Statistics Explained

Archive:Statistika migracij in migrantskega prebivalstva

Revision as of 16:50, 14 June 2016 by Johanaa (talk | contribs)
Podatki, pridobljeni maja 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2016. Angleška različica je novejša.
Tabela 1: Priseljevanje glede na državljanstvo, 2013
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz)
Slika 1: Priseljenci, 2013 (1)
(na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz) in (migr_pop1ctz)
Slika 2: Porazdelitev priseljencev glede na državljanstvo, 2013
(v % vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)
Tabela 2: Priseljevanje glede na državo rojstva, 2013 (1)
Vir: Eurostat (migr_imm3ctb)
Tabela 3: Priseljevanje glede na prejšnjo državo prebivališča, 2013 (1)
Vir: Eurostat (migr_imm5prv)
Slika 3: Priseljenci glede na spol, 2013
(v % vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)
Slika 4: Starostna struktura priseljencev glede na državljanstvo, EU-28, 2013(¹)
(%)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)
Tabela 4: Populacija tujih državljanov glede na skupino državljanstva, 1. januar 2014 (1)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)
Tabela 5: Prebivalstvo, rojeno v tujini, glede na državo rojstva, 1. januar 2014 (1)
Vir: Eurostat (migr_pop3ctb)
Slika 5: Delež tujih državljanov med rezidenčnim prebivalstvom, 1. januar 2014
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)
Tabela 6: Glavne države državljanstva in rojstva tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini, 1. januar 2014 (1)
(v absolutnih številkah in kot delež celotnega tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz) in (migr_pop3ctb)
Slika 6: Starostna struktura populacij državljanov in tujih državljanov, EU-28, 1. januar 2014
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop2ctz)
Slika 7: Število oseb, ki so pridobile državljanstvo države članice EU, EU-28, 2009–2013
(v tisoč)
Vir: Eurostat (migr_acq)
Tabela 7: Število oseb, ki so pridobile državljanstvo države poročevalke, 2013 (1)
Vir: Eurostat (migr_acq)
Slika 8: Stopnja naturalizacije, 2013 (1)
(na 100 tujih prebivalcev)
Vir: Eurostat (migr_acq) in (migr_pop1ctz)
Tabela 8: Popravki prebivalstva in migracij po popisu leta 2011, poslani Eurostatu, stanje sredi maja 2015
Vir: Eurostat (migr_acq) in (migr_pop1ctz)

V tem članku je predstavljena statistika Evropske unije (EU) o mednarodnih migracijah, stanju prebivalstva državljanov in tujih državljanov (ki nimajo državljanstva države članice, v kateri imajo stalno prebivališče) in pridobitvi državljanstva. Na migracijo vpliva kombinacija gospodarskih, političnih in socialnih dejavnikov: v migrantovi državi izvora (dejavniki odbijanja) ali ciljni državi (dejavniki privlačevanja). Skozi zgodovino sta imeli relativna gospodarska blaginja in politična stabilnost EU po mnenju mnogih precejšen učinek privlačevanja na priseljence.

V ciljnih državah je mednarodno migracijo mogoče uporabiti kot orodje za reševanje specifičnih primanjkljajev na trgu dela. Vendar pa samo migracija skoraj zagotovo ne bo spremenila sedanjega trenda staranja prebivalstva v mnogo delih EU.

Glavne statistične ugotovitve

Migracijski tokovi

Leta 2013 se je v eno od držav članic EU-28 priselilo skupaj 3,4 milijona ljudi, hkrati pa je po poročilih najmanj 2,8 milijona izseljencev zapustilo eno od držav članic EU. Te skupne številke ne izražajo migracijskih tokov v/iz EU kot celote, saj vključujejo tudi tokove med različnimi državami članicami EU.

Od tega 3,4 milijona priseljencev v letu 2013 je bilo po ocenah 1,4 milijona državljanov držav nečlanic, 1,2 milijona ljudi z državljanstvom druge države članice, kot je tista, v katero so se priselili, približno 830 000 ljudi, ki so se preselili v državo članico EU, katere državljanstvo so imeli (na primer vrnitev državljanov ali državljanov, rojenih v tujini), in približno 6 100 oseb brez državljanstva.

Nemčija je leta 2013 poročala o največjem številu priseljencev (692 700), sledili so ji Združeno kraljestvo (526 000), Francija (332 600), Italija (307 500) in Španija (280 800). Španija je leta 2013 poročala o največjem številu izseljencev (532 300), sledili so ji Združeno kraljestvo (316 900), Francija (300 800), Poljska (276 400) in Nemčija (259 300). 16 držav članic EU je leta 2013 poročalo o številčnejšem priseljevanju kot izseljevanju, vendar je bilo v Bolgariji, na Irskem, v Grčiji, Španiji, na Hrvaškem, Cipru, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji in treh baltskih državah članicah izseljencev več kot priseljencev.

Glede na število rezidenčnih prebivalcev so bile leta 2013 najvišje stopnje priseljevanja v Luksemburgu (39 priseljencev na 1 000 oseb), sledila sta mu Malta (20 priseljencev na 1 000 oseb) in Ciper (15 priseljencev na 1 000 oseb) – glej Sliko 1. O najvišjih stopnjah izseljevanja sta leta 2013 poročala Ciper (29 izseljencev na 1 000 oseb) in Luksemburg (20 izseljencev na 1 000 oseb).

Leta 2013 je bil relativni delež nacionalnih priseljencev, drugače rečeno, priseljencev z državljanstvom države članice, v katero so se preselili, v skupnem številu priseljencev največji v Romuniji (90 % vseh priseljencev), Litvi (86 %), na Portugalskem (69 %), v Estoniji, na Poljskem (obe 60 %), v Latviji (58 %) in na Slovaškem (52 %). To so bile edine države članice EU, v katerih je bil zajeti delež nacionalnih priseljencev večji od 50 % – glej Sliko 2. Nasprotno so Italija, Avstrija in Luksemburg poročali o razmeroma majhnih deležih, saj je nacionalno priseljevanje leta 2013 pomenilo manj kot 10 % celotnega priseljevanja.

Informacije o državljanstvu se pogosto uporabljajo za preučevanje priseljencev tujega rodu. Ker pa se lahko državljanstvo v življenju osebe spremeni, je koristno tudi, da se informacije predstavijo po državah rojstva. Relativni delež priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, v skupnem številu priseljencev je bil največji v Romuniji (78 % vseh priseljencev), sledile so ji Litva (77 %), Portugalska (56 %), Latvija (52 %) in Poljska (51 %). Nasprotno so Luksemburg, Španija, Italija, Avstrija in Nemčija leta 2013 poročali o razmeroma majhnih deležih priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, in sicer manj kot 10 % vseh priseljencev.

Leta 2013 se je v EU-28 priselilo 1,7 milijona oseb iz držav nečlanic

Leta 2013 se je v EU-28 po ocenah priselilo 1,7 milijona oseb iz držav nečlanic. Poleg tega se je 1,7 milijona ljudi, ki so predhodno prebivali v eni državi članici EU, preselilo v drugo državo članico.

Analiza glede na predhodno prebivališče kaže, da je leta 2013 Luksemburg poročal o največjem deležu priseljencev iz druge države članice EU (91 % vseh priseljencev), sledili sta mu Romunija (81 %) in Slovaška (79 %); o razmeroma majhnih deležih sta poročali Bolgarija (22 % vseh priseljencev) in Hrvaška (25 %) – glej Tabelo 3.

Glede na zastopanost spolov je bilo leta 2013 med priseljenci v državah članicah EU nekoliko več moških kot žensk (53 % v primerjavi s 47 %). Država članica, ki je poročala o največjem deležu moških priseljencev, je bila Slovenija (61 %); nasprotno pa je Irska poročala o največjem deležu priseljenk (52 %).

Priseljenci v države članice EU so bili leta 2013 v povprečju precej mlajši od rezidenčne populacije v ciljni državi. 1. januarja 2014 je bila povprečna starost prebivalstva EU-28 42 let. Nasprotno je leta 2013 povprečna starost priseljencev v EU-28 znašala 28 let.

Migrantsko prebivalstvo

1. januarja 2014 je v državah članicah EU živelo 33,5 milijona ljudi, ki so bili rojeni zunaj EU-28, medtem ko je bilo 17,9 milijona oseb rojenih v drugi državi članici, kot je tista, v kateri so prebivali. Samo na Irskem, Madžarskem, Slovaškem, v Luksemburgu in na Cipru je bilo število oseb, rojenih v drugih državah članicah EU, večje od števila oseb, rojenih zunaj EU-28.

1. januarja 2014 je v EU-28 živelo 19,6 milijona oseb, ki so bile državljani držav nečlanic, medtem ko je bilo oseb, ki so bile rojene zunaj EU, a so živele v EU-28, 33,5 milijona

1. januarja 2014 je v državah članicah EU prebivalo 19,6 milijona ljudi z državljanstvom države nečlanice, kar je 3,9 % prebivalstva EU-28. Poleg tega je 1. januarja 2014 14,3 milijona oseb živelo v eni državi članici EU, imelo pa državljanstvo druge države članice EU.

V absolutnem smislu je bilo največje število tujih državljanov, ki so 1. januarja 2014 živeli v državah članicah EU, ugotovljeno v Nemčiji (7,0 milijona oseb), Združenem kraljestvu (5,0 milijona), Italiji (4,9 milijona), Španiji (4,7 milijona) in Franciji (4,2 milijona). Tuji državljani v teh petih državah članicah so skupaj predstavljali 76 % celotnega števila tujih državljanov v vseh državah članicah EU, hkrati pa je imelo navedenih pet držav članic 63-odstotni delež populacije EU.

V relativnem smislu je bila država članica EU z največjim deležem tujih državljanov Luksemburg, saj so tuji državljani predstavljali 45-odstotni delež celotne populacije. Velik delež tujih državljanov (10 % ali več rezidenčnega prebivalstva) je bil opažen tudi na Cipru, v Latviji, Estoniji, Avstriji, na Irskem, v Belgiji in Španiji.

V večini držav članic EU so bili tuji državljani večinoma državljani držav nečlanic (glej Tabelo 4). Nasprotno velja samo za Luksemburg, Slovaško, Ciper, Irsko, Belgijo, Madžarsko, Nizozemsko, Malto in Združeno kraljestvo. V primeru Latvije in Estonije je delež državljanov iz držav nečlanic precej velik zaradi velikega števila priznanih nedržavljanov (predvsem državljanov nekdanje Sovjetske zveze, ki imajo stalno prebivališče v navedenih državah, vendar niso pridobili nobenega drugega državljanstva).

V vseh državah članicah EU, razen v Estoniji, Češki republiki in Latviji je bilo število ljudi, rojenih v državi nečlanici, večje od števila ljudi z državljanstvom države nečlanice.

Tabela 6 vsebuje povzetek petih glavnih tujih državljanstev in tujih držav rojstva za države članice EU-28 in države Efte, za katere so na voljo podrobni podatki.

Analiza starostne strukture prebivalstva kaže, da je bila populacija tujih državljanov v EU-28 kot celoti mlajša od nacionalne populacije. Razvrstitev tujih državljanov po starosti v primerjavi z državljani kaže na večji delež razmeroma mladih delovno sposobnih odraslih. Leta 2013 je povprečna starost nacionalne populacije v EU-28 znašala 43 let, medtem ko je bila povprečna starost tujih državljanov, ki so živeli v EU, 35 let.

Pridobitev državljanstva

Število ljudi, ki so pridobili državljanstvo, se je leta 2013 povečalo za 20 %

Leta 2013 je državljanstvo ene od držav članic EU pridobilo 984 800 ljudi, kar pomeni 20-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2012. Leta 2013 je državljanstvo ene od držav članic EU pridobilo več ljudi kot v katerem koli drugem letu v obdobju 2002–2012.

V letu 2013 je največ oseb državljanstvo pridobilo v Španiji, in sicer 225 800 (ali 23 % skupnega števila v EU-28). Po največjem številu oseb, ki so pridobile državljanstvo, sledijo Združeno kraljestvo (207 500), Nemčija (115 100), Italija (100 700) in Francija (97 300).

V absolutnem smislu je bilo največje povečanje v primerjavi z letom 2012 opaženo v Španiji, saj je bilo špansko državljanstvo podeljeno 131 700 rezidentom več (to je treba delno pripisati spremembi v viru informacij, konceptu in referenčnem času), sledijo pa ji Italija (35 300), Združeno kraljestvo (13 600) in Grčija (9 200). Nasprotno sta bili največji zmanjšanji v absolutnem smislu opaženi na Madžarskem (madžarsko državljanstvo je dobilo 9 200 manj oseb kot leta 2012) in na Nizozemskem (5 000).

Eden od pogosto uporabljenih kazalnikov je „stopnja naturalizacije“, ki je opredeljena kot razmerje med celotnim številom odobrenih državljanstev in stanjem populacije tujih rezidentov na začetku leta. Država z najvišjo stopnjo naturalizacije leta 2013 je bila Švedska (7,6 pridobitve na 100 tujih rezidentov), sledili sta ji Madžarska in Portugalska (s 6,5 oziroma 5,9 pridobitve na 100 tujih rezidentov).

Približno 871 300 državljanov držav nečlanic, ki so prebivali v državi članici EU, je leta 2013 pridobilo državljanstvo EU, kar ustreza 21-odstotnemu povečanju v primerjavi z letom 2012. Tako so državljani držav nečlanic pomenili 89 % vseh oseb, ki so leta 2013 pridobile državljanstvo ene od držav članic EU. Ti novi državljani EU-28 so bili predvsem iz Afrike (26 % celotnega števila pridobljenih državljanstev), Azije (23 %), Severne in Južne Amerike (22 %) ter Evrope zunaj EU-28 (17 %). Državljanstvo druge države članice EU je pridobilo 98 500 državljanov držav članic EU, kar pomeni 10 % celotnega števila. V absolutnem smislu so bile glavne skupine državljanov EU-28, ki so pridobili državljanstvo druge države članice EU, Romuni, ki so postali državljani Madžarske (7 000 oseb) ali Italije (4 400 oseb), Poljaki, ki so postali državljani Združenega kraljestva (6 000 oseb) ali Nemčije (5 500 oseb), Italijani, ki so postali državljani Nemčije (2 800 oseb) ali Belgije (1 900 oseb), Grki, ki so postali državljani Francije (3 900 oseb), in Portugalci, ki so postali državljani Združenega kraljestva (1 900 oseb).

V Luksemburgu in na Madžarskem je bila večina novih državljanstev podeljena državljanom druge države članice EU. V primeru Luksemburga so največji delež pomenili portugalski državljani, ki so jim sledili italijanski, francoski, belgijski in nemški državljani, medtem ko so bili v primeru Madžarske državljani EU, ki so pridobili državljanstvo, skoraj izključno Romuni.

Kot v prejšnjih letih so bili leta 2013 največja skupina novih državljanov držav članic EU državljani Maroka (86 500, kar ustreza 8,8 % vseh podeljenih državljanstev), sledili so jim državljani Indije (48 300, kar ustreza 4,9 % vseh podeljenih državljanstev), Turčije (46 500 ali 4,7 %), Kolumbije (42 000 ali 4,3 %), Albanije (41 700 ali 4,2 %) in Ekvadorja (40 400 ali 4,1 %). V primerjavi z letom 2012 se je število maroških državljanov, ki so pridobili državljanstvo ene od držav članic EU, povečalo za 46 %. Največji delež Maročanov je novo državljanstvo pridobil v Španiji (35 %), Italiji (29 %) ali Franciji (19 %).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Izseljevanje je še posebno težko izmeriti, saj je težje prešteti ljudi, ki odhajajo iz države, kot tiste, ki vanjo prihajajo. Analiza, ki primerja podatke o priseljevanju in izseljevanju iz držav članic EU (statistično zrcaljenje) za leto 2013, je potrdila, da to drži v mnogo državah. Iz tega razloga se ta članek osredotoča zlasti na podatke o priseljevanju.

Eurostat pripravlja statistiko v zvezi z različnimi vprašanji, povezanimi z mednarodnimi migracijskimi tokovi, stanjem prebivalstva tujih državljanov (tujcev) in pridobitvijo državljanstva. Podatki se zbirajo letno, Eurostatu pa jih posredujejo nacionalni statistični organi držav članic EU.

Države, ki so po popisu leta 2011 revidirale časovno vrsto za prebivalstvo, naj bi do konca leta 2013 Eurostatu poslale revidirane naknadne rezultate po popisu, razčlenjene po starosti, spolu in državljanstvu ali državi rojstva, za celotno obdobje med popisoma ali krajše obdobje. Več držav je Eurostat obvestilo o težavah v zvezi z upoštevanjem roka (31. decembra 2013), do katerega naj bi poslale naknadne podatke po popisu leta 2011. Med pripravo tega članka edina taka znana težava ostaja pri Nemčiji, ki naj bi revidirane podatke poslala v prvi polovici leta 2015.

Ti revidirani podatki bodo vplivali na stopnje naturalizacije.

Podlaga za zbiranje podatkov

Od leta 2008 zbiranje podatkov o migracijah, državljanstvu in azilu temelji na Uredbi (ES) št. 862/2007; analiza in sestava držav članic EU, držav Efte in držav kandidatk na dan 1. januarja referenčnega leta sta navedeni v izvedbeni Uredbi (EU) št. 351/2010. Ta določa osnove statistike mednarodnih migracijskih tokov, stanja prebivalstva tujih državljanov, pridobitve državljanstva, dovoljenj za bivanje, azila ter ukrepov proti nezakonitemu vstopu in bivanju. Čeprav lahko države članice EU še naprej uporabljajo kakršne koli ustrezne podatke glede na nacionalno razpoložljivost in prakse, morajo statistični podatki, zbrani na podlagi Uredbe, temeljiti na skupnih opredelitvah in pojmih. Večina držav članic EU pri pripravi svoje statistike uporablja vire upravnih podatkov, kot so registri prebivalstva, registri tujih državljanov, registri dovoljenj za bivanje ali delovnih dovoljenj, registri zdravstvenega zavarovanja in davčni registri. Nekatere države pri pripravi statistik na področju migracij uporabljajo statistično zrcaljenje, vzorčne raziskave ali ocenjevalne metode.

Podatke o pridobitvi državljanstva običajno pripravijo upravni sistemi. Izvajanje Uredbe naj bi izboljšalo razpoložljivost in primerljivost statistik na področju migracij in državljanstva.

Kot je navedeno v členu 2(1)(a), (b) in (c) Uredbe (ES) št. 862/2007, se štejejo priseljenci, ki na ozemlju države članice EU prebivajo (ali se pričakuje, da bodo prebivali) vsaj 12 mesecev, in izseljenci, ki živijo v tujini več kot 12 mesecev. Podatki, ki jih zbira Eurostat, se torej nanašajo na migracije za vsaj 12-mesečno obdobje: migranti torej vključujejo osebe, ki so se preselile za vsaj eno leto, in osebe, ki so se preselile za stalno.

Eurostat zbira podatke o pridobitvah državljanstva na podlagi določb člena 3(1)(d) Uredbe (ES) št. 862/2007, ki določa: „Države članice posredujejo Komisiji (Eurostatu) statistike o številu […] oseb z običajnim prebivališčem na ozemlju države članice, ki so v referenčnem letu pridobile državljanstvo države članice […], pri čemer se podatki razčlenijo po […] prejšnjem državljanstvu zadevnih oseb in po tem, ali je bila oseba prej brez državljanstva.“

Pri uporabi „stopnje naturalizacije“ je potrebna previdnost, ker števec vključuje vse načine pridobitev in ne samo naturalizacije upravičenih rezidenčnih tujih državljanov, imenovalec pa vključuje vse tuje državljane in ne upoštevnega prebivalstva, drugače rečeno, tistih tujih državljanov, ki so upravičeni do naturalizacije.

Opombe o razpoložljivosti glavnih podatkov

Agregirani podatki za EU-27 o pridobitvah državljanstva za leta 2010, 2011 in 2012 vključujejo romunske podatke za leto 2009.

Ozadje

Državljani držav članic EU lahko svobodno potujejo in se gibajo znotraj notranjih meja EU. Migracijske politike znotraj EU v zvezi z državljani držav nečlanic se vedno bolj ukvarjajo s tem, kako pritegniti določen profil migrantov, pogosto z namenom, da bi se tako ublažile posledice pomanjkanja specifično usposobljene delovne sile. Selekcija se lahko izvaja na podlagi jezikovne usposobljenosti, delovnih izkušenj, izobrazbe in starosti. Druga možnost pa je, da izbor naredijo delodajalci in je tako služba migrantom ob prihodu že zagotovljena.

Poleg politik za spodbujanje zaposlovanja se politika priseljevanja pogosto osredotoča na dve področji: preprečevanje nedovoljene migracije in nezakonitega zaposlovanja migrantov, ki nimajo delovnega dovoljenja, ter spodbujanje integracije priseljencev v družbo. V EU se znatna sredstva namenjajo boju proti tihotapljenju ljudi in mrežam trgovine z ljudmi.

Nekatera izmed najpomembnejših pravnih besedil, ki so bila sprejeta na področju priseljevanja, so:

Pri Evropski komisiji je za evropsko migracijsko politiko pristojen Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve. Leta 2005 je Evropska komisija ponovno sprožila razpravo o nujnosti skupnega svežnja pravil za sprejem ekonomskih migrantov z Zeleno knjigo o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije (COM(2004) 811 final), kar je konec leta 2005 privedlo do sprejetja (COM(2005) 669 final). Julija 2006 je Evropska komisija sprejela Sporočilo o prednostnih nalogah politike v boju proti nezakonitemu priseljevanju državljanov tretjih držav (COM(2006) 402 final), ki si prizadeva najti ravnotežje med varnostjo in temeljnimi pravicami posameznikov v vseh fazah procesa nezakonitega priseljevanja. Septembra 2007 je Evropska komisija predstavila Tretje letno poročilo o migraciji in vključevanju (COM(2007) 512 final). Sporočilo Evropske komisije, sprejeto oktobra 2008, je poudarilo pomen krepitve globalnega pristopa k vprašanju migracij: izboljšanje usklajevanja, skladnosti in dopolnjevanja (COM(2008) 611 final) kot vidika zunanje in razvojne politike. Stockholmski program, ki so ga sprejeli voditelji držav in vlad EU decembra 2009, določa okvir in vrsto načel za stalni razvoj evropskih politik o pravosodju in notranjih zadevah v obdobju 2010–2014, vprašanja v zvezi z migracijo pa predstavljajo jedro tega programa. Da bi omogočila dogovorjene spremembe, je Evropska komisija leta 2010 sprejela Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa – Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope (COM(2010) 171 final).

Evropska komisija je maja 2013 objavila „Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2013“ (COM(2013) 269 final). V njem je bilo zapisano, da državljanstvo EU državljanom omogoča nove pravice in možnosti. Najbolj se povezuje s pravico do prostega gibanja in prebivanja znotraj EU. Glede na sodobno tehnologijo in dejstvo, da je zdaj lažje potovati, svoboda gibanja omogoča Evropejcem, da širijo svoja obzorja čez nacionalne meje, kratkoročno ali dolgoročno zapustijo svojo državo ter prosto potujejo med državami članicami EU in svojo lastno državo zaradi službe, študija, usposabljanja, iz poslovnih ali zasebnih razlogov ali zaradi nakupovanja v tujini. Prosto gibanje krepi družbeno in kulturno interakcijo znotraj EU ter oblikuje tesnejše odnose med državljani EU. Poleg tega lahko ustvari vzajemne gospodarske koristi za podjetja in potrošnike, vključno s tistimi, ki ostanejo v domači državi, saj EU postopoma odpravlja notranje ovire.

Evropska komisija je 13. maja 2015 predstavila Evropsko agendo o migracijah (v angleščini), v kateri so opisani takojšnji ukrepi, ki bodo sprejeti za odziv na krizne razmere v Sredozemlju, in ukrepi, ki jih bo treba v prihodnjih letih sprejeti za boljše upravljanje vseh vidikov migracije.

Letno poročilo o priseljevanju in azilu (2014) (v angleščini) Evropske migracijske mreže (v angleščini) je bilo objavljeno 10. junija 2015. Zagotavlja pregled glavnega pravnega razvoja in razvoja politik v EU kot celoti in sodelujočih državah. To je obsežen dokument, ki zajema vse vidike migracijske in azilne politike Generalnega direktorata za migracije in notranje zadeve ter agencij EU.

Glej tudi

Druge informacije Eurostata

Objave

Glavne tabele

Migration and citizenship data
International migration (t_migr_int)
Immigration (tps00176)
Emigration (tps00177)
Acquisition of citizenship (tps00024)

Podatkovna zbirka

Migration and citizenship data
Immigration (migr_immi)
Immigration by five year age group, sex, and citizenship (migr_imm1ctz)
Immigration by five year age group, sex and country of birth (migr_imm3ctb)
Immigration by age , sex and broad group of citizenship (migr_imm2ctz)
Immigration by age, sex and broad group of country of birth (migr_imm4ctb)
Immigration by sex, citizenship and broad group of country of birth (migr_imm6ctz)
Immigration by sex, country of birth and broad group of citizenship (migr_imm7ctb)
Immigration by five year age group, sex, and country of previous residence (migr_imm5prv)
Emigration (migr_emi)
Emigration by age and sex (migr_emi2)
Emigration by five year age group, sex and citizenship (migr_emi1ctz)
Emigration by five year age group, sex and country of birth (migr_emi4ctb)
Emigration by five year age group, sex, and country of next usual residence (migr_emi3nxt)
Acquisition and loss of citizenship (migr_acqn)
Acquisition of citizenship by sex, age group and former citizenship (migr_acq)
Loss of citizenship by sex and new citizenship (migr_lct)

Posebni razdelek

Metodologija/Metapodatki

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Zunanje povezave


Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Statistika_migracij_in_migrantskega_prebivalstva&oldid=292284"