Archive:Plače in stroški dela

Podatki pridobljeni marca 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: junij 2016.

Sestavni deli stroškov dela

Slika 1: Ocenjeni stroški dela na uro, 2014 (¹)
(EUR)
Vir: Eurostat (lc_lci_lev)

Slika 2: Povprečna bruto plača na uro – vsi zaposleni
(razen vajencev), 2010 (¹)
Vir: Eurostat (earn_ses_pub2s)

Slika 3: Zaposleni z nizkimi plačami – zaposleni
(razen vajencev), ki zaslužijo manj kot dve tretjini povprečne bruto plače na uro, 2006 in 2010 (¹)
(% zaposlenih)
Vir: Eurostat (earn_ses_pub1s)

Slika 4: Razmerje med plačami žensk in plačami moških, 2013 (¹)
(razlika v % med povprečno bruto plačo na uro zaposlenih moških in zaposlenih žensk, izraženo kot % bruto plače moških, v neprilagojeni obliki)
Vir: Eurostat (tsdsc340)

Tabela 1: Letna neto plača, 2014
(EUR)
Vir: Eurostat (earn_nt_net)

Tabela 2: Kazalniki davčne stopnje zaposlenih z nizkimi plačami, 2005 in 2013
(%)
Vir: Eurostat (earn_nt_taxwedge), (earn_nt_unemtrp) in (earn_nt_lowwtrp)

V tem članku je predstavljena primerjava plač in stroškov dela (izdatkov delodajalcev za osebje) v državah članicah Evropske unije (EU) in državah kandidatkah ter državah Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA).

Delo ima pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva. Z vidika podjetij predstavlja stroške (stroški dela), ki poleg plač zaposlenih vključujejo tudi neplačne stroške, in sicer predvsem socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. Zaradi tega je ključnega pomena za poslovno konkurenčnost, čeprav je slednja odvisna tudi od stroškov kapitala (na primer obresti za posojila in dividende iz lastniškega kapitala) in necenovnih elementov, kot so inovacije in položaj blagovne znamke/proizvodov na trgu.

Kar zadeva zaposlene, nadomestilo, ki ga prejmejo za svoje delo, ki mu običajno pravimo plača, na splošno predstavlja njihov glavni vir dohodka in zato pomembno vpliva na njihovo zmožnost, da ta dohodek porabijo ali prihranijo. Bruto plače vključujejo socialne prispevke, ki jih plača zaposleni, medtem ko se neto plače izračunajo po odbitku teh prispevkov in vseh zneskov, dolgovanih državi, kot je dohodnina. Ker je znesek davkov na splošno odvisen od razmer v gospodinjstvu v smislu dohodka in sestave, so neto plače izračunane za več značilnih razmer v gospodinjstvih.

V zgornjem grafu je povzeto razmerje med neto plačami, bruto plačami in stroški dela.

Glavne statistične ugotovitve

Stroški dela

Povprečni stroški dela na uro so bili leta 2014 v EU-28 ocenjeni na 24,60 EUR, v euroobmočju (EO-18) pa na 29,20 EUR. Vendar pa to povprečje prikriva velike razlike med državami članicami EU, saj stroški dela na uro segajo od 3,80 EUR do 40,30 EUR (Slika 1).

Stroške sestavljajo stroški plač in neplačni stroški, kot so socialni prispevki delodajalcev. Delež neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo je v EU-28 znašal 24,4 %, v euroobmočju pa 26,1 %. Poleg tega se je delež neplačnih stroškov med državami članicami EU precej razlikoval. Najvišje deleže neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo so zajele Francija (33,1 %), Švedska (31,6 %), Italija (28,2 %), Litva (28,0 %), Belgija (27,8 %) in Češka (27,1 %). Najnižje deleže neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo so zajele Malta (6,9 %), Danska (13,1 %), Irska (13,5 %), Luksemburg (13,6 %), Hrvaška (14,9 %) in Slovenija (15,7 %).

Bruto plače

Povprečne plače

Bruto plače predstavljajo največji delež stroškov dela. Med državami članicami EU so bile najvišje povprečne bruto plače na uro oktobra 2010 zajete na Danskem (25,0 EUR), sledile so Irska (18,30 EUR) in Luksemburg (17,80 EUR) – glej Sliko 2. Najnižje so bile zajete v Bolgariji (1,50 EUR), Romuniji (2,00 EUR), Litvi (2,70 EUR) in Latviji (2,90 EUR). Izraženo v eurih so bile povprečne bruto plače na uro v državi članici EU z najvišjo vrednostjo 16-krat višje od plač na uro v državi članici z najnižjo vrednostjo, izraženo v standardih kupne moči, ki vplivajo na razlike v ravneh cen med državami, pa je to razmerje znašalo 5 : 1.

Zaposleni z nizkimi plačami

Zaposleni z nizkimi plačami so opredeljeni kot zaposleni, ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne plače na uro v posamezni državi.

Leta 2010 je bilo v EU-27 17,0 % zaposlenih z nizkimi plačami, v euroobmočju (EO-17) pa 14,8 %. Največje deleže zaposlenih z nizkimi plačami sta zajeli Latvija (27,8 %) in Litva (27,2 %), najnižje pa Švedska (2,5 %), Finska (5,9 %), Francija (6,1 %), Belgija (6,4 %) in Danska (7,7 %). V primerjavi z letom 2006, tj. prvim referenčnim letom, ki je na voljo za zbiranje enakih podatkov, je delež zaposlenih z nizkimi plačami ostal razmeroma stabilen, pri čemer se je v EU-27 povečal za 0,2 odstotne točke, v euroobmočju pa za 0,4 odstotne točke (Slika 3)..

V obdobju 2006–2010 se je delež zaposlenih z nizkimi plačami najbolj povečal na Malti (+3,9 odstotne točke) in v Bolgariji (+3,1 odstotne točke), najbolj pa se je zmanjšal na Portugalskem (–4,6 odstotne točke), v Latviji (–3,1 odstotne točke), Grčiji (–2,9 odstotne točke) ter na Madžarskem in v Sloveniji (v obeh državah –2,1 odstotne točke).

Razlike v plačah med spoloma

Razlike v povprečni plači moških in žensk v EU so kljub določenemu zmanjšanju še vedno znatne, temu pojavu pa na splošno pravimo razlike v plačah med spoloma. Leta 2013 je bila plača žensk v celotni EU-28 povprečno za 16,4 % nižja od plače moških. Najmanjše razlike v povprečni plači med spoloma so bile ugotovljene v Sloveniji, na Malti, Poljskem, v Italiji, na Hrvaškem, v Luksemburgu, Romuniji in Belgiji (manj kot 10 %). Največje razlike v plačah med spoloma so bile ugotovljene v Estoniji (29,9 %), Avstriji (23,0 %), na Češkem (22,1 %) in v Nemčiji (21,6 %) – glej Sliko 4.

K tem razlikam med plačami žensk in plačami moških lahko prispevajo različni dejavniki, kot so razlike v stopnjah delovne aktivnosti, razlike v poklicih in dejavnostih, pri katerih običajno prevladujejo moški ali ženske, razlike v stopnji zaposlenosti za krajši delovni čas med moškimi in ženskami ter odnos kadrovskih oddelkov v zasebnih in javnih organih do poklicnega razvoja in neplačanega/porodniškega dopusta. Nekateri dejavniki, ki lahko vsaj delno pojasnijo razlike v plačah med spoloma, vključujejo področno in poklicno razlikovanje, izobraževanje in usposabljanje, zavedanje in preglednost ter neposredno diskriminacijo. Razlike v plačah med spoloma odražajo tudi druge neenakosti, predvsem pogosto nesorazmeren delež družinskih obveznosti žensk ter s tem povezane težave pri usklajevanju delovnih obveznosti in zasebnega življenja. Številne ženske delajo s krajšim delovnim časom in imajo nestandardne pogodbe; čeprav jim to omogoča, da ostanejo na trgu dela, medtem ko skrbijo za družino, pa lahko negativno vpliva na njihovo plačo, poklicni razvoj, možnosti napredovanja in pokojnino.

Neto plače in davčna obremenitev

Neto plače

Informacije o neto plačah dopolnjujejo podatke o bruto plačah, kar zadeva razpoložljivi dohodek, tj. dohodek po odbitku dohodnin in prispevkov zaposlenega za socialno varnost od bruto zneskov ter po prištetju družinskih dodatkov v primeru gospodinjstev z otroki. Družinski dodatki so denarni transferji, ki se plačujejo za vzdrževane otroke.

Leta 2014 je neto plača samske osebe brez otrok, ki je zaslužila 100 % povprečne plače delavca v gospodarstvu, znašala od 3 899 EUR v Bolgariji do 38 254 EUR v Luksemburgu. Navedeni državi sta zajeli tudi najnižjo (4 328 EUR) oziroma najvišjo (52 041 EUR) povprečno plačo za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma (Tabela 1).

V primeru, da sta oba zakonca zaposlena (oba zaslužita povprečno plačo delavca), je Luksemburg zajel najvišjo letno neto plačo v višini 85 907 EUR, če je imel par dva otroka, in 78 386 EUR, če par ni imel otrok. Bolgarija je zajela najnižjo neto plačo v višini 7 797 EUR ne glede na to, ali je imel par dva otroka ali je bil brez otrok.

Davčna obremenitev

Informacije o davčni obremenitvi se uporabljajo za merjenje obremenitve, ki jo davki in prispevki za socialno varnost pomenijo za stroške dela. Te informacije se zagotavljajo glede na zaposlene z nizkimi plačami. Leta 2013 je davčna obremenitev za EU-28 znašala 39,0 % (glej Tabelo 2). V istem letu so najvišje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami zajele Belgija, Madžarska, Francija, Nemčija, Italija, Avstrija, Romunija, Latvija in Švedska (vse nad 40,0 %). Po drugi strani so najnižje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami zajeli Malta, Irska, Združeno kraljestvo (pod 30,0 %) in Ciper (najnovejši podatki iz leta 2007).

Med državami članicami EU v obdobju 2005–2013 ni bilo jasnega vzorca razvoja davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami (glej Tabelo 2), pri čemer se je davčna obremenitev v 15 državah članicah povečala, v 12 pa zmanjšala. Za Hrvaško ta primerjava ni na voljo. Davčna obremenitev se je najbolj zmanjšala na Nizozemskem (–9,3 odstotne točke) in Švedskem (–5,7 odstotne točke).

Ostali trije kazalniki, predstavljeni v Tabeli 2, zagotavljajo informacije o tem, kolikšen delež bruto plač se zmanjša zaradi davkov (višje davčne stopnje in prispevki za socialno varnost in/ali zmanjšanje ali izguba prejemkov), ko se ljudje ponovno zaposlijo ali napredujejo od nižjih k višjim dohodkom. V obdobju 2005–2013 se je v EU-28 skupni delež dohodka, ki se zmanjša zaradi davkov, pri brezposelni osebi, ki se zaposli, povečal (4,4 odstotne točke). Ta delež se je najbolj zmanjšal v Litvi (–16,3 odstotne točke) in na Švedskem (–15,8 odstotne točke), medtem ko se je na Madžarskem oziroma Češkem povečal za 16,4 oziroma 14,4 odstotne točke.

Skupni podatki za EU-28 kažejo, da so bili zaposleni z nizkimi plačami, ki so samski in brez otrok, v obdobju 2005–2013 za 4,8 odstotne točke bolj odvrnjeni od iskanja bolje plačane zaposlitve, saj bi se večji delež njihove plače zmanjšal zaradi davkov, za zakonski par z dvema otrokoma in enim dohodkom pa se je ta vrednost zvišala za 3,9 odstotne točke. Za razliko od tega so se razmere po državah članicah razvijale precej različno. Delež plače, ki bi se zmanjšal zaradi davkov, za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma se je najbolj povečal na Češkem (44,1 odstotne točke), medtem ko je Portugalska zajela zmanjšanje za 45,4 odstotne točke.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Stroški dela

Stroški dela obsegajo nadomestila zaposlenim (vključno s plačami v denarju in naravi ter prispevki delodajalcev za socialno varnost), stroške poklicnega usposabljanja in druge izdatke (kot so stroški zaposlovanja, izdatki za delovna oblačila in davki na zaposlovanje, ki veljajo za stroške dela, zmanjšani za prejete subvencije). Te komponente stroškov dela in njihovi elementi so opredeljeni v Template:EurLex code=CELEX:32005R1737:SL:NOT z dne 21. oktobra 2005. Statistika stroškov dela je hierarhični sistem večletnih, letnih in četrtletnih statističnih podatkov, ki je zasnovan tako, da zagotavlja celovito in podrobno sliko ravni, strukture in kratkoročnega razvoja stroškov dela v različnih sektorjih gospodarske dejavnosti v EU in nekaterih drugih državah. Vsi statistični podatki temeljijo na usklajeni opredelitvi stroškov dela. Ravni stroškov dela temeljijo na najnovejši anketi o stroških dela (trenutno iz leta 2012) in ekstrapolaciji na podlagi četrtletnega indeksa stroškov dela. Anketa o stroških dela je anketa, ki se izvede vsaka štiri leta in v okviru katere se zbirajo zelo podrobne informacije o ravneh stroškov dela. Zaradi ekstrapolacije z indeksom stroškov dela se podatki uporabljajo le na agregatni ravni. Četrtletni indeks stroškov dela (a Euroindicator) meri stroškovni pritisk, ki je posledica proizvodnega dejavnika dela. Podatki, ki se zbirajo za indeks stroškov dela, se nanašajo na skupne povprečne stroške dela na uro in na dve kategoriji stroškov dela, in sicer na plače ter na prispevke delodajalcev za socialno varnost in plačane davke, zmanjšane za subvencije, ki jih prejme delodajalec. Podatki so na voljo za agregate EU in države članice EU za agregat, ki zajema industrijo, gradbeništvo in storitve (razen javne uprave, obrambe, obvezne socialne varnosti), kakor je zajeto s področji NACE Rev. 2, področja od B do N in od P do S (podatki so tudi razčlenjeni po gospodarskih dejavnostih), in sicer v obliki delovnih dni in sezonsko prilagojeni obliki.

Bruto plače

Glavne opredelitve plač so določene v Uredbi 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005. Podatki izhajajo iz ankete o strukturi plač, ki se izvede vsaka štiri leta in katere najnovejša različica je iz oktobra 2010. Bruto plače zajemajo plačilo v denarju, ki ga neposredno izplača delodajalec, pred odbitkom davkov in prispevkov za socialno varnost, ki jih plačajo prejemniki plače in jih zadrži delodajalec. Vključene so vse bonitete ne glede na to, ali so redno izplačane (na primer 13. ali 14. plača, regres za dopust, delitev dobička, nadomestilo za neizkoriščeni dopust, občasne provizije itd.).

Podatki o povprečni plači temeljijo na bruto plači na uro vseh zaposlenih (s polnim in krajšim delovnim časom, razen vajencev) v podjetjih z najmanj desetimi zaposlenimi in v vseh gospodarskih sektorjih, razen kmetijstva, ribištva, javne uprave, zasebnih gospodinjstev in ekstrateritorialnih organizacij. Povprečna plača je vrednost, pri kateri polovica prebivalstva zasluži manj od te vrednosti, druga polovica pa več.

Razlike v plačah med spoloma

Razlika v plačah med spoloma v neprilagojeni obliki je opredeljena kot razlika med povprečno bruto plačo na uro plačanih zaposlenih moških in plačanih zaposlenih žensk, izražena kot odstotek povprečne bruto plače na uro plačanih zaposlenih moških. Metodologija za pripravo tega kazalnika temelji na podatkih, zbranih iz ankete o strukturi plač, ki se revidira vsaka štiri leta, ko so na voljo podatki o strukturi plač. Anketa o strukturi plač temelji na Uredbi št. 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005.

Po uporabljeni metodologiji neprilagojeni kazalnik razlik v plačah med spoloma zajema vse zaposlene (brez omejitev starosti in števila opravljenih ur) v podjetjih (z najmanj desetimi zaposlenimi) na področju industrije, gradbeništva in storitev (kot je zajeto v področjih od B do S klasifikacije NACE Rev. 2, razen področja O). Nekatere države zagotavljajo informacije tudi za področje O klasifikacije NACE Rev. 2 (javna uprava in obramba; obvezno socialno zavarovanje), čeprav to ni obvezno. Informacije so na voljo tudi z analizo med javnim in zasebnim sektorjem (javni ali zasebni) glede na delovni čas (poln ali krajši) in starost zaposlenih.

Neto plače in davčna obremenitev

Neto plače izhajajo iz bruto plač in predstavljajo del plačila, ki ga zaposleni lahko dejansko obdržijo in porabijo ali prihranijo. Neto plača v primerjavi z bruto plačo ne vsebuje prispevkov za socialno varnost in davkov, vsebuje pa družinske dodatke.

Kazalniki davčnih stopenj (davčna obremenitev stroškov dela, past brezposelnosti in past nizkih plač) spremljajo privlačnost dela. Davčna obremenitev stroškov dela je opredeljena kot dohodnina na bruto plačo plus prispevki za socialno varnost, ki jih plačata zaposleni in delodajalec, izražena v odstotku skupnih stroškov dela. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Past brezposelnosti meri, kolikšen je delež bruto plače, ki se zmanjša zaradi višjega davka in prispevkov za socialno varnost ter ukinitve nadomestila za brezposelnost in drugih ugodnosti, ko se brezposelna oseba zaposli; opredeljena je kot razlika med bruto plačo in povečanjem neto dohodka ob prehodu iz brezposelnosti v zaposlitev, izražena v odstotku bruto plače. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Past nizkih plač meri, kolikšen je delež (odstotek) bruto plače, ki se zmanjša zaradi davka od dohodka, prispevkov za socialno varnost in ukinitve ugodnosti, ko se bruto plača poveča s 33 % na 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok ter tudi za pare z enim dohodkom in dvema otrokoma, starima med 6 in 11 let.

Ozadje

Struktura in razvoj stroškov dela in plač sta pomembna elementa vsakega trga dela, ki odražata ponudbo dela posameznikov in povpraševanje podjetij po delovni sili.

Oblikovalci politik so se na boj proti revščini in socialni izključenosti osredotočili tako, da spodbujajo ljudi k (ponovni) zaposlitvi. Vendar se je v razpravah o politiki pojavila skupina „zaposlenih z nizkimi plačami“ oziroma „revnih zaposlenih“. Zaradi velikih razlik v plačah v EU namreč približno 12,1 % zaposlenih ogroža revščina ali socialna izključenost, zato imajo znatne težave pri ohranjanju minimalnih življenjskih standardov.

EU želi spodbujati enake možnosti, kar vključuje postopno odpravo razlik v plačah med spoloma. Člen 157(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske, člen 157(3) pa je pravna podlaga za zakonodajo o enakem obravnavanju moških in žensk glede zaposlovanja. Septembra 2010 je Evropska komisija sprejela strategijo za enakost med ženskami in moškimi (2010–2015). Ta temeljii na izkušnji načrta (COM(2006) 92), ki je bil oblikovan za obdobje 2006–10, njegov cilj pa je postati celovit okvir, ki bo Evropsko komisijo zavezoval k spodbujanju enakosti spolov pri vseh politikah. Strategija poudarja prispevek enakosti spolov h gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju ter podpira izvajanje vidika enakosti spolov iz strategije Evropa 2020. Zato je EU leta 2011 razglasila 5. marec za evropski dan enakega plačila. Ta datum ni bil izbran naključno, ženske bi namreč, da bi dosegle povprečno letno plačo moškega, morale delati dobra dva meseca dlje kot moški (do 5. marca prihodnjega leta). Zaradi postopnega zmanjšanja razlike v plačah med spoloma je bil evropski dan enakega plačila v letu 2015 zaznamovan 25 februarja.