Archive:Demografska statistika na regionalni ravni

This Statistics Explained article has been archived - for recent articles on Population statistics at regional level see Here.

Podatki, pridobljeni marca 2016. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka.

Zemljevide si lahko interaktivno ogledate s pomočjo Eurostat’s Statistical Atlas (glej user manual) (v angleščini).

Zemljevid 1: Pričakovana življenjska doba ob rojstvu po regijah NUTS 2, 2014 (¹)
(leta)
Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp) in (demo_mlexpec)

Slika 1: Razlike med spoloma v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu po regijah NUTS 2, 2014 (¹)
(razlika v pričakovani življenjski dobi žensk in moških v letih)
Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp) in (demo_mlexpec)

Slika 2: Porazdelitev celotnega prebivalstva po širokih starostnih skupinah v izbranih regijah NUTS 3, 1. januar 2015 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (demo_r_pjangrp3) in (demo_pjangroup)

Zemljevid 2: Delež delovno aktivnega prebivalstva (starega od 20 do 64 let) v celotnem prebivalstvu po regijah NUTS 3, 1. januar 2015 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (demo_r_pjangrp3) in (demo_pjangroup)

Zemljevid 3: Splošna stopnja skupnega prirasta prebivalstva po regijah NUTS 3, 2014 (¹)
(na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Zemljevid 4: Splošna stopnja neto migracij (vključno s statističnimi prilagoditvami) po regijah NUTS 3, 2014 (¹)
(na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Slika 3: Splošna stopnja rojstev po regijah NUTS 2, 2014 (¹)
(število živorojenih otrok na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Slika 4: Skupna stopnja rodnosti po regijah NUTS 2, 2014 (¹)
(povprečno število živorojenih otrok na žensko)
Vir: Eurostat (demo_r_frate2)

Zemljevid 5: Skupna stopnja rodnosti po regijah NUTS 3, 2014 (¹)
(povprečno število živorojenih otrok na žensko)
Vir: Eurostat (demo_r_frate3) in (demo_find)

Slika 5: Splošna stopnja umrljivosti po regijah NUTS 2, 2014 (¹)
(število smrti na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Ta članek je del sklopa statističnih člankov, ki temeljijo na publikaciji Eurostata Regional yearbook. Članek opisuje regionalne demografske vzorce v Evropski uniji (EU).

Statistični podatki o regionalni demografiji so eno od redkih področij, na katerih se za vsako državo članico EU zbirajo in objavljajo podrobne informacije na ravni NUTS 3. V času pisanja tega članka so najnovejše informacije o pomembnih demografskih dogodkih (število živorojenih otrok in smrti) ter vrsti demografskih kazalnikov na splošno na voljo za obdobje do konca leta 2014, podatki o velikosti in strukturi prebivalstva pa za 1. januar 2015.

Analiza celotnega prebivalstva glede na stopnjo urbanizacije je na voljo v uvodu Eurostatove publikacije Regional Yearbook. Regionalna analiza projekcij prebivalstva za obdobje do leta 2050 je predstavljena v ločenem članku.

Glavne statistične ugotovitve

Pričakovana življenjska doba

V zadnjih 50 letih se je v EU pričakovana življenjska doba ob rojstvu podaljšala za približno deset let, v veliki meri zaradi izboljšanih družbenogospodarskih in okoljskih razmer ter boljše zdravstvene oskrbe in nege. Na Zemljevidu 1 je prikazana pričakovana življenjska doba ob rojstvu za regije NUTS 2 leta 2014.

Pričakuje se lahko, da bo Evropejec, rojen leta 2014, v povprečju živel 80,9 leta

Iz Zemljevida 1 je razvidno, da je leta 2014 pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU-28 v povprečju znašala 80,9 leta. V 45 regijah na ravni 2 je pričakovana življenjska doba ob rojstvu znašala 83,0 leta ali več; te regije so bile porazdeljene po samo sedmih državah članicah EU in v Švici ter so zajemale 16 italijanskih, 11 španskih, osem francoskih, dve britanski, po eno avstrijsko, grško in finsko regijo in pet švicarskih regij. Najdaljša pričakovana življenjska doba leta 2014 (v regijah na ravni 2) je bila zabeležena v regiji španske prestolnice Comunidad de Madrid, tj. 84,9 leta.

Po drugi strani je bila v 58 regijah na ravni 2 povprečna pričakovana življenjska doba krajša od 78,0 leta (kot je na Zemljevidu 1 prikazano z najsvetlejšim odtenkom oranžne). To so bile predvsem regije v vzhodnih državah članicah EU, in sicer v Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in na Slovaškem, ter v Turčiji. Tri baltske države članice (pri čemer je na tej ravni podrobnosti vsaka ena regija) in dve avtonomni portugalski regiji, tj. Região Autónoma da Madeira in Região Autónoma dos Açores, so bile edine druge regije v EU-28, v katerih je bila pričakovana življenjska doba krajša od 78,0 leta. Pričakovana življenjska doba, krajša od 78,0 leta, je bila zabeležena še v Črni gori, Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (pri čemer je na tej ravni podrobnosti vsaka ena regija) in Srbiji (nacionalni podatki). Najkrajša pričakovana življenjska doba ob rojstvu leta 2014 (v regijah na ravni 2) je bila 73,0 leta v bolgarski regiji Severozapaden, ki je bila najrevnejša regija v EU-28 (glede na bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, merjen po standardih kupne moči (SKM)). Pričakovani življenjski dobi med regijama Severozapaden in Comunidad de Madrid sta se torej razlikovali za 11,9 leta.

Upoštevati je treba, da so na Zemljevidu 1 sicer prikazane informacije za celotno prebivalstvo, vendar so še vedno prisotne precejšnje razlike v pričakovani življenjski dobi med moškimi in ženskami kljub dokazom, da se ta razlika med spoloma v večini držav članic EU postopno zmanjšuje. Razlika med spoloma v EU-28 je znašala 5,5 leta, saj je pričakovana življenjska doba za ženske, rojene leta 2014, znašala 83,6 leta, za moške pa 78,1 leta. Na Sliki 1 so prikazane razlike med spoloma po regijah na ravni 2. Razpon od največje do najmanjše razlike med spoloma je bil v posameznih državah razmeroma majhen, razen v nekaterih izjemah, ki jih je pogosto povzročila ena izstopajoča vrednost, kot so razmeroma majhne razlike v regijah Åland na Finskem, Bratislavský kraj na Slovaškem in Praha na Češkem.

Struktura in staranje prebivalstva

Na začetku leta 2015 je v EU-28 živelo 508,5 milijona ljudi. V celotni EU-28 so 1. januarja 2015 mladi (od 0 do 19 let) predstavljali 20,9 % celotnega prebivalstva, delovno aktivno prebivalstvo (od 20 do 64 let) pa je predstavljalo tri petine (60,2 %) (več informacij o tej podskupini je na voljo v članku o trgu dela), kar pomeni, da so starejši (stari 65 let in več) zajemali 18,9 % prebivalstva. Opozoriti je treba, da so bili ti starostni razredi, uporabljeni za analizo strukture prebivalstva EU-28, prilagojeni (v primerjavi s prejšnjimi izdajami Eurostatove publikacije Regional Yearbook), da bi upoštevali starostno skupino v okviru cilja strategije Evropa 2020 v zvezi s stopnjo zaposlenosti (od 20 do 64 let).

Če to široko starostno skupino delovno aktivnega prebivalstva razčlenimo, je bilo 12,2 % prebivalcev starih od 20 do 34 let (ta starostna skupina se uporablja za nekatere kazalnike v članku o izobraževanju in usposabljanju), 28,6 % je bilo starih od 35 do 54 let, 12,8 % pa od 55 do 64 let.

Demografske strukture v posameznih državah članicah EU imajo pogosto neenakomerne vzorce, ki lahko vplivajo na regionalno konkurenčnost in kohezijo. Včasih so te razlike precej očitne, na primer v Nemčiji (kjer so pogosta nasprotja med vzhodnimi in zahodnimi regijami), Franciji (severovzhod in jugozahod), Italiji (sever in jug) in Turčiji (vzhod in zahod). Te razlike je mogoče pripisati najrazličnejšim dejavnikom, vključno s podnebjem in pokrajino ter zgodovinskim, političnim, socialnim in gospodarskim dogajanjem.

Čezmorske in mestne regije so pogosteje imele več mlajšega prebivalstva …

Na Sliki 2 so prikazane informacije o 10 regijah EU na ravni NUTS 3 z najvišjimi deleži mladih (starih manj kot 20 let), 10 regijah EU na ravni NUTS 3 z najvišjimi deleži prebivalcev v delovni dobi (starih od 20 do 64 let), razčlenjenimi po starostnih skupinah od 20 do 34 let (vključno z osebami, ki se morda še izobražujejo), od 35 do 54 let (vključno z osebami, ki vzdržujejo družino) in od 55 do 64 let (vključno z osebami, ki so se morda že upokojile), ter o 10 regijah EU na ravni NUTS 3 z najvišjimi deleži starejših (starih 65 let in več); podatki so z dne 1. januarja 2015.

Regije EU na ravni NUTS 3 z najvišjimi deleži mladih so bile na splošno v državah članicah z najvišjimi stopnjami rojstev in rodnosti (za stopnje rodnosti glej Zemljevid 5), kar je povečalo relativni pomen mladih v njihovem celotnem prebivalstvu. To je bilo ugotovljeno zlasti v več irskih in francoskih regijah, na primer v francoskih čezmorskih regijah Guyane in La Réunion ali v pariških primestnih regijah. V starostnih strukturah večinoma mestnih regij sta lahko deleža mladih in delovno aktivnega prebivalstva višja zaradi učinka privlačevanja, povezanega z večjimi možnostmi zaposlitve, ki privabljajo tako notranje (iz različnih regij iste države) kot mednarodne migrante (iz drugih držav članic in tretjih držav).

... medtem ko je bil relativni pomen delovno aktivnega prebivalstva posebej velik v nekaterih regijah glavnega mesta …

Večina od 10 regij EU na ravni NUTS 3 z najvišjimi deleži delovno aktivnega prebivalstva je bila regij glavnega mesta, in sicer šest v regiji Inner London (Združeno kraljestvo) ter po ena na Danskem (Byen København) in v Romuniji (Bucureşti). Preostali dve sta bili španski otoški regiji, tj. Eivissa, Formentera (na Balearskih otokih) in Fuerteventura (na Kanarskih otokih). V teh dveh regijah je bil delež ljudi, starih od 20 do 34 let (v primerjavi z regijami glavnega mesta na seznamu), razmeroma nizek, morda ker mladi študirajo na španski celini, deleža ljudi, starih od 35 do 54 let ter od 55 do 64 let, pa višja.

Celovita analiza deleža delovno aktivnega prebivalstva za regije na ravni 3 je predstavljena na Zemljevidu 2. Od 1 482 prikazanih regij (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo) je v 306 regijah delež delovno aktivnega prebivalstva dosegel ali presegel 62 %, v 61 od teh regij je ta delež dosegel ali presegel 65 %. Veliko teh regij je bilo v glavnih ali drugih velikih mestih, predvsem v Nemčiji, na Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem in v Združenem kraljestvu, vključno s Sofijo (stolitsa) v Bolgariji ter Oslom na Norveškem. Razmeroma visoke deleže so imele tudi tri od osmih statističnih regij nekdanje jugoslovanske republike Makedonije.

... v večini regij EU pa se je okrepil relativni pomen starejših

V večini regij EU se je relativni delež starejšega prebivalstva postopno povečeval zaradi znatnega in nenehnega daljšanja pričakovane življenjske dobe ter upokojitve baby boom generacije iz obdobja po drugi svetovni vojni. Regije z najvišjimi deleži starejših so pogosto podeželska, dokaj oddaljena in redko poseljena območja, kjer je nizek delež delovno aktivnega prebivalstva vsaj delno povezan s pomanjkanjem možnosti zaposlitve in izobraževanja, kar mlade sili k odhodu, da bi našli delo ali nadaljevali študij.

Posebno visok delež starejših v celotnem prebivalstvu je bil zabeležen v številnih podeželskih in oddaljenih regijah Grčije, Španije, Francije in Portugalske ter v več regijah vzhodne Nemčije. Po podatkih z dne 1. januarja 2015 so v osrednji, celinski grški regiji Evritanija več kot tretjino (33,7 %) celotnega prebivalstva predstavljali starejši, kar je najvišji delež v EU. Ourense na severozahodu Španije je bila edina preostala regija EU na ravni NUTS 3, v kateri so več kot 30 % celotnega prebivalstva predstavljali starejši, in ena od treh španskih regij med 10 regijami EU z najvišjimi deleži starejših v celotnem prebivalstvu (28,5 % ali več).

Prirast prebivalstva

Prebivalstvo EU-28 se je med 1. januarjem 1960 in 1. januarjem 2015 vsako leto povečevalo, in sicer skupaj za 101,7 milijona prebivalcev, kar ustreza letnemu povečanju za 0,4 %. Zgodovinsko gledano je rast prebivalstva v EU izražala predvsem gibanje naravnega prirasta prebivalstva (skupno število rojstev minus skupno število smrti) in ne migracijskih vzorcev. Natančnejši pregled kaže, da je bil najvišji naravni prirast prebivalstva v državah članicah EU-28 kot celoti leta 1964, ko je bilo zabeleženega 3,6 milijona več rojstev kot smrti. Pozneje se je stopnja rojstev progresivno zniževala, pričakovana življenjska doba pa postopno podaljševala, kar je upočasnilo naravni prirast prebivalstva. Do leta 2003 se je naravni prirast prebivalstva v državah članicah EU-28 skoraj izenačil, saj je število rojstev preseglo število smrti za manj kot 100 000. Pozneje sta se število rojstev in naravni prirast prebivalstva v več državah članicah EU znova nekoliko povečala, a se je ta vzorec korenito spremenil zaradi finančne in gospodarske krize med letoma 2008 in 2013, ko se je naravni prirast prebivalstva zmanjšal s 578 000 na 82 000,vendar se je leta 2014 ponovno povečal na 191 000.

Največja rast prebivalstva leta 2014 je bila zabeležena v regijah Tower Hamlets v vzhodnem Londonu in Ilfov, ki obkroža romunsko prestolnico

Na Zemljevidu 3 je prikazana splošna stopnja skupnega prirasta prebivalstva leta 2014: ta prirast izhaja iz kombinacije učinkov naravnega prirasta prebivalstva in neto migracij med 1. januarjem 2014 in 1. januarjem 2015. V tem obdobju se je število prebivalcev v EU-28 povečalo za 1,3 milijona, kar ustreza 2,5 na 1 000 prebivalcev. Med 1 341 regijami EU na ravni NUTS 3, za katere so podatki prikazani na Zemljevidu 3 (ni podatkov za Mayotte, Francija), je bilo več regij, v katerih se je število prebivalcev povečalo (806 regij), kot regij, v katerih se je število prebivalcev zmanjšalo (530 regij); v petih regijah je število prebivalcev ostalo nespremenjeno.

Najtemnejši odtenek modre prikazuje 238 regij na ravni NUTS 3, v katerih se je leta 2014 število prebivalcev v povprečju povečalo za vsaj 8,0 na 1 000 prebivalcev; od teh je v 32 regijah rast prebivalstva znašala vsaj 15,0 na 1 000 prebivalcev. Najvišja rast je bila zabeležena v regiji Tower Hamlets v Londonu (33,0 na 1 000 prebivalcev), sledila pa ji je regija Ilfov, ki obkroža romunsko prestolnico Bukarešto (30,6 na 1 000 prebivalcev). Od teh 32 regij z najvišjimi splošnimi stopnjami rasti prebivalstva jih je bilo skupaj 13 v Združenem kraljestvu, od tega štiri v regiji Outer London in šest v regiji Inner London, devet v Nemčiji, od tega nobena v glavnem mestu Berlin, čeprav je bil na seznamu Potsdam, Kreisfreie Stadt, v sosednji zvezni deželi Brandenburg. Pet regij je bilo v okolici glavnih mest Danske, Irske, Luksemburga, Avstrije in Švedske. Preostale regije so bile regija v Avstriji (Innsbruck), francoska čezmejna regija Guyane, dve španski otoški regiji (Fuerteventura in Eivissa, Formentera) ter Ilfov.

Veliko regij z upadanjem števila prebivalcev je bilo v vzhodnih in južnih državah članicah

V 17 regijah na ravni NUTS 3 se je leta 2014 število prebivalcev zmanjšalo za več kot 15,0 na 1 000 prebivalcev. Te regije so bile predvsem v Bolgariji (sedem regij), na Hrvaškem (tri regije) in na Portugalskem (dve regiji) ter po ena regija v Nemčiji, Grčiji, Latviji, Litvi in Romuniji. Med regijami na ravni NUTS 3 se je število prebivalcev najbolj zmanjšalo v grški regiji Kentrikos Tomeas Athinon (24,9 na 1 000 prebivalcev), sledila pa ji je regija Vidin v Bolgariji kot edina druga regija, v kateri je bil zabeležen upad števila prebivalcev za vsaj 20,0 na 1 000 prebivalcev.

Širše gledano je bilo 268 regij EU na ravni NUTS 3, v katerih se je leta 2014 prebivalstvo zmanjšalo za več kot 4,0 na 1 000 prebivalcev (najtemnejši odtenek oranžne na Zemljevidu 3), večinoma skoncentriranih na posameznih območjih: baltske države članice, lok v jugovzhodni Evropi, ki se začne na Hrvaškem, nadaljuje prek Madžarske, Romunije in Bolgarije ter konča v Grčiji, več regij na Iberskem polotoku in številne regije v vzhodni Nemčiji. V več drugih državah je bilo kar nekaj regij, v katerih se je število prebivalcev zmanjšalo za več kot 4,0 na 1 000 prebivalcev, vključno z 22 regijami, razpršenimi po večjem delu Italije.

Med regijami v državah Efte in državah kandidatkah so bile največje razlike v rasti prebivalstva v turških regijah

Leta 2014 se je prebivalstvo v regijah v državah Efte in državah kandidatkah na ravni 3 (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo) na splošno povečalo, kot je prikazano na Zemljevidu 3, pri čemer je bil pozitiven prirast zabeležen v 115 regijah, negativen pa samo v 25 regijah. V državah Efte se je prebivalstvo povečalo v vseh regijah. Relativno gledano je prebivalstvo najhitreje naraščalo v Oslu (glavno mesto Norveške) in Freiburgu (zahodna Švica).

V državah kandidatkah je bila slika bolj mešana, saj se je prebivalstvo zmanjšalo v Albaniji in Srbiji (nacionalni podatki), polovici od osmih regij nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in 19 turških regijah, večinoma v osrednji in severovzhodni Turčiji. Medtem ko v teh turških regijah število prebivalcev upada, v drugih delih države zelo narašča. Dejansko so bile največje razlike v prirastu prebivalstva med regijami na ravni 3 zabeležene v Turčiji, kjer se je splošna stopnja rasti prebivalstva gibala med najnižjo –39,3 na 1 000 prebivalcev v regiji Çankiri (blizu glavnega mesta Ankara) in najvišjo 63,8 na 1 000 prebivalcev v regiji Bayburt (na severovzhodu). Velike razlike v prirastu prebivalstva med turškimi regijami so pogosto posledica notranjih migracijskih vzorcev, za katere je na splošno značilen tok migrantov iz vzhodnih v zahodne regije.

Od leta 1985 je prisoten stalen neto dotok migrantov v države članice EU-28

Splošen prirast prebivalstva je odvisen od vzajemnega delovanja dveh elementov: naravnega prirasta prebivalstva in neto migracij, vključno s statističnimi prilagoditvami (v nadaljnjem besedilu: neto migracije). Ta dva elementa se lahko združita in okrepita rast ali upad prebivalstva, lahko pa se gibata vsak v svojo smer in se tako v določeni meri medsebojno izključujeta.

Zgodovinsko gledano so bili migracijski vzorci v 60. letih prejšnjega stoletja razmeroma uravnoteženi, pri čemer se je do 70. let iz držav članic EU-28 v druge dele sveta neto izselilo 707 028 ljudi; to je bilo v celotnem obdobju 1961–2014 najvišje število neto izseljencev. Naslednji neto odtok migrantov iz držav članic EU-28 je bil med letoma 1982 in 1984 (obdobje recesije); pozneje je bilo dosledno več priseljencev kot izseljencev. Od leta 1988 so pozitivne neto migracije presegle pol milijona ljudi na leto, razen v letih 1991 in 1997, tako da so neto migracije v desetih od 27 let v obdobju 1988–2014 presegle en milijon ljudi. Neto migracije v državah članicah EU-28 so leta 2003 dosegle 1,8 milijona ljudi, leta 2011 pa se je povečevanje prebivalstva zaradi neto migracij upočasnilo na 712 000 ljudi. Leta 2013 so se neto migracije povečale na 1,7 milijona ljudi in leta 2014 ostale na ravni enega milijona.

Neto priseljevanje je zlasti visoko v številnih nemških regijah

Na Zemljevidu 4 je prikazana splošna stopnja neto migracij za leto 2014, ki je v EU-28 v povprečju znašala 2,2 na 1 000 prebivalcev. Zemljevida 3 in 4 sta si podobna, kar poudarja tesen odnos med migracijskimi vzorci in splošnim prirastom prebivalstva, tj. dogajanjem, ki se je okrepilo s stopnjo naravnega prirasta prebivalstva, ki je bila v številnih regijah EU skoraj uravnotežena.

Leta 2014 je bil neto dotok migrantov (iz drugih regij iste države članice, iz drugih regij EU ali iz tretjih držav) skoncentriran predvsem v več predelih Nemčije. Od 19 regij z neto migracijo 15,0 na 1 000 prebivalcev ali več jih je bilo 12 v Nemčiji. Če to razširimo na 217 regij z neto migracijami vsaj 8,0 na 1 000 prebivalcev (najtemnejši odtenek modre na Zemljevidu 4), se število nemških regij poveča na 147; pogoste namembne države za migrante so bile tudi Združeno kraljestvo (26 regij), Francija (11 regij), Avstrija (10 regij) in Švedska (9 regij).

Najvišji neto dotok migrantov je bil zabeležen v regiji Ilfov v Romuniji, kjer je splošna stopnja neto migracij znašala 29,8 na 1 000 prebivalcev. Naslednje štiri najvišje stopnje neto migracij so bile zabeležene v nemških regijah, in sicer Landshut, Kreisfreie Stadt; Suhl, Kreisfreie Stadt; Leipzig, Kreisfreie Stadt; Gießen, Landkreis, kjer so stopnje znašale med 21,8 in 23,9 na 1 000 prebivalcev. Tower Hamlets v Londonu je bila edina druga regija na ravni NUTS 3 s splošno stopnjo neto migracij nad 20,0 na 1 000 prebivalcev, nekoliko nižjo stopnjo sta dosegla Luksemburg (19,9) in Frankfurt na Majni, Kreisfreie Stadt (19,2).

Leta 2014 je bilo neto izseljevanje zabeleženo v vseh štirih regijah, ki sestavljajo grško prestolnico

V 430 regijah EU-28 na ravni NUTS 3 so bile leta 2014 neto migracije negativne (povedano drugače, regijo je več ljudi zapustilo, kot se jih je vanjo priselilo), od teh je bila v 117 regijah splošna stopnja nižja od –4,0 na 1 000 prebivalcev. Te so bile porazdeljene po vzhodni in južni Evropi, in sicer v Sloveniji, na Hrvaškem in Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji in Grčiji ter na Cipru (ena regija na tej ravni podrobnosti), in v baltskih državah članicah v severni Evropi, vključevale pa so tudi več regij na Iberskem polotoku, regijo Île de France in sosednjo regijo Champagne-Ardenne v Franciji, večji del Irske ter nekaj regij drugod. Te regije so zajemale osem regij glavnega mesta, vključno z vsemi štirimi regijami, ki sestavljajo glavno mesto Grčije Atene, eno od regij Inner London ter regije v Parizu, Bukarešti in na Cipru. Najvišje splošne stopnje negativnih neto migracij so bile zabeležene v irski regiji Border in v regiji Kentrikos Tomeas Athinon, eni od regij grške prestolnice, kjer se je stopnja neto migracij znižala na –21,1 na 1 000 prebivalcev.

REGIJE V SREDIŠČU

Regija Border, Irska

Regija EU na ravni NUTS 3 z najnižjo splošno stopnjo neto migracij je bila irska regija Border, v kateri je leta 2014 splošna stopnja neto migracij (razlika med stopnjo priseljevanja in izseljevanja) znašala –21,1 na 1 000 prebivalcev.

©: Scollonp

Države Efte in države kandidatke so imele leta 2014 različne vzorce neto migracij (nacionalni podatki so na voljo samo za Albanijo in Srbijo). To je bilo najbolj očitno v Turčiji, kjer je bila v 22 regijah na ravni 3 zabeležena dvomestna stopnja negativnih neto migracij, pri čemer je bila najnižja stopnja, tj. –43,3 na 1 000 prebivalcev, zabeležena v regiji Çankiri (severovzhodno od Ankare). Nasprotno so bile v 11 turških regijah na ravni 3 zabeležene dvomestne pozitivne stopnje, pri čemer je bila najvišja, tj. 54,1 na 1 000 prebivalcev, zabeležena v regiji Bayburt (severovzhodna Turčija). Pozitivna stopnja neto migracij je bila prisotna v vsaki od regij držav Efte na ravni 3, pri čemer je bila najvišja, tj. 14,6 na 1 000 prebivalcev, zabeležena v regiji Freiburg na zahodu Švice.

Število rojstev in stopnja rodnosti

Ženske v EU rojevajo čedalje manj otrok, kar prispeva k upočasnitvi naravnega prirasta in celo k negativnemu naravnemu prirastu (več smrti kot rojstev): glej članek o projekcijah prebivalstva, ki vsebuje napovedi, kako bo demografski razvoj vplival na prebivalstvo v regijah EU.

Ta razdelek zagotavlja informacije o regionalni splošni stopnji rojstev (razmerje med številom rojstev in povprečnim prebivalstvom, izraženo na 1 000 prebivalcev) in stopnji rodnosti (povprečno število rojenih otrok na žensko). V EU-28 je leta 2014 splošna stopnja rojstev znašala 10,1 rojstva na 1 000 prebivalcev. V državah članicah EU je bila najvišja stopnja rojstev, tj. 14,6 rojstva na 1 000 prebivalcev, zabeležena na Irskem, razmeroma visoka pa je bila tudi v Franciji (12,4 rojstva), Združenem kraljestvu (12,0 rojstva) in na Švedskem (11,9 rojstva). Po drugi strani je bila v večjem delu vzhodne Evrope (Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska in Romunija), južne Evrope (Grčija, Španija, Italija, Malta in Portugalska) ter v Nemčiji in Avstriji splošna stopnja rojstev 10,0 rojstva na 1 000 prebivalcev ali nižja.

Najvišje splošne stopnje rojstev v EU so bile zabeležene v regijah glavnih mest Belgije, Irske, Francije in Združenega kraljestva

Na Sliki 3 je prikazana splošna stopnja rojstev v regijah na ravni NUTS 2 leta 2014. V vseh prikazanih večregionalnih državah članicah EU in tretjih državah je bila v regijah glavnega mesta splošna stopnja rojstev nad nacionalnim povprečjem. V nekaterih državah članicah so bile splošne regionalne stopnje rojstev zelo homogene, na primer na Češkem, Poljskem in Madžarskem. V drugih državah so se stopnje bolj razlikovale, pogosto zaradi posebno visoke stopnje v eni ali več regijah: v Belgiji je bila regija glavnega mesta Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest edina regija s splošno stopnjo rojstev nad nacionalnim povprečjem, medtem ko so bile stopnje v oddaljenih regijah Ciudad Autónoma de Melilla in Ciudad Autónoma de Ceuta v Španiji ter Guyane in La Réunion v Franciji bistveno višje od stopenj v kateri koli drugi regiji v teh državah članicah. Dejansko so bile tri najvišje splošne stopnje rojstev v regijah EU zabeležene v Guyane, Ciudad Autónoma de Melilla in La Réunion, sledile pa so jim tri regije glavnega mesta: Inner London - East, Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest in Île de France s stopnjo 15,0 rojstva na 1 000 prebivalcev ali višjo, kakršna je bila zabeležena tudi v regiji Outer London - West and North West.

Pet najnižjih splošnih stopenj rojstev (manj kot 7,0 rojstva na 1 000 prebivalcev leta 2014) je bilo skoncentriranih v južnih državah članicah, po dve v Italiji in na Portugalskem ter ena v Španiji. Najnižja stopnja je bila zabeležena v severozahodni Španiji v regiji Principado de Asturias (6,3 rojstva na 1 000 prebivalcev).

V regijah držav Efte na ravni 2 so se leta 2014 splošne stopnje rojstev na splošno gibale med 10,0 in 15,0 rojstva na 1 000 prebivalcev. Edine izjeme so bile regija Hedmark og Oppland (jugovzhodna Norveška) in tri švicarske regije, tj. Espace Mittelland, Ostschweiz in Ticino. V vseh štirih regijah je bila splošna stopnja rojstev nižja od 10,0 rojstva na 1 000 prebivalcev.

Nasprotno so se splošne stopnje rojstev v državah kandidatkah gibale med 10,0 in 15,0 rojstva na 1 000 prebivalcev (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo), razen v 14 turških regijah na ravni 2, v katerih je bila splošna stopnja rojstev višja. Najvišja stopnja, tj. 30,8 rojstva na 1 000 prebivalcev, je bila zabeležena v regiji Şanliurfa, Diyarbakir, na jugu Turčije.

V prvem desetletju 21. stoletja so se stopnje rodnosti znižale

Na začetku stoletja se je v EU-28 skupna stopnja rodnosti zniževala. V letih 2001 in 2002 je stopnja znašala 1,46 živorojenega otroka na žensko. Do leta 2010 se je povišala na 1,62, nato se je do leta 2013 znižala na 1,54, leta 2014 pa znova povišala na 1,58. V razvitih delih sveta se za stopnjo naravnega obnavljanja prebivalstva, tj. za raven, na kateri bi bilo število prebivalstva brez priseljevanja ali izseljevanja dolgoročno stabilno, šteje skupna stopnja rodnosti 2,10 živorojenega otroka na žensko.

Leta 2014 je bila najvišja stopnja rodnosti v državah članicah EU zabeležena v Franciji (2,01 živorojenega otroka na žensko), ki so ji sledile Irska (1,94), Švedska (1,88) in Združeno kraljestvo (1,81). Stopnje rodnosti so bile pogosto višje v državah članicah, v katerih je bila družina kot enota relativno šibka (majhen delež poročenih ljudi in velik delež rojstev zunaj zakonske zveze), nestabilnost parov razmeroma pogosta (dokaj visoka stopnja razvez zakonskih zvez) in udeležba žensk na trgu dela visoka. V 13 državah članicah EU je stopnja rodnosti znašala 1,50 živorojenega otroka na žensko ali manj, pri čemer je bila najnižja stopnja zabeležena na Portugalskem (1,23 živorojenega otroka na žensko).

Regionalne razlike v stopnji rodnosti so lahko povezane z vrsto dejavnikov, med drugim s socialno-ekonomsko strukturo prebivalstva (na primer izobrazba, poklicni status, dohodek ali starost), krajem prebivališča (na primer razpoložljivost infrastrukture, storitev otroškega varstva ali stanovanjskega trga) ali kulturnimi dejavniki (na primer verska prepričanja in običaji, stališče do rojevanja otrok zunaj zakonske zveze ali stališče do kontracepcije). Porazdelitev stopenj rodnosti v regijah na ravni 2 je prikazana na Sliki 4, ki kaže podobne stopnje kot Slika 3, saj so leta 2014 stopnje v večini regij znotraj iste države članice EU redko odstopale od nacionalnega povprečja. Znova so bile izjeme oddaljena španska regija Ciudad Autónoma de Melilla ter francoske čezmorske regije Guyane, La Réunion, Guadeloupe in Martinique; te regije na ravni NUTS 2 so bile leta 2014 edine regije, v katerih je skupna stopnja rodnosti presegla stopnjo naravnega obnavljanja prebivalstva 2,10.

Analiza za države Efte potrjuje, da so bile stopnje rodnosti v regijah na ravni 2 dosledno nižje od stopnje naravnega obnavljanja prebivalstva. Enako je pokazala za države kandidatke (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo), razen za Turčijo. V Turčiji so bile prisotne velike razlike med zahodnimi (z razmeroma nizkimi stopnjami rodnosti) in vzhodnimi regijami (z veliko višjimi stopnjami): na primer, najnižja stopnja rojstev (1,59 živorojenega otroka na žensko) je bila zabeležena v regijah Zonguldak, Karabük in Bartin na črnomorski obali, najvišja pa v regiji Şanliurfa, Diyarbakir (3,91 živorojenega otroka na žensko) – v tej regiji je bila zabeležena tudi najvišja splošna stopnja rojstev v Turčiji (glej zgoraj).

Najvišje stopnje rodnosti so bile zabeležene predvsem v francoskih in britanskih regijah

Zemljevid 5 vsebuje natančnejšo analizo istega kazalnika in prikazuje stopnjo rodnosti za regije na ravni NUTS 3. V francoski čezmorski regiji Guyane in španski oddaljeni regiji Ciudad Autónoma de Melilla sta bili leta 2014 zabeleženi najvišji stopnji, in sicer 3,50 oziroma 2,70 živorojenega otroka na žensko. Sledili sta jima regija Seine-Saint-Denis (blizu francoske prestolnice) in še ena francoska čezmorska regija, La Réunion. Stopnje rodnosti nad 2,10 so bile zabeležene v 34 regijah na ravni NUTS 3, od katerih jih je bila več kot polovica (skupaj 20) v Franciji in več kot četrtina (9) v Združenem kraljestvu. Podobna slika je bila v 186 regijah na ravni NUTS 3 s stopnjo rodnosti 1,90 ali višjo (najtemnejši odtenek oranžne na Zemljevidu 5), saj je bilo dobre tri četrtine teh regij v Franciji ali Združenem kraljestvu, ta sklop regij pa je vključeval tudi šest od osmih irskih regij ter 10 od 21 švedskih regij.

REGIJE V SREDIŠČU

Douro, Portugalska

V razvitih državah sveta se za stopnjo naravnega obnavljanja prebivalstva, tj. za raven, na kateri bi bilo število prebivalstva brez priseljevanja ali izseljevanja dolgoročno stabilno, šteje stopnja rodnosti 2,10 živorojenega otroka na žensko. Stopnje rodnosti v regijah EU so na splošno veliko nižje: na primer leta 2014 je bila Douro ena od štirih portugalskih regij na ravni NUTS 3 s stopnjo rodnosti, nižjo od 1,0 živorojenega otroka na žensko.

©: Aires Almeida

Nasprotno so bile najnižje stopnje rodnosti (pod 1,35) zabeležene predvsem v Nemčiji ter vzhodnih in južnih državah članicah, zlasti na Cipru (ena regija na tej ravni podrobnosti), na Portugalskem (22 od 25 regij), v Španiji (37 od 59 regij), na Slovaškem (pet od osmih regij) in na Poljskem (42 od 72 regij) ter v manjšem obsegu v Grčiji in Italiji.

Leta 2014 stopnja rodnosti v nobeni regiji držav Efte na ravni 3 ni presegla 2,10. V štirih norveških regijah, eni švicarski regiji in eni islandski regiji so bile stopnje rodnosti vseeno višje od 1,90, in sicer je bila najvišja v regiji Landsbyggð na Islandiji (2,03).

Med državami kandidatkami (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo) so bile leta 2014 stopnje rodnosti v treh od osmih regij nekdanje jugoslovanske republike Makedoniji nižje od 1,35. Nasprotno je stopnja rodnosti v 29 turških regijah presegla 2,10, v 13 regijah pa je znašala 1,90 ali več. Leta 2014 sta bili najvišji stopnji rodnosti zabeleženi v regijah Şanliurfa (4,52) in Sirnak (4,22) na zahodu Turčije. Izrazito nasprotje je bilo prisotno med regijami z razmeroma visokimi stopnjami rodnosti in večino zahodnih turških regij, v katerih so se stopnje rodnosti na splošno gibale med 1,5 in 1,9 živorojenega otroka na žensko (bolj usklajene s stopnjami v EU).

Umrljivost

V celotni EU-28 je leta 2014 umrlo 4,94 milijona ljudi, kar je bilo za 1,1 % manj kot leta 2013. Splošna stopnja umrljivosti v EU-28 je leta 2014 znašala 9,7 smrti na 1 000 prebivalcev, pri čemer se je stopnja umrljivosti gibala od 15,1 v Bolgariji, 14,3 v Latviji in 13,7 v Litvi do manj kot 8,0 smrti na 1 000 prebivalcev na Malti, v Luksemburgu ter na Irskem in Cipru.

Splošna stopnja umrljivosti navadno izraža demografsko strukturo (večja verjetnost smrti pri starejših) in verjetnost, da se bodo ljudje nalezli določene bolezni ali zboleli zanjo ali da bodo umrli zaradi zunanjih vzrokov; regionalna statistika o nekaterih vzrokih smrti, kot so bolezni srca in ožilja ter rak, je na voljo v članku o zdravju.

Na Sliki 5 je prikazano, kako so se stopnje umrljivosti razlikovale med regijami na ravni 2. Primerjamo jo lahko s Sliko 3, na kateri je prikazana podobna analiza za splošno stopnjo rojstev, pri čemer lahko opazimo, da se je splošna stopnja umrljivosti pogosto bolj razlikovala po regijah kot splošna stopnja rojstev. Najbolj homogene stopnje umrljivosti so bile zabeležene v čeških regijah, večje razlike pa so bile prisotne v Španiji, Franciji in Združenem kraljestvu; tudi v turških regijah so bile stopnje umrljivosti dokaj raznolike. V skoraj vseh večregijskih državah članicah, razen Hrvaške, Poljske in Slovenije, je bila splošna stopnja umrljivosti v regijah glavnega mesta pod nacionalnim povprečjem; enako je bilo opaženo v Švici.

Leta 2014 so bile najvišje splošne stopnje umrljivosti v EU, in sicer od 14,5 do 19,8 smrti na 1 000 prebivalcev, zabeležene v štirih bolgarskih regijah. Najvišja splošna stopnja umrljivosti je bila zabeležena v severni regiji Severozapaden, ki je imela tudi najkrajšo pričakovano življenjsko dobo. Najnižja splošna stopnja umrljivosti je bila zabeležena v francoski čezmorski regiji Guyane, tj. 3,1 smrti na 1 000 prebivalcev; enako nizka stopnja umrljivosti je bila zabeležena v turških regijah Mardin, Batman, Sirnak in Siirt. Regiji EU z nizko stopnjo umrljivosti sta bili tudi Inner London - East (4,3) in Inner London - West (4,7). Splošna stopnja umrljivosti je bila nizka tudi v več drugih regijah glavnega mesta, na primer v Franciji, na Irskem, v Španiji, Luksemburgu (ena regija na tej ravni podrobnosti) ter na Švedskem in Finskem.

Umrljivost dojenčkov

Bistvenega podaljšanja pričakovane življenjske dobe v EU v zadnjih letih ni mogoče pripisati le dejstvu, da ljudje živijo veliko dlje, temveč tudi znižanju stopenj umrljivosti dojenčkov. Leta 2014 je v EU-28 približno 19 100 otrok umrlo pred dopolnjenim enim letom starosti. To je ustrezalo stopnji umrljivosti dojenčkov v višini 3,7 smrti na 1 000 živorojenih otrok v primerjavi s stopnjo 5,3 desetletje prej in 32,8 pol stoletja prej.

Na Sliki 6 je prikazan razpon stopenj umrljivosti dojenčkov v regijah na ravni NUTS 2 leta 2014. Države članice EU z velikimi regionalnimi razlikami v stopnjah umrljivosti dojenčkov so bile Slovaška, Finska, Francija in Avstrija; k dokaj velikim razlikam na Finskem so prispevale posebne razmere v otoški regiji Åland, v kateri ni umrl noben otrok, star manj kot eno leto (stopnja umrljivosti dojenčkov je torej znašala 0,0). Razen stopnje v regiji Åland je bila najnižja stopnja med regijami EU zabeležena še v zahodni avstrijski regiji Vorarlberg, kjer je znašala 0,7. Po drugi strani pa je bila stopnja najmanj 10,0 smrti na 1 000 živorojenih otrok zabeležena v treh regijah vzhodne Evrope: Sud-Est (Romunija), Yugoiztochen (Bolgarija) in Východné Slovensko (Slovaška). V petih državah članicah z več kot eno regijo je bila v regiji glavnega mesta stopnja umrljivosti dojenčkov nad nacionalnim povprečjem: Hrvaška, Portugalska, Španija, Nizozemska in Avstrija; enako je bilo opaženo tudi na Norveškem.

V državah Efte, in sicer na Islandiji, v Lihtenštajnu in vseh sedmih norveških regijah na ravni 2, so bile stopnje umrljivosti dojenčkov pod povprečjem EU-28. V Švici so bile stopnje umrljivosti dojenčkov v povprečju nekoliko višje, vendar so bile v regijah Région lémanique, Espace Mittelland in Ticino zabeležene tudi stopnje pod povprečjem EU-28.

V državah kandidatkah (nacionalni podatki za Albanijo in Srbijo) so bile stopnje umrljivosti dojenčkov višje, in sicer od 4,9 smrti na 1 000 živorojenih otrok v Črni gori (ena regija na tej ravni podrobnosti) do 11,1 smrti na 1 000 živorojenih otrok v Turčiji. V Turčiji je bil razpon regionalnih stopenj umrljivosti dojenčkov zelo širok, od najnižje stopnje 7,0 smrti na 1 000 živorojenih otrok v regiji glavnega mesta Ankara do najvišje stopnje 16,9 smrti na 1 000 živorojenih otrok v južnih regijah Gaziantep, Adiyaman in Kilis.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat zbira zelo različne regionalne demografske statistične podatke, ki vključujejo podatke o številu prebivalstva in različnih demografskih dogodkih, ki vplivajo na velikost, strukturo in posebnosti prebivalstva. Ti podatki se lahko uporabljajo za ukrepe načrtovanja, spremljanja in ocenjevanja na številnih pomembnih področjih socialno-ekonomske politike, kot so:

analiza staranja prebivalstva in njegovih učinkov na trajnost in blaginjo;
ocenjevanje gospodarskega vpliva demografskih sprememb;
izračun količnikov in kazalnikov na prebivalca, kot je na primer regionalni bruto domači proizvod na prebivalca, ki se lahko uporablja za dodeljevanje sredstev iz strukturnih skladov regijam v slabšem položaju;
razvoj in spremljanje sistema priseljevanja in azilnega sistema.

Pravna podlaga za zbiranje demografskih statističnih podatkov sta Uredba (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski demografski statistiki in Izvedbena Uredba (EU) št. 205/2014. Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta, skupaj z Izvedbeno Uredbo (EU) št. 351/2010, določa zbiranje statistike Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti.

Več informacij je na voljo v dedicated section on population projections na Eurostatovem spletišču.

Statistični podatki o prirastu in strukturi prebivalstva se vse pogosteje uporabljajo za podpiranje oblikovanja politik in zagotavljanje priložnosti za spremljanje demografskih trendov v političnem, gospodarskem, družbenem in kulturnem okolju. Evropski parlament je sprejel Resolucijo o demografskih spremembah in njihovih posledicah za prihodnjo kohezijsko politiko EU (2013/C 153 E/02), v kateri je poudaril, da bi bilo treba statistično obravnavati demografski razvoj v regijah in da bi bilo treba vprašanje demografskih sprememb vključiti v prihodnjo kohezijsko politiko kot horizontalni cilj.

NUTS

Podatki, predstavljeni v tem članku, temeljijo izključno na različici klasifikacije NUTS 2013.

Opredelitve kazalnikov

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je povprečna starost, ki jo bo novorojenček dočakal, če bo v svojem življenju izpostavljen trenutnim pogojem umrljivosti.

Prirast prebivalstva je razlika v velikosti prebivalstva med koncem in začetkom obdobja (na primer eno koledarsko leto). Pozitiven prirast pomeni rast prebivalstva, negativen prirast pa njegov upad. Prirast prebivalstva je sestavljen iz dveh elementov:

naravnega prirasta, ki se izračuna kot razlika med številom živorojenih otrok in številom smrti. O pozitivnih naravnih spremembah oziroma naravnemu prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok večje od števila smrti. O negativnih naravnih spremembah oziroma negativnem naravnem prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok manjše od števila smrti;
neto migracij, vključno s statističnimi prilagoditvami, ki se izračunajo kot razlika med skupnimi demografskimi spremembami in naravnim prirastom; na statistiko o neto migracijah torej vplivajo vse statistične napake pri obeh elementih te enačbe, zlasti pri naravnem prirastu prebivalstva. Neto migracije, vključno s statističnimi prilagoditvami, lahko poleg razlike med priseljevanjem in izseljevanjem zajemajo tudi druge spremembe, povezane s podatki o prebivalstvu, ki se nanašajo na obdobje med 1. januarjem dveh zaporednih let, ki jih ni mogoče pripisati rojstvom, smrtim, priseljevanju ali izseljevanju.

Splošne stopnje spremembe se izračunajo za skupni prirast prebivalstva, naravni prirast prebivalstva ter neto migracije, vključno s statističnimi prilagoditvami. V vseh primerih se raven sprememb med letom primerja s povprečnim prebivalstvom na zadevnem območju v istem letu in razmerjem, izraženim na 1 000 prebivalcev.

Splošne stopnje pomembnih demografskih dogodkov (rojstva in smrti) so opredeljene kot razmerje med številom demografskih dogodkov in povprečnim prebivalstvom regije v istem letu, ki je prav tako izraženo na 1 000 prebivalcev.

Celotna stopnja rodnosti je opredeljena kot povprečno število otrok, ki bi jih ženska rodila v življenjski dobi, če bi v svoji rodni dobi sledila starostnim stopnjam rodnosti, ki so bile izmerjene v določenem letu.

Stopnja umrljivosti dojenčkov je opredeljena kot razmerje med številom umrlih dojenčkov (otrok, starih manj kot eno leto) in številom živorojenih otrok v regiji v istem letu; izražena je na 1 000 živorojenih otrok.

Ozadje

Demografske spremembe v EU bodo v naslednjih desetletjih verjetno zelo pomembne, saj velika večina modelov za prihodnje demografske trende kaže, da se bo prebivalstvo EU še naprej staralo zaradi stalno nizke stopnje rodnosti in daljše življenjske dobe.

Čeprav ima migracija pomembno vlogo pri populacijski dinamiki držav članic EU, sama verjetno ne bo popolnoma spremenila trenutnega trenda staranja prebivalstva, s katerim se spopadajo številna območja EU.

Socialne in gospodarske posledice, povezane s staranjem prebivalstva, bodo verjetno občutno vplivale na Evropo tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zaradi nizkih stopenj rodnosti se bo na primer zmanjšalo število študentov, ki se izobražujejo, zmanjšalo se bo število delovno aktivnih prebivalcev, ki bi podpirali ostalo prebivalstvo, in zvišal se bo delež starejših oseb (nekatere izmed njih bodo potrebovale dodatno infrastrukturo, storitve zdravstvenega varstva in prilagojena stanovanja). Te strukturne demografske spremembe bi lahko vplivale na zmogljivost vlad, da povečajo davčne prihodke, uravnotežijo svoje finance ali zagotovijo ustrezne pokojnine in storitve zdravstvenega varstva.

Regije, v katerih naj bi bili demografski izzivi največji, so obrobne, podeželske in poindustrijske regije, v katerih se bo prebivalstvo verjetno zmanjševalo. Ozemeljska razsežnost demografskih sprememb se najopazneje kaže prek:

učinka vzhod-zahod, pri čemer številne države članice, ki so se EU pridružile po letu 2004, še vedno poskušajo dohiteti preostale;
učinka sever-jug, pri čemer so pogosto precejšnje razlike med sredozemskimi regijami in zmernejšimi regijami na severu in zahodu EU;
razlike med mestnimi in podeželskimi območji, saj večina mestnih regij še naprej poroča o rasti prebivalstva, medtem ko se število oseb z običajnim prebivališčem na mnogo podeželskih območjih zmanjšuje;
vpliva regije glavnega mesta, saj glavna mesta in nekatere okoliške regije (na primer v okolici dveh velikih prestolnic v EU, Pariza in Londona) kažejo „učinek privlačevanja“, ki je povezan z večjo možnostjo zaposlitve;
več primerov regionalnih razlik na nacionalni ravni, ki lahko vplivajo na regionalno konkurenčnost in kohezijo, na primer v Nemčiji in Turčiji (med regijami na vzhodu in zahodu) ali v Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu (med regijami na severu in jugu).

Razvoj politike

Ni presenetljivo, da so oblikovalci politike v skrbeh glede prihodnjega demografskega razvoja obravnavali vrsto vprašanj. Evropska komisija je sprejela sporočilo z naslovom „Demografska prihodnost Evrope, kako spremeniti izziv v priložnost“ (COM(2006) 571 final), v katerem je poudarjenih pet ključnih odgovorov politike:

spodbujanje obnavljanja prebivalstva z boljšimi pogoji za družine ter izboljšanjem usklajevanja delovnega in družinskega življenja;
spodbujanje zaposlovanja z več delovnimi mesti ter daljšim in kakovostnejšim delovnim življenjem;
produktivnejša in učinkovitejša EU, ki dviga produktivnost in gospodarsko učinkovitost z naložbami v izobraževanje in raziskave;
sprejemanje in vključevanje migrantov v EU;
zagotavljanje vzdržnih javnih financ za zagotovitev ustreznih pokojnin, socialnega varstva, zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Evropa 2020

Poleg tega se večina od sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020 prav tako dotika demografskih sprememb in zlasti staranja prebivalstva. Vodilna pobuda Unija inovacij zagotavlja priložnost za povezovanje javnih in zasebnih akterjev na različnih ozemeljskih ravneh, da bi se obravnavala vrsta izzivov, in leta 2011 je nastalo European innovation partnership on active and healthy ageing: njegov cilj je do leta 2020 za dve leti podaljšati povprečno zdravo življenjsko dobo Evropejcev. Druga vodilna pobuda, digitalna agenda, spodbuja digitalno pismenost in dostopnost za starejše pripadnike družbe, medtem ko Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta prek vseživljenjskega učenja ter spodbujanja zdravega in dejavnega staranja podpira daljše delovno življenje. Nazadnje, Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti obravnava ustreznost in vzdržnost sistema socialne zaščite in pokojninskega sistema ter potrebo po zagotavljanju ustrezne dohodkovne podpore v starosti in dostopa do sistema zdravstvenega varstva.

Migracije

Evropska komisija je maja 2015 predstavila European agenda on migration, v kateri so opisani takojšnji ukrepi za odziv na pritok migrantov in prosilcev za azil iz Sredozemlja ter navedene različne možnosti politike za dolgoročnejše upravljanje migracij v EU. V agendi je priznano, da se je treba odzvati na humanitarne izzive, vendar vključuje prizadevanje, da bi se povečalo število vrnitev nezakonitih migrantov, obenem pa zagotovila ohranitev pravice do prošnje za azil.

V agendi so opredeljene štiri ravni ukrepanja za migracijsko politiko EU, in sicer:

nova politika na področju zakonitih migracij – ohranitev EU kot privlačnega cilja za migrante, zlasti s ponovno določitvijo prednostnih nalog politik vključevanja migrantov, upravljanjem migracij na podlagi dialoga in partnerstev z državami nečlanicami ter posodobitvijo sistema blue card za visokoizobražene osebe iz držav zunaj EU;
zmanjšanje spodbud za nedovoljene migracije – z okrepitvijo vloge agencije Frontex, zlasti na področju vračanja migrantov;
upravljanje meja – pomoč pri krepitvi zmogljivosti tretjih držav za upravljanje njihovih meja;
močna skupna azilna politika – za zagotovitev celovitega in skladnega izvajanja common European asylum system.

Kot odziv na migracijsko krizo v večini leta 2015 in prvem četrtletju 2016 je Evropska komisija marca 2016 napovedala predlog za instrument za nujno pomoč v EU. V okviru tega načrta bi se dodelilo približno 700 milijonov EUR pomoči (v obdobju treh let) za preprečevanje humanitarne krize ter hitrejše zagotavljanje hrane, zavetišča in zdravstvene oskrbe, ki jo potrebujejo begunci v EU.