Statistika porazdelitve dohodka

Podatki pridobljeni februarja 2016. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: junij 2017.

Slika 1: Stopnja in prag tveganja revščine, 2014
Vir: Eurostat (ilc_li01) in (ilc_li02)

Slika 2: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih, 2014
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02)

Tabela 1: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih glede na najpogostejši zaposlitveni status, 2014 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li04)

Slika 3: Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva, gospodinjstva brez vzdrževanih otrok, 2014 (¹)
(v % opredeljenega prebivalstva)
Vir: Eurostat (ilc_li03)

Slika 4: Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva, gospodinjstva z vzdrževanimi otroki, 2014 (¹)
(v % opredeljenega prebivalstva)
Vir: Eurostat (ilc_li03)

Slika 5: Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, 2014 (¹)
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02) in (ilc_li10)

Slika 6: Neenakost porazdelitve dohodka, 2014
(razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov)
Vir: Eurostat (ilc_di11)

Slika 7: Razmerje relativne mediane dohodka, 2014
(razmerje med mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka ljudi v starosti vsaj 65 let in mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka ljudi v starosti manj kot 65 let)
Vir: Eurostat (ilc_pnp2)

Slika 8: Relativna mediana vrzeli tveganja revščine, 2014
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li11)

Ta članek analizira nedavno statistiko dohodkovne revščine in dohodkovne neenakosti v Evropski uniji (EU). Primerjave življenjskega standarda med državami pogosto temeljijo na bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca, ki z denarnega vidika prikazuje, kako bogata je ena država v primerjavi z drugo. Vendar ta glavni kazalnik zelo malo pove o porazdelitvi dohodka znotraj države in tudi ne zagotavlja informacij o nedenarnih dejavnikih, ki so lahko pomembni za oceno kakovosti življenja določene populacije. Po eni strani lahko neenakost porazdelitve dohodka ljudi spodbudi, da izboljšajo svoj položaj z delom, inovacijami ali pridobivanjem novih spretnosti. Po drugi strani pa so z dohodkovno neenakostjo pogosto povezani kriminal, revščina in socialna izključenost.

Glavne statistične ugotovitve

Stopnja in prag tveganja revščine

Stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) v EU-28 je v letih 2011, 2012 in 2013 ostala skoraj nespremenjena, saj se je zmanjšala s 16,9 % na 16,7 %. Med letoma 2013 in 2014 se je povečala za 0,5 odstotne točke in dosegla 17,2 %. Ta delež, izračunan kot uteženo povprečje nacionalnih rezultatov, prikriva precejšnje razlike med državami članicami EU (glej Sliko 1). V šestih državah članicah, in sicer Romuniji (25,4 %), Španiji (22,2 %), Grčiji (22,1 %), Bolgariji (21,8 %), Estoniji (21,8 %) in Latviji (21,2 %), je po ocenah revščina grozila vsaj petini ali prebivalstva; to je veljalo tudi v Srbiji (25,4 %) in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (22,1 %). Med državami članicami sta imeli Nizozemska (11,6 %) in Češka (9,7 %) najmanjša deleža oseb, ki jim je grozila revščina, o razmeroma majhnih deležih prebivalstva, ki mu je grozila revščina, pa sta poročali tudi Norveška (10,9 %) in Islandija (7,9 %).

Prag tveganja revščine (prikazan tudi na Sliki 1) je opredeljen s 60 % mediane nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. Pogosto je izražen v standardih kupne moči (SKM) zaradi upoštevanja razlik med življenjskimi stroški v različnih državah. Ta prag se je leta 2014 med državami članicami EU precej razlikoval: od 2 400 SKM v Romuniji do 13 000 SKM v Avstriji, v Luksemburgu (17 000 SKM) pa je presegal ta razpon; prag revščine je bil razmeroma nizek tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (2 500 SKM) in Srbiji (2 700 SKM), razmeroma visok pa v Švici (15 400 SKM) in na Norveškem (16 700 SKM).

Različne skupine v družbi so bolj ali manj izpostavljene tveganju dohodkovne revščine. Leta 2014 se stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) pri moških in ženskah v EU-28 ni bistveno razlikovala: glede na najnovejše podatke je stopnja pri moških znašala 16,7 %, pri ženskah pa nekoliko več (17,7 %) (glej Sliko 2). Največja razlika med spoloma (3,2 odstotne točke) je bila leta 2014 opažena v Estoniji, Latvija, Ciper, Litva, Švedska in Italija pa so prav tako poročali o stopnjah tveganja revščine pri ženskah, ki so bile za 2,0 odstotne točke ali več višje kot pri moških, kot je veljalo tudi za Švico in Norveško. Nasprotno je bila stopnja tveganja revščine v sedmih državah članicah EU nekoliko višja pri moških kot pri ženskah, in sicer na Danskem, Madžarskem, Poljskem, v Romuniji, Španiji, Grčiji in na Slovaškem, to pa je veljalo tudi za Srbijo, Islandijo in nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo.

Razlike v stopnji revščine so bile bolj očitne pri razvrstitvi prebivalstva glede na zaposlitveni status (glej Tabelo 1). Še zlasti so tveganju revščine izpostavljeni brezposelni: leta 2014 je skoraj polovici (47,2 %) vseh brezposelnih v EU-28 grozila revščina, pri čemer je bil ta delež daleč največji v Nemčiji (67,4 %), medtem ko je osem drugih držav članic EU (tri baltske države, Združeno kraljestvo, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Luksemburg) poročalo, da je leta 2014 revščina grozila vsaj polovici brezposelnih.

Leta 2014 je revščina grozila približno vsakemu osmemu (12,7 %) upokojencu v EU-28; stopnji, ki sta znašali najmanj dvakrat toliko kot povprečje EU-28, sta bili zajeti v Estoniji (35,6 %) in Latviji (29,4 %).

Za zaposlene je bilo tveganje revščine veliko manj verjetno (povprečno 9,5 % v celotni EU-28). Razmeroma veliki deleži zaposlenih, ki jim je grozila revščina, so bili v Romuniji (19,6 %) ter v manjšem obsegu v Grčiji (13,4 %), Španiji (12,5 %) in Estoniji (11,8 %), medtem ko so Luksemburg, Italija, Portugalska in Poljska poročali, da je leta 2014 revščina grozila več kot desetini zaposlenih.

Stopnje tveganja revščine niso enakomerno porazdeljene med gospodinjstvi z različnimi kombinacijami odraslih in vzdrževanih otrok. Med gospodinjstvi brez vzdrževanih otrok (glej Sliko 3) so bile osebe, ki živijo same, izpostavljene največjemu tveganju revščine, kar je leta 2014 veljalo za 25,1 % samskih gospodinjstev. Nasprotno je bila stopnja tveganja revščine pri gospodinjstvih z dvema ali več odraslimi za več kot polovico nižja, in sicer je znašala 11,2 %. Pri gospodinjstvih z dvema odraslima, pri čemer je bila vsaj ena oseba stara vsaj 65 let, je bila stopnja tveganja revščine nekoliko nižja, tj. 10,2 %.

Večina držav članic EU je poročala o podobnih vzorcih. Med gospodinjstvi brez vzdrževanih otrok so bila največjemu tveganju revščine izpostavljena samska gospodinjstva v vseh državah članicah, razen na Malti, kjer je bila stopnja tveganja revščine višja pri gospodinjstvih z dvema odraslima, pri čemer je bila vsaj ena oseba stara vsaj 65 let; podobno stanje kot na Malti je bilo opaženo v Švici (podatki za leto 2013) in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Stopnja tveganja revščine je bila pri gospodinjstvih z dvema odraslima, pri čemer je bila vsaj ena oseba stara vsaj 65 let, na splošno nižja kot stopnja v širši kategoriji vseh gospodinjstev z dvema ali več odraslimi, čeprav to ni veljalo za Latvijo, Združeno kraljestvo, Avstrijo, Bolgarijo, Belgijo, Hrvaško, Ciper in Malto.

Kar zadeva gospodinjstva z vzdrževanimi otroki (glej Sliko 4), je bila najvišja stopnja tveganja revščine v EU-28 zajeta pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki, saj skoraj tretjino teh (32,5 %) ogroža revščina. Če primerjamo stopnje pri gospodinjstvih z dvema odraslima, je bila pri tistih s samo enim vzdrževanim otrokom (13,6 %) zajeta približno za polovico nižja stopnja kot pri gospodinjstvih s tremi ali več vzdrževanimi otroki (26,9 %). Vse države članice EU so poročale, da so bila med tremi tipi gospodinjstev, prikazanimi na Sliki 4, gospodinjstva z dvema odraslima in enim otrokom izpostavljena najmanjšemu tveganju revščine. Večina držav članic je poročala tudi, da je bila stopnja tveganja revščine najvišja pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki, čeprav je bilo več izjem, pri katerih je bila stopnja višja pri gospodinjstvih z dvema odraslima in tremi ali več otroki, in sicer predvsem v Romuniji in Bolgariji, v manjšem obsegu pa na Poljskem, v Grčiji, Združenem kraljestvu, Španiji, na Madžarskem in Hrvaškem; takšno stanje je bilo zajeto tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in v manjšem obsegu v Srbiji.

Za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti se lahko uporabijo ukrepi socialne zaščite. Eden od takih ukrepov je na primer izplačevanje nadomestil. Uspeh ukrepov socialne zaščite se lahko presoja na primer s primerjavo kazalnikov tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih (glej Sliko 5). Leta 2014 se je s socialnimi transferji stopnja tveganja revščine med prebivalstvom EU-28 zmanjšala s 26,1 % pred transferji na 17,2 % po njih, s čimer se je 8,9 % prebivalstva povzpelo nad prag revščine; brez socialnih transferjev bi tem ljudem grozila revščina. Če primerjamo stopnje tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, je bil relativni učinek socialnih nadomestil majhen v Romuniji, Grčiji, Italiji, Bolgariji, Latviji, na Poljskem, v Estoniji in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Nasprotno pa so socialni transferji najmanj polovici vseh oseb, ki jim je grozila revščina na Irskem, Danskem in Finskem, omogočili, da so se dvignile nad prag revščine, kar je veljalo tudi na Islandiji in Norveškem.

Dohodkovna neenakost

Vlade, oblikovalci politik in družba nasploh se ne morejo učinkovito spoprijeti z revščino in socialno izključenostjo brez analize neenakosti v družbi, pa naj gre za ekonomske ali socialne neenakosti. Podatki o ekonomski neenakosti so zlasti pomembni za oceno relativne revščine, saj lahko porazdelitev gospodarskih virov neposredno vpliva na obseg in stopnjo revščine. Leta 2014 so obstajale velike neenakosti v porazdelitvi dohodka: povprečje posameznih nacionalnih vrednosti držav članic EU, uteženo glede na število prebivalcev, kaže, da je zgornjih 20 % prebivalstva (z najvišjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom) prejelo 5,2-krat toliko dohodka kot spodnjih 20 % (z najnižjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom) (glej Sliko 6). To razmerje se je med državami članicami EU precej razlikovalo: od 3,5 na Češkem do več kot 6,0 v Litvi, na Portugalskem, v Latviji, Grčiji, Estoniji, Španiji in Bolgariji, višek pa je doseglo v Romuniji, kjer je znašalo 7,2. Med državami nečlanicami, prikazanimi na Sliki 6, sta o posebno nizkih razmerjih poročali tudi Islandija (3,1) in Norveška (3,4), medtem ko je bilo razmerje v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (7,2) enako visoko kot v Romuniji, v Srbiji (9,8) pa še višje.

Za vprašanje neenakosti, ki jo občutijo številne družbene skupine, obstaja tudi politični interes. Posebne pozornosti so deležni starejši, kar delno kaže vedno večji delež prebivalcev EU, starih vsaj 65 let. Pokojninski sistemi lahko močno vplivajo na odpravljanje revščine med starejšimi. V zvezi s tem je zanimivo primerjati dohodke starejših z dohodki preostalega prebivalstva. V EU-28 kot celoti je bila mediana dohodka ljudi v starosti 65 let in več leta 2014 enaka 94 % mediane dohodka prebivalstva, mlajšega od 65 let (glej Sliko 7). V šestih državah članicah EU (v Luksemburgu, na Madžarskem, v Romuniji, Španiji, Franciji in Grčiji) je bila mediana dohodka starejših enaka ali večja od mediane dohodka oseb, mlajših od 65 let; to je veljalo tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in Srbiji. V Italiji, Avstriji, na Poljskem, Portugalskem, Irskem, v Sloveniji, na Slovaškem in v Nemčiji je mediana dohodka starejših znašala najmanj 90 % mediane dohodka oseb, mlajših od 65 let; enako je veljalo tudi za Norveško in Islandijo. Razmerja pod 80 % so bila zajeta na Finskem, Danskem, Malti, v Belgiji, Litvi, na Cipru, v Latviji, Estoniji in Švici (podatki za leto 2013); ti razmeroma majhni deleži lahko okvirno odražajo pokojninske pravice.

Stopnja revščine, s katero se lahko številčno opredeli, kako revni so revni, se lahko izmeri z relativno mediano vrzeli tveganja revščine. V EU-28 je bila leta 2014 mediana dohodka oseb, ki jim je grozila revščina, v povprečju 24,6 % pod pragom revščine <(glej Sliko 8); ta prag je določen na 60 % srednjega nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh oseb. Med državami članicami EU je bila relativna mediana vrzeli tveganja revščine največja v Romuniji (35,2 %) in Bolgariji (33,2 %), o vrzeli nad 25 % pa so poročale tudi Španija, Grčija, Portugalska, Slovaška, Italija in Hrvaška. V Srbiji (40,3 %) in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (36,1 %) je bila vrzel večja kot v drugih državah članicah. Med državami članicami je bila najmanjša vrzel tveganja revščine opažena na Finskem (13,9 %), sledili pa so ji Luksemburg (16,3 %), Francija (16,6 %) in Nizozemska (16,9 %).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Leta 2003 je bil na podlagi prijateljskega dogovora med Eurostatom, šestimi državami članicami EU (Avstrijo, Belgijo, Dansko, Grčijo, Irsko in Luksemburgom) ter Norveško uveden projekt zbiranja statističnih podatkov EU o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC). Projekt EU-SILC je bil uveden za zagotavljanje osnovnih podatkov za kazalnike o dohodku in življenjskih pogojih; pravna podlaga za zbiranje podatkov je Uredba (ES) št. 1177/2003 Evropskega parlamenta in Sveta. Zbiranje teh statističnih podatkov se je leta 2004 uradno začelo v 15 državah članicah, leta 2005 pa je bilo razširjeno na vse ostale države članice EU-25 ter Islandijo in Norveško. Bolgarija in Turčija sta projekt EU-SILC začeli izvajati leta 2006, Romunija leta 2007, Švica leta 2008, Hrvaška pa je raziskovanje uvedla leta 2010 (podatki za Hrvaško za leto 2009 temeljijo na drugačnem viru podatkov, in sicer na anketi o porabi v gospodinjstvih (HBS)). Podatki za nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo so na voljo od leta 2010, za Srbijo pa od leta 2013. EU-SILC zajema presečno in vzdolžno razsežnost.

Razpoložljivi dohodek gospodinjstva se določi tako, da se seštejejo vsi denarni dohodki vseh članov gospodinjstva iz katerega koli vira (vključno z dohodki iz dela in naložb ter socialnimi prejemki), prištejejo dohodki na ravni gospodinjstva ter odštejejo davki in plačani socialni prispevki. Zaradi upoštevanja razlik v velikosti in sestavi gospodinjstva se rezultat deli s številom „enakovrednih odraslih“ na podlagi standardne (ekvivalenčne) lestvice, t. i. „prilagojene lestvice OECD“, v skladu s katero se prvemu odraslemu v gospodinjstvu pripiše utež 1,0, vsakemu nadaljnjemu članu gospodinjstva, staremu 14 let ali več, utež 0,5, vsakemu članu gospodinjstva, mlajšemu od 14 let, pa utež 0,3. Rezultat se imenuje ekvivalentni razpoložljivi dohodek in se pripiše vsakemu članu gospodinjstva. Za določitev kazalnikov revščine se ekvivalentni razpoložljivi dohodek izračuna iz skupnega razpoložljivega dohodka gospodinjstva, pri čemer se ta deli z ekvivalentno velikostjo gospodinjstva; za vse osebe v gospodinjstvu se tako šteje, da imajo enak ekvivalentni dohodek.

Referenčno dohodkovno obdobje je določeno 12-mesečno obdobje (npr. predhodno koledarsko ali davčno leto) za vse države razen Združenega kraljestva, pri katerem je referenčno dohodkovno obdobje tekoče leto raziskovanja, in Irske, pri kateri je raziskovanje neprekinjeno in se zbirajo podatki o dohodku 12 mesecev pred raziskovanjem.

Stopnja tveganja revščine je opredeljena kot delež ljudi z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, ki je pod pragom tveganja revščine (izraženim v standardih kupne moči (SKM)), ki je določen na 60 % srednjega nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. V skladu s sklepi Evropskega sveta se stopnja tveganja revščine določi glede na razmere v posamezni državi članici EU in ne s skupnim pragom. Ta stopnja tveganja revščine se lahko izrazi pred socialnimi transferji ali po njih, pri čemer se z razliko meri hipotetični učinek nacionalnih socialnih transferjev na zmanjševanje tveganja revščine. Starostne, družinske in vdovske pokojnine veljajo za dohodek pred transferji in ne za socialne transferje. Na voljo so različne analize tega kazalnika, na primer glede na starost, spol, zaposlitveni status, tip gospodinjstva ali stopnjo izobrazbe. Opozoriti je treba, da kazalnik ne meri premoženja, temveč je relativno merilo nizkega kratkoročnega dohodka (v primerjavi z drugimi ljudmi v isti državi), ki ne pomeni nujno nizkega življenjskega standarda. Agregat za EU-28 je povprečje posameznih nacionalnih vrednosti, uteženo glede na število prebivalcev.

Ozadje

V okviru Evropskega sveta v Laeknu decembra 2001 so evropski voditelji držav in vlad potrdili prvi sklop skupnih statističnih kazalnikov za socialno izključenost in revščino, ki ga podskupina za kazalnike pri Odboru za socialno zaščito stalno izboljšuje. Ti kazalniki so bistveni element odprte metode koordinacije za spremljanje napredka držav članic EU pri zmanjševanju revščine in socialne izključenosti.

EU-SILC je referenčni vir statističnih podatkov EU o dohodkih in življenjskih pogojih ter zlasti kazalnikov o socialni vključenosti. V okviru strategije Evropa 2020 je Evropski svet junija 2010 sprejel krovni cilj za socialno vključenost, po katerem bi se moralo število ljudi v EU, ki jih ogrožata revščina ali socialna izključenost, do leta 2020 zmanjšati za najmanj 20 milijonov v primerjavi z letom 2008. EU-SILC je vir za spremljanje napredka pri doseganju tega krovnega cilja, ki se meri s kazalnikom, ki zajema stopnjo tveganja revščine, stopnjo hude materialne prikrajšanosti ter delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko intenzivnostjo dela – več informacij v članku o statistiki socialne vključenosti.

Glej tudi

Children at risk of poverty or social exclusion (v angleščini)
European social statistics (spletna objava) (v angleščini)
Housing conditions (v angleščini)
People at risk of poverty or social exclusion (v angleščini)
Social inclusion statistics (v angleščini)
Stanovanjska statistika

Druge informacije Eurostata

Objave

Statistične knjige

Living conditions in Europe – 2014 edition (v angleščini)
European social statistics – 2013 edition (v angleščini)
Income and living conditions in Europe – 2010 edition (v angleščini)
Combating poverty and social exclusion. A statistical portrait of the European Union 2010 (v angleščini)
The life of women and men in Europe – A statistical portrait (v angleščini)

Sporočila za javnost

The risk of poverty or social exclusion affected 1 in 4 persons in the EU in 2014 (v angleščini)
More than 120 million persons at risk of poverty or social exclusion in 2013 (v angleščini)

Statistics in focus

Income inequality: nearly 40 per cent of total income goes to people belonging to highest (fifth) quintile – Statistics in focus 12/2014 (v angleščini)
Is the likelihood of poverty inherited? – Statistics in focus 27/2013 (v angleščini)
Living standards falling in most Member States – Statistics in focus 8/2013 (v angleščini)
Children were the age group at the highest risk of poverty or social exclusion in 2011 – Statistics in focus 4/2013 (v angleščini)
In 2009 a 6.5 % rise in per capita social protection expenditure matched a 6.1 % drop in EU-27 GDP – Statistics in focus 14/2012 (v angleščini)
23 % of EU citizens were at risk of poverty or social exclusion in 2010 – Statistics in focus 9/2012 (v angleščini)

Glavne tabele

Income and living conditions (t_ilc) (v angleščini)

Podatkovna zbirka

Income and living conditions (ilc), glej (v angleščini):

Income distribution and monetary poverty (ilc_ip)

Monetary poverty (ilc_li)

Monetary poverty for elderly people (ilc_pn)

In-work poverty (ilc_iw)

Distribution of income (ilc_di)

Druge informacije

Uredba (ES) št. 1177/2003 z dne 16. junija 2003 o statistiki Skupnosti o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC)
Uredba (ES) št. 1553/2005 z dne 7. septembra 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 1177/2003 o statistiki Skupnosti o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC)
Uredba (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih […] statistike […] zaradi pristopa Bolgarije in Romunije

Zunanje povezave

Employment and social analysis, glej (v angleščini):
- Employment and Social Developments in Europe (v angleščini)
- EU Employment and Social Situation Quarterly Review – september 2015 (v angleščini)
OECD – Better Life Initiative: Measuring Well-being and Progress (v angleščini)