Archive:Proizvodnja in uvoz energije

Podatki za septembra 2011, najnovejši podatki:“ Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka.

Odvisnost Evropske unije (EU) od energije uvoza, zlasti nafte in v zadnjem času plina, je vir zaskrbljenosti politike glede zanesljivosti oskrbe z energijo. Ta članek obravnava proizvodnjo primarne energije v EU in povečano odvisnost EU od uvoza energije iz držav nečlanic, ki je posledica primanjkljaja v razmerju proizvodnje glede na porabo. Dejansko je leta 2009 več kot polovica (53,9 %)bruto notranje porabe energije EU izvirala iz uvoženih virov.

Tabela 1: Proizvodnja energije, 1999 in 2009
(milijoni ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00076), (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078) in (ten00081)

Slika 1: Proizvodnja primarne energije, EU 27, 2009
(delež skupne količine v %, na podlagi ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00076), (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078) in (ten00081)

Slika 2: Razvoj proizvodnje primarne energije (glede na vrsto goriva), EU 27, 1999–2009
(1999=100, na podlagi ton ekvivalenta nafte) – Vir: Eurostat (ten00076), (ten00080), (ten00077), (ten00079), (ten00078) in (ten00081)

Tabela 2: Neto uvoz primarne energije, 2001–2009 – Vir: Eurostat (nrg_100a) in (tps00001)

Tabela 3: Glavno poreklo uvoza primarne energije , EU 27, 2001–2009
(delež dodatnega uvoza v EU 27, v %) – Vir: Eurostat (nrg_122a), (nrg_123a) in (nrg_124a)

Tabela 4: Stopnja energetske odvisnosti, EU 27, 1999–2009
(delež neto uvoza pri bruto notranji porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na ton ekvivalenta nafte v %) – Vir: Eurostat (nrg_100a), (nrg_101a), (nrg_102a) in (nrg_103a)

Slika 3: Delež energetske odvisnosti – vsi proizvodi, 2009
(delež neto uvoza pri bruto notranji porabi in bunkerjih za skladiščenje goriva glede na tone ekvivalenta nafte v %) – Vir: Eurostat (nrg_100a) in (tps00001)

Glavne statistične ugotovitve

Primarna proizvodnja

Proizvodnja primarne energije v EU 27 je leta 2009 znašala skupaj 812,2 milijona ton ekvivalenta nafte. S tem se je nadaljeval splošni trend upadanja proizvodnje v EU 27, ker so se zaloge surovin izčrpale in/ali so se proizvajalci odločili, da je izkoriščanje omejenih virov negospodarno. Pri proizvodnji je vodilo Združeno kraljestvo z deležem v višini 19,2 % skupne proizvodnje v EU 27, čeprav je tudi tukaj opazen občuten upad v primerjavi s prejšnjim desetletjem (29,3 % skupne proizvodnje v EU-27 v letu 1999). Največji proizvajalci primarne energije v letu 2009 so bili Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija, sledili pa sta jim Poljska in Nizozemska (glej tabelo 1). Združeno kraljestvo je utrpelo zdaleč največji upad v proizvodnji primarne energije, v obdobju od 1999 do 2009 je proizvodnja namreč upadla za 122,2 milijona ton ekvivalenta nafte. Sledita Poljska (16,2 milijona ton ekvivalenta nafte) in Nemčija (9,7 milijona ton ekvivalenta nafte). Največji porast pri proizvodnji primarne energije v desetih letih pred letom 2009 se je zgodil na Nizozemskem (3,7 milijona ton ekvivalenta nafte), v Franciji (2,6 milijona ton ekvivalenta nafte) in v Češki republiki (2,4 milijona ton ekvivalenta nafte).

Proizvodnja primarne energije v EU 27 je leta 2009 temeljila na različnih virih energije, od katerih je bila jedrska energija najpomembnejši vir (28,4 % skupne proizvodnje). Jedrsko gorivo je imelo pomembno vlogo predvsem v Belgiji, Franciji, Litvi in na Slovaškem, kjer je na jedrskem gorivu temeljila več kot polovica nacionalne proizvodnje primarne energije. Približno ena petina skupne proizvodnje primarne energije v EU 27 je temeljila na trdih gorivih (20,4 %, predvsem na premogu), zemeljskem plinu (18,8 %) in na obnovljivih virih energije (18,3 %), medtem ko je na surovi nafti temeljil preostanek proizvodnje (12,8 %) (glej sliko 1).

Porast pri primarni proizvodnji iz obnovljivih virov energije je presegel porast pri drugih vrstah energije, zlasti je bilo opaziti občuten porast po letu 2002 (glej sliko 2). Videti je, da je takrat nastopila neke vrste prelomnica, saj se je proizvodnja energije iz obnovljivih virov hitro večala, med leti 2002–2009 je porasla za 52,4 %, od 1999 do 2009 pa se je skupaj povečala za 60,2 %. Po drugi strani pa so ravni proizvodnje na podlagi drugih primarnih virov energije med leti 1999 in 2009 na splošno upadale. Največji upad pri proizvodnji primarne energije je bil zabeležen v zvezi s surovo nafto (–42,3 %), trdimi gorivi (–26,1 %) in zemeljskim plinom (–24.6 %), medtem ko je jedrska energija beležila skromnejši upad v višini 5,2 %.

Uvoz

Upad v primarni proizvodnji, ki temelji na črnem premogu, lignitu, surovi nafti, zemeljskem plinu in v zadnjem času na jedrski energiji, je privedel do tega, da je EU vedno bolj odvisna od uvoza primarne energije, da lahko zadosti povpraševanju. Uvoz primarne energije v EU 27 je leta 2009 presegel izvoz za približno 943,6 milijona ton ekvivalenta nafte. Največji neto uvozniki primarne energije so na splošno države članice z največ prebivalci, z izjemo Združenega kraljestva in Poljske (kjer so še na voljo domače rezerve nafte/zemeljskega plina in premoga). Od leta 2004 je bila edina neto izvoznica primarne energije med državami članicami EU Danska (glej tabelo 2).

Poreklo uvoza energije v EU 27 se je v zadnjih letih hitro spremenilo, pri čemer je Rusija ohranila svoj položaj glavnega dobavitelja surove nafte in zemeljskega plina ter postala vodilni dobavitelj črnega premoga (glej tabelo 3). Leta 2009 je približno 33,1 % uvoza surove nafte v EU 27 izviralo iz Rusije; s tem je Rusija ponovno dosegla delež dobave iz let 2006 in 2007, ki je leta 2008 upadel na 31,4 %. Rusija je postala glavni dobavitelj črnega premoga leta 2006, pri tem je prehitela Južno Afriko, že leta 2004 je prehitela Avstralijo, Kolumbijo pa leta 2002. Ruski delež pri uvozu črnega premoga v EU 27 je z 11,5 % v letu 2001 narasel na 30,2 % do leta 2009, s čimer si je Rusija zagotovila precejšnjo prednost pred Kolumbijo, drugim največjim dobaviteljem (17,6 %). Po drugi strani pa je ruski delež pri uvozu zemeljskega plina v EU 27 med leti 2001 in 2009 s 47,7 % upadel na 34,2 %, medtem ko se je delež Norveške z 22,8 % dvignil na 30.7 %.

Zanesljivost oskrbe EU s primarno energijo lahko postane ogrožena, če je visok delež uvoza porazdeljen med relativno maloštevilne partnerje. Leta 2009 je blizu štiri petine (79,1 %) uvoza zemeljskega plina v EU 27 izviralo iz Rusije, Norveške ali Alžirije. Podobna analiza kaže, da je 57,3 % uvoza surove nafte v EU 27 izviralo iz Rusije, Norveške in Libije, medtem ko je 77,5 % uvoza črnega premoga izviralo iz Rusije, Kolumbije, Južne Afrike in Združenih držav. Obstaja nekaj dokazov, da so se med leti 2001 in 2009 pojavile nove partnerske države, čeprav obseg uvoza iz teh držav ostaja relativno majhen. To zlasti drži za uvoz črnega premoga iz Indonezije, surove nafte iz Kazahstana in Azerbajdžana, uvoz zemeljskega plina iz Katarja, Libije ter Trinidada in Tobaga.

Odvisnost EU 27 od uvoza energije, ki je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja znašala manj kot 40 % bruto porabe energije, se je v letu 1999 povečala na 45,1 % in do leta 2009 narasla na 53,9 % (glej tabelo 4). Najvišje stopnje odvisnosti od energije so bile zabeležene za surovo nafto (84,1 %) in zemeljski plin (64,2 %). Odvisnost držav nečlanic od oskrbe s trdimi gorivi in zemeljskim plinom se je v zadnjem desetletju povečevala hitreje kot odvisnost od oskrbe s surovo nafto (ki je bila že visoka). Od leta 2004 je bil neto uvoz energije v EU 27 večji od primarne proizvodnje; z drugimi besedami, neto uvoz je bil vir oskrbe za več kot polovico bruto notranje porabe energije EU 27.

Danska kot edina neto izvoznica je bila leta 2009 edina država članica EU 27 z negativno stopnjo odvisnosti (glej sliko 3). Med preostalimi državami članicami so najnižjo stopnjo odvisnosti beležile Romunija, Estonija, Združeno kraljestvo in Češka republika (poleg Danske edine države, ki so poročale o stopnji odvisnosti pod 30 %); po drugi strani pa so bili Malta, Luksemburg in Ciper skoraj povsem odvisni od primarnega uvoza energije.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Energetski proizvodi, ki so pridobljeni ali zajeti neposredno iz naravnih virov, se imenujejo primarni viri energije, medtem ko se energetski proizvodi, ki so proizvedeni iz primarnih virov energije v obratih za pretvorbe, imenujejo pridobljeni proizvodi. Primarna proizvodnja energije obsega nacionalno proizvodnjo primarnih virov energije in poteka med izkoriščanjem naravnih virov, na primer v rudnikih, na naftnih poljih, v hidroelektrarnah ali pri proizvodnji biogoriv. Kadar poraba preseže primarno proizvodnjo, je treba primanjkljaj nadomestiti z uvozom primarnih ali pridobljenih proizvodov.

Toplota, proizvedena v reaktorju kot rezultat jedrske cepitve, se obravnava kot primarna proizvodnja jedrske toplote, z drugim imenom jedrske energije. Izračuna se lahko na podlagi dejansko proizvedene toplote ali na podlagi prijavljene bruto proizvodnje električne energije in toplotnega izkoristka jedrske elektrarne. Primarno proizvodnjo iz premoga in lignita sestavlja količina pridobljenega ali proizvedenega goriva, ki se izračuna po katerem koli postopku za odstranjevanje neaktivnih snovi.

Pretvorba energije iz ene oblike v drugo, kot je na primer elektrika, proizvodnja toplote v termoelektrarnah ali proizvodnja koksa v koksarnah, se ne obravnava kot primarna proizvodnja.

Neto uvoz se izračuna kot količina uvoza minus enakovredna količina izvoza. Za uvoz štejejo vsi vstopi na nacionalno ozemlje, razen tranzitne količine (zlasti preko plinovodov in naftovodov); podobno za izvoz šteje celotna količina, ki se izvozi iz nacionalnega ozemlja.

Ozadje

Več kot polovica energije v EU 27 prihaja iz držav zunaj EU, delež tako pridobljene energije pa se povišuje. Večina energije prihaja iz Rusije, vendar pa so spori, ki jih ima Rusija s tranzitnimi državami v zadnjih letih ogrozili oskrbo, v obdobju od 6. do 20. januarja 2009 je bil na primer moten pretok plina iz Rusije prek Ukrajine.

Evropska komisija je sprejela drugi strateški pregled energetske politike novembra 2008. V njem obravnava, kako bi lahko EU zmanjšala svojo odvisnost od uvožene energije, s tem pa izboljšala zanesljivost oskrbe z energijo in hkrati zmanjšala emisije toplogrednih plinov. V pregledu se poziva k energetski solidarnosti med državami članicami, predložen je akcijski načrt za zanesljivo, trajnostno oskrbo z energijo, pregled pa vsebuje tudi sveženj predlogov za energetsko učinkovitost, katerega namen je prihraniti energijo na ključnih področjih, na primer pri stavbah in proizvodih, ki rabijo energijo.

V odgovor na rusko ukrajinsko plinsko krizo januarja 2009 je bil pregledan zakonodajni okvir v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in septembra 2009 je Evropski svet sprejel Direktivo 2009/119/ES, o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov. Navedeni ukrepi na trgih nafte in plina so bili zasnovani, da zagotovijo učinkovito ukrepanje vseh strani pri preprečevanju in blaženju posledic morebitnih motenj v oskrbi, hkrati pa ustvarijo mehanizme za sodelovanje držav članic pri učinkovitem soočenju s kakršnimi koli morebitnimi večjimi motnjami v oskrbi z nafto ali plinom; vzpostavljen je bil mehanizem za usklajevanje, da bi lahko države članice v nujnih primerih ukrepale enotno in nemudoma.

Široka paleta virov energije in širok izbor dobaviteljev, transportnih poti in transportnih mehanizmov bosta morda igrala pomembno vlogo pri zagotavljanju oskrbe z energijo. Oblikovanje zanesljivih partnerstev z dobavitelji, tranzitnimi državami in državami porabnicami se obravnava kot način zmanjšanja tveganj, ki so povezana z energetsko odvisnostjo EU, zato je septembra 2011 Evropska komisija sprejela Sporočilo COM(2011) 539 final z naslovom „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“.

Novembra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom „Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo (COM(2010) 639 final)“. Ta strategija opredeljuje prednostne naloge na področju energetike za naslednjih deset let in določa ukrepe, ki jih je treba sprejeti, če se želimo spopasti z izzivi, kot sta oblikovanje trga s konkurenčnimi cenami in zanesljiva oskrba, ter hkrati krepiti vodilno vlogo na tehnološkem področju in se učinkovito pogajati z našimi mednarodnimi partnerji.

V istem mesecu je Evropska komisija sprejela pobudo z naslovom „Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje“ (lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52010DC0677:EN:NOT COM(2010) 677 final). Ta definira prednostne koridorje EU za transport električne energije, plina in nafte. Predlagan je tudi sveženj ukrepov za olajšanje pravočasne vzpostavitve navedenih prednostnih infrastruktur.

Izvajajo se tudi številne stalne pobude za razvoj plinovodov med Evropo ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Te vključujejo Severni tok (North Stream) (od Rusije do EU prek Baltskega morja), ki bi moral začeti delovati jeseni 2011, Južni tok (od Rusije do EU prek Črnega morja), ki bo predvidoma dokončan do leta 2015, ter Nabucco (povezoval bo kaspijsko regijo in Bližnji vzhod z EU), ki bi v skladu z načrti moral začeti z delovanjem do leta 2017.