Archive:Plače in stroški dela

Podatki iz marca 2014. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: aprila 2015.

Sestavni deli stroškov dela

Slika 1: Stroški dela na uro, 2013 (1)
(EUR) – Vir: Eurostat (lc_lci_lev)

Slika 2: Povprečna bruto plača na uro – vsi zaposleni
(razen vajencev), 2010 (1) – Vir: Eurostat (earn_ses_pub2s)

Slika 3: Zaposleni z nizkimi plačami – zaposleni
(razen vajencev), ki zaslužijo manj kot dve tretjini povprečne bruto plače na uro, 2006 in 2010 (1)
(% zaposlenih) – Vir: Eurostat (earn_ses_pub1s)

Slika 4: Razlike v plačah med spoloma, 2012 (1)
(razlika v % med povprečno bruto plačo na uro zaposlenih moških in zaposlenih žensk, izražena kot % bruto plače moških, v neprilagojeni obliki) – Vir: Eurostat (tsdsc340)

Tabela 1: Letna neto plača, 2012
(EUR) – Vir: Eurostat (earn_nt_net)

Slika 5: Davčna stopnja zaposlenih z nizkimi plačami – davčna obremenitev stroškov dela, 2012 (1)
(%) – Vir: Eurostat (earn_nt_taxwedge)

Tabela 2: Kazalniki davčne stopnje zaposlenih z nizkimi plačami, 2005 in 2012
(%) – Vir: Eurostat (earn_nt_taxwedge), (earn_nt_unemtrp) in (earn_nt_lowwtrp)

V tem članku je predstavljena primerjava plač in stroškov dela (izdatkov delodajalcev za osebje) v državah članicah Evropske unije (EU), državah kandidatkah za vstop v EU in državah Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA).

Delo ima pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva. Z vidika podjetij predstavlja stroške (stroški dela), ki poleg plač zaposlenih vključujejo tudi neplačne stroške, in sicer predvsem socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. Zaradi tega je ključnega pomena za poslovno konkurenčnost, čeprav je slednja odvisna tudi od stroškov kapitala (na primer obresti za posojila in dividende iz lastniškega kapitala) in necenovnih elementov, kot so inovacije in položaj blagovne znamke/proizvodov na trgu.

Kar zadeva zaposlene, nadomestilo, ki ga prejmejo za svoje delo, ki mu običajno pravimo plača, na splošno predstavlja njihov glavni vir dohodka in zato pomembno vpliva na njihovo zmožnost, da ta dohodek porabijo ali prihranijo. Bruto plače vključujejo socialne prispevke, ki jih plača zaposleni, medtem ko se neto plače izračunajo po odbitku teh prispevkov in vseh zneskov, dolgovanih vladi, kot je dohodnina. Ker je znesek davkov na splošno odvisen od razmer v gospodinjstvu v smislu dohodka in sestave, se neto plače izračunajo za več običajnih razmer v gospodinjstvu.

Na zgornjem grafu je povzeto razmerje med neto plačami, bruto plačami in stroški dela.

Glavne statistične ugotovitve

Stroški dela

Povprečni stroški dela na uro so bili leta 2013 v EU-28 ocenjeni na 23,7 EUR, v euroobmočju (18) pa na 28,2 EUR. Vendar to povprečje zakriva znatne razlike med državami članicami EU, saj stroški dela na uro znašajo od 3,7 EUR do 40,1 EUR (Slika 1).

Stroške sestavljajo stroški plač in neplačni stroški, kot so socialni prispevki delodajalcev. Delež neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo je v EU-28 znašal 23,7 %, v euroobmočju pa 25,9 %. Poleg tega se delež neplačnih stroškov zelo razlikuje med državami članicami EU. Najvišje deleže neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo so zajele Švedska (33,3 %), Francija (32,4 %), Litva (28,5 %), Italija (28,1 %) ter Belgija in Slovaška (obe 27,4 %). Najnižje deleže neplačnih stroškov za celotno gospodarstvo so zajeli Malta (8 %), Danska (12,4 %), Luksemburg (13,4 %), Irska (13,8 %), Slovenija (14,7 %), Združeno kraljestvo (15,3 %), Hrvaška (15,4 %) in Bolgarija (15,8 %).

Povprečne plače

Bruto plače predstavljajo največji delež stroškov dela. Med državami članicami EU so najvišje povprečne plače na uro v oktobru 2010 zajeli Danska (25 EUR), Irska (18,3 EUR) in Luksemburg (17,8 EUR – glej Sliko 2. Najnižje povprečne plače na uro so zajele Bolgarija (1,5 EUR), Romunija (2 EUR), Litva (2,7 EUR) in Latvija (2,9 EUR). Izraženo v eurih so bile povprečne bruto plače na uro v državi članici EU z najvišjo vrednostjo 16-krat višje od plač na uro v državi članici z najnižjo vrednostjo, v smislu standardov kupne moči, ki vplivajo na razlike v ravneh cen med državami, pa je to razmerje znašalo 5 : 1.

Zaposleni z nizkimi plačami

Zaposleni z nizkimi plačami so opredeljeni kot zaposleni, ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne plače na uro v posamezni državi.

Leta 2010 je bilo v EU-27 17 % zaposlenih z nizkimi plačami, v euroobmočju (17) pa 14,8 %. Največje deleže zaposlenih z nizkimi plačami sta zajeli Latvija (27,8 %) in Litva (27,2 %), najnižje pa Švedska (2,5 %), Finska (5,9 %), Francija (6,1 %), Belgija (6,4 %) in Danska (7,7 %). V primerjavi z letom 2006, tj. zadnjim referenčnim letom, ki je na voljo za zbiranje enakih podatkov, je delež zaposlenih z nizkimi plačami ostal razmeroma nespremenjen, pri čemer se je v EU-27 povečal za 0,2 odstotne točke, v euroobmočju pa za 0,4 odstotne točke (Slika 3).

V obdobju 2006–2010 se je delež zaposlenih z nizkimi plačami najbolj povečal na Malti (+3,9 odstotne točke) in v Bolgariji (+3,1 odstotne točke), najbolj pa se je zmanjšal na Portugalskem (–4,6 odstotne točke), v Latviji (–3,1 odstotne točke), Grčiji (–2,9 odstotne točke) ter na Madžarskem in v Sloveniji (obe –2,1 odstotne točke).

Razlike v plačah med spoloma

Razlike v povprečni plači moških in žensk v EU so kljub določenemu zmanjšanju še vedno zelo velike, pri čemer temu konceptu na splošno pravimo razlike v plačah med spoloma. Leta 2012 je bila povprečna plača žensk v celotni EU-28 za 16,4 % nižja od plače moških. Najmanjše razlike v povprečni plači med spoloma so bile ugotovljene v Sloveniji, na Malti, Poljskem, v Italiji, Luksemburgu in Romuniji (manj kot 10 %). Največje razlike v plačah med spoloma so bile ugotovljene v Estoniji (30 %), Avstriji (23,4 %), Nemčiji (22,4 %) in na Češkem (22 %) – glej Sliko 4.

K tem razlikam v plačah med spoloma lahko prispevajo različni dejavniki, kot so razlike v stopnjah delovne aktivnosti, razlike v poklicih in dejavnostih, pri katerih običajno prevladujejo moški ali ženske, razlike v stopnji zaposlenosti za krajši delovni čas med moškimi in ženskami ter odnos kadrovskih oddelkov v zasebnih in javnih organih do poklicnega razvoja in neplačanega/porodniškega dopusta. Nekateri dejavniki, ki lahko vsaj delno pojasnijo razlike v plačah med spoloma, vključujejo področno in poklicno razlikovanje, izobraževanje in usposabljanje, zavedanje in preglednost ter neposredno diskriminacijo. Razlike v plačah med spoloma odražajo tudi druge neenakosti, predvsem pogosto nesorazmeren delež družinskih obveznosti žensk ter s tem povezane težave pri usklajevanju delovnih obveznosti in zasebnega življenja. Številne ženske delajo s krajšim delovnim časom in imajo nestandardne pogodbe; čeprav jim to omogoča, da ostanejo na trgu dela, medtem ko skrbijo za družino, pa lahko negativno vpliva na njihovo plačo, poklicni razvoj, možnosti napredovanja in pokojnino.

Neto plače in davčna obremenitev

Neto plače

Informacije o neto plačah dopolnjujejo podatke o bruto plačah, kar zadeva razpoložljivi dohodek, tj. dohodek po odbitku dohodnin in prispevkov zaposlenega za socialno varnost od bruto zneskov ter po prištetju družinskih dodatkov v primeru gospodinjstev z otroki. Družinski dodatki so denarni transferji, ki se plačajo za vzdrževane otroke.

Leta 2012 je neto plača samske osebe brez otrok, ki zasluži 100 % povprečne plače delavca v gospodarstvu, znašala od 3 598 EUR v Bolgariji do 37 020 EUR v Luksemburgu. Navedeni državi sta zajeli tudi najnižjo (4 028 EUR) oziroma najvišjo (49 955 955) povprečno plačo za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma (Tabela 1).

V primeru, da sta oba zakonca zaposlena (oba zaslužita 100 % povprečne plače delavca), je Luksemburg zajel najvišjo neto plačo v višini 83 368 EUR, če je imel par dva otroka, in 75 846 EUR, če par ni imel otrok, medtem ko je Bolgarija zajela najnižjo neto plačo v višini 7 197 EUR ne glede na to, ali je imel par dva otroka ali pa je bil brez otrok.

Davčna obremenitev

Informacije o davčni obremenitvi se uporabljajo za merjenje obremenitve, ki jo davki in prispevki za socialno varnost pomenijo za stroške dela. Te informacije se zagotavljajo glede na zaposlene z nizkimi plačami. Leta 2012 je davčna obremenitev za EU-27 znašala 39,9 %. V istem letu so najvišje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami zajele Belgija, Madžarska, Francija, Nemčija, Italija, Avstrija, Latvija, Romunija in Švedska (vse nad 40 %). Po drugi strani so najnižje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami zajeli Malta, Irska, Združeno kraljestvo in Luksemburg (pod 30 %) ter Ciper (najnovejši podatki iz leta 2007).

Med državami članicami EU v obdobju 2005–2012 ni bilo jasnega vzorca razvoja davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami (glej Tabelo 2), pri čemer se je davčna obremenitev v 14 državah članicah povečala, v 11 zmanjšala, v dveh pa ostala nespremenjena (podatki za Hrvaško niso bili na voljo). Davčna obremenitev se je najbolj zmanjšala na Nizozemskem (–8 odstotnih točk) in Švedskem (–6 odstotnih točk).

Ostali trije kazalniki, predstavljeni v Tabeli 2, zagotavljajo informacije o tem, kolikšen delež bruto plač se zmanjša zaradi davkov (višje davčne stopnje in prispevki za socialno varnost in/ali zmanjšanje ali izguba ugodnosti), ko se ljudje ponovno zaposlijo ali napredujejo od nižjih k višjim dohodkom. V obdobju 2005–2012 se je v EU-27 skupni delež dohodka, ki se zmanjša zaradi davkov, pri brezposelni osebi, ki se zaposli, nekoliko zmanjšal (–0,5 odstotne točke). Ta delež se je najbolj zmanjšal na Švedskem (–15 odstotnih točk) in v Litvi (–14 odstotnih točk), medtem ko se je na Madžarskem oziroma Češkem povečal za 17 oziroma 14 odstotnih točk.

Skupni podatki za EU-27 kažejo, da so bili zaposleni z nizkimi plačami, ki so samski in brez otrok, v obdobju 2005–2012 nekoliko bolj (1 odstotna točka) odvrnjeni od iskanja bolje plačane zaposlitve, saj bi se večji delež njihove plače zmanjšal zaradi davkov. Kar zadeva povprečje EU-27 za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma, ni bilo nobenih sprememb, vendar je bil razvoj med državami članicami zelo drugačen. Delež plače, ki bi se zmanjšal zaradi davkov, za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma se je najbolj povečal na Češkem (45 odstotnih točk), medtem ko je Poljska zajela zmanjšanje za 48 odstotnih točk.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Stroški dela

Stroški dela obsegajo nadomestila zaposlenim (vključno s plačami v denarju in naravi ter prispevki delodajalcev za socialno varnost), stroške poklicnega usposabljanja in druge izdatke (kot so stroški zaposlovanja, izdatki za delovna oblačila in davki na zaposlovanje, ki veljajo za stroške dela, zmanjšani za prejete subvencije). Ti sestavni deli stroškov dela in njihovi elementi so opredeljeni v Uredbi (ES) št. 1737/2005 z dne 21. oktobra 2005.

Statistika stroškov dela je hierarhični sistem večletnih, letnih in četrtletnih statističnih podatkov, ki je zasnovan tako, da zagotavlja celovito in podrobno sliko ravni, strukture in kratkoročnega razvoja stroškov dela v različnih sektorjih gospodarske dejavnosti v EU in nekaterih drugih državah. Vsi statistični podatki temeljijo na usklajeni opredelitvi stroškov dela. Ravni stroškov dela temeljijo na najnovejši anketi o stroških dela (trenutno iz leta 2008) in ekstrapolaciji na podlagi četrtletnega indeksa stroškov dela. Anketa o stroških dela je anketa, ki se izvede vsaka štiri leta in v okviru katere se zbirajo zelo podrobne informacije o ravneh stroškov dela. Zaradi ekstrapolacije z indeksom stroškov dela se podatki uporabljajo le na agregatni ravni. Četrtletni indeks stroškov dela (Euroindicator) (v angleščini) meri stroškovni pritisk, ki je posledica proizvodnega dejavnika dela. Podatki, ki se zbirajo za indeks stroškov dela, se nanašajo na skupne povprečne stroške dela na uro in na dve kategoriji stroškov dela, in sicer na plače ter na prispevke delodajalcev za socialno varnost in plačane davke, zmanjšane za subvencije, ki jih prejme delodajalec. Podatki, ki so razčlenjeni glede na gospodarsko dejavnost, so na voljo za agregate EU in države članice EU (področja od B do S klasifikacije NACE Rev. 2), in sicer v obliki delovnih dni in sezonsko prilagojeni obliki. Podatki v okviru indeksa stroškov dela so navedeni v obliki indeksnih številk (trenutno referenčno leto je 2008) ter letnih in četrtletnih stopenj rasti (primerjave s prejšnjim četrtletjem ali enakim četrtletjem prejšnjega leta).

Bruto plače

Glavne opredelitve plač so določene v Uredbi (ES) št. 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005. Podatki izhajajo iz ankete o strukturi plač, ki se izvede vsaka štiri leta in katere najnovejša različica je iz oktobra 2010. Bruto plače zajemajo plačilo v denarju, ki ga neposredno izplača delodajalec, pred odbitkom davkov in prispevkov za socialno varnost, ki jih plačajo prejemniki plače in jih zadrži delodajalec. Vključene so vse bonitete ne glede na to, ali so redno izplačane (na primer 13. ali 14. plača, regres za dopust, delitev dobička, nadomestilo za neizkoriščeni dopust, občasne provizije itd.).

Podatki o povprečni plači temeljijo na bruto plači na uro vseh zaposlenih (s polnim in krajšim delovnim časom, razen vajencev) v podjetjih z najmanj desetimi zaposlenimi in v vseh gospodarskih sektorjih, razen kmetijstva, ribištva, javne uprave, zasebnih gospodinjstev in ekstrateritorialnih organizacij. Povprečna plača je vrednost, pri kateri polovica prebivalstva zasluži manj od te vrednosti, druga polovica pa več.

Razlike v plačah med spoloma

Razlika v plačah med spoloma v neprilagojeni obliki je opredeljena kot razlika med povprečno bruto plačo na uro plačanih zaposlenih moških in plačanih zaposlenih žensk, izražena kot odstotek povprečne bruto plače na uro plačanih zaposlenih moških. Metodologija za pripravo tega kazalnika temelji na podatkih, zbranih iz ankete o strukturi plač, ki se revidira vsaka štiri leta, ko so na voljo podatki o strukturi plač. Anketa o strukturi plač temelji na Uredbi (ES) št. 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005.

Po metodologiji neprilagojeni kazalnik razlik v plačah med spoloma zajema vse zaposlene (brez omejitev starosti in števila opravljenih ur) v podjetjih (z najmanj desetimi zaposlenimi) na področju industrije, gradbeništva in storitev (kot je zajeto v področja od B do S klasifikacije NACE Rev. 2, razen področja O). Nekatere države zagotavljajo informacije tudi za področje O klasifikacije NACE Rev. 2 (javna uprava in obramba; obvezno socialno zavarovanje), vendar to ni obvezno. Informacije so na voljo tudi z analizo med javnim in zasebnim sektorjem (javni ali zasebni), glede na delovni čas (poln ali krajši) in starost zaposlenih.

Neto plače in davčna obremenitev

Neto plače izhajajo iz bruto plač in predstavljajo del plačila, ki ga zaposleni lahko dejansko obdržijo in porabijo ali prihranijo. Neto plača v primerjavi z bruto plačo ne vsebuje prispevkov za socialno varnost in davkov, vsebuje pa družinske dodatke.

Kazalniki davčnih stopenj (davčna obremenitev stroškov dela, past brezposelnosti in past nizkih plač) spremljajo privlačnost dela. Davčna obremenitev stroškov dela je opredeljena kot dohodnina na bruto plačo plus prispevki za socialno varnost, ki jih plačata zaposleni in delodajalec, izražena v odstotku skupnih stroškov dela. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Past brezposelnosti meri, kolikšen je delež bruto plače, ki se zmanjša zaradi višjega davka in prispevkov za socialno varnost ter ukinitve nadomestila za brezposelnost in drugih ugodnosti, ko se brezposelna oseba zaposli; opredeljena je kot razlika med bruto plačo in povečanjem neto dohodka ob prehodu iz brezposelnosti v zaposlitev, izražena v odstotku bruto plače. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Past nizkih plač meri, kolikšen je delež (odstotek) bruto plače, ki se zmanjša zaradi davka od dohodka, prispevkov za socialno varnost in ukinitve ugodnosti, ko se bruto plača poveča s 33 % na 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja od B do N klasifikacije NACE Rev. 2). Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok ter tudi za pare z enim dohodkom in dvema otrokoma, starima med 6 in 11 let.

Ozadje

Struktura in razvoj stroškov dela in plač sta pomembna elementa vsakega trga dela, ki odražata ponudbo dela posameznikov in povpraševanje podjetij po delovni sili.

Oblikovalci politik so se na boj proti revščini in socialni izključenosti osredotočili tako, da spodbujajo ljudi k (ponovni) zaposlitvi. Vendar se je v razpravah o politiki pojavila skupina „zaposlenih z nizkimi plačami“ oziroma „revnih zaposlenih“. Zaradi velikih razlik v plačah v EU namreč približno 12,1 % zaposlenih ogroža revščina ali socialna izključenost, zato imajo znatne težave pri ohranjanju minimalnih življenjskih standardov.

EU želi spodbujati enake možnosti, kar vključuje postopno odpravo razlik v plačah med spoloma. Člen 157(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske, člen 157(3) pa je pravna podlaga za zakonodajo o enakem obravnavanju moških in žensk glede zaposlovanja. Evropska komisija je septembra 2010 sprejela Strategijo za enakost žensk in moških (2010–2015). Slednja temelji na izkušnjah, pridobljenih v okviru načrta (COM(2006) 92 final), ki je bil pripravljen za obdobje 2006–2010, njen cilj pa je zagotoviti celovit okvir, ki bo Evropsko komisijo zavezoval k spodbujanju enakosti spolov pri vseh politikah. Strategija poudarja prispevek enakosti spolov h gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju ter podpira izvajanje vidika enakosti spolov iz strategije Evropa 2020. Zato je EU leta 2011 razglasila 5. marec za evropski dan enakega plačila. Ta datum ni bil izbran naključno, saj bi ženske, da bi dosegle povprečno letno plačo moškega, morale delati dobra dva meseca dlje (do 5. marca prihodnjega leta).

Glej tudi

• Earnings statistics (v angleščini)
• Gender pay gap statistics (v angleščini)
• Hourly labour costs (v angleščini)
• Labour cost structural statistics (v angleščini)
• Labour cost at regional level (v angleščini)
• Labour cost index - recent trends (v angleščini)
• Labour market policy interventions (v angleščini)
• Trgi dela na regionalni ravni – Plače na regionalni ravni
• Minimum wage statistics
• Regional labour market disparities (v angleščini)

Druge informacije Eurostata

Publikacije

• Labour market statistics – Pocketbook 2011 edition (v angleščini)
• Labour market statistics – Pocketbook 2010 edition (v angleščini)
• In 2010, 17% of employees in the EU were low-wage earners – Statistics in Focus, issue number 48/2012 (v angleščini)

Glavne tabele

• Earnings (t_earn), glej (v angleščini):

Gender pay gap in unadjusted form (tsdsc340)

• Labour costs (t_lc), glej (v angleščini):

Labour cost index (teilm100)

Labor cost index in NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-1 (teilm120)

Labour cost index in NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-4 (teilm130)

Labour cost index in NACE Rev. 2 - Index (2008=100) (teilm140)

Labour cost levels (lc_lci_lev)

Podatkovna zbirka

• Earnings (earn) (v angleščini)
• Labour costs (lc) (v angleščini)

Posebni razdelek

• market (including the Labour Force Survey), glej (v angleščini):

• earnings
• labour costs

Metodologija / Metapodatki

• Labour cost index (datoteka z metapodatki ESMS – lci_esms) (v angleščini)
• Labour cost survey (datoteka z metapodatki ESMS – lcs_esms) (v angleščini)
• Structure of earnings survey (datoteka z metapodatki ESMS – earn_ses2010_esms) (v angleščini)
• Gender pay gap (datoteka z metapodatki ESMS – earn_grgpg2_esms) (v angleščini)
• Net earnings and tax rates (datoteka z metapodatki ESMS – earn_net_esms) (v angleščini)

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

• Wages and labour costs: tables and figures (v angleščini)

Zunanje povezave

• International Labour Organisation - Global Wage Report 2012-13 (v angleščini)
• International Labour Organisation - Wages and income (v angleščini)
• OECD - Employment - Labour Statistics (v angleščini)

.