Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki pridobljeni junija 2019.

Predvidena posodobitev članka: oktobra 2020.

Highlights

Proizvodnja primarne energije v EU je bila leta 2017 za 12 % nižja kot desetletje prej.

Rusija je bila leta 2017 glavni dobavitelj surove nafte, zemeljskega plina in črnega premoga za EU.

Razvoj proizvodnje primarne energije (glede na vrsto goriva), EU-28, 2007–2017

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in zemeljskega plina, je glavni razlog za zaskrbljenost na področju politike glede zanesljive oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2017 več kot polovica (55,1 %) bruto razpoložljive energije v EU-28 izvirala iz uvoženih virov.

Full article

Proizvodnja primarne energije se je med letoma 2007 in 2017 zmanjšala

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2017 znašala skupaj 758 milijonov ton ekvivalenta nafte (mtoe) – glej Tabelo 1. To je bilo samo 0,1 % manj kot predhodno leto, pri čemer se je s tem nadaljeval splošni trend upadanja v preteklih letih, edina izjema pa je bilo leto 2010, ko se je proizvodnja energije okrepila po razmeroma močnem upadu leta 2009, ki je sovpadal s svetovno finančno in gospodarsko krizo. Z vidika daljšega časovnega obdobja je bila proizvodnja primarne energije v EU-28 leta 2017 za 12,1 % manjša kot desetletje prej. Splošni trend upadanja proizvodnje primarne energije v EU-28 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so proizvajalci menili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Leta 2017 je bila raven proizvodnje primarne energije med državami članicami EU najvišja v Franciji, ki je imela 17,4-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-28, sledila pa sta ji Združeno kraljestvo (15,6 %) in Nemčija (15,3 %). Nekatere glavne spremembe v primerjavi s prejšnjim desetletjem so bile povečanja deležev Italije, Španije in Švedske za 17,8, 13,5 oziroma 11,3 odstotne točke ter zmanjšanja deležev Danske, Združenega kraljestva in Nizozemske za 41,7, 32,8 oziroma 30,7 odstotne točke.

V absolutnem smislu je 17 od 28 držav članic EU v obdobju 2007–2017 zabeležilo povišanje ravni proizvodnje primarne energije. Proizvodnja se je najbolj povečala v Italiji (povečanje za 5,5 mtoe), sledile pa so ji Španija (4,1 mtoe), Švedska (3,7 mtoe), Irska (3,4 mtoe) in Finska (2,0 mtoe). Nasprotno pa se je proizvodnja primarne energije v Združenem kraljestvu zmanjšala za 57,6 mtoe, pri čemer so tudi Nemčija (–20,6 mtoe), Nizozemska (–18,5 mtoe) in Danska (–11,3 mtoe) poročale o zmanjšanjih za več kot 10 mtoe.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 2007 in 2017
(v milijonih ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

Proizvodnja primarne energije v EU-28 je leta 2017 temeljila na različnih virih energije, od katerih so bili glede na velikost prispevka najpomembnejši obnovljivi viri energije, na katerih je temeljila več kot četrtina (29,9 %) skupne proizvodnje v EU-28.

Sledila jim je jedrska energija s 27,8 % skupne proizvodnje primarne energije. Jedrska energija je bila zlasti pomembna v Franciji, kjer je predstavljala skoraj 79 % nacionalne proizvodnje primarne energije, medtem ko je ta delež v Belgiji znašal skoraj tri četrtine, na Slovaškem pa več kot tri petine (62,6 %). V drugih 11 državah članicah je bil delež jedrske energije v proizvodnji primarne energije manjši od polovice celotne proizvodnje. V 14 državah članicah EU se jedrska energija ni proizvajala.

Delež trdnih fosilnih goriv (16,4 %, večinoma premoga) je bil malo pod eno petino, delež zemeljskega plina pa nekoliko manjši (13,6 %). Surova nafta (8,8 %) je bila edini drug pomemben vir proizvodnje primarne energije (glej Sliko 1).

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-28, 2017
(odstotni delež skupne količine na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

Porast proizvodnje primarne energije iz obnovljivih virov energije je v EU-28 presegel porast proizvodnje iz vseh drugih virov; ta porast je bil v obdobju 2007–2017 razmeroma enoten, pri čemer se je proizvodnja nekoliko zmanjšala le leta 2011 (glej Sliko 2). V tem obdobju se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov povečala za 65,6 % in v določenem obsegu nadomestila proizvodnjo energije iz drugih virov. V nasprotju s tem so se ravni proizvodnje iz drugih virov znižale, pri čemer je bilo znižanje največje pri zemeljskem plinu (–39,4 %), surovi nafti (–38,9 %) in trdnih fosilnih gorivih (–30,5 %), nekoliko zmernejše pa pri jedrski energiji, in sicer 12,8-odstotno.

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije (glede na vrsto goriva), EU-28, 2007–2017
(2007 = 100, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_bal_c)

EU in njene države članice so vse neto uvoznice energije

Zmanjšanje primarne proizvodnje, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je povzročilo vse večjo odvisnost EU od uvoza primarnih energetskih proizvodov in tudi sekundarnih pridobljenih proizvodov [npr. plinskega olja/dizelskega goriva], da je lahko zadostila povpraševanju, vendar se je to stanje po svetovni finančni in gospodarski krizi stabiliziralo. Uvoz energije v EU-28 je leta 2017 presegel izvoz za 948 mtoe. Največje neto uvoznice energije glede na absolutne številke so bile Nemčija, Italija, Francija in Španija. Od leta 2007 je bila Danska edina neto izvoznica energije med državami članicami EU, vendar je leta 2013 danski uvoz energije presegel izvoz, ta trend pa je bil potrjen tudi v naslednjih štirih letih do leta 2017. Od leta 2013 je torej vseh 28 držav članic EU neto uvoznic energije (glej Tabelo 2). Glede na število prebivalcev so bili leta 2017 največji neto uvozniki Luksemburg, Malta in Belgija.

Tabela 2: Neto uvoz energije, 2007–2017
Vir: Eurostat (nrg_bal_s) in (demo_pjan)

Glavna porekla uvoza energije v EU-28 so se v zadnjih letih nekoliko spremenila. Vendar je Rusija v celotnem obdobju 2007–2017 ohranila svoj položaj vodilnega dobavitelja glavnih primarnih energetskih proizvodov – črnega premoga, surove nafte in zemeljskega plina – za EU (glej Tabelo 3).

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije, EU-28, 2007–2017
(odstotni delež uvoza iz držav zunaj EU-28)
Vir: Eurostat (nrg_ti_sff), (nrg_ti_oil) in (nrg_ti_gas)

Leta 2017 je približno 38,9 % uvoza črnega premoga v EU izviralo iz Rusije. Rusija je v zadnjem desetletju ostala največji dobavitelj črnega premoga v EU. Med letoma 2007 in 2015 se je delež uvoza črnega premoga v EU-28 s poreklom iz Kolumbije skoraj podvojil, in sicer z 11,8 % na 22,2 % skupnega uvoza, medtem ko se je ta delež leta 2017 zmanjšal na 16,9 %. Združene države Amerike so bile leta 2017 tretji glavni dobavitelj uvoženega črnega premoga v EU-28, in sicer je njihov delež znašal 16,9 % skupnega uvoza.

Rusija je bila tudi glavni dobavitelj uvožene surove nafte v EU. Njen delež je leta 2007 znašal 33,7 % ter se gibal od 34,7 % (kar je bila tudi najvišja raven, zajeta leta 2011) do 29,0 % (najmanjši delež, zajet leta 2015). Leta 2017 je njen delež znašal 30,3 %. V istem obdobju se je sorazmerno počasi zmanjšal delež uvoza surove nafte s poreklom iz Norveške v EU-28, in sicer s 15,0 % leta 2007 na 11,4 % leta 2017. Med letoma 2007 in 2017 sta se sorazmerna deleža oskrbe EU-28 s surovo nafto iz Iraka in Kazahstana hitro povečevala in dosegla 8,2 % oziroma 7,4 %, s čimer sta navedeni državi postali tretji in četrti največji dobavitelj surove nafte pred Saudovo Arabijo.

Ruski delež uvoza zemeljskega plina v EU se med letoma 2007 in 2017 ni spremenil (38,7 %); kljub temu je bila leta 2010 evidentirana najnižja raven (31,9 %), leta 2013 pa najvišja (41,1 %). V obdobju, prikazanem v Tabeli 3, je Norveška ostala drugi največji dobavitelj uvoženega zemeljskega plina v EU, pri čemer se je njen delež počasi zmanjšal z 28,1 % leta 2007 na 25,3 % leta 2017. Delež dobave zemeljskega plina v EU-28 s poreklom iz Alžirije, ki je bila tretji največji dobavitelj, se je med letoma 2007 in 2017 zmanjšal, medtem ko se je delež s poreklom iz Katarja več kot podvojil.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je velik delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilne partnerje. Leta 2017 so skoraj tri četrtine (74,6 %) uvoza zemeljskega plina v EU-28 izvirale iz Rusije, Norveške in Alžirije. Podobna analiza kaže, da so skoraj tri četrtine (72,7 %) uvoza črnega premoga v EU-28 izvirale iz Rusije, Kolumbije in Združenih držav Amerike, uvoz surove nafte pa je bil nekoliko manj strnjen med glavnimi dobavitelji, saj so Rusija, Norveška in Irak prispevali približno polovico (49,9 %) uvoza v EU-28.

Več kot polovico potreb EU-28 po energiji krije uvoz

Odvisnost EU-28 od uvoza energije se je z nekoliko več kot 44 % bruto razpoložljive energije leta 1990 povečala na 52,9 % leta 2007, do leta 2017 pa na 55,1 % (glej Sliko 3). Od leta 2004 je neto uvoz energije v EU-28 večji od primarne proizvodnje; povedano drugače, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto razpoložljive energije v EU-28, pri čemer je stopnja odvisnosti presegla 50,0 %.

Leta 2017 se je stopnja energetske odvisnosti zvišala na najvišjo raven (55,1 %). Med letoma 2007 in 2017 je bilo opaziti nekaj sprememb: leta 2008 je bil evidentiran relativni vrh v višini 54,6 %, leta 2010 pa najnižja stopnja energetske odvisnosti v višini 52,7 %. Podrobnejša analiza kaže, da sta bili leta 2017 najvišji stopnji evidentirani za surovo nafto (86,7 %) in zemeljski plin (74,3 %), nazadnje zabeležena stopnja za trdna fosilna goriva pa je znašala 43,9 %.

Slika 3: Stopnja energetske odvisnosti, EU-28, 2007–2017
(odstotni delež neto uvoza pri bruto razpoložljivi energiji, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_ind_id)

Med letoma 2007 in 2017 se je odvisnost EU od držav nečlanic glede oskrbe z zemeljskim plinom povečala za 14,8 odstotne točke, to povečanje pa je bilo veliko hitrejše kot povečanje odvisnosti glede oskrbe s surovo nafto (ki se je povečala za 4,2 odstotne točke). V istem obdobju se je odvisnost glede oskrbe s trdnimi fosilnimi gorivi povečevala počasneje, in sicer za 1,9 odstotne točke.

Ker Danska ni bila več neto izvoznik, je njena stopnja energetske odvisnosti leta 2013 postala pozitivna in ostala taka tudi leta 2017, tako kot pri vseh drugih državah članicah EU (glej Sliko 4). Leta 2017 so bile najnižje stopnje energetske odvisnosti zajete za Estonijo, Dansko, Romunijo in Švedsko. Malta, Ciper in Luksemburg so bili (skoraj) povsem odvisni od uvoza primarne energije, saj so njihove stopnje odvisnosti presegale 95,0 %.

Analiza razvoja med letoma 2007 in 2017 je pokazala, da so Danska, Združeno kraljestvo, Litva, Nizozemska, Poljska in Češka pri izpolnjevanju potreb po bruto razpoložljivi energiji postajali vse bolj odvisni od uvoza energije; te vzorce je mogoče v veliki meri pripisati zmanjšanju proizvodnje primarne energije (ki je povezano z izčrpanjem zalog surovin). Odvisnost se je povečevala tudi v Nemčiji, na Malti, Madžarskem, Hrvaškem, Cipru in v Grčiji, vendar so bila ta povečanja manj izrazita. V vseh ostalih državah članicah EU so se med letoma 2007 in 2017 stopnje energetske odvisnosti znižale, pri čemer je bila najhitrejša sprememba zabeležena v Estoniji, v kateri se je stopnja znižala s 27,1 % na 4,1 %; stopnje so se za več kot 10,0 odstotne točke znižale tudi na Irskem, v Latviji in Bolgariji, k temu pa je prispevala kombinacija povečanja energetske učinkovitosti in/ali spremembe v mešanici energijskih virov za spodbuditev primarne proizvodnje iz obnovljivih virov energije.

Slika 4: Stopnja energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2007 in 2017
(odstotni delež neto uvoza pri bruto razpoložljivi energiji, na podlagi ton ekvivalenta nafte)
Vir: Eurostat (nrg_ind_id)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Proizvodnja in uvoz energije: tabele in slike (v angleščini)

Podatkovni viri

Energetski proizvodi, pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, proizvedeni iz virov primarne energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavljajo količine pridobljenih ali proizvedenih goriv, izračunane po postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot sta na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza, od katere se odšteje enakovredna količina izvoza. Za uvoz se štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti prek plinovodov in naftovodov); podobno se za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi z nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Več kot polovica energije v EU-28 prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa se je v zadnjih desetletjih na splošno povečeval (čeprav obstajajo nekateri dokazi, da se je stopnja odvisnosti v zadnjih letih stabilizirala). Večina energije, uvožene v EU, prihaja iz Rusije, vendar so njeni spori s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo. Zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe iz Rusije se je še povečala zaradi konflikta v Ukrajini. Novi ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic EU pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo (COM(2010) 639 final)). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki se lahko sprejmejo za spopadanje z različnimi izzivi, vključno z: oblikovanjem trga s konkurenčnimi cenami in zanesljivo oskrbo; krepitvijo vodilne vloge na tehnološkem področju in učinkovitimi pogajanji z mednarodnimi partnerji (da bi se na primer ohranili dobri odnosi z zunanjimi dobavitelji energije za EU in tranzitnimi državami za energijo). Nadaljevanje tega dela predstavljata energetska strategija do leta 2030 (v angleščini), ki zagotavlja okvir politike za podnebno in energetsko politiko do leta 2030, in energetski načrt do leta 2050 (v angleščini), v katerem je zastavljen dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU za 80–95 % do leta 2050.

EU si prek Energetske skupnosti (v angleščini) (ustanovljene oktobra 2005) prizadeva tudi za vključitev sosednjih držav v svoj notranji energetski trg. Široka paleta virov energije ter širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Izvajajo se na primer številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, in čezjadranski plinovod (ki povezuje Turčijo in Italijo prek Grčije in Albanije za transport plina z območja Kaspijskega morja v EU). Vzpostavljanje zanesljivih partnerstev z državami dobaviteljicami, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, povezanih z energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo z naslovom Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja (COM(2011) 539 final).

Evropska komisija je v odziv na nenehno zaskrbljenost glede odvisnosti EU od uvoza energije maja 2014 objavila strategijo za energetsko varnost (v angleščini) (COM(2014) 330 final), katere cilj je zagotoviti stabilno in zadostno oskrbo z energijo. V tej strategiji so bili poleg kratkoročnih ukrepov v zvezi z vplivom ustavitve uvoza ruskega plina ali prekinitve uvoza čez Ukrajino obravnavani dolgoročni izzivi glede zanesljivosti oskrbe in predlagani ukrepi na petih področjih, vključno s povečevanjem proizvodnje energije v EU, povečevanjem raznovrstnosti držav dobaviteljic in poti oskrbe ter enotnim nastopanjem v zunanji energetski politiki. Evropska komisija je leta 2015 objavila sporočilo z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), v kateri je navedeno, da je eden od pomembnih elementov pri zagotavljanju energetske varnosti (zlasti za plin) popolno spoštovanje sporazumov v zvezi z nakupom energije od držav nečlanic. Nato je Evropska komisija februarja 2016 oblikovala predloge za nova pravila o zanesljivosti oskrbe EU s plinom (COM(2016) 52 final) in nova pravila o sporazumih o energiji med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU (COM(2016) 53 final).