Statistika kaznivih dejanj

Podatki iz januarja 2014. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2016. Angleška različica je novejša.

Slika 1: Evidentirana kazniva dejanja, EU-28, 2002–2012 (1)
(milijoni) – Vir: Eurostat (crim_gen)

Slika 2: Prekrški, ki jih je evidentirala policija, EU-28, 2007–2012 (1)
(2007 = 100) – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 1: Kazniva dejanja, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 2: Nasilna kazniva dejanja, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 3: Umori, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Slika 3: Povprečno število umorov na leto, 2007–2009 in 2010–2012
(na 100 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (crim_gen), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan)

Tabela 4: Ropi, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 5: Vlomi v stanovanjske objekte, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 6: Tatvine motornih vozil, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 7: Primeri neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, ki jih je evidentirala policija, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_gen)

Tabela 8: Policisti, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_plce)

Slika 4: Povprečno število policistov na leto, 2007–2009 in 2010–2012
(na 100 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (crim_plce), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan)

Tabela 9: Število zapornikov, 2002–2012 – Vir: Eurostat (crim_pris)

Slika 5: Povprečno število zapornikov na leto, 2007–2009 in 2010–2012
(na 100 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (crim_pris), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan)

V tem članku so predstavljeni novi statistični podatki o kaznivih dejanjih in kazenskem pravosodju v Evropski uniji (EU). V zdaj dostopnih statističnih podatkih se izraža raznovrstnost policijskih dejavnosti in pravnih sistemov znotraj EU, zato bi morala biti primerjava statističnih podatkov o kaznivih dejanjih med državami članicami osredotočena na trende v daljšem obdobju in ne na neposredno primerjavo ravni med državami za določeno leto, saj lahko na podatke vplivajo različni dejavniki, vključno z različnimi ravnmi kriminalizacije, učinkovitostjo sistemov kazenskega pravosodja in policijsko prakso evidentiranja. Poleg tega policija ne evidentira vseh kaznivih dejanj.

Glavne statistične ugotovitve

Kazniva dejanja, ki jih je evidentirala policija

Statistični podatki o kaznivih dejanjih v tem članku zajemajo prekrške, ki jih je evidentirala policija v državah članicah EU in nekaterih drugih evropskih državah. Ti podatki ne opisujejo vseh kaznivih dejanj v Evropi, saj nekatera kazniva dejanja niso prijavljena, nove policijske strategije ali spremembe metodologij pa lahko vlivajo na spremembo števila posameznih prekrškov.

Običajno ni mogoče neposredno primerjati vrst in ravni kaznivih dejanj med državami, ker se pravni sistemi in sistemi kazenskega pravosodja razlikujejo na področjih, kot so opredelitve kaznivih dejanj ^[1] metode prijavljanja, evidentiranja in štetja kaznivih dejanj ter razmerja med prijavljenimi in neprijavljenimi kaznivimi dejanji – glej razdelek Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov.

Nacionalni podatki so bili zbrani, da bi se zagotovile ocene za EU kot celoto, na podlagi katerih bi se določili skupni trendi. Vsi sklepi o EU ali državah članicah bi morali temeljiti na trendih v daljšem obdobju.

Skupno število evidentiranih kaznivih dejanj

Podatki o skupnem številu evidentiranih kaznivih dejanj prikazujejo le kršitve kazenskega zakonika, izključena pa so manj huda kazniva dejanja (prekrški). Število kaznivih dejanj, evidentiranih v EU-28, se od leta 2003 enakomerno zmanjšuje (glej Sliko 1), pri čemer je bilo leta 2012 v EU-28 evidentiranih 12 % manj kaznivih dejanj kot pred devetimi leti. Opozoriti je treba, da ti podatki o skupnem številu evidentiranih kaznivih dejanj zajemajo več vrst prekrškov kot podatki, ki so podrobno obravnavani v analizah v nadaljevanju, namreč v zvezi z izbranimi prekrški, tj. nasilnim kaznivim dejanjem, umorom, ropom, kaznivim dejanjem zoper premoženje in prekrški v zvezi s prepovedanimi drogami, vsota teh izbranih prekrškov pa je manjša od skupnega števila vseh evidentiranih kaznivih dejanj.

Na splošno so se ravni evidentiranih kaznivih dejanj v zadnjih letih zniževale, število večine vrst kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala policija v EU-28, pa se je v obdobju 2007–2012 zmanjšalo, kot je razvidno s Slike 2. Število kaznivih dejanj, povezanih z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami, ropi in nasilnimi kaznivimi dejanji, se je v obdobju 2007–2012 zmanjšalo za od 4 % do 10 %, število tatvin motornih vozil pa se je v navedenem obdobju zmanjšalo znatno hitreje (–37 %), kar potrjuje trend v daljšem obdobju. Nasprotno je vlom v stanovanjski objekt kategorija kaznivih dejanj z naraščajočim trendom v EU-28, saj je bilo leta 2012 prijavljenih 14 % več primerov vlomov v stanovanjske objekte kot leta 2007.

Iz Tabele 1 je razvidno, da se je število kaznivih dejanj v obdobju 2007–2012 povečalo v 10 državah članicah EU (časovni vrsti nista na voljo za Irsko in Francijo). Nasprotno se je skupno število evidentiranih kaznivih dejanj v preostalih 16 državah članicah EU zmanjšalo, pri čemer so bile najopaznejše spremembe evidentirane v Grčiji (–54 %), delih Združenega kraljestva (–25 % v Angliji in Walesu ter –29 % na Škotskem), Estoniji (–19 %) in na Slovaškem (–18 %); opozoriti je treba na prekinitev časovne vrste Grčije, kar lahko deloma pojasni še posebej obsežno zmanjšanje.

Anglija in Wales sta najbolj vplivala na padajoči trend v EU-28 v tem obdobju, saj se je tam število kaznivih dejanj v smislu zabeleženih primerov najbolj zmanjšalo, in sicer jih je bilo leta 2012 več kot 1,2 milijona manj kot leta 2007. Med državami nečlanicami iz Tabele 1 se je skupno število kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala policija, v Turčiji v obdobju 2007–2012 povečalo za 96 %.

Nasilna kazniva dejanja

Podatki o nasilnih kaznivih dejanjih zajemajo nasilje nad osebo (kot je fizični napad), rop (kraja ob uporabi sile ali grožnje s silo) in spolne prekrške (vključno s posilstvom in spolnim napadom). Težko je podrobno analizirati to vrsto kaznivih dejanj, ker vse države članice EU ne uporabljajo standardne opredelitve. Poleg tega podatki o nasilnih kaznivih dejanjih v Franciji iz leta 2012 ne vključujejo kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala žandarmerija (prekinitev časovne vrste), zato bi bile primerjave s skupnim številom nasilnih kaznivih dejanj, zabeleženih za referenčno leto 2011, zavajajoče.

Vendar splošni trend za EU-28 prikazuje, da se je število nasilnih kaznivih dejanj, evidentiranih v obdobju 2007–2012, zmanjšalo za približno 10 %. Na navedeno skupno zmanjšanje močno vplivajo podatki iz Anglije in Walesa, kjer se je število nasilnih kaznivih dejanj, evidentiranih v obdobju 2007–2012, zmanjšalo za 166 000 (Tabela 2). Pri drugih državah članicah EU je slika videti heterogena, saj so bila v obdobju 2007–2012 evidentirana znatna povečanja v Luksemburgu (38 %), na Madžarskem (26 %) in Danskem (23 %), obsežna zmanjšanja pa v Litvi (–42 %), na Hrvaškem (–33 %), Škotskem (–32 %), v Latviji in na Slovaškem (v obeh po –30 %) ter na Malti (–27 %).

Umori

Umor je opredeljen kot naklepna povzročitev smrti osebe, ki zajema umor, uboj, evtanazijo in detomor. Ne zajema pa povzročitve smrti zaradi nevarne vožnje, prekinitve nosečnosti in pomoči pri samomoru. Poročanje o umorih je razmeroma dosledno, opredelitve pa se med državami razlikujejo manj kot pri drugih vrstah kaznivih dejanj. Navedeni so rezultati za izvršene umore, razen za Latvijo, pri kateri podatki vključujejo poskuse umorov. V nekaterih državah policija kot umore zabeleži vse smrti, ki jih ni mogoče neposredno pripisati drugim vzrokom, zato je v tej postavki morda zajetih preveč sporočenih podatkov.

Število umorov, evidentiranih v posamezni državi, je prikazano v Tabeli 3. Iz števila umorov na 100 000 prebivalcev (glej Sliko 3) je po primerjavi povprečnih razmerij za obdobje 2007–2009 s tistimi za obdobje 2010–2012 razviden padajoč trend, pri čemer je mogoče ugotoviti zmanjšanje v vseh državah, razen Grčije, Malte in Avstrije. Kljub zmanjšanju števila umorov v treh baltskih državah članicah je število umorov na 100 000 prebivalcev v navedenih državah ostalo višje kot v vseh drugih državah članicah.

Ropi

Rop je posebna vrsta nasilnega kaznivega dejanja, opredeljena kot kraja ob uporabi sile ali grožnje s silo. Vključuje ulični rop (torbičarski rop) in roparsko tatvino. Podatki o ropih v Franciji iz leta 2012 ne vključujejo kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala žandarmerija (prekinitev časovne vrste), zato bi bile primerjave s skupnim številom ropov, zabeleženih za referenčno leto 2011, zavajajoče.

V EU-28 kot celoti je število ropov ostalo razmeroma stabilno in se je v obdobju 2007–2012 zmanjšalo za 4 %. Kljub znatnemu zmanjšanju števila ropov, prijavljenih v baltskih državah članicah (povprečno –46 % v obdobju 2007–2012) in na Škotskem (–40 %), so bila v nekaj državah zabeležena zelo velika povečanja. Od leta 2007 do leta 2012 se je število ropov povečalo za več kot dvakrat na Cipru, Danskem in v Grčiji (glej Tabelo 4).

Kazniva dejanja zoper premoženje

Kazniva dejanja zoper premoženje zajemajo krajo ali uničenje premoženja. Podatki o vlomih v stanovanjske objekte in tatvinah motornih vozil so prikazani v Tabeli 5 in Tabeli 6, ki prikazujeta različne trende. Podatki o vlomih v stanovanjske objekte in tatvinah motornih vozil v Franciji iz leta 2012 ne vključujejo kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala žandarmerija (prekinitev časovne vrste), zato bi bile primerjave s skupnim številom vlomov v stanovanjske objekte in tatvin motornih vozil, zabeleženih za referenčno leto 2011, zavajajoče.

Vlom v stanovanjski objekt je opredeljen kot vstop v stanovanjsko enoto s silo, da bi se izvedla kraja blaga. V obdobju 2007–2012 se je število navedenih vlomov v EU-28 kot celoti povečalo za 14 % (Slika 2). Med državami članicami EU z neprekinjenimi časovnimi vrstami podatkov v navedenem obdobju se je število evidentiranih primerov vlomov v stanovanjske objekte najbolj povečalo v Grčiji (76 %), Španiji (74 %), Italiji (42 %), Romuniji (41 %) in na Hrvaškem (40 %). Nasprotno sta o obsežnem zmanjšanju v petletnem obdobju, ki ga zajema kazalnik v Tabeli 5, poročali Litva (–36 %) in Slovaška (–29 %); opozoriti je treba na prekinitev časovne vrste Španije, ki lahko deloma pojasni še posebej obsežno povečanje.

Tatvina motornega vozila zajema tatvine avtomobilov, motornih koles, avtobusov in tovornjakov ter gradbenih in kmetijskih vozil. Število tatvin motornih vozil v EU se je v zadnjih letih enakomerno zmanjševalo, deloma zaradi tehničnih izboljšav naprav za odvračanje od tatvine vozila. Število prekrškov, evidentiranih v EU-28 v tej kategoriji kaznivih dejanj, se je v obdobju 2007–2012 zmanjšalo za 37 %, pri čemer se je število tatvin motornih vozil v Angliji in Walesu ter tudi na Škotskem zmanjšalo za več kot polovico (v obeh primerih –53 %). V Grčiji se je število tatvin motornih vozil v obdobju 2007–2012 povečalo za 38 % (Tabela 6).

Prekrški v zvezi s prepovedanimi drogami

Neupravičen promet s prepovedanimi drogami je podsklop širšega razreda prekrškov v zvezi s prepovedanimi drogami. Vključuje nezakonito posedovanje, pridelavo, proizvodnjo, dobavo, prevoz, uvoz, izvoz in financiranje z drogami povezanih dejavnosti. Podatki o neupravičenem prometu s prepovedanimi drogami v Franciji iz leta 2012 ne vključujejo neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, ki ga je evidentirala žandarmerija (prekinitev časovne vrste), zato bi bile primerjave s skupnim številom primerov neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zabeleženih za referenčno leto 2011, zavajajoče.

V primerjavi s trendi, zabeleženimi za več drugih vrst kaznivih dejanj, je bilo zmanjšanje števila prekrškov v zvezi z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami v EU-28 v obdobju 2007–2012 razmeroma majhno (–5 %) (glej Sliko 2). Znatno zmanjšanje števila primerov neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami je bilo evidentirano na Škotskem (–48 %) in v Estoniji (–40 %) (glej Tabelo 7), manj obsežna zmanjšanja pa so bila evidentirana v nekaterih največjih državah članicah EU, zlasti v Nemčiji (–26 %); posebno obsežno zmanjšanje je bilo evidentirano na Madžarskem, kar se pripisuje predvsem prekinitvi časovne vrste. Vendar je bilo v obdobju 2007–2012 v večini držav članic (18 držav članic ter Severna Irska, Anglija in Wales) evidentirano povečanje skupnega števila prekrškov v zvezi z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami, pri čemer je bilo povečanje najobsežnejše v Litvi in na Švedskem, kjer se je število prekrškov v zvezi z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami v obdobju 2007–2012 povečalo za več kot dvakrat. Poleg tega se je med državami nečlanicami iz Tabele 7 število kaznivih dejanj, povezanih z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami, v Turčiji v obdobju 2007–2012 povečalo za več kot trikrat.

Število policistov je ostalo nespremenjeno

Policisti zajemajo kriminalistično policijo, prometno policijo, obmejno policijo, žandarmerijo, uniformirano policijo, mestno redarstvo in občinsko policijo, ne vključujejo pa civilnega osebja, carinikov, davčne policije, vojaške policije, policije varnostno-obveščevalne službe, rezervnih pripadnikov posebnih policijskih enot, kadetov in sodne policije. Vendar je treba opozoriti, da se ta opredelitev razlikuje med različnimi sodnimi pristojnostmi.

Skupno število policistov v EU-28 je bilo v zadnjih letih stabilno. Razen na Severnem Irskem in v Bolgariji se je število policistov v EU v obdobju 2007–2012 povečalo za 2,3 % (glej Tabelo 8). Italija, Španija in Nemčija so imele leta 2012 največje število policistov med državami članicami EU; skupaj so predstavljali 45 % vseh policistov v EU.

Glede na število prebivalcev je bilo v obdobju 2010–2012 največ policistov na Cipru (631 na 100 000 prebivalcev), najmanj pa na Finskem (151 na 100 000 prebivalcev) (glej Sliko 4). V obdobjih 2007–2009 in 2010–2012 se je število policistov glede na število prebivalcev znatno povečalo na Madžarskem in v Estoniji (kljub prekinitvam časovnih vrst navedenih dveh držav članic v navedenem obdobju), pa tudi v Belgiji, Španiji in Grčiji. Nasprotno sta v istem obdobju Francija in Ciper evidentirala najobsežnejše zmanjšanje števila policistov v primerjavi s številom prebivalcev.

Enakomerno povečevanje števila zapornikov

Podatki o številu zapornikov zajemajo odrasle in mladoletne obsojene zapornike ter pripornike v predkazenskem postopku v vseh vrstah zaporov. Ne zajemajo pa zapornikov, ki niso storili kaznivega dejanja in so pridržani iz upravnih razlogov (kot je postopek ugotavljanja njihovega statusa priseljenca).

V EU-28 (razen Škotske) je bilo leta 2012 približno 643 000 zapornikov, v obdobju 2007–2012 pa se je skupno število zapornikov v EU-28 (razen Škotske) povečalo za 7 % (glej Tabelo 9). V tem obdobju se je število zapornikov na Malti povečalo za malo več kot polovico (53 %), v Italiji oziroma na Slovaškem pa za malo več kot tretjino (35 % oziroma 34 %). Med državami nečlanicami iz Tabele 9 je bilo obsežno povečanje (v relativnem smislu) evidentirano v Lihtenštajnu (97 %), Črni gori (51 %) in Turčiji (41 % v obdobju 2007–2011); opozoriti je treba na prekinitev časovne vrste, ki lahko deloma pojasni obsežno povečanje v Črni gori.

Analiza števila zapornikov glede na skupno število prebivalcev je na Sliki 5 prikazana kot povprečje za obdobji 2007–2009 in 2010–2012. Za obe navedeni obdobji so tri baltske države članice evidentirale najvišje število zapornikov na prebivalca: med obdobjema je število zapornikov v Latviji ostalo stabilno, v Litvi se je povečalo, v Estoniji pa se je zmanjšalo. Povprečje za EU-28, razen Škotske, je v obdobju 2010–2012 znašalo 128 zapornikov na 100 000 prebivalcev, medtem ko je v obdobju 2007–2009 to povprečje znašalo 125 zapornikov. V obdobju 2010–2012 je bilo najmanj zapornikov v nordijskih državah članicah in Sloveniji (med 60 in 72 zapornikov na 100 000 prebivalcev).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat od leta 1950 objavlja statistične podatke o kaznivih dejanjih in sistemih kazenskega pravosodja za celotno število evidentiranih kaznivih dejanj ter od leta 1993 za sklope posebnih prekrškov; podatkovna zbirka od leta 1987 vključuje tudi statistične podatke o številu zapornikov, od leta 1993 pa še o številu policistov.

Podatki za Združeno kraljestvo se sporočajo za ločene sodne pristojnosti Anglije in Walesa, Škotske in Severne Irske.

Praviloma morajo primerjave statističnih podatkov o kaznivih dejanjih in sistemih kazenskega pravosodja temeljiti na trendih in ne na ravneh, ob predpostavki, da so lastnosti sistema evidentiranja znotraj države v daljšem obdobju razmeroma stalne. Vendar obstajajo številne prekinitve časovnih vrst in druge spremembe metodologij/opredelitev.

Na primerjavo statističnih podatkov o kaznivih dejanjih med državami lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

različni pravni sistemi in sistemi kazenskega pravosodja;
delež kaznivih dejanj, ki se prijavijo policiji in jih slednja evidentira;
časovne razlike pri evidentiranju kaznivih dejanj (na primer, kdaj se prijavijo policiji, kdaj je identificiran osumljenec itd.);
razlike med pravili, po katerih se štejejo večkratni prekrški;
razlike med seznami prekrškov, ki so vključeni v skupne podatke o kaznivih dejanjih.

Zato je treba predložene informacije previdno analizirati.

Tudi na podatke o številu zapornikov lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

število zadev, ki se obravnavajo na sodiščih;
odstotek obsojenih storilcev kaznivih dejanj, ki jim je izrečena zaporna kazen;
dolžina izrečenih kazni;
število oseb v priporu;
datum izvedbe raziskave (zlasti v primeru pomilostitev ali drugih ukrepov za zgodnji odpust).

Število zapornikov je treba izračunati kot skupno število odraslih in mladoletnih zapornikov (vključno z osebami v preiskovalnem priporu) od 1. septembra vsako leto. Podatki vključujejo storilce kaznivih dejanj v prostorih uprave zapora, zavodih za mladoletne storilce kaznivih dejanj, zavodih za odvisnike od drog ter psihiatričnih ali drugih bolnišnicah.

Prizadeva se za izboljšanje primerljivosti statističnih podatkov o kaznivih dejanjih med državami članicami EU. Razvoj bolj primerljivega sistema za statistične podatke o kaznivih dejanjih in kazenskem pravosodju je opredeljen v sporočilu Evropske komisije z naslovom „Ocenjevanje kriminalitete v EU: akcijski načrt za statistične podatke v obdobju 2011–2015“ (COM(2011) 713 final).

Ozadje

Postopna odprava nadzora meja znotraj EU je bistveno olajšala prosto gibanje evropskih državljanov, hkrati pa je tudi storilcem kaznivih dejanj morda omogočila lažje delovanje, zlasti ker so pristojnosti organov kazenskega pregona in sistemov kazenskega pravosodja na splošno omejene na nacionalne meje.

Ob sprejetju Amsterdamske pogodbe si je EU zastavila cilj zagotoviti skupno območje svobode, varnosti in pravice. Ta cilj je bil leta 2004 nadalje obravnavan v Haaškem programu, ki je opredelil deset prednostnih področij, in sicer krepitev temeljnih pravic in državljanstva, protiteroristični ukrepi, opredelitev uravnoteženega pristopa k migracijskim tokovom, razvijanje celostnega upravljanja zunanjih meja EU, vzpostavitev skupnega azilnega postopka, povečevanje pozitivnega učinka priseljevanja v največji možni meri, iskanje pravega ravnotežja med zasebnostjo in varnostjo pri izmenjavi informacij, oblikovanje strateškega koncepta za boj proti organiziranemu kriminalu, zagotovitev dejanskega evropskega prostora pravice ter vzajemna odgovornost in solidarnost.

Vzajemno priznavanje odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni sodniki, bo postalo temelj za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, pri čemer bo praktično čezmejno sodelovanje olajšala vrsta pripravljenih orodij.

Kot del usklajevanja in oblikovanja statističnih podatkov o kaznivih dejanjih in sistemih kazenskega pravosodja so se države članice EU dogovorile o približanju opredelitev prekrškov in ravni sankcij za nekatere vrste prekrškov.

Glej tudi

Crime trends in detail (v angleščini)
Government expenditure on public order and safety (v angleščini)
Social protection statistics (v angleščini)

Druge informacije Eurostata

Objave

Trends in crime and criminal justice, 2010 — Statistics in focus 18/2013 (v angleščini)
Trafficking in human beings – 2013 edition — Working Paper (v angleščini)
Money Laundering in Europe – 2013 edition — Working Paper (v angleščini)

Podatkovna zbirka

Crime and criminal justice (crim), glej (v angleščini):

Crimes recorded by the police (crim_gen)

Crimes recorded by the police - NUTS 3 regions (crim_gen_reg)

Crimes recorded by the police: homicide in cities (crim_hom_city)

Crimes recorded by the police: historical data (total crime) 1950-2000 (crim_hist)

Police officers (crim_plce)

Prison population (crim_pris)

Prison population: historical data 1987-2000 (crim_pris_hist)

Posebni razdelek

Crime and criminal justice (v angleščini)

Metodologija / Metapodatki

Crime and criminal justice (datoteka z metapodatki ESMS — crim_esms) (v angleščini)

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Statistika kaznivih dejanj: tabele in slike (v angleščini)

Druge informacije

Haški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji (UL C 53, 3.3.2005, str. 11)
Sporočilo Komisije COM/2006/437 final: Razvoj celostne in skladne strategije EU za oceno kriminala in kazenskega pravosodja: Akcijski načrt EU 2006–2010
Stockholmski program — odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (UL C 115, 4.5.2010, str. 1)

Zunanje povezave

Council of Europe (v angleščini)
European Institute for Gender Equality (v angleščini)
European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction (v angleščini)
European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics — 4th edition (v angleščini)
European Union Agency for Fundamental Rights (v angleščini)
United Nations Office on Drugs and Crime — Data and analysis (v angleščini)

Opombe

↑ Na primer Grčija, Ciper, Luksemburg, Islandija in Lihtenštajn nimajo ločeno opredeljenih „vlomov v stanovanjske objekte“ in pri štetju upoštevajo vse vlome (v trgovine, garaže itd.). Zato njihovih podatkov ni mogoče neposredno primerjati s podatki drugih držav, ki vključujejo le vlom v stanovanjsko enoto.

[1] Na primer Grčija, Ciper, Luksemburg, Islandija in Lihtenštajn nimajo ločeno opredeljenih „vlomov v stanovanjske objekte“ in pri štetju upoštevajo vse vlome (v trgovine, garaže itd.). Zato njihovih podatkov ni mogoče neposredno primerjati s podatki drugih držav, ki vključujejo le vlom v stanovanjsko enoto.

[1]