Statistika kaznivih dejanj

Podatki za septembra 2011. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, Glavne tabele in Podatkovna zbirka.

Statistika Evropske unije (EU), ki je trenutno na voljo za kazniva dejanja in kazensko pravosodje, odraža raznolikost policijskih dejavnosti in pravnih sistemov znotraj EU. Statistika kaznivih dejanj in kazenskega pravosodja je sicer še vedno v povojih, vendar se pripravlja primerljivejši sistem.

Tabela 1: Policisti, 1998–2008
Vir: Eurostat (crim_plce), (tps00001) in (demo_r_d2jan)

Tabela 2: Kazniva dejanja, ki jih je policija evidentirala, 1998–2008
(1 000)
Vir: Eurostat (crim_gen)

Slika 1: Prekrški, ki jih je policija evidentirala, EU-27, 2005–2008 (1)
(2005=100)
Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 3: Število zapornikov, 1998–2008
Vir: Eurostat (crim_pris), (tps00001) in (demo_r_d2jan)

Primerjava statistike kaznivih dejanj med državami članicami bi se v idealnem primeru morala osredotočiti na trende v določenem časovnem obdobju in ne neposredno na primerjavo ravni med državami za določeno leto, glede na to, da na podatke lahko vpliva vrsta dejavnikov, vključno z različnimi ravnmi kaznivosti, učinkovitostjo sistemov kazenskega pravosodja in policijsko prakso evidentiranja, pri čemer je verjetno, da razmeroma veliko število kaznivih dejanj ni evidentiranih.

Najpomembnejše statistične ugotovitve

Leta 2008 je bilo v EU-27 1,7 milijona policistov, kar je pomenilo skupno povečanje za 2,5 % v primerjavi s številom policistov pred petimi leti (razen v Bolgariji – glej tabelo 1). V obdobju od 1998 do 2008 je prišlo do nekaterih zelo hitrih sprememb v velikosti nacionalnih policijskih organov, saj so se v vsaki baltski državi članici zmanjšali za več kot petino. Češka republika (–4,0 %) in Avstrija (–0,7 %) sta evidentirali skromnejše zmanjšanje števila policistov. Po drugi strani pa je bilo za Irsko in Ciper evidentirano povečanje števila policistov za vsaj 20 %; vse druge države članice (v katerih so na voljo podatki za določeno neprekinjeno časovno obdobje) so evidentirale povečanje števila policistov.

Policija je evidentirala okrog 29 milijonov kaznivih dejanj v EU-27 leta 2008 (glej tabelo 2). Od leta 2000 je število evidentiranih kaznivih dejanj v EU-27 naraščalo vse do leta 2003, nato pa se je vsako leto postopoma zmanjševalo do leta 2008. Od največjega števila evidentiranih kaznivih dejanj v EU leta 2003 vse do leta 2008 je število evidentiranih kaznivih dejanj upadlo za najmanj 20 % na Poljskem, Malti ter v Angliji in Walesu (znotraj Združenega kraljestva). Slika 1 prikazuje spremembe števila evidentiranih kaznivih dejanj med leti 2005 in 2008, pri čemer se je med prijavljenimi kaznivimi dejanji v tem obdobju najbolj znatno zmanjšalo število kraj motornih vozil.

Število zapornikov v EU-27 se je v obdobju od 1998 do 2008 povečevalo za 1,2 % na leto, in sicer na skupno skoraj 620 000, kar pomeni 124 zapornikov na 100 000 prebivalcev. V tem relativnem smislu so imele baltske države članice in Poljska največ zapornikov, in sicer več kot 200 zapornikov na 100 000 prebivalcev v letu 2008, medtem ko je bilo relativno število zapornikov v Češki republiki nekoliko pod to ravnjo. Na drugi strani lestvice pa so nordijske države, Danska, Finska in Švedska (ter Islandija in Norveška med državami, ki niso članice EU, s podatki za leto 2007) ter Slovenija in Irska zabeležile manj kot 75 zapornikov na 100 000 prebivalcev leta 2008, Švica pa je bila nekoliko nad to ravnjo (glej tabelo 3).

Viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat objavlja statistiko kaznivih dejanj in sistemov kazenskega pravosodja od leta 1950 za celotno število evidentiranih kaznivih dejanj in od leta 1993 za sklope posebnih prekrškov. Poleg tega podatkovna zbirka vključuje tudi statistiko za število zapornikov od leta 1987 in število policistov od leta 1993. Podatki za Združeno kraljestvo se sporočajo za ločene sodne pristojnosti Anglije in Walesa, Škotske in Severne Irske.

Na primerjavo statistike kaznivih dejanj med državami lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

različni pravni sistemi in sistemi kazenskega pravosodja;
delež kaznivih dejanj, ki se prijavijo policiji in jih ta evidentira;
časovne razlike pri evidentiranju kaznivih dejanj (na primer, kdaj se prijavijo policiji, kdaj je identificiran osumljenec itd.);
razlike med pravili, po katerih se štejejo večkratni prekrški;
razlike med seznami prekrškov, ki so vključeni v skupne podatke o kaznivih dejanjih.

Zato je treba previdno analizirati predložene informacije.

Tudi na podatke o številu zapornikov lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

število zadev, ki se obravnavajo na sodiščih;
odstotek obsojenih storilcev kaznivih dejanj, ki jim je izrečena zaporna kazen;
dolžina izrečenih kazni; število oseb, ki jim je odvzeta prostost;
datum izvedbe raziskave (zlasti v primeru amnestij ali drugih ukrepov za zgodnji odpust).

Število zapornikov je treba izračunati kot skupno število odraslih in mladoletnih zapornikov (vključno z osebami v preiskovalnem priporu) od 1. septembra vsako leto. Podatki vključujejo storilce kaznivih dejanj v prostorih uprave zapora, zavodih za mladoletne storilce kaznivih dejanj, zavodih za odvisnike od drog ter psihiatričnih ali drugih bolnišnicah.

Praviloma morajo primerjave temeljiti na trendih in ne na ravneh, ob domnevi, da so lastnosti sistema evidentiranja znotraj države v daljšem časovnem obdobju razmeroma stalne. Vendar obstajajo številne prekinitve časovne vrste in druge spremembe metodologij/opredelitev.

Ozadje

Postopna odprava nadzora meja znotraj EU je bistveno poenostavila prosto gibanje evropskih državljanov, hkrati pa je tudi storilcem kaznivih dejanj morda omogočila lažje delovanje, zlasti ker so pristojnosti organov kazenskega pregona in sistemov kazenskega pravosodja na splošno omejene na nacionalne meje.

Ob sprejetju Amsterdamske pogodbe si je EU zastavila cilj zagotoviti skupno območje svobode, varnosti in pravice. Ta cilj je bil nadalje obravnavan v Haaškem programu leta 2004, ki je opredelil deset prednostnih področij: krepitev temeljnih pravic in državljanstva, protiteroristični ukrepi, opredelitev uravnoteženega pristopa k migracijskim tokovom, razvijanje celostnega upravljanja zunanjih meja EU, vzpostavitev skupnega azilnega postopka, povečevanje pozitivnega učinka priseljevanja v največji možni meri, iskanje pravega ravnovesja med zasebnostjo in varnostjo pri izmenjavi informacij, oblikovanje strateškega koncepta za boj proti organiziranemu kriminalu, zagotovitev dejanskega evropskega prostora pravice ter vzajemni odgovornost in solidarnost.

Kot del usklajevanja in oblikovanja sistemov za kazniva dejanja in sistemov kazenskega pravosodja so se države članice EU dogovorile o približanju opredelitev prekrškov in ravni sankcij za nekatere vrste prekrškov. Poleg tega bo vzajemno priznavanje odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni sodniki, postalo temelj za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, pri čemer bo praktično čezmejno sodelovanje olajšala vrsta pripravljenih orodij.

V zvezi s policijskim sodelovanjem namerava EU organom kazenskega pregona v vsaki državi članici odobriti dostop do pomembnih informacij (kot so DNK, prstni odtisi, registracije vozil ali podatkovne zbirke priseljencev) ter izboljšati policijsko sodelovanje znotraj skupnega okvira za zaščito osebnih podatkov. Dostop do informacij je zajet v naboru zakonodaje, vključno z Direktivo o hrambi podatkov 2006/24/ES, Okvirnim sklepom 2006/960/PNZ (švedska pobuda), Sklepom Sveta 2008/615/PNZ iz Prüma in Uredbo 767/2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami.

Policijsko sodelovanje je podprto z zakonodajo, kot sta Okvirni Sklep 2002/465/PNZ o skupnih preiskovalnih enotah in Sklep Sveta 2008/617/PNZ o izboljšanju sodelovanja med posebnimi enotami za posredovanje, medtem ko je bila ustanovljena vrsta organizacij/organov za pomoč pri sodelovanju med različnimi organi kazenskega pregona, kot so Evropska policijska akademija (CEPOL), Evropski policijski urad (Europol) ali Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU (Frontex). EU polega tega v okviru programov, kot je „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“ (Sklep Sveta 2007/125/PNZ), podpira vrsto nacionalnih in večnacionalnih projektov.

Prvi ukrepi za dosego primerljivejšega sistema za statistiko kaznivih dejanj in kazenskega pravosodja so bili opredeljeni v Sporočilu (COM(2006) 437) Evropske Komisije z naslovom „Razvoj celostne in skladne strategije EU za oceno kriminala in kazenskega pravosodja: Akcijski načrt EU 2006–2010“. Kratkoročni cilj je bil zbrati nacionalne podatke in oceniti njihovo kakovost. Dolgoročni cilj Generalnega direktorata za notranje zadeve pri Evropski komisiji pa je v tesnem sodelovanju z Eurostatom razviti usklajeno metodologijo, na kateri bi moralo temeljiti zbiranje statističnih podatkov po vsej EU, kar bi omogočalo primerjave struktur in trendov kaznivih dejanj med državami članicami.

Napredek je viden zlasti pri zbiranju statističnih podatkov, povezanih s policijo, in pri oblikovanju skupne raziskave o viktimizaciji. Trenutno se zbirajo podatki v zvezi s pranjem denarja, nadaljnje prednostne naloge pa vključujejo informacije o trgovini z ljudmi, korupciji in kibernetski kriminaliteti. Ob koncu 2011 se je začela tudi pilotna raziskava za ocenitev ravni in vpliva kaznivih dejanj proti podjetjem v državah članicah EU.