Archive:Demografska statistika na regionalni ravni

Podatki, pridobljeni marca 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: november 2016.

Zemljevide si lahko interaktivno ogledate s pomočjo Eurostat Statistical Atlas (v angleščini) (glej User‘s manual (v angleščini)).

Zemljevid 1: Tuji državljani po regijah NUTS 3, 2011(¹)
(v % prebivalstva)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Slika 1: Analiza tujih državljanov po regijah NUTS 3, 2011(¹)
(v % prebivalstva)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Zemljevid 2: Osebe, katerih običajno prebivališče se je spremenilo v letu pred popisom, po regijah NUTS 3, 2011
(v % prebivalstva)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Slika 2: Analiza oseb, katerih običajno prebivališče se je spremenilo v letu pred popisom, glede na izvor njihovega prejšnjega prebivališča po regijah NUTS 3, 2011(¹)
(v % prebivalcev, katerih običajno prebivališče se je spremenilo v letu pred popisom)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Slika 3: Regionalne razlike v deležu samskih gospodinjstev po regijah NUTS 2, 2011(¹)
(v % vseh gospodinjstev)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Zemljevid 3: Osebe, ki so ovdovele/razvezane (ali imajo podoben status iz registrirane partnerske skupnosti) in niso sklenile nove zakonske zveze/registrirane partnerske skupnosti, po regijah NUTS 3, 2011(¹)
( v % prebivalstva)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Zemljevid 4: Enostarševske družine po regijah NUTS 3, 2011 (¹)
(v % vseh ožjih družin z vsaj enim registriranim otrokom, mlajšim od 25 let)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Zemljevid 5: Poročeni pari po regijah NUTS 3, 2011
(v % vseh ožjih družin)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Slika 4: Analiza parov po regijah NUTS 3, 2011 (¹)
(v % vseh parov)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Slika 5: Regionalne razlike v deležu parov z najmanj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let, po regijah NUTS 2, 2011(¹)
(v % vseh ožjih družin)
Vir: https://ec.europa.eu/CensusHub2

Ta članek je del sklopa statističnih člankov, ki temeljijo na publikaciji Eurostata Regional Yearbook (v angleščini). Članek opisuje regionalne demografske vzorce v Evropski uniji (EU). Vsebina tega članka temelji na podatkih iz popisa prebivalstva in stanovanj (v angleščini), izvedenega leta 2011, in ne na statističnih podatkih o regionalni demografiji (ki so bili vir informacij, ki se je tradicionalno uporabljal v Eurostatovi publikaciji Regional Yearbook).

Popis je zelo podroben vir podatkov in vključuje informacije za nekatere spremenljivke vse do ravni občin; za namen tega članka so bili podatki združeni, da bi bili lahko predstavljeni na ravni NUTS 2 ali 3 in da bi se tako zagotovile skladne informacije v obliki zemljevidov za celotno EU.

Glavne statistične ugotovitve

V tem članku, ki temelji na podatkih iz popisa prebivalstva in stanovanj iz leta 2011, se obravnava vrsta demografskih vprašanj, osredotočenih na: selitev posameznikov v EU in znotraj EU, samska gospodinjstva in oblikovanje različnih vrst družinskih enot.

Priprava terena: demografske spremebe v EU

Demografske spremembe so eno od glavnih gonil, ki oblikujejo življenja Evropejcev. Leta 2014 je imelo 507 milijonov oseb običajno prebivališče v EU-28. To je nekaj več kot 7 % celotnega svetovnega prebivalstva, pri čemer je bil ta delež pred približno 50 leti skoraj dvakrat večji.

Struktura in profil prebivalstva EU sta se zelo spremenila, kar je treba delno pripisati: nižjim stopnjam rodnosti; spremembam v vzorcih oblikovanja družine; želji po večji osebni neodvisnosti; spremembam v vlogah moških in žensk; višjim stopnjam migracije; večji geografski mobilnosti in daljši pričakovani življenjski dobi.

Zaradi teh demografskih sprememb se spreminjajo značilnosti družin, kar je privedlo do: zmanjšanja povprečne velikosti gospodinjstev; različnih oblik ureditev življenja (zunajzakonske skupnosti ali registrirane partnerske skupnosti) in rekordnega števila ljudi, ki živijo sami. Posledično obstajajo precejšnje razlike v načinu življenja danes in pred približno 50 leti. Te velike spremembe se bodo verjetno nadaljevale v prihodnjih desetletjih, ker se na primer prebivalstvo EU postopoma stara.

Dejansko je pričakovati, da se bo hitrost rasti prebivalstva v EU-28 dodatno upočasnila, tako da naj bi v naslednjih 30 do 40 letih skupno število oseb, ki običajno prebivajo v EU-28, stagniralo ali se celo začelo zmanjševati.

Tuji državljani

Povečana mobilnost je v zadnjih desetletjih prispevala k večjemu številu migrantov (migracije med regijami, znotraj EU in iz držav nečlanic v EU). Nekateri migranti se selijo, da bi izboljšali svoj življenjski standard (na primer zaradi boljših možnosti zaposlitve), medtem ko so drugi morda primorani zapustiti svoje domove, da bi pobegnili pred konflikti in/ali zatiranjem.

Opredelitev državljanstva

V popisu prebivalstva in stanovanj je državljanstvo opredeljeno kot „posebna pravna vez med posameznikom in njegovo državo, pridobljena ob rojstvu ali z naturalizacijo, in sicer z izjavo, izbiro, s poroko ali na kakšen drug način glede na nacionalno zakonodajo“. Oseba, ki ima dve ali več državljanstev, se uvrsti samo v eno državo državljanstva, ki se določi glede na naslednji prednostni vrstni red:

država poročevalka, ali
če oseba nima državljanstva države poročevalke: druga država članica EU, ali
če oseba nima državljanstva druge države članice: druga država zunaj EU.

Za več informacij glej: Uredbo Komisije (ES) št. 1201/2009.

Priseljevanje je eno od najspornejših vprašanj v EU: medtem ko so za nekatere regije značilne živahne in raznolike skupnosti, se druge spopadajo s pomembnimi izzivi, povezanimi z izboljšanjem vključevanja migrantov; upoštevati je treba, da se kljub nekaterim regionalnim vidikom vključevanja migrantov to vprašanje običajno obravnava na nacionalni ravni.

Neto migracija (število priseljencev minus število izseljencev) je od 90. let prejšnjega stoletja glavno gonilo sprememb v prebivalstvu EU. Migracije iz držav nečlanic so običajno omejene (na primer s kvotami) ali pa zanje veljajo posebni pogoji (kot so ponujena zaposlitev, določene ravni znanja in spretnosti ali kvalifikacij ali dejstvo, da je bila oseba sprejeta na izobraževalno ustanovo). Mednarodni migranti lahko povečajo gospodarsko proizvodnjo, zapolnijo nekvalificirana ali kvalificirana delovna mesta, če primanjkuje kvalificirane delovne sile, na primer v zdravstvu. Za nekatere države članice EU so značilne višje stopnje neekonomske mednarodne migracije, ki so povezane predvsem s ponovno združitvijo družine, študijem ali humanitarnimi razlogi.

Kar zadeva tuje prebivalstvo, je pomembno razlikovati med osebami, ki so bile rojene v tuji državi, in osebami, ki so tuji državljani. Informacije v nadaljevanju temeljijo na številu tujih državljanov, ki so imeli leta 2011 običajno prebivališče v EU. Upoštevati je treba, da se predstavljeni statistični podatki nanašajo na število tujih državljanov, ki običajno prebivajo v EU, in ne na število migrantov ali migracijske tokove, ki se pojavljajo vsako leto, in da tuji državljani niso nujno migranti (v nekaterih državah članicah EU je razmeroma velik delež tujih državljanov, rojenih v zadevni državi).

V državah članicah EU je živelo skoraj 32 milijonov tujih državljanov

Leta 2011 je v državah članicah EU živelo skoraj 32 milijonov tujih državljanov, kar je pomenilo 6,3 % celotnega prebivalstva 28 držav članic EU (Zemljevid 1). Približno 60 % tujih državljanov, ki so živeli v državah članicah EU, je bilo državljanov držav nečlanic (drugače rečeno: držav zunaj EU), preostali pa so bili državljani drugih držav članic EU.

REGIJE V SREDIŠČU

Rīga, Latvija

V več regijah v baltskih državah članicah je bil evidentiran razmeroma velik delež prebivalcev, ki so bili državljani držav nečlanic. To je še zlasti veljalo za estonsko regijo Kirde-Eesti in latvijsko regijo glavnega mesta Rīga. Leta 2011 so malo več kot četrtino (25,6 %) rezidenčnega prebivalstva v regiji Rīga sestavljali državljani držav nečlanic.

©: Alexander Tolstykh / Shutterstock.com

Največje populacije tujih državljanov so bile zajete v Nemčiji (6,1 milijona), Španiji in Združenem kraljestvu (oba nekaj več kot 5 milijonov tujih državljanov), Italiji (4 milijoni) in Franciji (3,8 milijona). Belgija (1,2 milijona tujih državljanov) je bila edina druga država članica EU, ki je imela več kot milijon tujih državljanov.

V relativnem smislu so bili največji deleži tujih državljanov v prebivalstvu držav članic EU zajeti v Luksemburgu (42,7 %), na Cipru (20,2 %), v Latviji (16,5 %), Estoniji (14,8 %), na Irskem (11,8 %), v Španiji (11,2 %), Avstriji (11,1 %) in Belgiji (10,5 %); v nobeni od preostalih držav članic ni bil zajet dvomestni delež. Nasprotno so na drugi strani lestvice tuji državljani pomenili manj kot 1 % celotnega prebivalstva v Bolgariji, na Hrvaškem, v Litvi, na Poljskem, v Romuniji in na Slovaškem.

Skoraj polovico prebivalstva v severovzhodni Estoniji so sestavljali tuji državljani, predvsem iz držav nečlanic …

Na Zemljevidu 1 je za regije NUTS 3 prikazana porazdelitev tujih državljanov kot delež glede na celotno prebivalstvo; delež tujih državljanov je bil na splošno večji na zahodu EU kot na vzhodu.

V posameznih državah članicah EU so bila pogosto določena območja, na katerih so tuji državljani pomenili večji delež prebivalstva. To je veljalo v regiji Kirde-Eesti na skrajnem severovzhodu Estonije, regiji z največjim deležem tujih državljanov, kjer so ti pomenili skoraj polovico (46,0 %) skupnega števila oseb z običajnim prebivališčem. Delež tujih državljanov v regiji Kirde-Eesti je znašal skoraj trikrat toliko kot nacionalno povprečje, pri čemer so bili skoraj vsi (99,2 %) ti državljani državljani držav nečlanic, predvsem Rusije (Slika 1).

… medtem ko je bila velika večina tujcev, ki so živeli v Luksemburgu, državljanov drugih držav članic EU

Luksemburg (ena regija na tej ravni analize) je imel drugi največji delež tujih državljanov v svojem prebivalstvu (42,7 %). Vendar je bil njihov izvor popolnoma drugačen, saj je bilo 87,6 % vseh tujcev, ki so živeli v Velikem vojvodstvu, državljanov drugih držav članic EU.

V štirih regijah v EU je delež tujih državljanov v celotnem prebivalstvu znašal 30–40 %, in sicer: v francoski čezmorski regiji Guyane (v kateri so bili tuji državljani skoraj izključno iz držav nečlanic); regiji West and South of Northern Ireland (v kateri so bili tuji državljani skoraj izključno iz drugih držav članic EU); regiji belgijskega glavnega mesta Arrondissement De Bruxelles-Capitale/Arrondissement Van Brussel-Hoofdstad (v kateri je bila večina tujih državljanov iz drugih držav članic EU) in regiji Fuerteventura (eden od Kanarskih otokov, na katerem je bila majhna večina tujih državljanov iz držav nečlanic). Še tri take regije si bile v Švici, in sicer Genève, Basel-Stadt in Vaud (kanton na skrajnem zahodu države, glavno mesto Luzana). Vse mejijo na EU, večina tujih državljanov pa je bila iz držav članic EU.

Tuji državljani so pomenili razmeroma velik delež prebivalstva v nekaterih največjih evropskih mestih

Zunaj regije belgijskega glavnega mesta (glej zgoraj) je bilo sedem regij NUTS 3, ki so na Zemljevidu 1 prikazane z najtemnejšim odtenkom ter so imele več kot milijon oseb z običajnim prebivališčem in v katerih so tuji državljani pomenili 20–30 % prebivalstva. Tri od teh so bile v Londonu in okoli njega (Inner London - West; Inner London - East; Outer London - West and North West); ena je bila na obrobju Pariza (Seine-Saint-Denis); ena je bila regija avstrijskega glavnega mesta Wien; ena je bila v Nemčiji (München) in ena v Španiji (Alicante). V regiji Alicante in vseh treh londonskih regijah je bila slaba večina tujih državljanov iz drugih držav članic EU. Nasprotno so bili nekaj več kot štirje od petih (81,4 %) tujcev, ki so živeli v regiji Seine-Saint-Denis, iz držav nečlanic; tudi večina tujih državljanov, ki so živeli v regijah Wien (64,6 %) in München (59,8 %), je bila državljanov držav nečlanic.

Osebe, katerih običajno prebivališče se je spremenilo v letu pred popisom

Zaposlitvena priložnost je samo eden od razlogov, zaradi katerih se ljudje odločijo za selitev. Preseliti se morda želijo zato, da bi bili bližje družini ali prijateljem ali da bi spremenili življenjski slog (na primer selitev med mestom in podeželjem), spremembo lokacije ali velikosti ali vrste prebivališča pa lahko narekujejo tudi spremembe družinskih razmer (na primer povečanje družine, razveza zakonske zveze ali staranje).

Spremembe običajnega prebivališča

V popisu prebivalstva in stanovanj so anketiranci odgovarjali o povezavi med njihovim sedanjim krajem običajnega prebivališča in njihovim krajem običajnega prebivališča eno leto pred popisom. To omogoča zbiranje informacij o selitvah prebivalstva glede na vrsto meril:

osebe, katerih običajno prebivališče se ni spremenilo (v 12 mesecih pred popisom);
osebe, katerih običajno prebivališče se je spremenilo (v 12 mesecih pred popisom);
- ki so se preselile znotraj iste države članice EU;
  - znotraj iste regije NUTS 3;
  - iz različne regije NUTS 3;
- ki so se iz druge države priselile v državo članico poročevalko (ni razlikovanja med tem, ali so te osebe prišle iz druge države članice EU ali iz države nečlanice).

Za več informacij glej: Uredbo Komisije (ES) št. 1201/2009.

Mobilnost delovne sile v EU se je do finančne in gospodarske krize postopoma povečevala, temeljila pa je predvsem na razlikah v dohodkih in plačah (najprej med južnimi in severnimi državami članicami EU, bolj nedavno pa med vzhodnimi in zahodnimi državami članicami EU). Kriza je sprva privedla do zmanjšanja mobilnosti delovne sile (saj so možnosti zaposlitve usahnile), ki pa v zadnjih nekaj letih vse bolj temelji na vse večjih razlikah v brezposelnosti (zlasti med članicami euroobmočja).

Stanovanjski trgi bodo verjetno vplivali na stopnjo mobilnosti delovne sile, pri čemer bodo ljudje zaradi kombinacije visokih stopenj lastništva stanovanj in visokih stroškov transakcij običajno ostali tam, kjer so, saj je zanje sprememba prebivališča razmeroma draga, medtem ko bodo regije, za katere so značilni večji delež najetih nastanitev in/ali nižji stroški transakcij, verjetno imele prilagodljivejši stanovanjski trg.

Zdi se, da so razlike med državami glavni pojasnjevalni dejavnik pri pojasnjevanju vzorcev sprememb prebivališča

V 12 mesecih pred popisom leta 2011 je svoje običajno prebivališče spremenilo približno 6,4 % prebivalstva EU-28 (Zemljevid 2). Zanimivo na zemljevidu je, da so opažene razlike skoraj izključno med državami članicami EU in ne med posameznimi regijami, kar kaže na to, da imata nacionalni trg delovne sile in stanovanjski trg pomembno vlogo pri določanju, kako hitro se ljudje selijo iz enega stanovanja v drugo.

Delež prebivalstva, katerega običajno prebivališče se je spremenilo v letu pred popisom, je bil še zlasti velik na Slovaškem in v vrsti mest v Združenem kraljestvu. Razmeroma velik je bil tudi v večini Belgije, Danske, Francije, delih Nizozemske, Portugalske, Finske, Švedske in preostalem delu Združenega kraljestva (brez Severne Irske); enako je veljalo tudi za Islandijo in Norveško.

V regijah glavnega mesta je bilo pogosto evidentiranih največ ljudi, ki so spremenili naslov

Leta 2011 je najmanj 16 % prebivalstva v vsaki regiji NUTS 3 na Slovaškem spremenilo svoje običajno prebivališče (kot je prikazano z najtemnejšim odtenkom na Zemljevidu 2). Najbolj dinamične spremembe so bile evidentirane v regiji glavnega mesta Bratislavský kraj (prebivališče je spremenilo 30,7 % prebivalstva). Druge regije NUTS 3 z velikimi deleži so bile večinoma v Združenem kraljestvu, pri čemer je bil največji delež prav tako zajet v glavnem mestu, saj je v letu pred popisom leta 2011 prebivališče spremenilo 21,5 % prebivalcev regije Inner London - West.

Mlajše generacije pogosto živijo v mestih in njihovi okolici, saj je tam več priložnosti za izobraževanje in zaposlitev; s tem je mogoče pojasniti, zakaj imajo nekatera mesta večji delež prebivalstva, ki je spremenilo svoj naslov. Dejansko so bile vse preostale regije v Združenem kraljestvu, za katere je bil značilen velik delež prebivalstva, ki je spremenilo svoje prebivališče, osredotočene na mesta, in sicer: Nottingham, Brighton and Hove, Southampton, Edinburgh, Bristol, Inner London - East, Portsmouth, York, Cardiff (and Vale of Glamorgan), Liverpool, Bournemouth and Poole.

Zunaj Slovaške in Združenega kraljestva so bile samo še tri regije, v katerih je v 12 mesecih pred zadnjim popisom najmanj 16 % prebivalstva spremenilo prebivališče. Vse so bile regije glavnega mesta, in sicer belgijskega glavnega mesta Arrondissement de Bruxelles-Capitale/Arrondissement van Brussel-Hoofdstad, danskega glavnega mesta Byen København in norveškega glavnega mesta Oslo.

Večina ljudi, ki so spremenili svoje običajno prebivališče v EU, se je preselila znotraj iste regije …

Podrobnejša analiza je predstavljena na Sliki 2, na kateri je prikazanih deset regij z največjim deležem oseb, ki so se preselile znotraj iste regije ali so se vanjo preselile iz druge države (druge države članice EU ali države nečlanice); upoštevati je treba, da v podatku ni upoštevano absolutno število ljudi, ki so se dejansko preselili.

Povprečno se je približno 56,6 % prebivalstva EU-28, ki je v 12 mesecih pred popisom leta 2011 spremenilo svoje običajno prebivališče, preselilo znotraj iste regije NUTS 3. Nekaj več kot ena tretjina (34,3 %) oseb, ki so spremenile prebivališče, se je preselila iz druge regije iste države članice, medtem ko se je manj kot desetina ljudi (9,1 %) preselila iz druge države.

… ta vzorec pa je bil še posebno izrazit v vrsti portugalskih regij …

Več portugalskih regij je poročalo o zelo velikem deležu oseb, ki so prebivališče spremenile znotraj iste regije NUTS 3. To je veljalo za skoraj devet od desetih oseb (89,9 %), ki so prebivališče spremenile v avtonomni otoški regiji Açores, medtem ko je bil delež v regiji Grande Porto le nekoliko manjši, in sicer 87,0 %. Poleg te obrobne čezmorske otoške regije in metropolitanske regije Porto so tudi nekatera pretežno podeželska portugalska območja – kot sta Alto Alentejo in Alentejo Central – zajela velik delež prebivalcev, ki so se preselili znotraj iste regije.

Delež oseb, ki so se preselile znotraj iste regije, je bil razmeroma velik tudi v dveh regijah Finske (regija glavnega mesta Helsinki-Uusimaa in Pohjois-Pohjanmaa) in severovzhodni madžarski regiji Borsod-Abaúj-Zemplén.

… medtem ko so novi prebivalci iz druge države sistematično pomenili manjšino oseb, ki so spremenile svoje prebivališče

Nasprotno so na spodnjem delu Slike 2 prikazane regije z največjim deležem novih prebivalcev iz druge države; ta delež ni pri nobeni od regij NUTS 3, za katere so na voljo podatki, dosegel 50 %.

Za te regije je značilno, da so na obrobju EU. Najvišjih pet stopenj je bilo zajetih v Bolgariji, vključno s provincialno regijo Sofia (stolitsa) okoli bolgarskega glavnega mesta, v kateri je bila nekaj več kot ena tretjina (34,9 %) novih prebivalcev iz druge države, ter dvema bolj severnima regijama (Vidin in Ruse) blizu meje z Romunijo; vendar je treba upoštevati, da je bil skupni delež prebivalstva, ki je spremenilo prebivališče, v Bolgariji razmeroma majhen, in sicer približno 2 %. Drugje je bil delež novih prebivalcev, ki so izvirali iz druge države, prav tako razmeroma velik: v dveh španskih regijah, in sicer avtonomnem mestu Melilla, ki je imelo največji delež (48,3 %) novih prebivalcev, ki so se preselili iz druge države, in regiji Fuerteventura; v dveh latvijskih regijah, in sicer glavnega mesta Rīga in Latgale, ki je na ruski meji; ter v regiji Drama na severu Grčije, ki meji na Bolgarijo.

Samska gospodinjstva

Sestava gospodinjstev in oblike bivanja so se pri Evropejcih bistveno spremenile: ena od najbolj izstopajočih sprememb je bila povečanje števila ljudi, ki živijo sami. Ta vzorec je treba delno pripisati izbiri (ljudje si želijo določene neodvisnosti), vendar izhaja tudi iz večjega števila razvez zakonske zveze in prenehanj življenjske skupnosti ter daljše življenjske dobe prebivalstva (zlasti pri ženskah), zaradi česar lahko starejši prebivalci ovdovijo in tako zadnja leta preživijo sami.

Opredelitev statusa gospodinjstva

V popisu prebivalstva in stanovanj status gospodinjstva temelji na tem, kar se imenuje „koncept vodenja gospodinjstva“, pri čemer je vsako zasebno gospodinjstvo bodisi:

samsko gospodinjstvo, to je oseba, ki živi sama v ločeni stanovanjski enoti ali je kot stanovalec naseljena v ločeni sobi (ali sobah) določene stanovanjske enote, vendar se ne združuje z nobenim od drugih stanovalcev te stanovanjske enote z namenom, da bi tvorila del večštevilčnega gospodinjstva (kot so določena spodaj), bodisi
večštevilčno gospodinjstvo, to je skupina dveh ali več oseb, ki se združijo z namenom, da naselijo celoto ali del stanovanjske enote ter se preskrbijo s hrano in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami (člani take skupine lahko v večji ali manjši meri prispevajo k skupnim prihodkom).

Nedružinsko gospodinjstvo je lahko samsko gospodinjstvo (oseba, ki živi sama) ali večštevilčno gospodinjstvo brez ožje družine (na primer skupina mladih delavcev ali skupina študentov, ki si deli stanovanje).

Za več informacij glej: Uredbo Komisije (ES) št. 1201/2009.

Skoraj tretjino vseh gospodinjstev v EU so sestavljale osebe, ki živijo same

Leta 2011 so samske osebe pomenile skoraj tretjino (31,4 %) vseh gospodinjstev v EU-28. Na Sliki 3 so prikazane regionalne razlike v deležu samskih gospodinjstev po regijah NUTS 2.

Običajno je bil večji delež prebivalcev, ki živijo sami, v regijah glavnega mesta

Leta 2011 je bil v vseh državah članicah EU z več regijami, razen v eni, delež samskih gospodinjstev v njihovi regiji glavnega mesta nad nacionalnim povprečjem. To je še zlasti veljalo za regiji Berlin in Région de Bruxelles-Capitale / Brussels Hoofdstedelijk Gewest, v katerih je bila skoraj polovica vseh gospodinjstev samskih. Zelo veliki deleži so bili tudi v regijah Wien, Noord-Holland (ki vključuje Amsterdam), Helsinki-Uusimaa in Hovedstaden (ki vključuje København), v katerih so samska gospodinjstva pomenila 40–45 % vseh gospodinjstev. Včasih je bila razlika med deležem samskih gospodinjstev v regiji glavnega mesta in deležem v preostalih regijah iste države članice tako velika, da je bilo glavno mesto edina regija, v kateri je bil delež samskih gospodinjstev nad nacionalnim povprečjem; to je veljalo za Dansko, Avstrijo in Slovaško ter Norveško. Regija irskega glavnega mesta Southern and Eastern je bila netipična, saj je bila edina regija glavnega mesta, v kateri je bil delež samskih gospodinjstev pod nacionalnim povprečjem.

Osebe, ki so ovdovele ali so razvezane

Podskupina oseb, ki živijo same, so osebe, ki so ovdovele ali so razvezane in niso sklenile nove zakonske zveze/registrirane partnerske skupnosti. Leta 2011 je imelo tak status približno 12,9 % prebivalstva EU-28 (Zemljevid 3). Natančnejša analiza kaže, da je bilo 7,0 % prebivalcev EU-28 ovdovelih (in niso sklenili nove zakonske zveze ali registrirane partnerske skupnosti), medtem ko je bilo 5,9 % prebivalcev razvezanih (in niso sklenili nove zakonske zveze ali registrirane partnerske skupnosti).

Velik delež ovdovelih in razvezanih oseb v baltskih državah članicah in na Madžarskem

Z Zemljevida 3 je razvidno, da so ovdovele/razvezane osebe, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva, pomenile razmeroma velik delež prebivalstva v srednji in južni Franciji in na Portugalskem, v pasu regij, ki se razteza od vzhodne Nemčije prek Češke republike, Slovaške in Madžarske do delov Romunije in Bolgarije ter v večini regij na Finskem in več regijah (pogosto redkeje naseljenih) na Švedskem in v Združenem kraljestvu. Vendar so bili največji deleži ovdovelih/razvezanih oseb, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva, zajeti v baltskih državah članicah in na Madžarskem, kjer so osebe s takim statusom pomenile približno eno petino prebivalstva.

Podrobnejša analiza razkriva, da je bila regija NUTS 3 z največjim deležem ovdovelih/razvezanih oseb, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva, severovzhodna estonska regija Kirde-Eesti; to je bila edina regija, v kateri je tak status imela več kot četrtina oseb. Velika večina od 26 drugih regij v EU, v katerih je bilo najmanj 20 % prebivalcev ovdovelih/razvezanih in niso sklenili nove zakonske zveze ali vstopili v drugo obliko partnerstva, je bila bodisi v baltskih državah članicah bodisi na Madžarskem, čeprav je ta skupina regij vključevala tudi bolgarsko regijo Vidin, češko regijo Karlovarský kraj in nemško regijo Pirmasens, Kreisfreie Stadt.

Malta, Irska in južna Italija so imele zelo nizke stopnje razveze zakonske zveze

Nasprotno je bil v številnih južnih regijah EU ter na Irskem in Poljskem na splošno zelo majhen delež prebivalcev, ki so ovdoveli/bili razvezani in niso sklenili nove zakonske zveze ali vstopili v drugo obliko partnerstva. Ti razmeroma majhni deleži lahko vsaj delno izhajajo iz tradicionalnih verskih praks, družbenih pritiskov, preteklih pravnih omejitev in vloge družine ter vpliva, ki ga imajo lahko ti na stopnjo razvez zakonske zveze. Na primer, na Malti je bilo razvezanih (in niso sklenili nove zakonske zveze) 0,5 % prebivalcev, medtem ko je bil ta delež manjši od 5 % na Irskem, v Italiji, Grčiji, na Hrvaškem, Cipru, v Romuniji, na Poljskem in v Španiji.

Najmanjši deleži ovdovelih/razvezanih oseb, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva, so bili zajeti na Irskem in Malti ter v nekaterih delih južne Italije in francoskih čezmorskih regijah. Guyane (2,9 %) ima najmanjši delež med regijami NUTS 3, medtem ko so tri irske regije (vključno z glavnim mestom Dublin) in obe malteški regiji poročale, da so 5–6 % njihovega prebivalstva sestavljale ovdovele/razvezane osebe, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva. V Italiji so regije z najmanjšimi deleži (pod 8 %) vključevale regije Bari, Barletta-Andria-Trani in Foggia v deželi Apulija, Caserta in Napoli v deželi Kampanija ter Crotone v deželi Kalabrija.

Zanimivo je, da kljub velikemu deležu (več kot 40 %) prebivalstva, ki živi samo, v regijah glavnega mesta Groot Amsterdam, Byen København in Arrondissement de Bruxelles-Capitale/Arrondissement van Brussel-Hoofdstad za nobeno od teh glavnih mest ni bil značilen posebno velik delež ovdovelih/razvezanih oseb, ki niso sklenile nove zakonske zveze ali vstopile v drugo obliko partnerstva. To verjetno kaže, da je bil v belgijskem, danskem in nizozemskem glavnem mestu razmeroma velik delež mlajših oseb, ki so živele same, kar je morda posledica priložnosti za izobraževanje in zaposlitev, ki so na voljo v teh mestih.

Družine

Ta razdelek vsebuje informacije o strukturi različnih vrst družinske enote. Zakonska zveza ostaja najpogostejša družinska enota, čeprav število razvez v EU hitro narašča in se je dvignila povprečna starost, pri kateri osebe običajno sklenejo zakonsko zvezo, saj vse več mladih odraslo življenje začne tako, da živijo sami ali s sostanovalcem, ne pa da dom pri starših zapustijo šele, ko so pripravljeni skleniti zakonsko zvezo. Čeprav zakonska zveza ostaja splošno razširjen institut, manj ljudi živi v tradicionalni „jedrni družini“ (ki jo sestavljata mož in žena z otroki), saj vse večji delež družin predstavljajo registrirane partnerske skupnosti, zunajzakonske skupnosti in enostarševske družine.

Enostarševske družine

Leta 2011 je bilo 15,5 milijona enostarševskih družin z vsaj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let; to je pomenilo 11,0 % vseh družin v EU-28. Za številna glavna mesta EU in druga velika somestja je bil značilen razmeroma velik delež enostarševskih družin.

REGIJE V SREDIŠČU

Pinhal Interior Sul, Portugalska

Približno 11,0 % vseh družinskih enot z otroki, mlajšimi od 25 let, ki še vedno živijo doma, je bilo enostarševskih družin. Najmanjši delež enostarševskih družin je bil zajet v notranjosti, v osrednji portugalski regiji Pinhal Interior Sul, v kateri so enostarševske družine pomenile 4,2 % skupnega števila družin z otroki.

©: Egitaniense / Wikimedia Commons

Vsaka četrta enostarševska družina v Romuniji je bila družina z očetom samohranilcem

V Estoniji je bilo družin očetov samohranilcev z vsaj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let, manj kot desetina (8,8 %); to je bil najmanjši delež med državami članicami EU. Družine očetov samohranilcev so pomenile zelo majhen delež (manj kot 12 %) enostarševskih družin na Cipru, Irskem in Poljskem.

Nasprotno so družine očetov samohranilcev z vsaj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let, pomenile vsako četrto (25,3 %) enostarševsko družino v Romuniji, kar je največji delež v EU. Delež družin očetov samohranilcev je bil precej velik tudi v Bolgariji, Španiji, na Finskem in Švedskem.

Več kot vsaka peta družina v Latviji je bila enostarševska družina

Leta 2011 je bil največji delež enostarševskih družin zajet v baltskih državah članicah, pri čemer so enostarševske družine pomenile 16,1 % in 16,8 % vseh družin v Estoniji oziroma Litvi, medtem ko je bil ta delež v Latviji 21,9 %. Naslednja največja deleža enostarševskih družin sta bila zajeta v Sloveniji in Združenem kraljestvu, kjer so družine z materjo samohranilko ali očetom samohranilcem predstavljale nekaj manj kot 15 % vseh družin.

Nasprotno so enostarševske družine z vsaj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let, pomenile manj kot 7 % vseh družin na Cipru in v Grčiji ter razmeroma majhen delež družin (manj kot 10 %) v treh drugih južnih državah članicah EU, tj. Italiji, na Portugalskem in v Španiji. Delež enostarševskih družin je bil manjši od 10 % tudi v vzhodnih državah članicah Bolgariji, Hrvaški in Romuniji ter v sosednjih Nemčiji in Nizozemski.

Nekateri največji deleži enostarševskih družin so bili v velikih somestjih in okoli njih …

V državah članicah EU so bile kar velike razlike v zvezi z deleži enostarševskih družin, zajetimi v vsaki regiji NUTS 3. Leta 2011 so bili največji deleži enostarševskih družin z vsaj enim registriranim otrokom, mlajšim od 25 let, zajeti v vseh latvijskih regijah, štirih francoskih čezmorskih regijah in nekaterih mestnih regijah v Združenem kraljestvu (največji deleži so bili zajeti v regijah Belfast, Inner London - East, Liverpool, Glasgow City, Nottingham in Birmingham). Delež enostarševskih družin je bil najmanj 18 % (kot je prikazano z najtemnejšim odtenkom na Zemljevidu 4) tudi v latvijskem glavnem mestu Vilniaus apskritis in štirih belgijskih regijah, tj. regiji glavnega mesta Arrondissement de Bruxelles-Capitale / Arrondissement van Brussel-Hoofdstad in treh regijah v Valoniji, in sicer Mons, Charleroi in Liège.

… medtem ko je bil najmanjši delež običajno zajet v podeželskih in redko poseljenih regijah

Nasprotno so enostarševske družine pomenile razmeroma majhen delež vseh družin v vseh grških regijah; največji delež je bil zajet v regiji glavnega mesta Attiki, in sicer 8,1 %. Dejansko je bila večina regij v EU, v katerih so enostarševske družine pomenile manj kot 6 % vseh družin (kot je prikazano z najsvetlejšim odtenkom na Zemljevidu 4), grških. Tem so se pridružile še dve regiji v južni Bolgariji (Kardzhali in Smolyan), ena nemška regija (Eichstätt na Bavarskem), dve regiji v Italiji (Agrigento na Siciliji in Barletta-Andria-Trani v Apuliji), ena regija na vzhodu Nizozemske (Achterhoek) ter štiri razmeroma oddaljene in redko poseljene regije v severni /osrednji Portugalski (Alto Trás-os-Montes, Pinhal Interior Sul, Serra da Estrela in Beira Interior Norte).

Opredelitev družin

Ožja družina je za namen popisa prebivalstva in stanovanj opredeljena kot dve ali več oseb, ki spadajo v isto gospodinjstvo in so povezane kot mož in žena, kot partnerja v registriranem partnerstvu, kot partnerja v zunajzakonski skupnosti ali kot roditelj in otrok.

Za namen tega članka so družine torej opredeljene tako, da vključujejo:

pare brez otrok;
pare z enim ali več otroki in
starše samohranilce z enim ali več otroki.

Pojem družina kot tak je omejen, saj vključuje le neposredne sorodstvene vezi (prvega kolena) med starši in otroki.

Otrok je opredeljen kot krvni ali posvojeni sin oz. hčerka ali pastorek oz. pastorka (ne glede na starost), ki ima običajno prebivališče v gospodinjstvu najmanj enega roditelja in v istem gospodinjstvu nima partnerja ali svojih otrok. Za namen popisa se za otroka, ki izmenično živi v dveh gospodinjstvih (na primer, če sta njegova roditelja razvezana), šteje, da je njegovo „običajno gospodinjstvo“ tisto, kjer preživi večino časa. Sin ali hčerka, ki živi z zakonskim partnerjem, registriranim partnerjem, partnerjem v zunajzakonski skupnosti ali enim ali več lastnimi otroki, se ne obravnava kot otrok.

Za več informacij glej: Uredbo Komisije (ES) št. 1201/2009.

Poročeni pari

Čeprav je zakonska zveza v EU postala manj pogosta, ostaja široko razširjen institut. Leta 2011 so poročeni pari pomenili približno 71,2 % vseh družin v EU-28. Drugače rečeno, registrirane partnerske skupnosti, zunajzakonske skupnosti in enostarševske družine so pomenile nekaj več kot četrtino (28,8 %) vseh ožjih družin.

Zakonska zveza je ostala splošno razširjen institut v številnih sredozemskih regijah

Na Zemljevidu 5 je prikazano, kako pogosta je bila zakonska zveza po regijah NUTS 3. Največji deleži poročenih parov v skupnem številu družin so bili pogosto zajeti v tistih regijah, v katerih so bile enostarševske družine razmeroma neobičajne. Z najtemnejšim odtenkom so na zemljevidu prikazane tiste regije, v katerih so najmanj štiri od petih družin sestavljale poročene osebe (z otroki ali brez njih). Te so bile razširjene po vrsti sredozemskih regij, ki so vključevale Ciper, vse grške regije (razen regije glavnega mesta Attiki), večino obalne Hrvaške in južne Italije, malteška otoka Gozo in Comino ter regijo Jaén v južni Španiji. Poročeni pari so pomenili najmanj 80 % vseh družin tudi v več notranjih regijah severne/osrednje Portugalske, več razmeroma podeželskih regijah v Nemčiji, velikem delu Bolgarije in Romunije ter južnopoljski regiji Rybnicki.

Po drugi strani so v petih regijah v EU-28 poročeni pari pomenili manj kot polovico vseh družin. Tri od teh regij so bile francoska čezmorska ozemlja: v regiji Guyane na atlantski obali Južne Amerike je bil zajet daleč največji delež, in sicer 27,8 %. Drugi regiji, v katerih so poročeni pari pomenili manj kot polovico vseh družin, sta bili v Združenem kraljestvu, in sicer Inner London - East (46,8 %) in Glasgow City (49,4 %). Sicer je bila zakonska zveza precej redka glede na druge vrste oblikovanja družine tudi v baltskih državah članicah in severni polovici Švedske, v manjšem obsegu pa je to veljalo tudi za večji del Finske, južno Švedsko, več regij na Danskem, Nizozemskem in v (južni) Belgiji, večino Francije in Združenega kraljestva ter skupino regij v Sloveniji, južni Avstriji in na Madžarskem.

Opredelitev parov

Za namen popisa prebivalstva in stanovanj je pojem par opredeljen tako, da vključuje:

poročene pare;
pare v registriranih partnerskih skupnostih;
pare, ki živijo v zunajzakonski skupnosti.

Kot tak je par oblikovan, ko se dve osebi (katerega koli spola) odločita, da bosta živeli skupaj kot poročeni par, v registrirani partnerski skupnosti ali zunajzakonski skupnosti (zadnje se nanaša na položaj, ko dve osebi pripadata istemu gospodinjstvu in imata medsebojno razmerje, podobno zakonu, ter nista poročeni oziroma nista v medsebojni registrirani partnerski skupnosti).

Mnogo držav članic EU je sprejelo zakonodajo za pravno priznanje partnerskih skupnosti, zunajzakonskih skupnosti in istospolnih zakonskih zvez. Upoštevati je treba, da se predstavljeni podatki nanašajo na stanje leta 2011 in da so bile v nekaterih državah članicah EU od takrat sprejete zakonodajne spremembe, s katerimi je zagotovljenih več pravno priznanih partnerstev za pare.

Za več informacij glej: Uredbo Komisije (ES) št. 1201/2009.

Na Sliki 4 je prikazana bolj omejena analiza, ki temelji na osebah, ki živijo kot pari, kar je ožji pojem kot družina (ker izključuje starše samohranilce). Prikazane so tiste regije, v katerih so tri vrste parov – poročeni pari, registrirane partnerske skupnosti in zunajzakonske skupnosti – pomenile največji delež vseh parov; upoštevati je treba, da v predstavljenih podatkih ni upoštevan relativni pomen parov v celotnem prebivalstvu.

Razmeroma velik delež parov v nordijskih in baltskih državah članicah se je odločil za življenje v zunajzakonski skupnosti

Največji deleži parov, ki so živeli v zunajzakonski skupnosti, so bili na splošno zajeti v baltskih in nordijskih državah članicah. Leta 2011 je več kot ena tretjina vseh parov v več estonskih in švedskih regijah ter danskem glavnem mestu Byen København živela v zunajzakonski skupnosti. To je veljalo tudi za špansko otoško regijo Fuerteventura in francosko čezmorsko ozemlje Guyane, ki je bila edina regija NUTS 3, v kateri je večina parov, približno 55,4 %, živela v zunajzakonski skupnosti.

Največji delež registriranih partnerskih skupnosti je bil zajet v belgijskih regijah, od katerih so bile vse v Valoniji. Belgijske registrirane partnerske skupnosti (cohabitation légale /wettelijke samenwoning) lahko sestavljajo istospolni pari, raznospolni pari in osebe, ki se odločijo za skupno življenje zunaj spolnega razmerja (na primer sorodniki). V treh regijah v Ardenih – Marche-en-Famenne, Neufchâteau in Dinant – so bili zajeti največji deleži registriranih partnerskih skupnosti, in sicer nekaj več kot 8 %.

Relativni pomen zakonske zveze kot instituta deloma izraža alternativne možnosti za pare, da se združijo v drugih oblikah partnerstva, in tudi kulturne razlike. Velika večina parov v številnih grških in poljskih regijah je bila poročena, pri čemer je delež poročenih parov dosegel več kot 99 % v treh jugovzhodnih poljskih regijah Krośnieński, Nowosądecki in Tarnowski.

Pari z otroki

Slika 5 zagotavlja analizo poročenih parov in registriranih partnerskih skupnosti z vsaj enim bivajočim otrokom, mlajšim od 25 let. Dva dela slike prikazujeta regionalne razlike za te podskupine prebivalstva glede na njihov delež v skupnem številu družin.

Zakonska zveza je ostala najbolj razširjena vrsta družinske enote za vzgojo otrok

Leta 2011 so poročeni pari z vsaj enim otokom pomenili 33,2 % vseh družin v EU-28, kar je več kot petkrat toliko, kot je znašal delež parov, živečih v zunajzakonski skupnosti, z vsaj enim otrokom (5,6 % vseh družin).

Čeprav se je delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, povečal, zakonska zveza ostaja najpogostejša oblika družinske enote za vzgojo otrok. Leta 2011 so poročeni pari z vsaj enim bivajočim otrokom pomenili več kot 40 % vseh družin na Poljskem, v Luksemburgu, na Hrvaškem, Irskem, Malti in Cipru (kjer je bil zajet največji delež, in sicer 45,5 %). Po drugi strani so pari, živeči v zunajzakonski skupnosti, z vsaj enim bivajočim otrokom pomenili več kot 10 % vseh družin v Franciji, na Švedskem in v Estoniji ter na Islandiji in Norveškem. V Estoniji so poročeni pari z vsaj enim otokom pomenili 1,7-krat toliko družin kot pari, živeči v zunajzakonski skupnosti, z vsaj enim otrokom; to razmerje je bilo razmeroma nizko tudi na Švedskem, v Franciji, Bolgariji, Sloveniji, na Finskem, v Latviji in na Danskem. Nasprotno so v Grčiji poročeni pari z vsaj enim otokom pomenili več kot 100-krat toliko družin kot pari, živeči v zunajzakonski skupnosti, z vsaj enim otrokom, medtem ko je to razmerje na Cipru in Malti znašalo nekaj več kot 30.

S Slike 5 je razvidno, da je v regijah glavnega mesta obstajal mešan vzorec glede vzgoje otrok. V regijah glavnega mesta tistih držav članic EU, v katerih je zakonska zveza ostala razmeroma pogost institut (na primer v Italiji in na Portugalskem), je bil delež poročenih parov z vsaj enim bivajočim otrokom blizu nacionalnega povprečja ali pod njim. Po drugi strani je bil v regijah glavnega mesta tistih držav članic EU, v katerih je zakonska zveza razmeroma redek institut (kot sta Francija ali Švedska), delež poročenih parov z vsaj enim bivajočim otrokom nad nacionalnim povprečjem.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Popisi prebivalstva in stanovanj se v državah članicah EU običajno izvajajo vsakih deset let. Tukaj predstavljene informacije temeljijo na podatkih, ki so jih države članice predložile za zbiranje podatkov za popis EU leta 2011; primerjava z rezultati prejšnjega popisa ni bila opravljena.

V najširšem smislu naj bi se s popisom prebivalstva in stanovanj ugotovilo število celotnega prebivalstva in vseh stanovanj na določenem območju. Popis se uporablja tudi za zbiranje informacij o glavnih značilnostih posameznikov, družin, gospodinjstev in prebivališč, v katerih živijo, drugače rečeno, vrste geografskih, demografskih, socialnih in ekonomskih informacij. Tradicionalno se je popis izvajal kot štetje oseb v vsakem prebivališču, in sicer od vrat do vrat. Vendar v zadnjih desetletjih mnogo držav članic EU prehaja z enkratnega zbiranja podatkov za popis na statistične podatke za popis, ki temeljijo na upravnih podatkovnih virih in raziskavah vzorca.

Popis je priložnost, da se pridobi izčrpna in natančna slika števila prebivalcev in stanovanj. To je obsežna naloga, ki zagotavlja edinstven vir podatkov, ki so zelo dragoceni za razvoj politike, saj se primerljivi podatki zbirajo za majhna območja (občine), ki se lahko združijo v regije ter vse do nacionalne in mednarodne ravni. Rezultati popisa prebivalstva in stanovanj so dejansko edinstveni, saj zagotavljajo podrobne informacije vse do ravni posameznih občin, obenem pa zagotavljajo sredstvo za navzkrižno tabeliranje različnih spremenljivk.

Veliko predstavljenih informacij temelji na pojmu „običajno prebivališče“, ki se nanaša na kraj, v katerem oseba običajno preživi svoj dnevni počitek, ne glede na začasno odsotnost za namene rekreacije, počitnic, obiskov pri prijateljih in sorodnikih, poslov, zdravljenja ali verskega romanja. Za osebe se šteje, da „običajno prebivajo“ v regiji, če so tam neprekinjeno živele najmanj 12 mesecev pred referenčnim obdobjem za popis prebivalstva in stanovanj ali če so prispele v 12-mesečnem obdobju pred popisom in so navedle, da nameravajo ostati najmanj eno leto.

Opomba: agregati za EU-28, predstavljeni v tem članku, so bili izdelani na podlagi nacionalnih seštevkov iz popisa prebivalstva in stanovanj. Kot taki ne prikazujejo stanja na določen referenčni datum, ampak temeljijo na referenčnem obdobju, ki je bilo sprejeto za popis v vsaki državi članici EU.

Census hub – spletni dostop do skoraj milijarde podatkovnih točk

Za popis prebivalstva in stanovanj je bilo potrebno obsežno načrtovanje in tesno sodelovanje med Eurostatom in nacionalnimi statističnimi organi, da bi se olajšala čim širša uporaba teh statističnih podatkov kot ključnega vira za publikacijo European social statistics. Ob upoštevanju tega je Eurostat razvil spletno aplikacijo Census hub, ki zagotavlja dostop do podatkov iz popisov, ki so bili izvedeni v 32 evropskih državah.

Census hub omogoča ljudem, da izvejo več o kraju, v katerem živijo, naj bo to na nacionalni ali regionalni ravni ali za določeno mesto ali občino.

Census hub je enotna vstopna točka za dostop do podatkov iz popisa prebivalstva in stanovanj, shranjenih v vsaki državi članici EU in državi Efte. Vmesnik uporabnikom omogoča, da opredelijo ekstrakcijo podatkov, ki ustrezajo njihovim potrebam, in določijo svoja navzkrižna tabeliranja, ki bodo izdelana na podlagi podrobnih naborov podatkov, ki jih ima vsak nacionalni statistični organ. Vsakdo lahko Census hub uporablja brezplačno prek interneta; to vsestransko orodje je preprosto za uporabo in zagotavlja dostop do skoraj milijarde podatkovnih točk v 125 000 različnih občinah.

Eurostat bo izdal publikacijo na podlagi obsežnega izbora podatkov iz popisa prebivalstva in stanovanj; objavljena naj bi bila v drugi polovici leta 2015.

Census hub je na voljo na naslovu: http://ec.europa.eu/CensusHub2.

Pravna podlaga

Za popis leta 2011 je bil v evropski zakonodaji opredeljen podroben nabor usklajenih podatkov, ki jih je bilo treba zbrati v vsaki državi članici EU, in sicer na podlagi mednarodnih smernic in priporočil (v angleščini), ki so jih pripravili Združeni narodi, Eurostat in vsak nacionalni statistični organ.

V Uredbi (ES) št. 763/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o popisih prebivalstva in stanovanj so opredeljeni vsebine, ki jih je treba zajeti, postopki pošiljanja, ki jih je treba uporabiti, in ocene kakovosti, ki jih je treba izvesti za popis. Vendar Uredba zadeva bolj uskladitev rezultatov kot uskladitev vložka, tako da je lahko vsaka država članica EU sama presodila, kako bo izvedla popis, in določila, kateri podatkovni viri, metode in tehnologija so v njenem primeru najboljši. Po drugi strani so morali biti izpolnjeni nekateri pogoji, da bi se dosegel cilj primerljivih podatkov, ti pa so bili podrobno določeni v nizu izvedbenih uredb. Uredba Komisije (ES) št. 1201/2009 vsebuje opredelitve in tehnične specifikacije za vsebine popisa (spremenljivke) in razčlembe (na primer klasifikacije lokacije, spola, zakonskega stana in poklica), ki so se zahtevale, Uredba Komisije (EU) št. 519/2010 določa podrobnosti o izhodnih podatkih, ki jih je treba uporabiti za pošiljanje podatkov Evropski komisiji v skladu z opredeljenim programom statističnih podatkov (tabeliranja), medtem ko Uredba Komisije (EU) št. 1151/2010 določa pošiljanje poročila o kakovosti, ki vsebuje sistematičen opis uporabljenih podatkovnih virov in kakovosti pridobljenih rezultatov popisa. Več informacij o pravni podlagi za popis je na voljo na naslovu: http://ec.europa.eu/eurostat/web/population-and-housing-census/legislation.

Regionalna demografska statistika

Čeprav to ni prikazano v tej izdaji Eurostatove publikacije Regional Yearbook, Eurostat zbira zelo različne regionalne demografske statistične podatke, ki vključujejo podatke o številu prebivalstva in različnih demografskih dogodkih, ki vplivajo na velikost, strukturo in posebnosti prebivalstva. Ti podatki se lahko uporabljajo za načrtovalne, spremljevalne in ocenjevalne ukrepe na številnih pomembnih področjih socialno-ekonomske politike, kot so:

analiza staranja prebivalstva in njegovih učinkov na trajnostnost in blaginjo;
ocenjevanje gospodarskega vpliva demografskih sprememb;
izračun količnikov in kazalnikov „na prebivalca“, kot je na primer regionalni bruto domači proizvod na prebivalca, ki se lahko uporablja za dodeljevanje sredstev iz strukturnih skladov regijam v slabšem položaju;
razvoj in spremljanje sistema priseljevanja in azilnega sistema.

Pravno podlago za zbiranje demografske statistike zagotavljata Uredba (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski demografski statistiki in Izvedbena uredba (EU) št. 205/2014. Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta določa zbiranje statistike Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti, skupaj z izvedbeno Uredbo (EU) št. 351/2010. Več informacij je na voljo v posebnem razdelku na Eurostatovem spletišču (v angleščini).

Statistični podatki o prirastu prebivalstva in strukturi prebivalstva se vedno pogosteje uporabljajo za podpiranje oblikovanja politik in zagotavljanje priložnosti za spremljanje demografskih trendov v političnem, gospodarskem, družbenem in kulturnem okolju. Evropski parlament je sprejel Resolucijo o demografskih spremembah in njihovih posledicah za prihodnjo kohezijsko politiko EU (2013/C 153 E/02) , v kateri je bilo poudarjeno, da bi bilo treba statistično obravnavati demografski razvoj v regijah in da bi bilo treba vprašanje demografskih sprememb vključiti v prihodnjo kohezijsko politiko kot horizontalni cilj.

Ozadje

Demografske spremembe v EU bodo v naslednjih desetletjih verjetno zelo pomembne, saj velika večina modelov za prihodnje demografske trende kaže, da se bo prebivalstvo EU še naprej staralo zaradi stalno nizke stopnje rodnosti in daljše življenjske dobe.

Čeprav ima migracija pomembno vlogo pri populacijski dinamiki držav članic EU, sama verjetno ne bo popolnoma spremenila trenutnega trenda staranja prebivalstva, s katerim se spopadajo številna območja EU.

Socialne in gospodarske posledice, povezane s staranjem prebivalstva, bodo verjetno občutno vplivale na Evropo tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zaradi nizkih stopenj rodnosti se bo na primer zmanjšalo število študentov, ki se izobražujejo, zmanjšalo se bo število delovno aktivnih oseb, ki bi podpirale ostalo prebivalstvo, in zvišal se bo delež starejših oseb (nekatere izmed njih bodo potrebovale dodatno infrastrukturo, storitve zdravstvenega varstva in prilagojena stanovanja). Te strukturne demografske spremembe bi lahko vplivale na zmogljivost vlad, da povečajo davčne prihodke, uravnotežijo svoje finance ali zagotovijo ustrezne pokojnine in storitve zdravstvenega varstva.

Regije, v katerih naj bi bili demografski izzivi največji, so obrobne, podeželske in poindustrijske regije, v katerih se bo prebivalstvo verjetno zmanjševalo. Ozemeljska razsežnost demografskih sprememb se najopazneje kaže prek:

učinka vzhod-zahod, pri čemer številne države članice, ki so se EU pridružile po letu 2004, še vedno poskušajo dohiteti preostale;
učinka sever-jug, pri čemer so pogosto precejšnje razlike med sredozemskimi regijami in zmernejšimi regijami na severu in zahodu EU;
razlike med urbanimi in podeželskimi območji, saj večina urbanih regij še naprej poroča o rasti prebivalstva, medtem ko se število oseb z običajnim prebivališčem na mnogo podeželskih območjih zmanjšuje;
vpliva regije glavnega mesta, saj glavna mesta in nekatere okoliške regije (na primer v okolici dveh svetovnih prestolnic v EU, Pariza in Londona) kažejo „učinek privlačevanja“, ki je povezan z večjo možnostjo zaposlitve;
več primerov regionalnih razlik na nacionalni ravni, ki lahko vplivajo na regionalno konkurenčnost in kohezijo, na primer v Nemčiji in Turčiji (med regijami na vzhodu in zahodu) ali v Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu (med regijami na severu in jugu).

Razvoj politike

Ni presenetljivo, da so oblikovalci politike v skrbeh glede prihodnjega demografskega razvoja obravnavali vrsto vprašanj. Evropska komisija je sprejela sporočilo (COM(2006) 571) z naslovom „Demografska prihodnost Evrope, kako spremeniti izziv v priložnost“, v katerem je poudarjenih pet ključnih odgovorov politike:

spodbujanje obnavljanja prebivalstva z boljšimi pogoji za družine ter izboljšanjem usklajevanja delovnega in družinskega življenja;
spodbujanje zaposlovanja z več delovnimi mesti ter daljšim in kakovostnejšim delovnim življenjem;
produktivnejša in učinkovitejša EU, ki dviga produktivnost in gospodarsko učinkovitost z naložbami v izobraževanje in raziskave;
sprejemanje in vključevanje migrantov v EU;
zagotavljanje vzdržnih javnih financ za zagotovitev ustreznih pokojnin, socialnega varstva, zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Evropa 2020

Poleg tega se večina od sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020 prav tako dotika demografskih sprememb in zlasti staranja prebivalstva. Vodilna pobuda Unija inovacij (v angleščini) zagotavlja priložnost za povezovanje javnih in zasebnih akterjev na različnih ozemeljskih ravneh, da bi se obravnavala vrsta izzivov, in leta 2011 je nastalo Evropsko partnerstvo za inovacije za aktivno in zdravo staranje (v angleščini): njegov cilj je do leta 2020 za dve leti podaljšati povprečno zdravo življenjsko dobo Evropejcev. Druga vodilna pobuda, digitalna agenda (v angleščini), spodbuja digitalno pismenost in dostopnost za starejše pripadnike družbe, medtem ko program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta prek vseživljenjskega učenja ter spodbujanja zdravega in dejavnega staranja podpira daljše delovno življenje. Nazadnje, evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti obravnava ustreznost in vzdržnost sistema socialne zaščite in pokojninskega sistema ter potrebo po zagotavljanju ustrezne dohodkovne podpore v starosti in dostopa do sistema zdravstvenega varstva.

Migracije

Evropska komisija je maja 2015 predstavila Evropsko agendo o migracijah, v kateri so opisani takojšnji ukrepi za odziv na pritok migrantov in prosilcev za azil iz Sredozemlja ter navedene različne možnosti politike za dolgoročnejše upravljanje migracij v EU. V agendi je priznano, da se je treba odzvati na humanitarne izzive, vendar vključuje prizadevanje, da bi se povečalo število vrnitev med nezakonitimi migranti, obenem pa zagotovila ohranitev pravice do prošnje za azil.

V agendi so opredeljene štiri ravni ukrepanja za migracijsko politiko EU, in sicer:

nova politika na področju zakonitih migracij – ohranitev EU kot privlačnega cilja za migrante, zlasti s ponovno določitvijo prednostnih nalog politik vključevanja migrantov, upravljanjem migracij na podlagi dialoga in partnerstev z državami nečlanicami ter posodobitvijo sistema modre karte (v angleščini) za visokoizobražene osebe iz držav zunaj EU;
zmanjšanje spodbud za nedovoljene migracije – z okrepitvijo vloge agencije Frontex (v angleščini), zlasti na področju vračanja migrantov;
upravljanje meja – pomoč pri krepitvi zmogljivosti tretjih držav za upravljanje njihovih meja;
močna skupna azilna politika – za zagotovitev celovitega in skladnega izvajanja skupnega evropskega azilnega sistema (v angleščini).