Archive:Demografska statistika na regionalni ravni

Podatki iz marca 2014. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: junija 2015.

Ta članek je del sklopa statističnih člankov (v angleščini), ki temeljijo na publikaciji Eurostata Regional Yearbook. Članek opisuje demografske vzorce v regijah EU. Statistični podatki o regionalni demografiji so eno izmed redkih področij, na katerem se zbirajo in objavljajo informacije NUTS 3 za vsako državo članico EU. Ob nastanku tega dokumenta so na voljo najnovejše informacije o ključnih demografskih dogodkih (rojstvih in smrtih) in številni demografski kazalniki na splošno do konca leta 2012, čeprav so bila za nekatere države uporabljena starejša referenčna obdobja (zlasti za Irsko, Romunijo in Združeno kraljestvo; za več informacij glej opombe pod vsakim zemljevidom ali sliko).

Demografske spremembe v Evropski uniji (EU) bodo v naslednjih desetletjih verjetno zelo pomembne, saj velika večina modelov za prihodnje demografske trende kaže, da se bo prebivalstvo EU še naprej staralo zaradi stalno nizke stopnje rodnosti in daljše življenjske dobe. Čeprav ima migracija pomembno vlogo pri populacijski dinamiki evropskih držav, sama skoraj zagotovo ne bo popolnoma spremenila trenutnega trenda staranja prebivalstva, s katerim se soočajo številna območja EU. Socialne in gospodarske posledice, povezane s staranjem prebivalstva, bodo verjetno občutno vplivale na Evropo tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zaradi nizkih stopenj rodnosti se bo na primer zmanjšalo število študentov, ki se izobražujejo, zmanjšalo se bo število delovno aktivnih oseb, ki bi podpirale ostalo prebivalstvo, in zvišal se bo delež starejših oseb (nekatere izmed njih bodo potrebovale dodatno infrastrukturo, storitve zdravstvenega varstva in prilagojena stanovanja). Te strukturne demografske spremembe bi lahko vplivale na zmogljivost vlad, da povečajo davčne prihodke, uravnotežijo svoje finance ali zagotovijo ustrezne pokojnine in storitve zdravstvenega varstva.

Glavne statistične ugotovitve

Na začetku leta 2013 je v EU-28 živelo 505,7 milijona prebivalcev, kar je skoraj 100 milijonov prebivalcev več, kot je bilo prebivalcev glede na skupne podatke za države članice EU-28 leta 1960. Med začetkom leta 2012 in začetkom leta 2013 se je prebivalstvo EU-28 povečalo za 1,1 milijona (ali 0,2 %).

Gostota prebivalstva

Zemljevid 1: Gostota prebivalstva po regijah NUTS 3, 2012 (1)
(št. prebivalcev na km²) – Vir: Eurostat (demo_r_d3dens), (demo_pjan) in (cpc_agmain)

Gostota prebivalstva v EU-28 je bila leta 2012 ocenjena na 116,3 prebivalca na km². Zemljevid 1 prikazuje raznolikost regij NUTS 3 v EU, in sicer vse od najgosteje poseljenih območij, kot sta glavni mesti Pariz (21 516 prebivalcev na km² leta 2012) in London (10 374 in 9 311 leta 2010 na območjih Inner London – West in Inner London – East), do odmaknjenih in redko poseljenih območij, kot so na primer območja severne Skandinavije, pri čemer je švedska regija Norrbottens län obsegala največje skupno območje od vseh regij NUTS 3 (105 205 km²) in imela drugo najmanjšo gostoto prebivalstva (2,6 prebivalca na km²). Za primerjavo: skupno območje regije Norrbottens län je bilo skoraj tisočkrat večje od območja Pariza (105,4 km²).

V desetih regijah EU je bila gostota prebivalstva večja od 5 000 prebivalcev na km2

Poleg Pariza in dveh regij Inner London so bile med najgosteje poseljenimi regijami v EU-28 z več kot 5 000 prebivalcev na km² predmestne regije v okolici Pariza (Hauts-de Seine, Seine-Saint-Denis in Val-de-Marne), regija glavnega mesta Romunije Bucuresti (podatki za leto 2011), glavno mesto Belgije Arrondissement de Bruxelles-Capitale/Arrondissement van Brussel-Hoofdstad, špansko avtonomno mesto Melilla in Portsmouth na južni obali Združenega kraljestva (podatki za leto 2010).

V vsaki državi članici EU je bila največja gostota prebivalstva večinoma zajeta v regiji glavnega mesta

Leta 2012 je bila največja gostota prebivalstva v vsaki posamezni državi članici EU običajno zajeta v regiji glavnega mesta. Vendar je bilo v večregionalnih državah članicah pet izjem: München, Kreisfreie Stadt, je imel večjo gostoto prebivalstva kot Berlin, Melilla in Ceuta sta imeli večjo gostoto prebivalstva kot Madrid, Neapelj, Monza e della Brianza, Milano in Trst so imeli večjo gostoto prebivalstva kot Rim, Agglomeratie 's-Gravenhage je imel večjo gostoto prebivalstva kot Groot-Amsterdam in Grande Porto je imel večjo gostoto prebivalstva kot Grande Lisboa.

Med državami Efte je bila največja gostota prebivalstva v Švici opažena v Basel-Stadt (5 049,7 prebivalca na km²), kar je bistveno več od vrednosti v glavnem mestu Bern (169,3). V državah kandidatkah je bila gostota prebivalstva v Istanbulu (2 644,2 prebivalca na km²) bistveno večja od gostote prebivalstva v turškem glavnem mestu Ankara (201).

V Parizu je na km2 živelo skoraj 11 000-krat toliko oseb kot v regiji Lappi (na severu Finske)

Najredkeje poseljene regije v EU so bile večinoma na obrobju odmaknjenih območjih. Lappi (najsevernejša regija Finske) je imela leta 2012 z 2 prebivalcema na km2 najnižjo regionalno gostoto prebivalstva med regijami NUTS 3 v EU. Tako je skoraj 11 000-krat več oseb prebivalo na km2 v Parizu kot na Laponskem. Še 13 drugih regij NUTS 3 je zajelo gostoto prebivalstva, ki je bila manjša od 10 prebivalcev na km2. Štiri od teh regij so bile v osrednji ali severni Švedski (Norrbottens län, Jämtlands län, Västerbottens län in Dalarnas län), tri na severozahodu Škotske (Lochaber, Skye and Lochalsh, Arran and Cumbrae in Argyll and Bute; Caithness and Sutherland in Ross and Cromarty; ter Eilean Siar (Hebridi) – podatki so za leto 2010), dve na Finskem (Kainuu in Pohjois-Karjala), dve v osrednji Španiji (Soria in Teruel), ena francoska regija (čezmorska regija Guyane) in ena regija na Hrvaškem (podeželska, precej gorata regija Ličko-senjska županija severno od Zadra).

Regije v središču:

Lappi (FI1D7), Finska

Jezero Inari, severna Finska
Najsevernejša regija Finske Lappi je bila leta 2012 z le 2 prebivalcema na km2 najredkeje poseljena regija v EU-28.
Ta podatek se lahko primerja s povprečjem celotne Finske, ki je znašalo 17,8 prebivalca na km2, kar je najmanjša gostota prebivalstva med vsemi državami članicami EU, ali s povprečjem EU-28, ki znaša 116,3 prebivalca na km2.
© Fotografija: Karlis Strazdins

Leta 2012 je sedem regij ravni 3 na Norveškem poročalo o gostoti prebivalstva, manjši od 10 prebivalcev na km2. Vendar je najmanjšo gostoto prebivalstva med državami Efte zajela regija Landsbyggð (regija, ki zajema islandsko podeželje zunaj regije Höfuðborgarsvæðið), ki je imela leta 2011 v povprečju 1,2 prebivalca na km2 in je tako na zemljevidu 1 prikazana kot najredkeje poseljena regija. Nobena država kandidatka ni imela regije ravni 3 z gostoto prebivalstva, ki je manjša od 10 prebivalcev na km2.

Struktura prebivalstva in staranje prebivalstva

Po celotni EU-28 je 1. januarja 2013 delež mlajših oseb (0–14 let) znašal 15,6 % celotnega prebivalstva, delež delovno aktivnih oseb (15–64 let) je znašal skoraj dve tretjini celotnega prebivalstva (66,2 %), delež starejših oseb pa približno 18,2 % (65 let in več).

Demografske strukture v posameznih državah članicah pogosto kažejo neenakomerne vzorce, ki lahko vplivajo na regionalno konkurenčnost in kohezijo. Včasih so te razlike zelo očitne, kot na primer v Nemčiji (kjer je pogosto prisotno veliko nasprotje med vzhodnimi in zahodnimi regijami), Franciji (severovzhod in jugozahod), Italiji (sever in jug) in Turčiji (vzhod in zahod). Te razlike so lahko posledica različnih dejavnikov, med drugim podnebnega, krajinskega, zgodovinskega, političnega, socialnega in gospodarskega razvoja.

V urbanih regijah pogosteje živi mlajše prebivalstvo …

Na Sliki 1 so predstavljene informacije o desetih regijah NUTS 3 v EU z najvišjim deležem mlajših oseb (starih manj kot 15 let) in desetih regijah NUTS 3 v EU z najvišjim deležem starejših oseb (starih 65 let ali več) v prebivalstvu na začetku leta 2013. Regije NUTS 3 v EU z najvišjim deležem mlajših oseb so bile na splošno v tistih državah članicah, ki so zajele najvišje število rojstev in stopnjo rodnosti (glej zemljevid 5 in Slika 4), s čimer se je povečala relativna pomembnost mlajših oseb v celotnem prebivalstvu. To je zlasti veljalo za več irskih in francoskih regij, na primer za čezmorski regiji Guyane in Reunion ali predmestne regije v okolici Pariza. Starostne strukture pretežno urbanih območij lahko kažejo višji delež mladih in delovno aktivnih oseb zaradi „učinka privlačevanja“, ki je povezan z večjo možnostjo zaposlitve, ki privlači tako notranje migrante (iz različnih regij v isti državi) kot mednarodne migrante (iz drugih držav članic in držav nečlanic).

Slika 1: Struktura prebivalstva po širokih starostnih skupinah po regijah NUTS 3, 1. januarja 2013 (1)
(% celotnega prebivalstva) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3) in (demo_pjangroup)

… medtem ko se je v večini regij EU povečala relativna pomembnost starejših oseb

Nasprotno pa v večini regij v EU relativni delež starejšega prebivalstva stalno narašča, kar je posledica velikega in stalnega podaljševanja pričakovane življenjske dobe ter začetka upokojevanja generacije baby boom, ki se je rodila po drugi svetovni vojni. Regije z najvišjim deležem starejših oseb so pogosto opredeljene kot podeželska, razmeroma odmaknjena in redkeje poseljena območja, na katerih je lahko nizki delež delovno aktivnih oseb vsaj deloma povezan s pomanjkanjem možnosti za zaposlitev in izobraževanje, zaradi česar mlajše generacije iščejo delo in nadaljujejo izobraževanje v drugih regijah.

Starejše osebe so predstavljale zelo visok delež celotnega prebivalstva v podeželskih in odmaknjenih regijah Grčije, Španije, Francije in Portugalske ter v številnih regijah v vzhodni Nemčiji. Starejše osebe so 1. januarja 2013 predstavljale skoraj tretjino (32,4 %) celotnega prebivalstva v osrednji, celinski portugalski regiji Pinhal Interior Sul, kar je tudi najvišji delež v EU. Osrednja grška regija Evrytania je bila edina druga regija NUTS 3 v EU, v kateri so starejše osebe predstavljale več kot 30 % celotnega prebivalstva, in je bila ena od štirih grških regij med desetimi regijami v EU z najvišjim deležem (več kot 28 %) starejših oseb v svojem zadevnem prebivalstvu.

Odvisnost starejših je vedno večje breme za delovno aktivno prebivalstvo

Strukturne spremembe prebivalstva EU-28 se lahko dodatno analizirajo z razmerji odvisnosti, ki se določijo tako, da se število vzdrževanih oseb (mladih in/ali starih) primerja z velikostjo delovno aktivnega prebivalstva, ne glede na to, ali je dejansko zaposleno ali ne. Ta razmerja so zasnovana tako, da zagotavljajo informacije v zvezi z bremenom, ki se lahko naloži na te delovno aktivne osebe, da na primer podpirajo izobraževanje otrok, plačujejo stroške za zdravstveno varstvo ali zagotavljajo pokojnine. Zato lahko večja razmerja odvisnosti vladam povzročijo težave pri njihovih načrtih za javne odhodke in javne finance.

Z razmerjem odvisnosti starejših se meri odnos med številom starejših oseb in delovno aktivnega prebivalstva, pri čemer je 1. januarja 2013 to razmerje za celotno EU-28 znašalo 27,5 %. Najvišji razmerji odvisnosti starejših v regijah NUTS 3 sta bili zajeti v regijah z najvišjim deležem starejših oseb v celotnem prebivalstvu, in sicer v grški regiji Evrytania (57,2 %) in portugalski regiji Pinhal Interior Sul (56,4 %), obe regiji pa sta bili tudi edini regiji z razmerjem odvisnosti starejših, višjim od 50 % (kar pomeni, da sta v obeh regijah manj kot dva delovno aktivna prebivalca „podpirala“ osebo, staro 65 let ali več).

Razmerja odvisnosti starejših so zelo visoka v podeželskih in odmaknjenih regijah

Zemljevid 2 podrobneje prikazuje, da je razmerje odvisnosti starejših v 274 regijah NUTS 3 znašalo 35 % ali več (te regije so obarvane z najtemnejšim odtenkom), za mnoge od njih pa so bila značilna najnižja števila rojstev v EU. Te regije so bile večinoma na podeželskih, odmaknjenih in goratih območjih (zlasti na severozahodu Španije, celinski Portugalski ter v osrednji in južni Franciji). Zanje je pogosto značilno padajoče število prebivalstva, deloma zato, ker na mlajše osebe vplivajo dejavniki „odbijanja“, da zapustijo regijo in si poiščejo službo, s čimer povečajo relativno pomembnost starejšega prebivalstva. V nasprotju pa so nekatere regije z razmeroma visokimi razmerji odvisnosti starejših poročale o naraščajočem številu starejših oseb, ki jih po upokojitvi „privlačijo“ določene destinacije zaradi podnebja ali storitev, ki jih nudijo starejšim osebam. Tako so bile na primer vse tri regije z najvišjimi razmerji odvisnosti starejših v Združenem kraljestvu priljubljene destinacije za upokojence na južni obali Anglije (Dorset CC, the Isle of Wight in Torbay), medtem ko je bilo eno najvišjih razmerij odvisnosti starejših v Nemčiji zajeto v zdraviliškem mestu Baden-Baden, Stadtkreis.

Zemljevid 2: Razmerje odvisnosti starejših po regijah NUTS 3, 1. januarja 2013 (1)
(v %) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3) in (demo_pjanind)

Prirast prebivalstva

Na podlagi primerjave za države članice EU-28 je razvidno, da se je prebivalstvo med 1. januarjem 1960 in 1. januarjem 2013 vsako leto povečalo, in sicer za skupaj 98,9 milijona prebivalcev, kar pomeni, da je letna stopnja rasti znašala 0,4 %. V preteklosti je rast prebivalstva v EU večinoma izražala razvoj naravnega prirasta (skupno število rojstev, od katerega se odšteje skupno število smrti) in ne migracijskih vzorcev. Podrobnejši pregled kaže, da je bila naravna rast prebivalstva kot skupna vrednost za države članice EU-28 najvišja leta 1964, ko je bilo zajetih 3,6 milijona rojstev več kot smrti. Število rojstev se je nato stalno zmanjševalo, pričakovana življenjska doba pa se je postopoma podaljševala, kar je povzročilo upočasnitev naravne stopnje rasti prebivalstva. Do leta 2003 je bila naravna rast prebivalstva za države članice EU-28 skoraj uravnotežena, saj je bilo število rojstev večje od števila smrti za manj kot 100 000. Nato sta se število rojstev in naravna rast prebivalstva ponovno nekoliko povečala v več državah članicah, čeprav je začetek finančne in gospodarske krize ta vzorec večinoma popolnoma spremenil.

Od leta 1985 je neto dotok migrantov v države članice EU-28 stalen

Skupni prirast prebivalstva je posledica medsebojnega delovanja dveh elementov: naravnega prirasta prebivalstva in neto migracije, vključno s statistično prilagoditvijo (v nadaljnjem besedilu preprosto „selitveni prirast“). Ta elementa se lahko združita in okrepita rast prebivalstva (pozitivne stopnje selitvenega prirasta in naravnega prirasta) ali upadanje prebivalstva (negativni selitveni prirast in negativni naravni prirast) ali pa se lahko do neke mere izničita, če se gibata v nasprotnih smereh. V preteklosti so bili migracijski vzorci razmeroma v ravnovesju v 60. letih 20. stoletja, do 70. let 20. stoletja pa je neto odtok znašal 707 028 oseb, ki so se izselile iz držav članic EU-28 v druge kraje po svetu, kar je bilo tudi največje število neto izseljencev v celotnem obdobju 1961–2012. Neto odtok izseljencev, ki so zapuščali EU, se je nato ponovno pojavil v obdobju 1982–1984 (v obdobju recesije), potem pa je bilo število priseljencev, ki so prihajali v države članice EU-28, stalno višje od števila izseljencev, ki so jih zapuščali. Rast prebivalstva, ki je posledica migracije, je bila največja med 90. leti 20. stoletja in začetkom 21. stoletja, saj je selitveni prirast držav članic EU-28 leta 2003 dosegel največjo vrednost, in sicer 1,8 milijona oseb, nato pa se je stopnja prirasta nekoliko upočasnila. Zaradi selitvenega prirasta se je prebivalstvo EU-28 leta 2012 povečalo za skoraj 900 000 oseb.

V obdobju 2008–2011 je najvišjo rast prebivalstva zajela regija Ilfov v Romuniji

Zemljevid 3 prikazuje bruto stopnjo skupnega prirasta prebivalstva v obdobju 2008–2012 (tj. spremembe, ki so posledica skupnih učinkov naravnega prirasta in selitvenega prirasta med 1. januarjem 2008 in 1. januarjem 2013). V tem obdobju se je prebivalstvo EU-28 vsako leto v povprečju povečalo za 2,6 prebivalca na tisoč prebivalcev. 1 277 regij NUTS 3, za katere so podatki prikazani na zemljevidu 3, je bilo razmeroma enakomerno razdeljeno na regije, ki so poročale o povečanem številu svojih prebivalcev (699 regij), in regije, v katerih se je število prebivalcev zmanjševalo (572 regij), v šestih regijah je število prebivalcev ostalo nespremenjeno, za 38 regij pa podatki niso na voljo.

Zemljevid 3: Povprečen bruto prirast prebivalstva po regijah NUTS 3, 2008–2012 (1)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Z najtemnejšim odtenkom na zemljevidu je obarvanih 157 regij NUTS 3, v katerih se je prebivalstvo v obdobju 2008–2012 letno v povprečju povečalo za vsaj 8 prebivalcev na tisoč prebivalcev. Od tega se je v 18 regijah prebivalstvo povečalo za več kot 18 prebivalcev na tisoč prebivalcev, najvišja rast pa je bila zajeta v regiji Ilfov (33,4 prebivalca na tisoč prebivalcev v obdobju 2008–2011), tj. regiji, ki obkroža romunsko glavno mesto Bukarešta. Štiri od teh 18 regij z največjo rastjo prebivalstva so bila glavna mesta, in sicer Arr. de Bruxelles-Capitale/Arr. van Brussel-Hoofdstad (Belgija), Byen København (Danska), Stockholms län (Švedska) in Luksemburg (ena regija na tej ravni analize). Preostalih 13 regij je bilo šest urbanih regij po Angliji (podatki za obdobje 2008–2010), tri regije v Španiji, dve pretežno urbani poljski regiji, regija v Nemčiji in regija v Franciji.

Regionalno prebivalstvo se v loku zmanjšuje od Hrvaške prek Madžarske, Romunije in Bolgarije proti Grčiji

V 117 regijah NUTS 3 v EU se je prebivalstvo v obdobju 2008–2012 v povprečju zmanjšalo za več kot 8 prebivalca na tisoč prebivalcev (na zemljevidu 3 so obarvane z najsvetlejšim odtenkom), pri čemer je treba upoštevati, da so v primeru, če je bilo na voljo krajše obdobje, informacije predstavljene le za regije z vsaj tremi referenčnimi obdobji. Teh 117 regij se je zelo raztezalo prek baltskih držav članic Litve in Latvije, loka v jugovzhodni Evropi, ki se je začel na Hrvaškem, potekal prek Madžarske, Romunije (2008–2011) in Bolgarije ter se zaključil v Grčiji, več portugalskih in španskih celinskih regij ter mnogih regij vzhodne Nemčije. Prebivalstvo se je najbolj zmanjšalo v litovski regiji Šiauliu apskritis (20,8 prebivalca na tisoč prebivalcev letno), regija Utenos apskritis (tudi v Litvi) pa je bila edina druga regija, ki je poročala o upadu prebivalstva za vsaj 20 prebivalcev na tisoč prebivalcev letno.

V absolutnem smislu je bilo največje skupno povečanje prebivalstva v obdobju 2008–2012 zajeto v Madridu, Stockholms län, Barceloni, Berlinu, Arr. de Bruxelles-Capitale/Arr. van Brussel-Hoofdstad in Sevilji, ki so bile edine regije, v katerih se je prebivalstvo povečalo za več kot 100 000 oseb (glede na razpoložljive podatke, saj informacije za to analizo niso na voljo za Romunijo ali Združeno kraljestvo ter nekaj nemških regij). V absolutnem smislu se je prebivalstvo najbolj zmanjšalo v grški regiji glavnega mesta Attiki (v kateri se je med letom 2008 in začetkom leta 2013 prebivalstvo zmanjšalo za več kot 100 000 oseb), v dveh regijah NUTS 3 v EU-28 pa se je prebivalstvo zmanjšalo za približno 50 000 oseb, in sicer v litovski regiji Kauno apskritis in latvijskem glavnem mestu Riga.

Med regijami držav Efte in držav kandidatk je bila največja razlika v rasti prebivalstva zajeta v turških regijah

Kot je prikazano na zemljevidu 3, je bila rast prebivalstva v obdobju 2008–2012 na splošno pogostejša v regijah držav Efte in držav kandidatk, pri čemer je bil pozitiven trend zajet v 117 regijah, zmanjšanje števila prebivalcev pa je bilo zajeto le v 22 regijah. V državah Efte se je prebivalstvo povečalo v vsaki norveški in švicarski regiji, v Lihtenštajnu (ena regija na tej ravni analize) in islandski regiji glavnega mesta Höfudborgarsvædi (2008–2011). Najhitrejša rast prebivalstva (relativna) je bila zajeta v Oslu (glavno mesto Norveške) in v regiji Freiburg (zahodna Švica). Prebivalstvo se je zmanjšalo le v eni regiji držav Efte, in sicer v regiji Landsbyggð, ki zajema veliko večino Islandije zunaj regije Greater Reykjavík (podatki za obdobje 2008–2011).

V državah kandidatkah je slika bolj raznolika, saj se prebivalstvo zmanjšuje v Srbiji (na voljo so le nacionalni podatki), štirih od osmih regijah Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije (podatki za obdobje 2008–2011) ter 16 regijah v osrednji in severovzhodni Turčiji. Zmanjševanje števila prebivalcev v osrednji in severovzhodni Turčiji je v nasprotju z visoko stopnjo rasti prebivalstva v drugih delih države. V Turčiji je razlika v prirastu prebivalstva med regijami ravni 3 največja, saj bruto prirast prebivalstva znaša od nizkih –16,5 prebivalca na tisoč prebivalcev v regiji Yozgat (v središču države) do visokih 31,4 prebivalca na tisoč prebivalcev v regiji Tekridag (skrajni severozahod). Velike razlike v trendih prebivalstva v turških regijah so pogosto lahko posledica notranjih migracijskih vzorcev, saj migranti na splošno emigrirajo iz vzhodnih regij v zahodne regije.

Regije glavnih mest so zajele eno največjih rasti prebivalstva

Na splošno se je bruto prirast prebivalca zelo razlikoval med regijami vsake države članice EU, kot je tudi prikazano na Sliki 2, poudariti pa je treba, da podatki temeljijo na regijah NUTS 2. Zelo velika razlika med regijami Španije in Francije je deloma posledica odročnih ozemelj Ciudad Autónoma de Melilla (Španija) in Guyane (Francija), ki sta na vrhu lestvice. V vsaki državi članici EU je bila največja stopnja prirasta prebivalstva pogosto zajeta v regiji glavnega mesta ali pa je bila regija glavnega mesta običajno ena izmed regij z največjo stopnjo prirasta. V obdobju 2008–2012 je bil negativen trend prirasta prebivalstva zajet v večini nemških, madžarskih, poljskih, portugalskih in romunskih regij (podatki za Romunijo zajemajo obdobje 2008–2011), prebivalstvo pa se je zmanjšalo v vseh regijah Bolgarije in Hrvaške (ki ima le dve regiji na ravni NUTS 2).

Slika 2: Povprečni bruto prirast prebivalstva po regijah NUTS 2, 2008–2012 (1)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Selitveni prirast je bil omejen zlasti na južno Francijo, severno Italijo, države Beneluksa in večino Združenega kraljestva

Zemljevid 4 prikazuje bruto selitveni prirast na tisoč prebivalcev v obdobju 2008–2012, ki v obravnavanem obdobju v EU-28 v povprečju znaša 1,8 prebivalca na tisoč prebivalcev, pri čemer pa je treba upoštevati, da so v primeru, če je bilo na voljo krajše obdobje, informacije predstavljene le za regije z vsaj tremi referenčnimi obdobji. Zemljevida 3 in 4 sta si zelo podobna ter kažeta tesno povezanost migracijskih vzorcev in skupnega prirasta prebivalstva, tj. trenda, ki se krepi, saj je bila stopnja naravnega prirasta prebivalstva skoraj v ravnovesju v mnogih regijah. Neto dotok migrantov (iz drugih regij iste države članice, drugih regij EU ali držav nečlanic) je bil omejen zlasti na južno Francijo, severno Italijo, države Beneluksa in večino Združenega kraljestva, razmeroma visok selitveni prirast pa je imelo tudi več posameznih urbanih regij.

Zemljevid 4: Povprečni bruto selitveni prirast
(vključno s statistično prilagoditvijo) po regijah NUTS 3, 2008–2012 (1)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Urbane regije v EU (razen v Franciji) so večinoma zajele najvišjo rast prebivalstva, ki je bila posledica selitvenega prirasta

V obdobju 2008–2012 je bil selitveni prirast pozitiven v 784 regijah NUTS 3 v EU-28 (več priseljencev kot izseljencev). Največji dotok migrantov je bil zajet v dveh regijah, ki sta zajeli tudi največjo skupno rast prebivalstva, in sicer v regiji Ilfov, ki obkroža glavno mesto Romunije, in na španskih balearskih otokih Eivissa in Fromentera, na katerih je bruto selitveni prirast v povprečju znašal 32,7 oziroma 22,6 prebivalca na tisoč prebivalcev. Sledil jim je Luksemburg (ena regija na tej ravni analize), kjer se je prebivalstvo povečalo za 16,9 prebivalca na tisoč prebivalcev. Edini preostali regiji, v katerih je bruto selitveni prirast znašal več kot 15 prebivalcev na tisoč prebivalcev, sta bili celinska regija Fokida v osrednji Grčiji in York na severu Anglije. V dodatnih 100 regijah NUTS 3 v EU, ki so na zemljevidu 4 obarvane z najtemnejšim odtenkom, se je selitveni prirast prebivalstva v obdobju 2008–2012 v povprečju povečal vsaj za 8 prebivalcev na tisoč prebivalcev. Med njimi so bile večinoma urbane regije, vključno z regijami glavnih mest Belgije (Arr. de Bruxelles-Capitale/Arr. van Brussel-Hoofdstad), Danske (Byen København), Italije (Rim), Madžarske (Budimpešta) in Švedske (Stockholms län) ter številnimi mesti v Nemčiji (na primer Leipzig, Frankfurt na Majni, München, Dresden in Wolfsburg), Italiji (na primer Parma, Bologna, Firence, Pisa in Perugia) ter Združenem kraljestvu (na primer Portsmouth, Edinburg, Luton, Nottingham, Sheffield, Tyneside, Bristol in Greater Manchester South, vsi podatki zanje pa zajemajo obdobje 2008–2010). Vendar je bil vzorec nasproten v Franciji, kjer so bile regije z najvišjim bruto selitvenim prirastom večinoma podeželske regije in regije na jugu države (na primer Tarn-et-Garonne, Dordogne, Landes, Hérault, Gers, Gard in Hautes-Alpes).

Za litovske regije je značilna neto emigracija

Selitveni prirast je bil v obdobju 2008–2012 negativen v 481 regijah NUTS 3 v EU-28 (kar pomeni, da je regijo zapustilo več ljudi, kot se jih je vanjo priselilo). Regije so bile razpršene po velikem delu vzhodne Evrope (zlasti po Bolgariji, Madžarski, Poljski in Romuniji) ter Latviji, Litvi, vzhodni Nemčiji, severovzhodni Franciji, delih Španije ter južnih in zahodnih območjih Irske. Med 14 regijami NUTS 3 z največjim negativnim selitvenim prirastom (vse presegajo –10 prebivalcev na tisoč prebivalcev) je bilo 9 od 10 litovskih regij (razen regije glavnega mesta Vilniaus apskritis). Edine druge regije, ki so poročale o dvomestni vrednosti neto odtokov migrantov (glede na njihovo zadevno število prebivalcev) so bile tri nemške regije Suhl, Kreisfreie Stadt, Mecklenburg-Strelitz in Demmin (podatki za zadnji dve regiji so zajemali obdobje 2008–2010) ter Dublin, regija glavnega mesta Irske (podatki za obdobje 2008–2011). Upoštevati je treba, da lahko na te podatke do neke mere vplivajo krajša obdobja, ki so bila na voljo za nekatere regije. Tako se je največ ljudi izselilo iz Dublina najverjetneje v času, ko je bila finančna in gospodarska kriza največja ter je bilo gospodarstvo v zelo slabem položaju.

Slika 3 prikazuje regije NUTS 3 v EU z najvišjim in najnižjim bruto prirastom prebivalstva. Prekinjene vijolične in temno zelene črte na vsaki sliki prikazujejo regije z najvišjo/najnižjo povprečno rastjo v obdobju 2008–2012, neprekinjene vijolične in temno zelene črte pa prikazujejo regije z najvišjo/najnižjo rastjo v zadnjem obdobju (večinoma 2012). Slike kažejo veliko razlike med regijami v primerjavi s povprečjem EU-28, ki je ostalo razmeroma nespremenjeno. Morda je najbolj presenetljiv vidik Slike 3 razmeroma stalen značaj naravnega prirasta prebivalstva glede na spremenljiv vzorec trendov bruto selitvenega prirasta, kar potrjuje, da so migracijski vzorci glavna odločilna/vodilna sila prirasta prebivalstva v obdobjih, ko naravni prirast prebivalstva znaša skoraj nič. To je veljalo zlasti za regiji Ilfov in Šiauliu apskritis, tj. regiji NUTS 3 z najvišjim in najnižjim prirastom prebivalstva.

Zemljevid 3: Prirast prebivalstva po izbranih regijah NUTS 3, 2008–2012 (1)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Zaključimo lahko, da je skupno število prebivalcev v državah članicah EU-28 naraščalo razmeroma počasi, vendar obstajajo velike razlike pri trendih v zvezi s prebivalstvom na regionalni ravni (tako med regijami iste države članice kot po celotni EU). V nekaterih regijah prebivalstvo še vedno narašča tako zaradi naravnega kot selitvenega prirasta, kar velja zlasti za mnoge (urbane) regije v severni in zahodni Evropi. Nasprotno pa število prebivalcev v večini nemških, italijanskih in avstrijskih regijah ostaja nespremenjeno le zaradi migracije, saj je naravni prirast večinoma negativen. Zaradi zmanjševanja naravnega prirasta pa prebivalstvo upada tudi v večini regij Bolgarije, Grčije, Španije, Hrvaške, Madžarske, Poljske, Portugalske, Romunije in baltskih držav članic, vendar na ta trend pogosto vpliva tudi neto emigracija, ki je bila v nekaterih regijah zelo očitna po začetku finančne in gospodarske krize.

Število rojstev in stopnja rodnosti

Ženske v EU rodijo manj otrok, kar prispeva k upočasnjevanju ali celo upadanju naravnega prirasta. V tem oddelku so predstavljene informacije o regionalnem bruto številu rojstev (količnik med številom rojstev in povprečjem prebivalstva, izraženim na tisoč prebivalcev) in stopnjah rodnosti (povprečno število rojenih otrok na žensko). Bruto število rojstev v EU-28 je leta 2012 znašalo 10,4 rojstva na tisoč prebivalcev. V državah članicah EU je bilo bruto število rojstev s 15,7 rojstva na tisoč prebivalcev najvišje na Irskem, razmeroma visoko pa je bilo tudi v Združenem kraljestvu (12,8) in Franciji (12,6). Po drugi strani pa je bruto število rojstev znašalo 10 rojstev ali manj na tisoč prebivalcev v večini vzhodne Evrope (Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska in Romunija), južne Evrope (Grčija, Španija, Italija, Malta in Portugalska) ter Nemčiji, Latviji in Avstriji.

Na podlagi primerjave med letoma 2009 in 2012 je bilo ugotovljeno, da je bruto število rojstev upadlo v večini držav članic EU, kar bi lahko kazalo, da je finančna in gospodarska kriza vplivala na odločitev o otrocih. Nemčija, Avstrija in Združeno kraljestvo so bile edine države članice, ki so poročale, da se je njihovo bruto število rojstev med letoma 2009 in 2012 zvišalo (v primeru Nemčije in Avstrije z zelo nizke vrednosti), v Luksemburgu, na Malti in v Sloveniji pa je število rojstev ostalo nespremenjeno. Strokovnjaki za demografsko in družinsko politiko se ne strinjajo o razlogih za to očitno oklevanje v zvezi z otroki. Vendar se bo po najnovejših projekcijah Eurostata za prebivalstvo v prihodnjih desetletjih število prebivalstva verjetno zmanjšalo, med drugim v državah članicah, kot so Nemčija, Španija in baltske države članice.

Najvišje bruto število rojstev v EU je bilo zajeto med drugim v regijah glavnih mest Belgije, Irske, Francije in Združenega kraljestva

Zemljevid 5 prikazuje bruto število rojstev na ravni regij NUTS 2 leta 2012. Poleg odročnih in čezmorskih regij Guyane, Reunion (obe Francija) in Ciudad Autónoma de Melilla (Španija) je bilo najvišje število rojstev v EU zajeto v regijah glavnih mest Inner London in Outer London (Združeno kraljestvo), Southern in Eastern (Irska), Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest (Belgija) in Île de France (Francija). Vsaka od teh regij skupaj z drugimi irskimi regijami (Border, Midland in Western), Severno Irsko (Združeno kraljestvo) in tremi pretežno urbanimi regijami Združenega kraljestva (West Midlands, Greater Manchester in West Yorkshire) je zajela bruto število rojstev, ki je leta 2012 znašalo vsaj 14 rojstev na 1 000 prebivalcev (kot je na zemljevidu 5 prikazano z najtemnejšim odtenkom), pri čemer pa je treba upoštevati, da se podatki za Združeno kraljestvo nanašajo na leto 2010, podatki za Irsko pa na leto 2011.

Zemljevid 5: Bruto število rojstev po regijah NUTS 2, 2012 (1)
(število živorojenih otrok na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Regije z najnižjim bruto številom rojstev (manj kot 8 rojstev na tisoč prebivalcev leta 2012) so na istem zemljevidu obarvane z najsvetlejšim odtenkom in omejene predvsem na Nemčijo (19 regij), preostale regije z najnižjim številom rojstev pa so v Italiji in na Portugalskem (štiri regije v vsaki), v Španiji (tri regije), Grčiji (dve regiji) in vzhodna avstrijska regija Gradiščanska. Najnižje bruto število rojstev je bilo zajeto v zahodni nemški regiji Posarje (6,8 rojstva na tisoč prebivalcev).

Stopnje rodnosti so se zmanjšale po finančni in gospodarski krizi

Skupna stopnja rodnosti v EU-28 je leta 2002 z 1,45 živorojenega otroka na žensko dosegla zgodovinsko najnižjo vrednost, nato se je nekoliko povišala na 1,61 leta 2008, po začetku finančne in gospodarske krize pa se je do leta 2012 ponovno znižala na 1,58. V razvitih delih sveta približna skupna vrednost 2,1 živorojenega otroka na žensko velja za stopnjo naravnega obnavljanja prebivalstva, kar pomeni raven, na kateri bi število prebivalstva dolgoročno ostalo nespremenjeno, če ne bi bilo priseljevanja ali izseljevanja.

Leta 2012 sta bili najvišji stopnji rodnosti med državami članicami EU zajeti na Irskem in v Franciji (obe 2,01 živorojenega otroka na žensko), sledila pa sta jima Združeno kraljestvo (1,92) in Švedska (1,91). Stopnje rodnosti so bile pogosto višje v državah članicah, v katerih je bila družina kot enota razmeroma redka (nizek delež poročenih in visok delež rojstev zunaj zakona), nestabilnost parov razmeroma pogosta (razmeroma visoke stopnje razveze zakonske zveze), udeležba žensk na trgu dela pa visoka. Stopnje rodnosti so bile nižje od 1,5 živorojenega otroka na žensko v 13 državah članicah, najnižja stopnja pa je bila z 1,28 živorojenega otroka na žensko zajeta na Portugalskem, ki je ena od držav, ki jih je finančna in gospodarska kriza najbolj prizadela.

Razlike v regionalni stopnji rodnosti so lahko posledica številnih dejavnikov, med drugim socialno-ekonomske strukture prebivalstva (npr. izobrazbe, zaposlitvenega statusa, prihodka ali starosti), kraja bivanja (npr. razpoložljivosti infrastrukture, objektov za nego otrok ali stanovanjskega trga) ali kulturnih dejavnikov (npr. verskega prepričanja ali običajev, stališč do rojstev zunaj zakona ali stališč do kontracepcije). Porazdelitev stopenj rodnosti je prikazana na Sliki 4. Zdi se zelo homogena, saj se stopnje v večini regij posamezne države članice le redko zelo razlikujejo od nacionalnega povprečja leta 2012. Izjema so le odročne regije Ciudad Autónoma de Melilla (Španija), Guyane, Reunion in Guadeloupe (čezmorske regije Francije), ki so bile edine regije NUTS 2, ki so leta 2012 zajele višje stopnje rodnosti od stopnje naravnega obnavljanja. Najnovejši razpoložljivi podatki za Združeno kraljestvo se nanašajo na leto 2010, ko je pet regij poročalo o stopnji rodnosti, ki je bila enaka stopnji naravnega obnavljanja ali višja od nje, in sicer Outer London, Dorset and Somerset, West Midlands, Lincolnshire in Kent.

Slika 4: Skupna stopnja rodnosti po regijah NUTS 2, 2012 (1)
(povprečno število živorojenih otrok na žensko) – Vir: Eurostat (demo_r_frate2)

Od 37 regij NUTS 2 v EU, v katerih je skupna stopnja rodnosti znašala 2 ali več (leta 2012, razen če je drugače omenjeno), je bil velik delež regij v Združenem kraljestvu (19 regij, podatki so za leto 2010) ali Franciji (13 regij), preostale regije pa so vključevale obe irski regiji (podatki so za leto 2011) ter eno špansko (Ciudad Autónoma de Melilla), finsko (Pohjois- ja Itä-Suomi) in švedsko regijo (Småland med öarna). V državah Efte je stopnja rodnosti presegla ta prag v Islandiji (2,04) in norveški regiji Agder og Rogaland (2,02).

V državah kandidatkah so najvišje stopnje rodnosti leta 2012 zajele regije na vzhodu Turčije, in sicer Şanliurfa in Diyarbakır (3,8); Mardin, Batman, Sirnak in Şiirt (3,61); Van, Muş, Bitlis in Hakkari (3,44); Ağri, Kars, Iğdir in Ardahan (3,36); ter Gaziantep, Adiyaman in Kilis (3,01), še štiri turške regije pa so poročale o stopnjah rodnosti, ki so presegle stopnjo naravnega obnavljanja. Med temi razmeroma visokimi stopnjami rodnosti, ki so bile zajete v vzhodni Turčiji, in stopnjami, ki so bile zajete v zahodnih turških regijah, je bila velika razlika, saj so stopnje rodnosti v zahodnih turških regijah večinoma znašale 1,6–1,9 živorojenega otroka na žensko.

Najnižjo stopnjo rodnosti v EU je imela severozahodna španska regija Principado de Asturias

Najnižje stopnje rodnosti so bile večinoma zajete v južni in vzhodni Evropi. Leta 2012 so štiri regije NUTS 2 v EU poročale o stopnji rodnosti, nižji od 1,1, in sicer tri španske regije, tj. Principado de Asturias (povprečje 1,06 živorojenega otroka na žensko, kar je najnižje v EU) in Galicija (1,09) iz severozahodnega dela države ter otoška regija Kanarski otoki (1,07), četrta pa je bila portugalska regija Região Autónoma da Madeira s stopnjo rodnosti v višini 1,08.

Umrljivost in stopnja umrljivosti dojenčkov

V celotni EU-28 je leta 2012 umrlo 5,01 milijona ljudi, kar je 2,9 % več kot leta 2011. Bruto umrljivost v EU-28 je leta 2012 znašala 9,9 smrti na tisoč prebivalcev in se gibala vse od 15 v Bolgariji, 14,3 v Latviji in 13,7 v Litvi do manj kot 8 smrti na tisoč prebivalcev v Luksemburgu ter na Cipru in Irskem.

Zemljevid 6 prikazuje regionalno porazdelitev bruto umrljivosti. Število smrti običajno kaže strukturo prebivalstva (za starejše osebe je bolj verjetno, da bodo umrle) ter verjetnost, da oseba zboli za posebno boleznijo, več informacij o vzrokih smrti pa je navedenih v članku o regionalni statistiki zdravja. Pet od šestih bolgarskih regij (izjema je Yugozapaden), Latvija (ena regija na tej ravni analize) in dve madžarski regiji (Észak-Magyarország in Dél-Alföld) so leta 2012 zajele najvišjo stopnjo umrljivosti v EU (kar je na zemljevidu prikazano z najtemnejšim odtenkom). Najvišjo bruto stopnjo umrljivosti je imela z 19,9 smrti na tisoč prebivalcev regija Severozapaden (Bolgarija), ki je druga najrevnejša regija v EU (na podlagi BDP na prebivalca).

Zemljevid 6: Bruto stopnja umrljivosti po regijah NUTS 2, 2012 (1)
(število smrti na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Po drugi strani pa je bilo za mnoge regije z najnižjo stopnjo umrljivosti značilno, da so imele razmeroma mlado prebivalstvo. Najnižji stopnji umrljivosti sta bili zajeti v francoskih čezmorskih regijah Guyane (3,2 smrti na tisoč prebivalcev) in Reunion (5), drugi dve francoski čezmorski regiji (Martinik in Guadeloupe) in štiri odročne španske regije (Baleari, Kanarski otoki, Ciudad Autónoma de Ceuta in Ciudad Autónoma de Melilla) pa so prav tako spadale med 27 regij NUTS 2, v katerih je bila stopnja umrljivosti nižja od 8 smrti na tisoč prebivalcev. Preostale regije so bile regije glavnih mest, kot so Helsinki-Uusimaa, Stockholm, Inner in Outer London, Comunidad de Madrid, Southern in Eastern (Irska) ter Île de France, med njimi pa sta bila tudi Luksemburg in Ciper (državi članici sta na tej ravni analize obravnavani kot ena regija).

Mnoge regije z razmeroma nizkim življenjskim standardom so imele visoko stopnjo umrljivosti dojenčkov

V zadnjih desetletjih se je stopnja umrljivosti dojenčkov v EU (število smrti otrok, mlajših od enega leta, v primerjavi s številom živorojenih otrok) znižala, kar je med drugim posledica izboljšanja (dostopa do) zdravstvenega varstva, povečane imunizacije proti boleznim, zmanjšane podhranjenosti otrok in splošnega izboljšanja življenjskega standarda (izboljšanih sanitarnih razmer, dostopa do čiste vode ali možnosti za ogrevanje doma). Čeprav je stopnja umrljivosti dojenčkov v Evropi med najnižjimi na svetu, je običajno, da statistični sistemi zbirajo te informacije, saj se ta kazalnik pogosto uporablja za ocenjevanje skupnega zdravja naroda. Stopnja umrljivosti dojenčkov v EU-28 je leta 2012 znašala 3,8 smrti (otrok, mlajših od enega leta) na tisoč živorojenih otrok.

Med državami članicami EU sta bili najvišji stopnji umrljivosti dojenčkov zajeti v Romuniji (9 smrti na tisoč živorojenih otrok) in Bolgariji (7,8), sledile pa so jima Latvija (6,3), Slovaška (5,8) in Malta (5,3), ki so bile poleg njiju edine države članice, v katerih je bila stopnja umrljivosti dojenčkov leta 2012 višja od 5 smrti na tisoč živorojenih otrok. Najnižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov pa so zajeli Slovenija (1,6 smrti na tisoč živorojenih otrok), Finska (2,4) in Luksemburg (2,5).

V štirih regijah NUTS 2 v EU je bila stopnja umrljivosti dojenčkov leta 2012 višja od 10 (glej zemljevid 5). Med te regije spadajo francoska čezmorska regija Guadeloupe, bolgarski regiji Severozapaden in Yugoiztochen ter romunska regija Sud-Est (z najvišjo zajeto stopnjo umrljivosti dojenčkov, ki je znašala 11,6 smrti na tisoč živorojenih otrok). Obe bolgarski regiji in romunska regija Sud-Est so leta 2011 spadale med 10 regij NUTS 2 z najnižjim BDP na prebivalca.

Zemljevid 5: Stopnja umrljivosti dojenčkov po regijah NUTS 2, 2012 (1)
(na 1 000 živorojenih otrok) – Vir: Eurostat (demo_r_minfind) and (demo_minfind)

Ålandsko otočje ni zajelo smrti dojenčkov v treh od zadnjih štirih let

Leta 2012 se je stopnja umrljivosti dojenčkov na Ålandskem otočju znižala na nič (ob jugozahodni obali Finske). To je že tretjič v zadnjih štirih letih, da je stopnja umrljivosti dojenčkov v tej regiji znašala nič. Leta 2012 je 13 regij NUTS 2 v EU poročalo o stopnji umrljivosti dojenčkov, ki je znašala manj kot 2 smrti na tisoč živorojenih otrok. Te regije so bile v osmih različnih državah in med njih so spadale štiri grške regije, dve italijanski regiji, obe slovenski regiji ter ena češka, nemška, španska, francoska in finska regija.

Največja razlika v stopnji umrljivosti dojenčkov je bila zajeta v regijah Francije, kjer so bile na vrhu lestvice štiri čezmorske regije, in sicer Guadeloupe, Martinique, Guyane in Réunion. Zemljevid 5 kaže, da so bile razlike (med regijami v isti državi) razmeroma velike v tistih državah članicah, ki so zajele najvišje stopnje umrljivosti dojenčkov, tj. v Romuniji, Bolgariji ter na Slovaškem in Madžarskem, za vsako od njih pa je bilo značilno, da je imela regija glavnega mesta najnižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov, ki je bila bistveno nižja od nacionalnega povprečja.

Nasprotno pa se je v državah članicah z razmeroma nizko stopnjo umrljivosti dojenčkov stopnja v regiji glavnega mesta pogosto približala nacionalnemu povprečju. Glavni izjemi sta bila Dunaj (ki je bil edina avstrijska regija, ki je zajela stopnjo umrljivosti dojenčkov, višjo od nacionalnega povprečja) in Praga (ki je zajela najnižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov med češkimi regijami). Regiji glavnih mest Berlin in Stockholm sta prav tako zajeli razmeroma nizko stopnjo umrljivosti dojenčkov v primerjavi z nacionalnim povprečjem.

Pričakovana življenjska doba

Zemljevid 7: Pričakovana življenjska doba ob rojstvu po regijah NUTS 2, 2012 (1)
(v letih) – Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp) and (demo_mlexpec)

V zadnjih 50 letih se je pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU podaljšala za približno deset let, kar je v veliki meri posledica boljših socialno-ekonomskih in okoljskih razmer ter boljše zdravstvene oskrbe in nege. Na zemljevidu 7 je prikazana življenjska doba ob rojstvu leta 2012 za regije NUTS 2. Upoštevati je treba, da so na zemljevidu sicer prikazane informacije za celotno prebivalstvo, vendar ostajajo velike razlike med pričakovano življenjsko dobo moških in žensk, in sicer kljub dokazom, da se to nesorazmerje med spoloma v večini držav članic počasi izenačuje.

Evropejec, rojen leta 2012, bi lahko v povprečju živel 80,3 leta

Zemljevid 7 kaže, da je povprečje pričakovane življenjske dobe ob rojstvu v EU-28 leta 2012 znašalo 80,3 leta. Pri ženskah je pričakovana življenjska doba znašala 83,1 leta, pri moških pa 5,6 leta manj. Zanimivo je, da je bila razlika med spoloma pri pričakovani življenjski dobi razmeroma velika, vendar je bila razlika v smislu pričakovanega števila zdravih let življenja bistveno manjša, saj naj bi ženska, rojena v EU-28 leta 2012, po pričakovanjih živela 61,9 zdravega leta (kar pomeni brez omejitev pri delovanju/invalidnosti), moški pa le 0,6 leta manj, tj. 61,3 leta.

V 16 regijah na ravni NUTS 2 je pričakovana življenjska doba ob rojstvu leta 2012 znašala 83 let ali več. Te regije so bile v sedmih državah članicah EU, med njimi pa je bilo sedem španskih regij, pet francoskih regij in štiri italijanske regije. Večina teh regij se razteza od španske regije glavnega mesta ob severni španski obali prek južne Francije (vključno s Korziko) do severovzhodne Italije z izjemo francoske regije glavnega mesta in francoske čezmorske regije Martinique. Leta 2012 je najdaljšo pričakovano življenjsko dobo (med regijami NUTS 2) zajela španska regija glavnega mesta Comunidad de Madrid, znašala pa je 84,2 leta.

Po drugi strani je najkrajšo pričakovano življenjsko dobo zajelo 47 regij NUTS 2, ki so bile pretežno iz vzhodnoevropskih držav, in sicer Bolgarije, Češke, Hrvaške, Madžarske, Poljske, Romunije in Slovaške. Tri baltske države članice (vsaka izmed njih je ena regija na tej ravni analize), dve portugalski regiji regiões autónomas da Madeira in dos Açores ter jugozahodna škotska regija South Western Scotland (Združeno kraljestvo) so bile edine preostale regije v EU-28, ki so zajele pričakovano življenjsko dobo, krajšo od 78 let (kot je na zemljevidu 7 prikazano z najsvetlejšim odtenkom). Najkrajšo pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (med regijami NUTS 2) je leta 2012 zajela bolgarska regija Severozapaden, znašala pa je 72,9 leta. Tako je razlika v pričakovani življenjski dobi med regijama Severozapaden in Comunidad de Madrid znašala 11,3 leta.

Regije v središču:

Comunidad de Madrid (ES30), Španija

Puerta de Europa, Madrid
Najdaljša pričakovana življenjska doba (ob rojstvu) med regijami NUTS 2 v EU je bila zajeta v španski regiji glavnega mesta Comunidad de Madrid, kjer je leta 2012 znašala 84,2 leta.
Leta 2012 je povprečna pričakovana življenjska doba (ob rojstvu) v EU-28 znašala 80,3 leta. Vsaka regija NUTS 2 v Španiji je zajela daljšo pričakovano življenjsko dobo od te pričakovane življenjske dobe, povprečje za celotno Španijo pa je znašalo 82,5 leta, kar je največ med vsemi državami članicami EU.
© Fotografija: Luis Garcia

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat zbira številne demografske podatke, ki vključujejo statistične podatke o nacionalnem in regionalnem prebivalstvu ter podatke za različne demografske dogodke, ki vplivajo na velikost, strukturo in posebnosti prebivalstva. Ti statistični podatki se lahko uporabljajo za načrtovalne, spremljevalne in ocenjevalne ukrepe na številnih pomembnih področjih politike na socialnem in gospodarskem področju, kot so:

analiza staranja prebivalstva in njegovih učinkov na trajnost in blaginjo,
ocenjevanje gospodarskega vpliva demografskih sprememb,
izračun količnikov in kazalnikov „na prebivalca“, kot je na primer regionalni BDP na prebivalca, ki se lahko uporablja za dodeljevanje sredstev iz strukturnih skladov regijam v slabšem položaju,
razvoj in spremljanje migracijskega in azilnega sistema.

Rezultati popisa in verjetne revizije podatkov o prebivalstvu

Podatki o prebivalstvu iz tega članka so podatki, ki so na voljo od marca 2014. Podatki o prebivalstvu večine držav za leto 2011 in po njem upoštevajo najnovejši popis prebivalstva (ki je potekal leta 2011). Časovna obdobja, povezana s prebivalstvom, med predhodnim popisom, ki je potekal v teh državah, in popisom iz leta 2011 bodo nekatere države revidirale do konca leta 2014, pri čemer se bodo upoštevala priporočila Eurostata. Primerjava prebivalstva v obdobju med letom pred popisom in letom po popisu (glej prekinitve serij v spletni podatkovni zbirki) bi lahko pokazala razlike, ki bi se deloma lahko pojasnile s spremembami v strukturi prebivalstva in deloma s pomanjkanjem revizij podatkov o prebivalstvu pred popisom, ki je prisotno ob nastajanju tega članka.

Opredelitve kazalnikov

Razmerje odvisnosti starejših je razmerje med številom starejših oseb v starosti, ko so običajno gospodarsko neaktivne (v tem članku so osebe stare 65 let in več), in številom delovno aktivnih oseb (običajno starih 15–64 let). Pri analizi razmerja odvisnosti je treba poudariti, da med delovno aktivno prebivalstvo pogosto spada precej ljudi, ki se ne odločijo za delo (na primer študenti ali tisti, ki se posvetijo družini ali skrbijo za druge družinske člane), medtem ko zlasti v času recesije ali depresije veliko število ljudi ne more najti zaposlitve ali pa je zapustilo trg dela. Poleg tega vse večji delež starejših oseb dela dlje od tradicionalne upokojitvene starosti, druge osebe pa so finančno ustrezno poskrbele za upokojitev, zato bi jih lahko obravnavali kot „neodvisne“ in ne kot odvisne od delovno aktivnega prebivalstva.

Prirast prebivalstva je razlika v velikosti prebivalstva med koncem in začetkom obdobja (na primer eno koledarsko leto). Pozitiven prirast prebivalstva je rast prebivalstva, negativen prirast prebivalstva pa upad prebivalstva. Prirast prebivalstva je sestavljen iz dveh elementov:

naravnega prirasta, ki se izračuna kot razlika med številom živorojenih otrok in številom smrti. O pozitivnem naravnem prirastu, ki mu pravimo tudi rast naravnega prirasta, govorimo, ko je število živorojenih otrok večje od števila smrti. O negativnem naravnem prirastu, ki mu pravimo tudi naravno upadanje, govorimo, ko je število živorojenih otrok manjše od števila smrti;
selitvenega prirasta, vključno s statistično prilagoditvijo, ki se izračuna kot razlika med skupnim prirastom prebivalstva in naravnim prirastom, kar pomeni, da na statistične podatke o selitvenem prirastu vplivajo vse statistične napake pri obeh elementih te enačbe, zlasti pri prirastu prebivalstva. Selitveni prirast, vključno s statističnimi prilagoditvami, lahko poleg razlike med priseljevanjem in izseljevanjem zajema tudi druge spremembe, povezane s podatki o prebivalstvu, ki se nanašajo na obdobje med 1. januarjem dveh zaporednih let, ki jih ni mogoče pripisati rojstvom, smrtim, priseljevanju ali izseljevanju.

Bruto stopnja prirasta se izračuna za celoten prirast prebivalstva, naravni prirast prebivalstva in selitveni prirast (vključno s statistično prilagoditvijo). V vseh primerih se raven prirasta med letom primerja s povprečnim prebivalstvom na zadevnem območju v istem letu, to razmerje pa se nato izrazi na tisoč prebivalcev.

Bruto stopnje ključnih demografskih dogodkov (rojstev in smrti) so razmerje med številom demografskih dogodkov in povprečnim prebivalstvom v regiji istega leta, ki je izraženo na tisoč prebivalcev.

Skupna stopnja rodnosti je povprečno število otrok, ki bi jih ženska rodila v življenjski dobi, če bi v svoji rodni dobi sledila starostnim stopnjam rodnosti, ki so bile izmerjene v določenem letu.

Stopnja umrljivosti dojenčkov je razmerje med številom smrti otrok, mlajših od enega leta, in številom živorojenih otrok v referenčnem letu, ki je izraženo na tisoč živorojenih otrok.

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je povprečna starost, ki jo bo novorojenček dočakal, če bo v svojem življenju izpostavljen trenutnim pogojem umrljivosti.

Ozadje

V prihodnjem desetletju se bo število mladih oseb, ki bodo vstopale na trg dela, zaradi nadaljnje nizke rodnosti zelo zmanjšalo. Kljub prizadevanjem za povišanje stopnje delovne aktivnosti bi se skupno število delovno aktivnih oseb v EU lahko začelo zmanjševati, posledično morebitno pomanjkanje delovne sile pa bi lahko vplivalo na gospodarsko rast. Po drugi strani pa se bo generacija baby boom začela upokojevati in regionalni oblikovalci politike bodo verjetno morali obravnavati socialne spremembe, kot je zgradba družine, ki se zlasti očitno kaže v naraščajočem številu starejših oseb, ki živijo same.

Območja, na katerih bodo demografski izzivi največji, so obrobne, podeželske in poindustrijske regije, v katerih se bo prebivalstvo verjetno zmanjševalo. Na ozemeljsko razsežnost demografskih sprememb poleg polarizacije vzhod-zahod in sever-jug vpliva tudi drug razvoj, zlasti:

razlika med urbanimi in podeželskimi območji, saj večina urbanih regij še naprej poroča o rasti prebivalstva, medtem ko se število prebivalcev na mnogih podeželskih območjih zmanjšuje;
vpliv regije glavnega mesta, saj glavna mesta in nekatere okoliške regije (na primer v okolici večjih glavnih mest, kot sta Pariz in London) kažejo „učinek privlačevanja“, ki je povezan z večjo možnostjo zaposlitve.

Staranje Evrope: projekcije za prebivalstvo do leta 2050

Verjetno je, da se bo prebivalstvo Evrope v prihodnjih 35 letih zelo staralo. V glavnem scenariju Eurostata za projekcije za prebivalstvo (EUROPOP2013) so navedeni razlogi za ta verjetni razvoj. Projekcije kažejo, da se bo zaradi demografskega premika proti starejšemu prebivalstvu delež prebivalstva EU-28, ki je staro 65 let ali več, zvišal z 18,2 % na začetku leta 2013 na 28,1 % do leta 2050, delež delovno aktivnega prebivalstva pa se bo znižal s 66,2 % na 56,9 %. To pomeni, da se bo število oseb v skupini delovno aktivnega prebivalstva zmanjšalo za skoraj 40 milijonov. Velikost in relativna pomembnost prebivalstva, starega 65 let ali več, bo v obravnavanem obdobju hitro naraščala, saj bo v tej starostni skupini do leta 2050 skoraj 150 milijonov oseb. Število zelo starih oseb (ki so tukaj opredeljene kot osebe, starejše od 80 let) naj bi po projekcijah naraščalo še hitreje, se do leta 2050 več kot podvojilo in tako znašalo 57,3 milijona. Zaradi teh različnih trendov med starostnimi skupinami naj bi se po projekcijah demografska stopnja odvisnosti starejših (oseb, starih 65 let ali več, glede na osebe, stare 15–64 let) povečala s 27,5 % na začetku leta 2013 na skoraj 50 % do leta 2050. To pomeni, da bi EU v manj kot 40 letih s štirih delovno aktivnih oseb na vsako osebo, staro 65 let ali več, prešla na dve delovno aktivni osebi na vsako osebo, staro 65 let ali več.

Vir: Eurostat (spletna podatkovna koda: proj_13npms)

Ni presenetljivo, da so oblikovalci politike zaradi tako velikih strukturnih sprememb prebivalstva EU zaskrbljeni zaradi prihodnjega razvoja. Strategija za rast Evropa 2020 se osredotoča na pet ciljev na področju zaposlovanja, inovacij, izobraževanja, zmanjševanja revščine in podnebja/energije. Te obravnava s sedmimi vodilnimi pobudami, od katerih je večina na neki način povezana z demografskimi izzivi. Izvajanje strategije Evropa 2020 in njenih vodilnih pobud je odvisno od finančne podpore instrumentov kohezijske politike, vključno z določbami za soočanje z demografskimi spremembami in staranjem. Za več informacij o tem, kako strategija za rast Evropa 2020 vpliva na regije EU, si preberite [Regional_yearbook_introduction uvodni članek].

Vodilna pobuda strategije Evropa 2020 digital agenda (v angleščini) poleg Unije inovacij (glej spodaj) spodbuja digitalno pismenost in dostopnost za starejše pripadnike družbe, vodilna pobuda Program za nova znanja in spretnosti in delovna mesta pa prek vseživljenjskega učenja podpira daljše delovno življenje ter spodbujanje zdravega in dejavnega staranja. Vodilna pobuda Evropske platforme proti revščini in socialni izključenosti obravnava ustreznost in trajnost sistema socialne zaščite in pokojninskega sistema ter potrebe po zagotavljanju ustrezne dohodkovne podpore v starosti in dostopa do sistema zdravstvenega varstva.

Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje

Partnerstva za inovacije so del vodilne pobude innovation union (v angleščini), ki je del strategije za rast Evropa 2020. Taka partnerstva so priložnost za združevanje javnih in zasebnih subjektov na ravni EU, nacionalni in regionalni ravni za spopadanje z izzivi, kot so podnebne spremembe, energetska in prehranska varnost, zdravje in staranje prebivalstva. Ti izzivi so prav tako priložnost za novo poslovanje in cilj partnerstev je, da bo EU imela prednost prvega subjekta na teh trgih.

Leta 2011 se je začelo izvajati partnerstvo za dejavno in zdravo staranje, da bi se povprečna leta zdravega življenja vsakega Evropejca do leta 2020 podaljšala za dve leti. S tem poskuša to partnerstvo za inovacije:

omogočiti starejšim osebam, da živijo zdravo, dejavno in neodvisno življenje,
izboljšati trajnost in učinkovitost socialnega sistema in sistema zdravstvenega varstva,
povečati in izboljšati konkurenčnost trgov za inovativne izdelke in storitve, ki se odzivajo na izziv staranja tako na ravni EU kot na svetovni ravni, ter s tem ustvariti nove priložnosti za podjetja.

Več informacij je na voljo na: European innovation partnership on active and healthy ageing (v angleščini)

Statistični podatki o prirastu prebivalstva in strukturi prebivalstva se vedno pogosteje uporabljajo za podpiranje oblikovanja politik in zagotavljanja priložnosti za spremljanje demografskih trendov v političnem, gospodarskem, družbenem in kulturnem okolju. Evropski parlament je sprejel Resolucijo o demografskih spremembah in njihovih posledicah za prihodnjo kohezijsko politiko EU (2013/C 153 E/02), v kateri je bilo poudarjeno, da bi bilo treba statistično obravnavati demografski razvoj v regijah in da bi bilo treba vprašanje demografskih sprememb vključiti v prihodnjo kohezijsko politiko kot horizontalen cilj. Čeprav bodo zaradi demografskih sprememb nedvomno nastali veliki izzivi, je bilo v resoluciji ugotovljeno, da bi lahko ustvarile tudi priložnosti za nove trge, razvoj infrastrukture in izdelke, ki so prilagojeni potrebam starejših generacij.