Statistika kriminalitete

Podatki iz avgusta 2012. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka.

Tabela 1: Policisti, 1999–2009 – Vir: Eurostat (crim_plce), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan) in Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve (World Population Prospects: the 2010 Revision)

Tabela 2: Kazniva dejanja, ki jih je evidentirala policija, 1999–2009
(1 000) – Vir: Eurostat (crim_gen)

Slika 1: Prekrški, ki jih je evidentirala policija, EU-27, 2005–2009 (1)
(2005=100) – Vir: Eurostat (crim_gen)

Slika 2: Umori, povprečno na leto, 2007–2009
(na 100 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (crim_gen), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan)ter Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve (World Population Prospects: the 2010 Revision)

Table 3: Število zapornikov, 1999–2009 – Vir: Eurostat (crim_pris), (demo_pjan) in (demo_r_d2jan) ter Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve (World Population Prospects: the 2010 Revision)

Statistika Evropske unije (EU), ki je trenutno na voljo o kriminaliteti in kazenskem pravosodju, odraža raznovrstnost policijskih dejavnosti in pravnih sistemov znotraj EU. Primerjava statistike kriminalitete med državami članicami bi se morala osredotočiti na trende v daljšem časovnem obdobju in ne neposredno na primerjavo ravni med državami za določeno leto, glede na to, da lahko na podatke vpliva vrsta dejavnikov, vključno z različnimi ravnmi kaznivosti, učinkovitostjo sistemov kazenskega pravosodja in policijsko prakso evidentiranja; poleg tega je verjetno, da razmeroma veliko število kaznivih dejanj ni evidentiranih. Primerljivost statistike kriminalitete med vsem državami članicami EU se še izboljšuje.

Glavne statistične ugotovitve

Leta 2009 je bilo v EU-27 1,7 milijona policistov, kar je pomenilo skupno povečanje za 2,7 % v primerjavi s številom policistov pred štirimi leti (primerjava ne zajema Belgije in Bolgarije) – glej Tabelo 1. V obdobju od 1999 do 2009 je prišlo do nekaterih zelo hitrih sprememb v obsegu nacionalnih policijskih organov, saj so se v vseh baltskih državah članicah in na Severnem Irskem zmanjšali za več kot 10 %; v Romuniji, Nemčiji, na Češkem in v Avstriji zmanjšanje ni bilo tako znatno. Za razliko od navedenih držav se je število policistov v vseh ostalih državah članicah povečalo.

Relativno merilo velikosti posameznih policijskih organov je razvidno iz analize števila policistov na 100 000 prebivalcev. V letu 2009 je bilo v EU-27 povprečno 338 policistov na 100 000 prebivalcev. Med državami članicami je bilo na Cipru to razmerje skoraj dvakratnik navedenega števila, saj je bilo tam povprečno 672 policistov na 100 000 prebivalcev; naslednje najvišje razmerje je bilo evidentirano v Španiji (506). Najnižje število policistov na 100 000 prebivalcev pa je bilo evidentirano na Finskem (156), Danskem (197) in Švedskem (207).

Policija je leta 2009 v EU-27 evidentirala okrog 28 milijonov kaznivih dejanj (glej Tabelo 2). Od leta 2000 je število evidentiranih kaznivih dejanj v EU-27 naraščalo in doseglo vrhunec v letih 2002 in 2003, nato pa se je vsako leto do leta 2009 postopoma zmanjševalo. Med letoma 2003 in 2009 je bilo na Malti, v Združenem kraljestvu, na Poljskem in v Franciji opaženo zmanjšanje za več kot 10 %.

Slika 1 prikazuje spremembe števila evidentiranih kaznivih dejanj v EU-27 med letoma 2005 in 2009 za vrsto prekrškov: med prijavljenimi kaznivimi dejanji se je v tem obdobju najbolj znatno zmanjšalo število kraj motornih vozil (–26 %), znatno pa je upadlo tudi število umorov in ropov, ki jih je registrirala policija. Po drugi strani pa se je rahlo povečalo število vlomov (3 %) in število prekrškov na področju prometa s prepovedanimi drogami (1 %).

Slika 2 podrobneje prikazuje število umorov, ki jih je evidentirala policija v državah članicah; podatki se nanašajo na povprečje v obdobju 2007–2009. V vsej EU-27 je bilo 1,3 umora na 100 000, pri čemer jih je bilo v Litvi 8,3, v sosednji Estoniji 6,1, v Španiji, Nemčiji, Sloveniji in Avstriji pa manj kot 1.

Število zapornikov zajema vse vrste zaporov, tudi zapore za odrasle in mladostnike ter osebe v preiskovalnem priporu, ne zajema pa zapornikov, ki niso storili kaznivega dejanja in so pridržani iz upravnih razlogov, kot je postopek ugotavljanja njihovega statusa priseljenca. V letu 2009 je bilo v EU-27 več kot 630 000 zapornikov, kar pomeni približno 127 zapornikov na 100 000 prebivalcev. Najvišje stopnje (več kot 200 zapornikov na 100 000 prebivalcev) so bile ugotovljene v baltskih državah članicah in na Poljskem. Na drugi strani lestvice pa so nordijske države, Danska, Finska in Švedska (ter Islandija in Norveška med državami, ki niso članice EU) sporočile, da je bilo v letu 2009 manj kot 80 zapornikov na 100 000 prebivalcev, enak podatek pa velja tudi za Slovenijo, Irsko in Švico (glej Tabelo 3).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat od leta 1950 objavlja statistiko kaznivih dejanj in sistemov kazenskega pravosodja za celotno število evidentiranih kaznivih dejanj in od leta 1993 za sklope posebnih prekrškov; podatkovna zbirka od leta 1987 vključuje tudi statistiko števila zapornikov, od leta 1993 pa še število policistov.

Podatki za Združeno kraljestvo se sporočajo za ločene sodne pristojnosti Anglije in Walesa, Škotske in Severne Irske.

Praviloma morajo primerjave temeljiti na trendih in ne na ravneh, ob predpostavki, da so lastnosti sistema evidentiranja znotraj države v daljšem časovnem obdobju razmeroma stalne. Vendar obstajajo številne prekinitve časovnih vrst in druge spremembe metodologij/opredelitev.

Na primerjavo statistike kaznivih dejanj med državami lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

različni pravni sistemi in sistemi kazenskega pravosodja;
delež kaznivih dejanj, prijavljenih policiji, in policijska evidenca teh kaznivih dejanj;
časovne razlike pri evidentiranju kaznivih dejanj (na primer, kdaj se prijavijo policiji, kdaj je identificiran osumljenec itd.);
razlike med pravili, po katerih se štejejo večkratni prekrški;
razlike med seznami prekrškov, ki so vključeni v skupne podatke o kaznivih dejanjih.

Zato je treba predložene informacije previdno analizirati.

Tudi na podatke o številu zapornikov lahko vpliva vrsta dejavnikov, na primer:

število zadev, ki se obravnavajo na sodiščih;
odstotek obsojenih storilcev kaznivih dejanj, ki jim je izrečena zaporna kazen;
dolžina izrečenih kazni;
število oseb v priporu;
datum izvedbe raziskave (zlasti v primeru pomilostitev ali drugih ukrepov za zgodnji odpust).

Število zapornikov je treba izračunati kot skupno število odraslih in mladoletnih zapornikov (vključno z osebami v preiskovalnem priporu) od 1. septembra vsako leto. Podatki vključujejo storilce kaznivih dejanj v prostorih uprave zapora, zavodih za mladoletne storilce kaznivih dejanj, zavodih za odvisnike od drog ter psihiatričnih ali drugih bolnišnicah.

Prvi ukrepi za dosego primerljivejšega sistema za statistiko kaznivih dejanj in kazenskega pravosodja so bili opredeljeni v Sporočilu Evropske komisije „Razvoj celostne in skladne strategije EU za oceno kriminala in kazenskega pravosodja: Akcijski načrt EU 2006–2010“ (COM(2006) 437 final). Kratkoročni cilj je bil zbrati nacionalne podatke in oceniti njihovo kakovost. Dolgoročni cilj Generalnega direktorata za notranje zadeve pri Evropski komisiji pa je v tesnem sodelovanju z Eurostatom razviti usklajeno metodologijo, na kateri bi moralo temeljiti zbiranje statističnih podatkov po vsej EU, kar bi omogočalo primerjave struktur in trendov kaznivih dejanj med državami članicami. To delo se nadaljuje v okviru Stockholmskega programa 2009 „Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“.

Ozadje

Postopna odprava nadzora meja znotraj EU je bistveno poenostavila prosto gibanje evropskih državljanov, hkrati pa je tudi storilcem kaznivih dejanj morda omogočila lažje delovanje, zlasti ker so pristojnosti organov kazenskega pregona in sistemov kazenskega pravosodja na splošno omejene na nacionalne meje.

Ob sprejetju Amsterdamske pogodbe si je EU zastavila cilj zagotoviti skupno območje svobode, varnosti in pravice. Ta cilj je bil leta 2004 nadalje obravnavan v Haaškem programu, ki je opredelil deset prednostnih področij: krepitev temeljnih pravic in državljanstva, protiteroristični ukrepi, opredelitev uravnoteženega pristopa k migracijskim tokovom, razvijanje celostnega upravljanja zunanjih meja EU, vzpostavitev skupnega azilnega postopka, povečevanje pozitivnega učinka priseljevanja v največji možni meri, iskanje pravega ravnotežja med zasebnostjo in varnostjo pri izmenjavi informacij, oblikovanje strateškega koncepta za boj proti organiziranemu kriminalu, zagotovitev dejanskega evropskega prostora pravice ter vzajemni odgovornost in solidarnost.

Kot del usklajevanja in oblikovanja statistike kriminalitete in sistemov kazenskega pravosodja so se države članice EU dogovorile o približanju opredelitev prekrškov in ravni sankcij za nekatere vrste prekrškov. Poleg tega bo vzajemno priznavanje odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni sodniki, postalo temelj za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, pri čemer bo praktično čezmejno sodelovanje olajšala vrsta pripravljenih orodij.

V zvezi s policijskim sodelovanjem namerava EU organom kazenskega pregona v vsaki državi članici odobriti dostop do pomembnih informacij (kot so DNK, prstni odtisi, registracije vozil ali podatkovne zbirke priseljencev) ter izboljšati policijsko sodelovanje znotraj skupnega okvira za zaščito osebnih podatkov. Dostop do informacij je zajet v naboru zakonodaje, vključno z Direktivo o hrambi podatkov 2006/24/ES, Okvirnim sklepom 2006/960/PNZ (švedska pobuda), Sklepom Sveta 2008/615/PNZ iz Prüma in Uredbo 767/2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami.

Policijsko sodelovanje je podprto z zakonodajo, kot sta Okvirni Sklep 2002/465/PNZ o skupnih preiskovalnih enotah in Sklep Sveta 2008/617/PNZ o izboljšanju sodelovanja med posebnimi enotami za posredovanje, ob tem pa je bila ustanovljena vrsta organizacij/organov za pomoč pri sodelovanju med različnimi organi kazenskega pregona, kot so Evropska policijska akademija (CEPOL), Evropski policijski urad (Europol) ali Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU (Frontex). EU poleg tega v okviru programov, kot je „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“ (Sklep Sveta 2007/125/PNZ), podpira vrsto nacionalnih in večnacionalnih projektov.