Statistika porazdelitve dohodka

Podatki iz maja 2015, najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: marca 2016.

Slika 1: Stopnja in prag tveganja revščine, 2013
Vir: Eurostat (ilc_li01) in (ilc_li02)

Tabela 1: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih, 2011–2013
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02)

Tabela 2: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih glede na najpogostejši zaposlitveni status, 2013 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li04)

Tabela 3: Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva, 2013
(v % opredeljenega prebivalstva)
Vir: Eurostat (ilc_li03)

Slika 2: Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, 2013 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02) in (ilc_li10)

Slika 3: Neenakost porazdelitve dohodka, 2013
(razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov)
Vir: Eurostat (ilc_di11)

Slika 4: Razmerje relativne mediane dohodka, 2013
(razmerje med mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka ljudi v starosti vsaj 65 let in mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka ljudi v starosti manj kot 65 let)
Vir: Eurostat (ilc_pnp2)

Slika 5: Relativna mediana vrzeli tveganja revščine, 2013
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li11)

Ta članek analizira nedavno statistiko dohodkovne revščine in dohodkovne neenakosti v Evropski uniji (EU). Primerjave življenjskega standarda med državami pogosto temeljijo na bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca, ki z denarnega vidika prikazuje, kako bogata je ena država v primerjavi z drugo. Vendar ta glavni kazalnik zelo malo pove o porazdelitvi dohodka znotraj države in tudi ne zagotavlja informacij o nedenarnih dejavnikih, ki so lahko pomembni za oceno kakovosti življenja določene populacije. Po eni strani lahko neenakost porazdelitve dohodka ljudi spodbudi, da izboljšajo svoj položaj z delom, inovacijami ali pridobivanjem novih spretnosti. Po drugi strani pa so z dohodkovno neenakostjo pogosto povezani kriminal, revščina in socialna izključenost.

Glavne statistične ugotovitve

Stopnja in prag tveganja revščine

Po ocenah je leta 2013 po socialnih transferjih revščina grozila 16,6 % prebivalstva EU-28 (glej Sliko 1). Ta delež, izračunan kot uteženo povprečje nacionalnih rezultatov, prikriva precejšnje razlike med državami članicami EU. V petih državah članicah, in sicer Grčiji (23,1 %), Romuniji (22,4 %), Bolgariji (21,0 %), Litvi (20,6 %) in Španiji (20,4 %), je po ocenah revščina grozila petini ali več prebivalstva; to je veljalo tudi v Srbiji (24,5 %) in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (24,2 %). Najmanjšemu deležu oseb je revščina grozila na Nizozemskem (10,4 %) in v Češki republiki (8,6 %). O razmeroma majhnem deležu prebivalstva, ki mu je grozila revščina, sta poročali tudi Norveška (10,9 %) in Islandija (9,3 %).

Prag tveganja revščine (prikazan tudi na Sliki 1) je opredeljen s 60 % mediane nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. Pogosto je izražen v standardih kupne moči (SKM) zaradi upoštevanja razlik med življenjskimi stroški v različnih državah. Ta prag se je leta 2013 med državami članicami EU precej razlikoval: od 2 361 SKM v Romuniji, 3 540 SKM v Bolgariji in 3 868 SKM v Latviji do vrednosti med 11 507 SKM in 12 542 SKM na Finskem, v Franciji, na Nizozemskem, Danskem, v Nemčiji, Belgiji, na Švedskem in v Avstriji, najvišji pa je bil v Luksemburgu, in sicer 16 818 SKM; prag revščine je bil razmeroma nizek tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (2 396 SKM) in Srbiji (2 863 SKM), visok pa v Švici (15 439 SKM) in na Norveškem (16 069 SKM).

Stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) v EU-28 je v letih 2011, 2012 in 2013 ostala skoraj nespremenjena (glej Tabelo 1). Stopnja tveganja revščine se je med letoma 2012 in 2013 znižala za vsaj 1,0 odstotne točke v Češki republiki, na Finskem in Irskem. O znižanjih med letoma 2012 in 2013 je poročalo skupno še deset drugih držav članic, pri čemer so znižanja znašala od −0,9 odstotne točke na Hrvaškem do −0,1 odstotne točke v Združenem kraljestvu. Švica je leta 2013 poročala o znižanju stopnje tveganja revščine (−1,4 odstotne točke) v primerjavi s preteklim letom, prav tako je o znižanju poročala nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (−2,0 odstotne točke). V treh državah članicah, in sicer Nemčiji, Grčiji in Avstriji, je bila stopnja tveganja revščine nespremenjena. Nasprotno so bila največja povečanja med letoma 2012 in 2013 zajeta v Litvi (povečanje za 2,0 odstotne točke), Estoniji (1,1 odstotne točke) in Sloveniji (1,0 odstotne točke), o podobno velikem povečanju (1,4 odstotne točke) pa je poročala tudi Islandija.

Različne skupine v družbi so bolj ali manj izpostavljene tveganju dohodkovne revščine. Leta 2013 se stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) pri moških in ženskah v EU-28 ni bistveno razlikovala: 16,1 % pri moških in 17,2 % pri ženskah. Največja razlika (2,7 odstotne točke) je bila opažena na Švedskem in v Estoniji. Leta 2013 so tudi Nemčija, Litva, Ciper in Bolgarija poročali o stopnjah tveganja revščine pri ženskah, ki so bile za več kot 2,0 odstotne točke višje kot pri moških, medtem ko je bila v Švici razlika 2,1 odstotne točke. Nasprotno je bila stopnja tveganja revščine v štirih državah članicah EU nekoliko višja pri moških kot pri ženskah, in sicer na Portugalskem, Danskem, Madžarskem in v Španiji, to pa je veljalo tudi za Islandijo, nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Srbijo.

Razlike v stopnji revščine so bile bolj očitne pri razvrstitvi prebivalstva glede na zaposlitveni status (glej Tabelo 2). Še zlasti so tveganju revščine izpostavljeni brezposelni: leta 2013 je skoraj polovici (46,4 %) vseh brezposelnih v EU-28 grozila revščina, pri čemer je bil ta delež daleč največji v Nemčiji (69,3 %), medtem ko je šest drugih držav članic (Madžarska, Romunija, Luksemburg in tri baltske države članice) poročalo, da je leta 2013 revščina grozila več kot polovici brezposelnih. Leta 2013 je revščina grozila skoraj vsakemu sedmemu (12,6 %) upokojencu v EU-28; stopnji, ki sta znašali najmanj dvakrat toliko kot povprečje EU-28, sta bili zajeti v Estoniji (27,1 %) in Bolgariji (25,9 %). Za zaposlene je bilo tveganje revščine veliko manj verjetno (povprečno 8,9 % v celotni EU-28). Razmeroma veliki deleži zaposlenih, ki jim je grozila revščina, so bili v Romuniji (18,0 %) ter v manjšem obsegu v Grčiji (13,1 %) in Luksemburgu (11,2 %), medtem ko so Poljska, Italija, Portugalska in Španija poročale, da je v letu 2013 revščina grozila več kot desetini zaposlenih.

Stopnje tveganja revščine niso enakomerno porazdeljene med gospodinjstvi z različnimi kombinacijami odraslih in vzdrževanih otrok, kot je razvidno iz Tabele 3. V EU-28 kot celoti je največje tveganje revščine grozilo samohranilskim gospodinjstvom z vzdrževanimi otroki (31,9 %), sledila so jim gospodinjstva z dvema odraslima in tremi ali več vzdrževanimi otroki (26,6 %) ter samska gospodinjstva (24,9 %). Po drugi strani so bile tveganju revščine najmanj izpostavljene osebe, ki so živele v gospodinjstvih z dvema odraslima, pri čemer je bila vsaj ena oseba stara vsaj 65 let (10,4 %), sledile so jim osebe v gospodinjstvih z dvema ali več odraslimi brez vzdrževanih otrok (10,7 %) in gospodinjstvih z dvema odraslima in enim vzdrževanim otrokom (12,7 %). Skratka, več ko je bilo v gospodinjstvu vzdrževanih otrok (bodisi z dvema odraslima bodisi z enim), večje je bilo tveganje revščine. To je bolj ali manj veljalo v večini držav članic EU, čeprav je bilo nekaj izjem. V Bolgariji, Španiji, Italiji, Litvi, na Madžarskem, Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji in Združenem kraljestvu so bile tveganju najbolj izpostavljene osebe v gospodinjstvih z dvema odraslima in tremi ali več vzdrževanimi otroki; to je veljalo tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in Srbiji. Poleg tega je bil na Danskem, Finskem, v Bolgariji, na Cipru, v Sloveniji, na Hrvaškem in v Združenem kraljestvu delež prebivalstva, za katerega je bilo ugotovljeno, da je na pragu tveganja revščine, v samskih gospodinjstvih brez vzdrževanih otrok večji od zadevnega deleža v samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki.

Za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti se lahko uporabijo ukrepi socialne zaščite. Eden od takih ukrepov je na primer izplačevanje nadomestil. Uspeh ukrepov socialne zaščite se lahko presoja na primer s primerjavo kazalnikov tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih (glej Sliko 2). Leta 2013 se je s socialnimi transferji stopnja tveganja revščine med prebivalstvom EU-28 zmanjšala s 25,9 % pred transferji na 16,6 % po njih, s čimer se je skoraj 9,3 % oseb, ki bi jim sicer grozila revščina, povzpelo nad prag revščine. Tako merjeni relativni učinek socialnih nadomestil je bil najmanjši v Grčiji, Romuniji, Italiji, na Poljskem in v Bolgariji ter v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Nasprotno pa so socialni transferji najmanj polovici vseh oseb, ki jim je grozila revščina na Nizozemskem, Finskem, Danskem in Irskem, omogočili, da so se dvignile nad prag revščine; to je veljalo tudi na Islandiji in Norveškem.

Dohodkovna neenakost

Vlade, oblikovalci politik in družba nasploh se ne morejo učinkovito spoprijeti z revščino in socialno izključenostjo brez analize neenakosti v družbi, pa naj gre za ekonomske ali socialne neenakosti. Podatki o ekonomski neenakosti so zlasti pomembni za oceno relativne revščine, saj lahko porazdelitev gospodarskih virov neposredno vpliva na obseg in stopnjo revščine (glej Sliko 3). Leta 2013 so obstajale velike neenakosti v porazdelitvi dohodka: kot povprečje posameznih nacionalnih vrednosti držav članic EU-28, uteženo glede na število prebivalcev, je zgornjih 20 % prebivalstva držav članic (z najvišjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom) prejelo petkrat toliko dohodka kot spodnjih 20 % prebivalstva držav članic (z najnižjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom). To razmerje se je med državami članicami EU-28 precej razlikovalo, in sicer je znašalo od 3,4 v Češki republiki do najmanj 6,0 na Portugalskem, v Litvi, Latviji in Španiji, največ, tj. 6,6, pa v Romuniji, Grčiji in Bolgariji. Med državami nečlanicami, prikazanimi na Sliki 3, sta o zlasti nizkih razmerjih poročali tudi Norveška (3,3) in Islandija (3,4), medtem ko sta bili razmerji v Srbiji (8,6) in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (8,4) precej višji kot v kateri koli od držav članic EU.

Za vprašanje neenakosti, ki jo občutijo številne družbene skupine, obstaja tudi politični interes. Posebne pozornosti so deležni starejši, kar delno kaže vedno večji delež prebivalcev EU, starih vsaj 65 let. Pokojninski sistemi lahko močno vplivajo na odpravljanje revščine med starejšimi. V zvezi s tem je zanimivo primerjati dohodke starejših z dohodki preostalega prebivalstva. V EU-28 kot celoti je bila mediana dohodka ljudi, starih 65 let in več, leta 2013 enaka 93 % mediane dohodka prebivalstva, mlajšega od 65 let (glej Sliko 4). V šestih državah članicah (Luksemburgu, na Madžarskem, v Grčiji, Romuniji, Franciji in Španiji) je bila mediana dohodka starejših enaka ali večja od mediane dohodka oseb, mlajših od 65 let; to je veljalo tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in Srbiji. Na Poljskem, v Italiji, Avstriji, na Irskem, Portugalskem, Nizozemskem in Slovaškem je mediana dohodka starejših znašala najmanj 90 % mediane dohodka oseb, mlajših od 65 let; enako je veljalo tudi za Norveško. Razmerja pod 80 % so bila zajeta na Malti, Finskem, Cipru, v Latviji, Belgiji, Bolgariji, na Danskem in v Estoniji ter Švici; ti razmeroma majhni deleži lahko okvirno kažejo pokojninske pravice.

Stopnja revščine, s katero se lahko številčno opredeli, kako revni so revni, se lahko izmeri z relativno mediano vrzeli tveganja revščine. V EU-28 je bila leta 2013 mediana dohodka oseb, ki jim je grozila revščina, v povprečju 23,8 % pod pragom revščine; ta prag je bil pri 60 % srednjega nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh oseb. Med državami članicami EU je bila relativna mediana vrzeli tveganja revščine največja v Grčiji in Romuniji (32,7 % oziroma 32,6 %), Bolgariji in Španiji (obe 30,9 %), na Hrvaškem (28,1 %) in v Italiji (28,0 %), sledili sta jim Latvija (27,5 %) in Portugalska (27,4 %). Vrzel je bila še večja v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (39,0 %) in Srbiji (36,6 %). Najmanjša vrzel tveganja revščine med državami članicami EU je bila ugotovljena na Finskem (15,0 %), sledijo ji Nizozemska (16,5 %), Francija in Češka republika (obe 16,6 %).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Leta 2003 je bil na podlagi prijateljskega dogovora med Eurostatom, šestimi državami članicami EU (Avstrijo, Belgijo, Dansko, Grčijo, Irsko in Luksemburgom) ter Norveško uveden projekt zbiranja statističnih podatkov EU o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC). Projekt EU-SILC je bil uveden za zagotavljanje podatkov za kazalnike o dohodku in življenjskih pogojih; pravna podlaga za zbiranje podatkov je Uredba (ES) št. 1177/2003 Evropskega parlamenta in Sveta. Zbiranje teh statističnih podatkov se je leta 2004 uradno začelo v 15 državah članicah, leta 2005 pa je bilo razširjeno na vse preostale države članice EU-25 ter Islandijo in Norveško. Bolgarija in Turčija sta projekt EU-SILC začeli izvajati leta 2006, Romunija leta 2007, Švica leta 2008, Hrvaška pa je raziskovanje uvedla leta 2010 (podatki za Hrvaško za leto 2009 temeljijo na drugačnem viru podatkov, in sicer na anketi o porabi v gospodinjstvih (HBS)). Podatki za nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo so na voljo od leta 2010, za Srbijo pa od leta 2013. EU-SILC zajema presečno in vzdolžno razsežnost.

Razpoložljivi dohodek gospodinjstva se določi tako, da se seštejejo vsi denarni dohodki vseh članov gospodinjstva iz katerega koli vira (vključno z dohodki iz dela in naložb ter socialnimi prejemki), prištejejo dohodki na ravni gospodinjstva ter odštejejo davki in plačani socialni prispevki. Zaradi upoštevanja razlik v velikosti in sestavi gospodinjstva se rezultat deli s številom „enakovrednih odraslih“ na podlagi standardne (ekvivalenčne) lestvice, t. i. „prilagojene lestvice OECD“, v skladu s katero se prvemu odraslemu v gospodinjstvu pripiše utež 1,0, vsakemu nadaljnjemu članu gospodinjstva, staremu 14 let ali več, utež 0,5, vsakemu članu gospodinjstva, mlajšemu od 14 let, pa utež 0,3. Rezultat se imenuje ekvivalentni razpoložljivi dohodek in se pripiše vsakemu članu gospodinjstva. Za določitev kazalnikov revščine se ekvivalentni razpoložljivi dohodek izračuna iz skupnega razpoložljivega dohodka gospodinjstva, pri čemer se ta deli z ekvivalentno velikostjo gospodinjstva; za vse osebe v gospodinjstvu se tako šteje, da imajo enak ekvivalentni dohodek.

Referenčno dohodkovno obdobje je določeno 12-mesečno obdobje (npr. predhodno koledarsko ali davčno leto) za vse države razen Združenega kraljestva, pri katerem je referenčno dohodkovno obdobje tekoče leto raziskovanja, in Irske, pri kateri je raziskovanje neprekinjeno in se zbirajo podatki o dohodku 12 mesecev pred raziskovanjem.

Stopnja tveganja revščine je opredeljena kot delež ljudi z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, ki je pod pragom tveganja revščine (izraženim v standardih kupne moči (SKM)), ki je opredeljen s 60 % srednjega nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. V skladu s sklepi Evropskega sveta se stopnja tveganja revščine določi glede na razmere v posamezni državi članici EU in ne s skupnim pragom. Ta stopnja tveganja revščine se lahko izrazi pred socialnimi transferji ali po njih, pri čemer se z razliko meri hipotetični učinek nacionalnih socialnih transferjev na zmanjševanje tveganja revščine. Starostne, družinske in vdovske pokojnine veljajo za dohodek pred transferji in ne za socialne transferje. Na voljo so različne analize tega kazalnika, na primer glede na starost, spol, zaposlitveni status, tip gospodinjstva ali stopnjo izobrazbe. Opozoriti je treba, da kazalnik ne meri premoženja, temveč je relativno merilo nizkega kratkoročnega dohodka (v primerjavi z drugimi ljudmi v isti državi), ki ne pomeni nujno nizkega življenjskega standarda. Agregat za EU-28 je povprečje posameznih nacionalnih vrednosti, uteženo glede na število prebivalcev.

Ozadje

V okviru Evropskega sveta v Laeknu decembra 2001 so evropski voditelji držav in vlad potrdili prvi sklop skupnih statističnih kazalnikov za socialno izključenost in revščino, ki ga podskupina za kazalnike pri Odboru za socialno zaščito stalno izboljšuje. Ti kazalniki so bistveni element odprte metode koordinacije za spremljanje napredka držav članic EU pri zmanjševanju revščine in socialne izključenosti.

EU-SILC je referenčni vir statističnih podatkov EU o dohodkih in življenjskih pogojih ter zlasti kazalnikov o socialni vključenosti. V okviru strategije Evropa 2020 je Evropski svet junija 2010 sprejel krovni cilj za socialno vključenost, po katerem bi se moralo število ljudi v EU, ki jih ogrožata revščina ali socialna izključenost, do leta 2020 zmanjšati za najmanj 20 milijonov v primerjavi z letom 2008. EU-SILC je vir za spremljanje napredka pri doseganju tega krovnega cilja, ki se meri s kazalnikom, ki zajema stopnjo tveganja revščine, stopnjo hude materialne prikrajšanosti ter delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko intenzivnostjo dela – več informacij v članku o statistiki socialne vključenosti.

Glej tudi

Children at risk of poverty or social exclusion (v angleščini)
European social statistics (spletna objava) (v angleščini)
Housing conditions (v angleščini)
People at risk of poverty or social exclusion (v angleščini)
Social inclusion statistics (v angleščini)
Stanovanjska statistika

Druge informacije Eurostata

Objave

Statistical books

Living conditions in Europe – 2014 edition (v angleščini)
European social statistics – 2013 edition (v angleščini)
Income and living conditions in Europe – 2010 edition (v angleščini)
Combating poverty and social exclusion. A statistical portrait of the European Union 2010 (v angleščini)
The life of women and men in Europe – A statistical portrait (v angleščini)

Statistics in focus

Is the likelihood of poverty inherited? – Statistics in focus 27/2013 (v angleščini)
Living standards falling in most Member States – Statistics in focus 8/2013 (v angleščini)
Children were the age group at the highest risk of poverty or social exclusion in 2011 – Statistics in focus 4/2013 (v angleščini)
In 2009 a 6.5 % rise in per capita social protection expenditure matched a 6.1 % drop in EU-27 GDP – Statistics in focus 14/2012 (v angleščini)
23 % of EU citizens were at risk of poverty or social exclusion in 2010 – Statistics in focus 9/2012 (v angleščini)

Glavne tabele

Income and living conditions (t_ilc) (v angleščini)

Podatkovna zbirka

Income and living conditions (ilc), glej (v angleščini):

Income distribution and monetary poverty (ilc_ip)

Monetary poverty (ilc_li)

Monetary poverty for elderly people (ilc_pn)

In-work poverty (ilc_iw)

Distribution of income (ilc_di)

Druge informacije

Uredba (ES) št. 1177/2003 z dne 16. junija 2003 o statistiki Skupnosti o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC)
Uredba (ES) št. 1553/2005 z dne 7. septembra 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 1177/2003 o statistiki Skupnosti o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC)
Uredba (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih [...] statistike [...] zaradi pristopa Bolgarije in Romunije

Zunanje povezave

Employment and Social Developments in Europe (2014) (v angleščini)
Employment and Social Situation Quarterly Review – March 2015 (v angleščini)
OECD – Better Life Initiative: Measuring Well-being and Progress (v angleščini)