Statistics Explained

Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Revision as of 15:08, 27 August 2013 by Debusmc (talk | contribs)
Podatki iz avgusta 2012. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, Glavne tabele in Podatkovna zbirka.
Tabela 1: Proizvodnja energije, 2000 in 2010
(milijoni ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00076), (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078) in (ten00081)
Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU-27, 2010
(delež skupne količine v %, na podlagi ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078), (ten00081) in (ten00082)
Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije
(glede na vrsto goriva), EU-27, 2000–2010
(2000=100, na podlagi ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00076), (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078) in (ten00081)
Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2002–2010 – Vir: Eurostat (nrg_100a) in (tps00001)
Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije , EU-27, 2002–2010
(delež uvoza iz držav zunaj EU-27, v %) – Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)
Tabela 4: Stopnja uvozne energetske odvisnosti, EU-27, 2000–2010
(delež neto uvoza v bruto domači porabi in skladiščih glede na tone ekvivalenta nafte v %) – Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_101a), (nrg_102a) in (nrg_103a)
Slika 3: Stopnja uvozne energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2010
(delež neto uvoza v bruto domači porabi in skladiščih glede na tone ekvivalenta nafte v %) – Vir: Eurostat (tsdcc310) in (nrg_100a)

Odvisnost Evropske unije (EU) od uvoza energije, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je vir zaskrbljenosti politike glede zanesljivosti oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in vse večjo odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v proizvodnji glede na porabo. Dejansko je leta 2010 več kot polovica (54,1 %)bruto domače porabe energije EU izvirala iz uvoženih virov.

Glavne statistične ugotovitve

Primarna proizvodnja

Proizvodnja primarne energije v EU-27 je leta 2010 znašala skupaj 830,9 milijona ton ekvivalenta nafte. To je bil prvi porast proizvodnje od leta 2001, pri čemer je količina primarne energije v primerjavi z letom 2009 narasla za 17,2 milijona ton ekvivalenta nafte. V daljšem časovnem obdobju je bila proizvodnja primarne energije v EU-27 v letu 2010 za 109,7 milijona ton ekvivalenta nafte nižja kot desetletje poprej. Splošni trend upadanja proizvodnje v EU-27 je vsaj delno mogoče pripisati temu, da so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno.

Raven proizvodnje primarne energije med državami članicami je bila najvišja v Združenem kraljestvu, ki je imelo 17,8-odstotni delež skupne proizvodnje v EU-27; v primerjavi s prejšnjim desetletjem je bilo znižanje občutno (28,7 % skupne proizvodnje v EU-27 v letu 2000). Sicer sta bili največji proizvajalki primarne energije Francija (16,2 %) in Nemčija (15,8 %), sledili pa sta Nizozemska (8,4 %) in Poljska (8,1 %) – glej Tabelo 1. Združeno kraljestvo je utrpelo zdaleč največji upad v proizvodnji primarne energije, v obdobju od leta 2000 do leta 2010 je proizvodnja namreč upadla za 122,2 milijona ton ekvivalenta nafte. Drugi največji upad je bil na Poljskem (11,9 milijona ton ekvivalenta nafte). Največji porast pri proizvodnji primarne energije v desetih letih pred letom 2010 je bil na Nizozemskem (12,4 milijona ton ekvivalenta nafte), v Franciji (5,0 milijona ton ekvivalenta nafte) in na Švedskem (3,1 milijona ton ekvivalenta nafte).

Proizvodnja primarne energije v EU-27 je leta 2010 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bila jedrska energija najpomembnejši vir (28,5 % skupne proizvodnje); jedrsko gorivo je imelo pomembno vlogo predvsem v Belgiji, Franciji in na Slovaškem, kjer je bilo vir več kot polovice nacionalne proizvodnje primarne energije. Približno ena petina skupne proizvodnje primarne energije v EU-27 je temeljila na obnovljivih virih energije (20,1 %), trdih gorivih (19,6 %, predvsem premog) in zemeljskem plinu (18,8 %), medtem ko je na surovi nafti (11,7 %) temeljil preostanek proizvodnje (glej Sliko 1). S tem je proizvodnja primarne energije iz obnovljivih virov energije v EU-27 v letu 2010 prvič presegla proizvodnjo iz zemeljskega plina in trdih goriv, proizvodnjo iz surove nafte pa je presegla v letu 2006.

Porast primarne proizvodnje iz obnovljivih virov energije je presegel porast iz vseh drugih virov, od leta 2002 pa je bil še posebej visok (glej Sliko 2). To obdobje je bilo pravzaprav prelomno, saj se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov hitro večala in se je med letoma 2002 in 2010 zvišala za 70,9 %. V nasprotju s tem pa so ravni proizvodnje na podlagi drugih primarnih virov energije med letoma 2000 in 2010 na splošno upadale. Največji upad proizvodnje primarne energije je bil evidentiran v zvezi s surovo nafto (–43,6 %), zemeljskim plinom (–24,9 %) in trdimi gorivi (–23,5 %), medtem ko je bil upad jedrske energije zmernejši – znašal je 3,0 %.

Uvoz

Upad primarne proizvodnje iz črnega premoga, lignita, surove nafte, zemeljskega plina in v zadnjem času jedrske energije, je privedel do tega, da je EU vse bolj odvisna od uvoza primarne energije, da lahko zadosti povpraševanju. Uvoz primarne energije v EU-27 je leta 2010 presegel izvoz za približno 952,3 milijona ton ekvivalenta nafte. Največji neto uvozniki primarne energije so na splošno države članice z največ prebivalci, z izjemo Združenega kraljestva in Poljske (kjer so še na voljo domače rezerve nafte/zemeljskega plina in premoga). Od leta 2004 je bila Danska edina neto izvoznica primarne energije med državami članicami EU (glej Tabelo 2).

Poreklo uvožene energije v EU-27 se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo, pri čemer je Rusija ohranila svoj položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina ter postala vodilni dobavitelj črnega premoga (glej Tabelo 3). Leta 2010 je približno 34,5 % uvoza surove nafte v EU-27 izviralo iz Rusije, kar je najvišji evidentirani delež med letoma 2002 in 2010, ki se je leta 2008 začasno znižal na 31,4 %. Rusija je leta 2006 postala glavni dobavitelj črnega premoga, prehitela Južno Afriko, že leta 2004 Avstralijo, leta 2002 pa Kolumbijo. Ruski delež v uvozu črnega premoga v EU-27 je s 13,1 % v letu 2002 narasel na 30,2 % do leta 2009, nato pa se je v letu 2010 znižal na 27,1nbsp;%. Kljub temu zmanjšanju je Rusija v letu 2010 ostala glavni vir uvoza črnega premoga v EU, njen delež pa je precej presegel delež Kolumbije, ki je bila naslednji največji dobavitelj (20.2 %). Za razliko od črnega premoga je ruski delež v uvozu zemeljskega plina v EU-27 med letoma 2003 in 2010 s 45,1 % upadel na 31,8 %, medtem ko se je delež Katarja z 1 % dvignil na 8,6 %.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo je lahko ogrožena, če je visok delež uvoza porazdeljen med razmeroma maloštevilnimi partnerji. Leta 2010 so skoraj tri četrtine (74.4 %) uvoza zemeljskega plina v EU-27 izvirale iz Rusije, Norveške ali Alžirije, s čimer je bil uvoz bolj razpršen, saj je leta 2009 delež istih treh držav znašal 79,2 % uvoza zemeljskega plina. Podobna analiza kaže, da je 58,5 % uvoza surove nafte v EU-27 izviralo iz Rusije, Norveške in Libije, medtem ko je 64,3 % uvoza črnega premoga prišlo iz Rusije, Kolumbije in Združenih držav. Nekaj kazalnikov kaže na to, da so se med letoma 2002 in 2010 pojavile nove partnerske države, čeprav obseg uvoza iz teh držav ostaja razmeroma majhen. To velja zlasti za uvoz surove nafte iz Kazakstana in Azerbajdžana ali za uvoz zemeljskega plina iz Katarja in Libije.

Odvisnost EU-27 od uvoza energije, ki je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja znašala manj kot 40 % bruto porabe energije, se je do leta 2010 povečala na 54,1 % (glej Tabelo 4). Ta zadnji podatek je pomenil drugo rahlo znižanje stopnje odvisnosti, ki je leta 2008 dosegla kar 56,3 %. Najvišje stopnje uvozne energetske odvisnosti so bile evidentirane za surovo nafto (85,2 %) in zemeljski plin (62,4 %). Odvisnost od držav nečlanic glede oskrbe s trdimi gorivi (29,2 %) in zemeljskim plinom (27,6 %) se je v zadnjem desetletju (med letoma 2000 in 2010) povečevala hitreje kot glede oskrbe s surovo nafto (12,7 %), ki je bila že visoka. Od leta 2003 je neto uvoz energije v EU-27 večji od primarne proizvodnje; z drugimi besedami, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto domače porabe energije EU-27.

V letu 2010 je bila Danska kot neto izvoznica edina država članica EU-27 z negativno stopnjo odvisnosti (glej Sliko 3). Med preostalimi državami članicami so imele najnižjo stopnjo odvisnosti Estonija, Romunija, Češka in Združeno kraljestvo (samo te države so še poročale o stopnji odvisnosti pod 30 %); za razliko od teh držav pa so bili Malta, Luksemburg in Ciper skoraj (povsem) odvisni od uvoza primarne energije.

Viri in razpoložljivost podatkov

Energetski proizvodi, ki so zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo viri primarne energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz virov primarne energije v sektorju transformacije, imenujejo sekundarni proizvodi. Proizvodnja primarne energije obsega nacionalno proizvodnjo virov primarne energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali sekundarnih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, imenovane tudi jedrska energija. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo premoga in lignita sestavlja količina črpanega ali proizvedenega goriva, ki se izračuna po katerem koli postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Transformacija energije iz ene oblike v drugo, kot je na primer proizvodnja elektrike ali toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza z odbitkom enakovredne količine izvoza. Za uvoz štejejo vsi vnosi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti preko plinovodov in naftovodov); podobno za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi iz nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Več kot polovica energije v EU-27 prihaja iz držav zunaj EU, delež tako pridobljene energije pa se v zadnjem desetletju zvišuje. Večina te energije prihaja iz Rusije, vendar pa so spori, ki jih ima Rusija s tranzitnimi državami, v zadnjih letih ogrozili oskrbo – v obdobju od 6. do 20. januarja 2009 je bil na primer moten pretok plina iz Rusije prek Ukrajine.

Evropska komisija je novembra 2008 sprejela drugi strateški pregled energetske politike. V njem obravnava, kako bi lahko EU zmanjšala svojo odvisnost od uvožene energije, s tem pa izboljšala zanesljivost oskrbe z energijo in hkrati zmanjšala emisije toplogrednih plinov. V pregledu se poziva k energetski solidarnosti med državami članicami, predložen je akcijski načrt za zanesljivo trajnostno oskrbo z energijo, pregled pa vsebuje tudi sveženj predlogov za energijsko učinkovitost, katerega namen je prihraniti energijo na ključnih področjih, na primer pri stavbah in proizvodih, ki rabijo energijo.

Kot odziv na rusko-ukrajinsko plinsko krizo januarja 2009 je bil pregledan zakonodajni okvir v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in septembra 2009 je Evropska unija sprejela Direktivo 2009/119/ES o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov. Navedeni ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarili mehanizmi za sodelovanje držav članic pri učinkovitem odpravljanju kakršnih koli večjih motenj v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih enotno in nemudoma ukrepale.

Široka paleta virov energije in širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda pomembna dejavnika pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Oblikovanje zanesljivih partnerstev z dobavitelji, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z uvozno energetsko odvisnostjo EU, zato je Evropska komisija septembra 2011 sprejela sporočilo „[ http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52011DC0539:SL:NOT z naslovom Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja]“ (COM(2011) 539 final).

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo „[ https://webgate.ec.testa.eu/docfinder/extern/aHR0cDovLw==/ZXVyLWxleC5ldXJvcGEuZXU=/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52010DC0639:SL:HTML z naslovom Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo]“ (COM(2010) 639 final). Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki jih je treba sprejeti, če se želimo spopasti z izzivi, kot sta oblikovanje trga s konkurenčnimi cenami in zanesljiva oskrba, ter hkrati krepiti vodilno vlogo na tehnološkem področju in se učinkovito pogajati z mednarodnimi partnerji.

V istem mesecu je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom „Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje“ (COM(2010) 677 final). Ta definira prednostne koridorje EU za transport električne energije, plina in nafte. Predlagan je tudi sveženj ukrepov za olajšanje pravočasne vzpostavitve navedenih prednostnih infrastruktur.

Izvajajo se tudi številne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki je začel delovati novembra 2011, Južni tok (od Rusije do EU prek Črnega morja), ki bo predvidoma dokončan do leta 2015, ter Nabucco (povezoval bo kaspijsko regijo in Bližnji vzhod z EU), ki bi po načrtih moral začeti delovati do leta 2017.

Dodatne informacije Eurostat

Publikacije

Glavne tabele

  • Energy, glej (vse v angleščini):
Energy Statistics - quantities (t_nrg_quant)
Total production of primary energy (ten00076)
Primary production of coal and lignite (ten00077)
Primary production of crude oil (ten00078)
Primary production of natural gas (ten00079)
Primary production of nuclear energy (ten00080)
Primary production of renewable energy (ten00081)
Renewable energy primary production: biomass, hydro, geothermal, wind and solar energy (ten00082)
Net imports of primary energy (ten00083)
Net imports of crude oil and petroleum products (ten00084)
Net imports of natural gas (ten00085)
Gross inland consumption of primary energy (ten00086)
Gross inland energy consumption, by fuel (tsdcc320)
Total gross electricity generation (ten00087)
Electricity generation by origin: hard coal (ten00088)
Electricity generation by origin: petroleum products (ten00089)
Electricity generation by origin: natural gas (ten00090)
Electricity generation by origin: nuclear (ten00091)
Electricity generation by origin: hydroelectricity (ten00092)
Electricity generation by origin: wind (ten00093)
Energy dependency (tsdcc310)
Combined heat and power generation (tsien030)
Share of biofuels in fuel consumption of transport (tsdcc340)

Podatkovna zbirka

  • Energy, glej (vse v angleščini):
Energy Statistics - quantities (nrg_quant)
Energy Statistics - supply, transformation, consumption (nrg_10)
Energy statistics - imports (by country of origin) (nrg_12)
Energy Statistics - exports (by country of destination) (nrg_13)

Metodologija / Metapodatki

Izvirni podatki za tabele in sliki (MS Excel)

Zunanje povezave

Glej tudi (v angleščini)

Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Proizvodnja_in_uvoz_energije&oldid=148786"