi stroške dela, ki ne spadajo v plačo, in sicer predvsem socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. Zato je ključnega pomena za poslovno konkurenčnost, čeprav je ta odvisna tudi od stroškov kapitala (na primer obresti za posojila in dividende iz lastniškega kapitala) in necenovnih elementov, kot so podjetništvo, spretnosti in produktivnost dela, inovacije in položaj blagovne znamke/proizvodov na trgih.
Full article
Sestavni deli stroškov dela
Kar zadeva zaposlene, je nadomestilo, ki ga prejmejo za svoje delo in mu običajno pravimo plača, na splošno njihov glavni vir dohodka in zato pomembno vpliva na njihovo zmožnost, da ta dohodek porabijo in/ali prihranijo. Bruto plače vključujejo socialne prispevke, ki jih plača zaposleni, medtem ko se neto plače izračunajo po odbitku teh prispevkov in vseh zneskov, dolgovanih državi, kot je dohodnina. Ker je znesek davkov na splošno odvisen od razmer v gospodinjstvu v smislu dohodka in sestave, so neto plače izračunane za več značilnih razmer v gospodinjstvih.
V grafu 1 je povzeto razmerje med neto plačami, bruto plačami/osebnimi dohodki in stroški dela.
Stroški dela
Povprečni stroški dela na uro so bili v EU-27 leta 2019 ocenjeni na 27,7 EUR, v euroobmočju (EO-19) pa na 31,4 EUR. Vendar to povprečje zakriva velike razlike med državami članicami EU, saj se stroški dela na uro gibljejo od 6,0 EUR v Bolgariji do 44,7 EUR na Danskem (glej sliko 1); na Norveškem pa je bilo povprečje še višje (50,2 EUR).
.png)
Stroške sestavljajo stroški plač in osebnih dohodkov ter stroški dela, ki ne spadajo v plačo, kot so socialni prispevki delodajalcev. Delež stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, v skupnih stroških dela je v EU-27 leta 2019 za celotno gospodarstvo znašal 25,1 %, v euroobmočju pa 25,6 %. Poleg tega se je delež stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, med državami članicami EU precej razlikoval: najvišje deleže stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, so evidentirale Francija (32,9 %), Švedska (32,2 %) in Italija (28,8 %), najnižje pa Luksemburg (11,0 %), Malta (5,9 %) in Litva (5,3 %).
Bruto plače
Povprečne plače
Bruto plače so največji delež stroškov dela. Leta 2014 so bile najvišje povprečne bruto plače na uro v eurih evidentirane na Danskem (25,52 EUR), Irskem (20,16 EUR) in Švedskem (18,46 EUR), najnižje pa v Litvi (3,11 EUR), Romuniji (2,03 EUR) in Bolgariji (1,67 EUR) Povedano drugače, med državami članicami EU-27 so bile najvišje nacionalne povprečne bruto plače na uro 15-krat višje od najnižjih, izraženo v eurih; s prilagoditvijo na ravni cene (preračunano na standarde kupne moči (SKM)) je bilo najvišje povprečje petkrat višje od najnižjega, pri čemer sta Danska in Bolgarija znova skrajni točki na obeh straneh razpona.
,_2014.png)
(razen vajencev), 2014
Vir: Eurostat (earn_ses_pub2s)
Zaposleni z nizkimi plačami
Zaposleni z nizkimi plačami so opredeljeni kot zaposleni, ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne nacionalne bruto plače na uro. Leta 2014 je bilo v EU-28 17,2 % zaposlenih z nizkimi plačami (podatki vključujejo Združeno kraljestvom; podatkov za EU-27 ni), v euroobmočju pa 15.9 %. Delež zaposlenih z nizkimi plačami se je leta 2014 med državami članicami EU-27 precej razlikoval: najvišji deleži so bili ugotovljeni v Latviji (25,5 %), Romuniji (24,4 %) in Litvi (24,0 %%). Nasprotno pa je bilo manj kot 10 % zaposlenih z nizkimi plačami v Italiji (9,4 %%), Franciji (8,8 %%), na Danskem (8,6 %), Finskem (5,3 %), v Belgiji (3,8 %) in na Švedskem (2,6 %).
_earning_two_thirds_or_less_of_the_median_gross_hourly_earnings,_2014_(%25_of_employees).png)
(razen vajencev), ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne bruto plače na uro, leto 2014
(% zaposlenih)
Vir: Eurostat (earn_ses_pub1s)
Razlike v plačah med spoloma
Neprilagojene razlike v plačah med spoloma so pomemben kazalec za merjenje razlik v povprečnih plačah moških in žensk v EU. Leta 2018 je bila plača žensk v celotni EU-27 povprečno za 14,8 % nižja od plače moških, v euroobmočju pa je razlika znašala 15,9 %. Največje razlike v plačah med spoloma so bile ugotovljene v Estoniji (22,7 %), Nemčiji (20,9 %) in na Češkem (20,1 %%). Najmanjše razlike v povprečni plači med spoloma so bile ugotovljene v Italiji (5,0 %, podatki za 2017), Luksemburgu (4,6 %) in Romuniji (3,0 %) – glej Sliko 4.
.png)
(razlika v % med povprečno bruto plačo na uro zaposlenih moških in zaposlenih žensk, izraženo kot % bruto plače moških)
Vir: Eurostat (earn_gr_gpgr2)
K tem razlikam v plačah med spoloma prispevajo različni dejavniki, kot so: razlike v stopnjah delovne aktivnosti, razlike v poklicih in dejavnostih, pri katerih običajno prevladujejo moški ali ženske, razlike v obsegu zaposlenosti za krajši delovni čas med moškimi in ženskami ter odnos kadrovskih oddelkov v zasebnih in javnih organih do poklicnega razvoja ter neplačanega in/ali porodniškega/starševskega dopusta. Nekateri dejavniki, ki lahko vsaj delno pojasnijo razlike v plačah med spoloma, vključujejo področno in poklicno razlikovanje, izobraževanje in usposabljanje, ozaveščanje in preglednost ter neposredno diskriminacijo. Razlike v plačah med spoloma odražajo tudi druge neenakosti, predvsem pogosto nesorazmeren delež družinskih obveznosti žensk ter s tem povezane težave pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. Številne ženske delajo s krajšim delovnim časom in imajo nestandardne pogodbe: čeprav jim to omogoča, da ostanejo na trgu dela, medtem ko opravljajo družinske obveznosti, pa lahko negativno vpliva na njihovo plačo, poklicni razvoj, možnosti napredovanja in pokojnino.
Neto plače in davčna obremenitev
Vsi podatki temeljijo na splošno priznanem modelu, ki ga je razvila OECD, po katerem se podatki pridobivajo od nacionalnih virov (več podrobnosti o modelu je na voljo na spletišču OECD - Benefits and wages (v angleščini)).
Neto plače
Informacije o neto plačah dopolnjujejo podatke o bruto plačah, kar zadeva razpoložljivi dohodek, tj. dohodek po odbitku dohodnin in prispevkov zaposlenega za socialno varnost od bruto zneskov ter po prištetju družinskih dodatkov (denarnih transferjev, ki se plačajo za vzdrževane otroke) v primeru gospodinjstev z otroki.
Leta 2019 je neto plača samske osebe brez otrok, ki je zaslužila 100 % povprečne plače delavca v gospodarstvu, znašala od 42 584 EUR v Luksemburgu do 6 030 EUR v Bolgariji. Navedeni državi članici EU sta evidentirali tudi najvišjo (57 175 EUR) oziroma najnižjo (6 603 EUR) povprečno neto plačo za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma (glej Sliko 5).
.png)
V primeru, da sta oba zakonca zaposlena (oba zaslužita povprečno plačo delavca), je Luksemburg evidentiral najvišjo letno neto plačo v višini 94 638 EUR, če je imel par dva otroka, in 87 024 EUR, če par ni imel otrok. Bolgarija je evidentirala najnižjo neto plačo v višini 12 102 EUR, če je imel par dva otroka in nekoliko manj (12 061 EUR), če par ni imel otrok.
Davčna obremenitev
S kazalniki davčnih stopenj (davčni primež, past brezposelnosti in past nizkih plač) se spremlja privlačnost dela. Slika 6 jih prikazuje za zaposlenega z nizko plačo, ki zasluži dve tretjini (natančneje, 67 %) povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja B do N klasifikacije NACE Rev. 2) ter je samski in brez otrok.
S prvim kazalnikom, tj. davčnim primežem, se meri obremenitev, ki jo davki in prispevki za socialno varnost pomenijo za stroške dela. Opredeljen je kot davek od dohodkov na bruto plačo plus prispevki za socialno varnost, ki jih plačata zaposleni in delodajalec, izražen v odstotku skupnih stroškov dela. Davčni primež za EU-27 je leta 2019 znašal 39,5 % (za euroobmočje pa 40,1 %). V istem letu so največje davčne primeže za zaposlene z nizkimi plačami evidentirale Belgija (45,4 %), Nemčija (45,2 %) in Madžarska (44,6 %), najmanjše pa Malta (27,4 %), Irska (24,6 %) in Ciper (18,1 %).
.png)
(%)
Vir: Eurostat (earn_nt_taxwedge), (earn_nt_unemtrp) in (earn_nt_lowwtrp)
Z drugim kazalnikom, tj. pastjo brezposelnosti, se meri, kolikšen je delež (odstotek) povečanja bruto plače, ki se zmanjša zaradi višjega davka in prispevkov zaposlenih za socialno varnost ter ukinitve nadomestila za brezposelnost in drugih nadomestil, ko se brezposelna oseba zaposli. Leta 2019 je bila past brezposelnosti v EU-27 74,4 % (za euroobmočje pa 74,5 %). Najvišje stopnje so evidentirali Belgija (93,1 %), Luksemburg (90,9 %) in Danska (88,9 %), najnižje pa Slovaška (46,4 %), Grčija (34,6 %) in Estonija (32,2 %).
S tretjim kazalnikom, tj. pastjo nizkih plač, se meri, kolikšen je delež (odstotek) povečanja bruto plače, ki se zmanjša zaradi davka od dohodka, prispevkov zaposlenih za socialno varnost in ukinitve ugodnosti, ko se bruto plača poveča s 33 % na 67 % povprečne plače delavca. V EU-27 je bila leta 2019 past nizkih plač evidentirana pri 39,3 % (41,1 % v euroobmočju), pri čemer so bile najvišje stopnje spet ugotovljene v Belgiji (60,4 %), Luksemburgu (50,6 %) in na Danskem (50,2 %), najnižje pa v Bolgariji (22,4 %), Estoniji (21,0 %) in na Cipru (8,3 %).
Izvorni podatki za tabele in grafe
Plače in stroški dela: tables and figures (v angleščini)
Podatkovni viri
Stroški dela
Stroški dela obsegajo nadomestila zaposlenim (vključno s plačami v denarju in naravi ter prispevki delodajalcev za socialno varnost), stroške poklicnega izobraževanja in usposabljanja in druge izdatke (kot so stroški zaposlovanja, izdatki za delovna oblačila in davki na zaposlovanje, ki veljajo za stroške dela, zmanjšani za prejete subvencije). Te komponente stroškov dela in njihovi elementi so opredeljeni v Uredbi 1737/2005 z dne 21. oktobra 2005.
Statistika stroškov dela je hierarhični sistem večletnih, letnih in četrtletnih statističnih podatkov, ki je zasnovan tako, da zagotavlja celovito in podrobno sliko ravni, strukture in kratkoročnega razvoja stroškov dela v različnih sektorjih gospodarske dejavnosti v državah članicah EU in nekaterih drugih državah, ki niso članice. Vsi statistični podatki temeljijo na usklajeni opredelitvi stroškov dela. Ravni stroškov dela temeljijo na najnovejši anketi o stroških dela (trenutno iz leta 2016) in ekstrapolaciji na podlagi četrtletnega indeksa stroškov dela. Z anketo o stroških dela, ki se izvede vsaka štiri leta, se zberejo zelo podrobne informacije o ravneh stroškov dela. Zaradi ekstrapolacije z indeksom stroškov dela se podatki uporabljajo le na agregatni ravni. Četrtletni indeks stroškov dela (Euroindicator) (v angleščini) meri stroškovni pritisk, ki je posledica proizvodnega dejavnika dela. Podatki, ki se zbirajo za indeks stroškov dela, se nanašajo na skupne povprečne stroške dela na uro in dve kategoriji stroškov dela, in sicer na: plače ter na prispevke delodajalcev za socialno varnost in plačane davke, zmanjšane za subvencije, ki jih prejme delodajalec. Podatki so na voljo za evropske agregate (EU in euroobmočje) in države članice EU za agregat, ki zajema industrijo, gradbeništvo in storitve (razen javne uprave, obrambe, obvezne socialne varnosti), kakor je zajeto s področji NACE Rev. 2, področja od B do N in od P do S (podatki so tudi razčlenjeni po gospodarskih dejavnostih), in sicer v obliki delovnih dni in sezonsko prilagojeni obliki.
Bruto plače
Glavne opredelitve plač so določene v Uredbi št. 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005. Podatki izhajajo iz ankete o strukturi plač, ki se izvede vsaka štiri leta in je bila nazadnje izvedena oktobra 2014. Bruto plače zajemajo plačilo v denarju, ki ga neposredno izplača delodajalec, pred odbitkom davkov in prispevkov za socialno varnost, ki jih plačajo prejemniki plače in jih zadrži delodajalec. Vključene so vse bonitete ne glede na to, ali so redno izplačane ali ne (na primer 13. ali 14. plača, regres za dopust, delitev dobička, nadomestilo za neizkoriščeni dopust, občasne provizije itd.).
Podatki o povprečni plači temeljijo na bruto plači na uro vseh zaposlenih (s polnim in krajšim delovnim časom, razen vajencev) v podjetjih z najmanj desetimi zaposlenimi in v vseh gospodarskih sektorjih, razen kmetijstva, ribištva, javne uprave, zasebnih gospodinjstev in ekstrateritorialnih organizacij. Povprečne plače se izračunajo kot vrednost, pri kateri polovica prebivalstva zasluži manj od povprečja, druga polovica pa več.
Razlike v plačah med spoloma
Razlika v plačah med spoloma v neprilagojeni obliki je opredeljena kot razlika med povprečno bruto plačo na uro plačanih zaposlenih moških in plačanih zaposlenih žensk, izražena kot odstotek povprečne bruto plače na uro plačanih zaposlenih moških. Metodologija za pripravo tega kazalnika temelji na podatkih, zbranih iz ankete o strukturi plač, ki se revidira vsaka štiri leta, ko so na voljo najnovejši podatki iz ankete o strukturi plač.
Po uporabljeni metodologiji neprilagojeni kazalnik razlik v plačah med spoloma zajema vse zaposlene (brez omejitev starosti in števila opravljenih ur) v podjetjih (z najmanj desetimi zaposlenimi) na področju industrije, gradbeništva in storitev (kot je zajeto v področjih od B do S klasifikacije NACE Rev. 2, razen področja O). Nekatere države zagotavljajo informacije tudi za področje O klasifikacije NACE Rev. 2 (javna uprava in obramba; obvezno socialno zavarovanje), čeprav to ni obvezno. Informacije so na voljo tudi z analizo med javnim in zasebnim sektorjem glede na delovni čas (polni ali krajši) in starost zaposlenih.
Neto plače in davčna obremenitev
Neto plače izhajajo iz bruto plač in pomenijo del plačila, ki ga zaposleni lahko dejansko obdržijo in porabijo ali prihranijo. Neto plača v primerjavi z bruto plačo ne vsebuje prispevkov za socialno varnost in davkov, vsebuje pa družinske dodatke.
Past brezposelnosti je opredeljena kot razlika med povečanjem bruto plače in povečanjem neto dohodka ob prehodu iz brezposelnosti v zaposlitev, izražena v odstotku bruto plače.
Ozadje
Struktura in razvoj stroškov dela in plač sta pomembna elementa vsakega trga dela, ki kažeta ponudbo dela posameznikov in povpraševanje podjetij po delovni sili.
EU želi spodbujati enake možnosti, kar vključuje postopno odpravo razlik v plačah med spoloma. Člen 157(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske, člen 157(3) pa je pravna podlaga za zakonodajo o enakem obravnavanju moških in žensk glede zaposlovanja. Evropska komisija je marca 2020 sprejela strategijo za enakost spolov za obdobje 2020–2025. Med drugim obravnava spolne vrzeli pri plačilih in pokojninah:
- „Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti je zapisano v Pogodbah od leta 1957 in se odraža v pravu EU. Zagotavlja pravna sredstva v primeru diskriminacije. Kljub temu ženske v povprečju še vedno zaslužijo manj kot moški. Spolna vrzel pri zaposlenosti in plačilu, ki se nabere prek življenja, privede do še večje vrzeli pri pokojninah, tako da je tveganje revščine v starosti pri ženskah večje kot pri moških. Da bi odpravili spolno plačilno vrzel, moramo obravnavati vse njene temeljne vzroke, med katerimi so manjša udeležba žensk na trgu dela, nevidno in neplačano delo, pogostejša uporaba skrajšanega delovnega časa in pogostejše odločitve za prekinitev poklicne poti, vertikalna in horizontalna segregacija, ki temelji na spolnih stereotipih, ter diskriminacija. Če so informacije o ravneh plačil dostopne, je lažje opaziti vrzeli in diskriminacijo. Veliko žensk zaradi pomanjkanja preglednosti ne ve ali ne more dokazati, da so plačane premalo. Komisija bo do konca leta 2020 predlagala zavezujoče ukrepe o preglednosti plačil.“
Direct access to
- Earnings statistics (v angleščini)
- Gender pay gap statistics (v angleščini)
- Hourly labour costs (v angleščini)
- Labour cost structural statistics — levels (v angleščini)
- Labour cost index - recent trends (v angleščini)
- Labour market statistics at regional level (v angleščini)
- Statistika minimalnih plač
- Regional labour market disparities (v angleščini)
- Earnings (t_earn), glej (v angleščini):
- Gender pay gap in unadjusted form (tsdsc340)
- Labour costs (t_lc), glej (v angleščini):
- Labour cost index by NACE Rev. 2 (teilm100)
- Labour cost index by NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-1 (teilm120)
- Labour cost index by NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-4 (teilm130)
- Labour cost index by NACE Rev. 2 - Index (2012=100) (teilm140)
- Earnings (earn) (v angleščini)
- Labour costs (lc) (v angleščini)
- Labour market (including the Labour Force Survey), glej (v angleščini):
- Labour cost index (ESMS metadata file — lci_esms) (v angleščini)
- Labour costs survey 2008, 2012 and 2016 - NACE Rev. 2 activity (ESMS metadata file — lcs_r2_esms) (v angleščini)
- Structure of earnings survey 2014 (ESMS metadata file — earn_ses2014_esms) (v angleščini)
- Gender pay gap in unadjusted form - NACE Rev. 2 activity (ESMS metadata file — earn_grgpg2_esms) (v angleščini)
- Net earnings and tax rates (ESMS metadata file — earn_net_esms) (v angleščini)
- International Labour Organisation — Global Wage Report (v angleščini)
- International Labour Organisation — Wages and income (v angleščini)
- OECD — Tax and Benefit Systems: OECD Indicators (v angleščini)
- OECD — Benefits and Wages: Models (v angleščini)