Archive:Statistika državnih financ

Podatki za aprila 2012 in avgusta 2011. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, Glavne tabele in Podatkovna zbirka. Angleška različica je novejša.

Članek obravnava razvoj ključnih kazalnikov državnih financ v Evropski Uniji (EU) in euroobmočju (17) Zlasti se ukvarja s primanjkljaji, bruto dolgom, prihodki in izdatki sektorja država ter davki in socialnimi prispevki, ki so glavni viri prihodkov sektorja država.

Ti statistični podatki so ključni kazalniki za oceno stanja gospodarstva držav članic, ki so se pod pogoji Pakta stabilnosti in rasti EU zavezale, da bodo svoj primanjkljaj in dolg ohranile pod določenimi mejami: primanjkljaj države članice ne sme preseči – 3 % njenega bruto domačega proizvoda (BDP), njen dolg pa ne 60 % BDP. Če se država članica ne drži teh omejitev, se sproži tako imenovani [[Glossary:Excessive deficit procedure (EDP)|postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem]. Ta predvideva več korakov – vključno z možnostjo sankcij – za spodbuditev zadevne države članice, da sprejme ustrezne ukrepe za izboljšanje razmer. Navedene meje primanjkljaja in dolga so tudi merila za ekonomsko in monetarno unijo (EMU) in s tem za pridružitev euroobmočju. Poleg tega zadnja sprememba integriranih smernic za gospodarstvo in zaposlovanje (spremenjene v okviru strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast), vsebuje smernico za zagotavljanje kakovosti in vzdržnosti državnih financ. Zaradi finančne in gospodarske krize se mnoge evropske vlade spopadajo z resnimi težavami. Glavna vprašanja so povezana z zmožnostjo državnih uprav, da odplačujejo svoje dolgove in sprejemajo potrebne ukrepe za omejitev javne porabe ter hkrati skušajo spodbujati gospodarsko rast.

Slika 1: Javni saldo, 2010 in 2011 (1)
(neto izposojanje ali posojanje konsolidiranega sektorja država, % BDP) – Vir: Eurostat (tsieb080)

Glavne statistične ugotovitve

Tabela 1: Javni saldo in javnofinančni dolg, 2008–2011 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (tsieb080) in (tsieb090)

Slika 2: Javnofinančni dolg, 2010 in 2011 (1)
(konsolidirani bruto državni dolg, % BDP) – Vir: Eurostat (tsieb090)

Slika 3: Razvoj skupnih izdatkov in skupnih prihodkov, 2001–2011 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 4: Razvoj skupnih izdatkov in skupnih prihodkov, 2001-2011 (1)
(1 000 milijonov EUR) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 5: Prihodki in izdatki sektorja država, 2011 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 6: Sestava skupnih prihodkov, 2011 (1)
(% skupnih prihodkov) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 7: Glavni sestavni deli prihodkov sektorja država, 2011 (1)
(% skupnih prihodkov) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 8: Sestava skupnih izdatkov, 2011 (1)
(% skupnih izdatkov) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 9: Glavni sestavni deli izdatkov sektorja država, 2011 (1)
(% skupnih izdatkov) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 10: Izdatki sektorja država po funkciji COFOG, 2010 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (gov_a_exp)

Slika 11: Glavne kategorije davkov in socialnih prispevkov, EU-27, 2001–2011 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 12: Glavne kategorije davkov in socialnih prispevkov, 2011 (1)
(% BDP) – Vir: Eurostat (gov_a_main)

Slika 13: Javna naročila, 2004 in 2009 (1)
(vrednost javno objavljenih javnih naročil kot % BDP) – Vir: Eurostat (gov_oth_procur), službe Evropske komisije

code=gov_oth_staid}, službe Evropske komisije

Leta 2011 se je javnofinančni primanjkljaj (neto izposojanje konsolidiranega sektorja država kot delež BDP) v EU-27 in euroobmočju (17) v primerjavi z letom 2010 zmanjšal, državni dolg pa se je povečal.

Javnofinančni primanjkljaj

V EU-27 se je razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP zmanjšalo z –6,5 % leta 2010 na –4,5 % leta 2011, v euroombočju pa z –6,2 % na –4,1 % . Leta 2011 so bili deleži primanjkljaja v 17 državah članicah večji od referenčne vrednosti –3 % BDP. V desetih državah članicah je primanjkljaj v celotnem obdobju poročanja od 2008 do 2011 presegal referenčno vrednost –3 % . Leta 2011 so imele največji primanjkljaj (v odstotkih BDP) Irska (–13,1 %), Grčija (–9,1 %), Španija (–8,5 %) in Združeno kraljestvo (−8,3 %). V 25 državah članicah se je primanjkljaj (v razmerju do BDP) zmanjšal ali pa se je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 povečal presežek. Na Madžarskem, v Estoniji in na Švedskem so imeli leta 2011 presežek. V sedmih državah članicah, in sicer Bolgariji, Danski, Nemčiji, Luksemburgu, Malti, Avstriji in Finski, je bil primanjkljaj leta 2011 nižji od referenčne vrednosti –3 % (glej sliko 1). Dve državi članici – Ciper in Slovenija – sta imeli leta 2011 večji primanjkljaj kot leta 2010.

Državni dolg

V EU-27 se je razmerje med državnim dolgom in BDP povečalo z 80,0 % ob koncu leta 2010 na 82,5 % ob koncu leta 2011, v euroobmočju pa s 85,3 % na 87,2 %. V 14 državah članicah je leta 2011 delež dolga presegel 60 % BDP. Ob koncu leta 2011 je bilo najnižje razmerje med državnim dolgom in BDP v Estoniji (6,0 %), Bolgariji (16,3 %) in Luksemburgu (18,2 %) – glej sliko 2. Leta 2011 se je v primerjavi z letom 2010 razmerje med državnim dolgom in BDP povečalo v 21 državah članicah EU, medtem ko se je delež državnega dolga zmanjšal v šestih državah članicah: Nemčiji, Estoniji, Latviji, Luksemburgu, Madžarski in Švedski. Najbolj se je delež dolga med letoma 2010 in 2011 povečal v Grčiji (20,4 odstotne točke), na Irskem (15,7), Portugalskem (14,4) in Cipru (10,2).

Prihodki in izdatki sektorja država

Pomembnost sektorja država v gospodarstvu se lahko meri kot odstotek skupnih prihodkov in izdatkov sektorja država od BDP. V EU-27 so skupni prihodki leta 2011 znašali 44,6 % BDP (leta 2010 44,1& nbsp;% BDP), izdatki pa 49,1% BDP (leta 2010 50,6 % ). V euroobmočju so leta 2011 skupni izdatki znašali 49,4 %, skupni prihodki pa 45,3 % BDP – glej sliko 3.

V absolutnem smislu so skupni izdatki sektorja država med letoma 2001 in 2010 tako v EU-27 kot v euroobmočju enakomerno rasli (glej sliko 4). Od leta 2010 do leta 2011 so se izdatki sektorja država tako v EU-27 kot v euroobmočju v absolutnem smislu nekoliko zmanjšali. Tudi prihodki so do leta 2007 v EU-27 in euroobmočju enakomerno rasli, leta 2008 so ostali razmeroma nespremenjeni, leta 2009 so se znižali in se v letih 2010 in 2011 spet povišali.

Raven izdatkov in prihodkov se po državah članicah EU precej razlikuje (glej sliko 5). Leta 2011 so bile države z najvišjim deležem kombiniranih izdatkov in prihodkov sektorja država od BDP (več kot 100 %) Danska, Finska, Francija, Belgija, Švedska in Madžarska ter Norveška med državami Efte. Sedem držav članic je imelo razmeroma nizko kombinirano razmerje (manj kot 80 % BDP): Bolgarija, Litva, Slovaška, Romunija, Latvija, Estonija in Španija, medtem ko je imela med državami članicami Efte najnižje razmerje Švica (68,9 % leta 2010, ki je zadnje leto, za katerega so podatki na voljo).

Po vsej EU-27 so glavni sestavni del prihodkov sektorja država davki in socialni prispevki (glej sliko 6). Leta 2011 so davki predstavljali 58,2 % (55,1 % v euroobmočju), socialni prispevki pa 31,2 % (34,6 % v euroobmočju) skupnih prihodkov v EU-27. Relativna pomembnost različnih kategorij prihodkov se od države do države močno razlikuje. Tako so na primer leta 2011 na Madžarskem, Češkem in Slovaškem davki predstavljali manj kakor 50 % prihodka sektorja država, na Danskem pa skoraj 85 % (glej sliko 7).

Največji delež izdatkov sektorja država v EU-27 je leta 2011 predstavljala prerazdelitev dohodka v obliki socialnih transferjev v denarju ali v naravi (glej sliki 8 in 9). Socialni transferji so predstavljali 43,4 % skupnih izdatkov v EU-27 (46,8 % v euroobmočju), sredstva za zaposlene 22,0 % (21,5 % v euroobmočju), odhodek od lastnine – katerega daleč največji del so plačila obresti – pa 6,0 % (6,2 % v euroobmočju). Zadnji delež se je v Grčiji povečal na 13,9 %, na Islandiji pa na 10,1 %.

Izdatke sektorja država je mogoče podrobneje analizirati s klasifikacijo funkcij države (COFOG). Leta 2010 so ukrepi socialne zaščite predstavljali najvišji delež izdatkov v vseh državah članicah EU-27, kjer je bil povprečen delež teh izdatkov 19,9 % BDP. Ta vzorec je veljal za vse države članice razen Irske, kjer so kapitalski transferji za ohranitev irskega bančnega sektorja povzročili visok delež funkcije „gospodarske zadeve“. Delež funkcije „socialna zaščita “ je znašal od 25,4 % BDP na Danskem, 24,2 % v Franciji ter 23,9 % na Finskem do 11,7 % na Cipru in 11,2 % na Islandiji. Glede na relativno pomembnost v EU-27 so sledile funkcije zdravje (7,5 % BDP), splošne javne storitve (6,5 %) ter izobraževanje (5,5 %). Poraba za gospodarske zadeve je leta 2010 v EU-27 znašala 4,7 % BDP, manj kot 2 % BDP pa je bilo namenjenega za obrambo, javni red in varnost, varstvo okolja, stanovanjske in prostorske zadeve, rekreacijo, vero in kulturo (vse te funkcije skupaj spadajo pod postavko „drugo“ na sliki 10).

Glavne vrste prihodkov sektorja država so tekoči davki na dohodek, premoženje itd., davki na proizvodnjo in uvoz in socialni prispevki, davki na kapital pa predstavljajo le 0,6 % skupnih prihodkov v EU-27 leta 2011. Med letoma 2007 in 2009 se je v EU-27 povečala relativna pomembnost prejemkov od socialnih prispevkov, vendar pa se je ta trend leta 2010 obrnil, od leta 2010 do leta 2011 pa so socialni prispevki ostali skoraj nespremenjeni (13,9 % BDP v letih 2010 in 2011). Relativna pomembnost tekočih davkov na dohodek, premoženje itd. se je od leta 2007 do leta 2009 zmanjšala, med letoma 2009 in 2010 ostala nespremenjena, leta 2011 pa se je povečala na 12,6 % BDP. Davki na proizvodnjo in uvoz so se od najnižje vrednosti leta 2009 povečali za 0,4 odstotne točke v razmerju do BDP in leta 2011 znašajo 13,1 % BDP (glej sliko 11).

Struktura davčnih prihodkov se je po državah članicah leta 2011 zelo razlikovala (glej sliko 12). Pričakovano so bile države članice z relativno visokimi ravnmi izdatkov večinoma tiste, ki so pobrale največ davkov (v razmerju do BDP). Leta 2011 je imela na primer največji dohodek iz glavnih kategorij davkov in socialnih prispevkov Danska, in sicer 48,8 % BDP, sledili sta ji Francija in Belgija s 45,3 % in 45,2 %, v šestih državah članicah pa je bil delež takih prihodkov od BDP manjši od 30 %: na Irskem, Slovaškem, v Latviji, Romuniji, Bolgariji in Litvi (kjer je bil ta delež najnižji, in sicer 26,2 % BDP). Tudi v Švici je bi ta delež manjši od 30 %.

Leta 2009 je vrednost javno objavljenih javnih naročil v Bolgariji dosegla 12,2 % BDP, kar je več kot trikrat toliko kot povprečje EU-27, ki je bilo 3,6 % (glej sliko 13). V nobeni od držav članic, ki so se EU pridružile v letih 2004 in 2007 ta vrednost leta 2009 ni bila pod povprečjem EU-27. Med državami članicami EU-15 je bil najvišji delež javno objavljenih javnih naročil v Združenem kraljestvu (6,2 %) in na Finskem (4,9 %), najnižji pa v Nemčiji (1,4 %) in Luksemburgu (1,5 %).

Skupna državna pomoč v EU-27 je leta 2009 znašala 3,5 %.; to je razmeroma visoka raven, ki ustreza odzivom na finančno in gospodarsko krizo – za primerjavo, ta delež je bil v obdobju pred krizo razmeroma stabilen, in sicer se je gibal med 0,4 in 0,5 % BDP. Povprečje EU-27 zakriva velike razlike med državami članicami (glej sliko 14).

Viri in razpoložljivost podatkov

Postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem predpisuje, da države članice EU Evropski komisiji sporočijo svojo statistiko javnofinančnega primanjkljaja in dolga najpozneje do 1. aprila in 1. oktobra vsako leto. Poleg tega Eurostat v okviru programa pošiljanja ESR zbira več podrobnih podatkov o javnih financah in predloži podatke o nacionalnih računih. Temeljni agregati sektorja država se Eurostatu predložijo dvakrat letno, statistične podatke o funkcijah države (COFOG) in podrobne prejemke od davkov in socialnih prispevkov pa je treba poslati v enem letu oziroma devetih mesecih po koncu referenčnega obdobja.

Podatki iz tega članka ustrezajo glavnim postavkam prihodkov in izdatkov sektorja država, ki se pripravijo na ravni nacionalnih računov (ESR 95). Razlika med skupnimi prihodki in skupnimi izdatki, vključno s kapitalskimi izdatki (zlasti bruto investicije v osnovna sredstva), ustreza neto posojanju/neto izposojanju sektorja države, ki je tudi izravnalna postavka nefinančnih računov države.

Oris sektorja država

Sektor država vključuje vse institucionalne enote, katerih proizvodnja je namenjena individualni in kolektivni potrošnji in ki se v glavnem financirajo iz obveznih plačil enot, ki pripadajo drugim sektorjem, in/ali institucionalnih enot, ki se ukvarjajo predvsem s prerazdelitvijo nacionalnega dohodka in premoženja. Sektor država je razdeljen na štiri podsektorje: centralna država, regionalna država – če je primerno, lokalna država inskladi socialne varnosti – če je primerno.

Opredelitev glavnih kazalnikov

Javni saldo je opredeljen kot neto izposojanje/neto posojanje sektorja države, ki se sporoči za namene postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem in izrazi v razmerju do BDP. V skladu s protokolom o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem javni dolg pomeni konsolidiran bruto državni dolg ob koncu leta, izmerjen po nominalni vrednosti.

Glavne prihodke sektorja države sestavljajo davki, socialni prispevki, prodaja in dohodek od lastnine. V ESR 95 so opredeljeni glede na seznam kategorij: proizvodnja za trg, proizvodnja za lastno končno porabo, plačila za drugo netržno proizvodnjo, davki na proizvodnjo in uvoz, druge subvencije na proizvodnjo, prejeti dohodek od lastnine, tekoči davki na dohodek, premoženje itd, socialni prispevki, drugi tekoči transferji in kapitalski transferji.

Glavne postavke izdatkov vključujejo sredstva za javne uslužbence, izdatke za socialne prejemke, obresti na javni dolg, subvencije in bruto investicije v osnovna sredstva. Skupni izdatki sektorja država so v ESR 95 opredeljeni glede na seznam kategorij: vmesna potrošnja, bruto investicije, sredstva za zaposlene, drugi davki na proizvodnjo, subvencije, plačan odhodek od lastnine, tekoči davki na dohodek, premoženje, izdatki za socialne prejemke, nekateri socialni transferji, drugi tekoči transferji, nekatere prilagoditve, kapitalski transferji in transakcije z neproizvedenimi sredstvi.

Podatki sektorja država, sporočeni za temeljne agregate sektorja država in za izdatke sektorja država po funkciji iz okvira ESR 95, morajo biti konsolidirani, kar pomeni, da se posebne transakcije med institucionalnimi enotami v sektorju država – „dohodek od lastnine“, „drugi tekoči transferji“ in „kapitalski transferji“ odpravijo ali ukinejo. Podatke o podsektorjih je treba konsolidirati znotraj vsakega podsektorja, ne pa tudi med podsektorji. Podatki na ravni sektorja bi morali biti enaki vsoti podatkov podsektorjev, razen za postavke „dohodek od lastnine“, „drugi tekoči transferji“ in „kapitalski transferji“, ki so konsolidirane. Za te postavke in posledično za skupne prihodke in skupne izdatke vsota podsektorjev presega vrednost sektorja.

Davki in socialni prispevki ustrezajo prihodkom, ki jih pobirajo (v denarju ali v naravi) centralne, regionalne in lokalne države, in skladom socialne varnosti. Te dajatve (na splošno znane kot davki) so razdeljene na tri glavna področja, ki jih zajemajo naslednje postavke:

davki na dohodek, premoženje itd., vključno z vsemi obveznimi plačili, ki jih država redno zaračunava na dohodek in premoženje podjetij in gospodinjstev;
davki na proizvodnjo in uvoz, vključno z vsemi obveznimi plačili, ki jih država zaračunava v zvezi s proizvodnjo in uvozom blaga in storitev, zaposlitvijo delovne sile, lastništvom ali uporabo zemljišč, stavbe ali drugih sredstev v proizvodnji;
socialni prispevki, vključno z vsemi socialnimi prispevki delodajalcev in delavcev, in pripisani socialni prispevki, ki so protipostavka socialnim prejemkom, ki jih delodajalci plačajo neposredno.

Podatki o javnih naročilih temeljijo na informacijah iz javnih razpisov in obvestil o oddaji naročila, ki so objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti (serija S). Števec je vrednost javnega naročila, ki se javno objavi. Za vsak sektor – gradnje, dobave in storitve – se število objavljenih javnih razpisov pomnoži s povprečjem, ki na splošno temelji na vseh cenah iz obvestil o oddaji naročila, objavljenih v Uradnem listu v ustreznem letu. Vrednost javnih naročil se izrazi v razmerju do BDP.

Državna pomoč je sestavljena iz sektorske državne pomoči (dodeljene posebnim dejavnostim, kot so kmetijstvo, ribištvo, predelovalne dejavnosti, rudarstvo, storitve), ad hoc državne pomoči (dodeljene posameznim podjetjem, na primer za reševanje in prestrukturiranje) in državne pomoči za medsektorske (horizontalne) cilje, kot so raziskave in razvoj, varstvo okolja, podpora malim in srednjim podjetjem, ustvarjanje delovnih mest in usposabljanje, vključno s pomočjo za regionalni razvoj. Prvi dve vrsti državne pomoči (sektorska in ad hoc) potencialno lahko bolj izkrivljata konkurenco.

Ozadje

Z upoštevanjem predpisov Pakta stabilnosti in rasti se ohranja usklajen gospodarski razvoj v EU, zlasti v državah euroobmočja. Poleg tega Pakt stabilnosti in rasti državam članicam onemogoča, da bi sprejemale politične ukrepe v korist svojih gospodarstev na škodo drugih držav EU. Pakt stabilnosti in rasti ima dve ključni načeli: primanjkljaj (načrtovani ali dejanski) ne sme presegati −3 %BDP, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa ne sme preseči (ali se mora nagibati k) 60 %. Pakt stabilnosti in rasti se je leta 2011 bistveno okrepil, kar velja tudi za ekonomsko upravljanje EU na splošno.

Vsako leto države članice Komisiji predložijo podrobne podatke o svojih gospodarskih politikah in stanju javnih financ. Države članice euroobmočja te informacije posredujejo v okviru programov stabilnosti, medtem ko druge države članice to storijo v obliki konvergenčnih programov. Evropska komisija oceni, ali so politike v skladu z dogovorjenimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi cilji ter se lahko odloči za izdajo opozorila, če meni, da primanjkljaj postaja neobičajno visok. Na podlagi tega ukrepa lahko Svet ugotovi obstoj čezmernega primanjkljaja, kar sproži zahtevo po določitvi roka za njegovo odpravljanje.