Statistics Explained

Statistika zaposlenosti


Podatki iz maja 2019.

Predvidena posodobitev članka: september 2020.

Angleška različica je novejša.

Poudarki

Leta 2018 je bila evidentirana najvišja stopnja zaposlenosti EU za osebe, stare od 20 do 64 let, in sicer 73,1 %.

Kljub stalnemu zmanjševanju razlike v stopnji zaposlenosti po spolu je bila leta 2018 stopnja zaposlenosti moških v vseh državah članicah EU še vedno višja od stopnje zaposlenosti žensk.

Leta 2018 je 30,8 % zaposlenih žensk v EU, starih od 20 do 64 let, delalo s krajšim delovnim časom, pri moških pa je ta delež znašal 8,0 %.


Orodje 1: zaposlenost (skupaj, ženske, moški, mladi in starejši), 2002–2018
(% prebivalcev, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat


V tem članku je prikazana najnovejša statistika zaposlenosti v Evropski uniji (EU), ki temelji na anketi o delovni sili v EU, vključno s pregledom, ki temelji na socialno-ekonomskih vidikih. Statistika zaposlenosti na splošno kaže precejšnje razlike glede na spol, starost in stopnjo izobrazbe. Opazne so tudi pomembne razlike na trgu dela med državami članicami EU.

Statistika trga dela je od vključitve poglavja o zaposlovanju v Amsterdamsko pogodbo leta 1997 v središču številnih politik EU. Stopnja zaposlenosti, torej delež zaposlenega delovno sposobnega prebivalstva, se šteje za ključni socialni kazalnik pri proučevanju razvoja na trgu dela.

Upoštevajte, da se lahko številke in stopnje, prikazane v orodjih in navedene v besedilu tega članka, v nekaterih primerih razlikujejo zaradi stalnega pregledovanja izvornih podatkov: v orodjih so navedeni najnovejši podatki (kot so prikazani v podatkovni zbirki Eurostata v datoteki Employment and unemployment (Labour Force Survey) (employ)) (v angleščini), v besedilu pa so navedeni podatki iz maja 2019.

Celotni članek

Stopnje zaposlenosti glede na spol, starost in stopnjo izobrazbe

Stopnja zaposlenosti v EU-28 za osebe, stare od 20 do 64 let, kot je bila izmerjena z anketo o delovni sili v EU, je leta 2018 znašala 73,1 %, kar je najvišja povprečna letna stopnja, evidentirana v EU. Vendar se za tem povprečjem skrivajo velike razlike med državami (glej Zemljevid 1 in Orodje 1). Švedska je edina država članica EU s stopnjo zaposlenosti, ki znaša najmanj 80 % (82,6 %). Tako visoka stopnja je bila ugotovljena tudi v državah Efte, in sicer na Islandiji (86,5 %) in v Švici (82,5 %).

Evropski svet je leta 2010 sprejel strategijo Evropa 2020. V njej je bil poudarek na okrepitvi gospodarstva EU in pripravi na izzive v naslednjem desetletju. Eden glavnih ciljev te strategije na ravni EU je do leta 2020 zvišati stopnjo zaposlenosti prebivalstva, starega od 20 do 64 let, na vsaj 75 %. Leta 2018 je stopnja v štirinajstih državah članicah EU znašala 75 % ali več, in sicer v treh nordijskih državah članicah (na Švedskem, Danskem in Finskem), treh baltskih državah članicah (v Estoniji, Litvi in Latviji) ter na Češkem, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu, Avstriji, na Portugalskem, v Sloveniji in na Malti (glej Zemljevid 1). Visoko stopnjo zaposlenosti, tj. nad 75 %, so imele tudi tri države Efte, in sicer Islandija, Švica in Norveška.

Na drugem koncu lestvice so bile Romunija, Belgija, Španija, Hrvaška in Italija, v katerih je bila stopnja zaposlenosti daleč od cilja EU, tj. nižja od 70 %, najnižje na lestvici pa je bila Grčija (59,5 %).

Zemljevid 1: Stopnja zaposlenosti, starostna skupina 20–64 let, 2018
(%)
Vir: Eurostat (lfsa_ergan)

Interaktivni črtni grafikon (glej Orodje 1) prikazuje spreminjanje stopnje zaposlenosti od leta 2002 po državah. S klikom na ikone na dnu orodja se prikaže razvoj posebnih razčlenitev stopnje zaposlenosti: od leve proti desni lahko preklapljate med celotnim prebivalstvom, ženskami, moškimi, mladimi oziroma starejšimi.

Med letoma 2002 in 2018 se je stopnja zaposlenosti celotnega prebivalstva v EU-28, starega od 20 do 64 let, zvišala za 6,4 odstotne točke, in sicer s 66,8 % na 73,2 %. Vendar so v državah v zadnjih letih prevladovale zelo različne razmere na trgu dela. Med letoma 2002 in 2018 se je stopnja zaposlenosti zvišala v vseh državah, razen v Grčiji (–3,0 odstotne točke) in na Cipru (–1,0 odstotne točke). V vseh državah, ki so k EU pristopile leta 2004 ali pozneje (razen na Cipru), in v Nemčiji je zvišanje večje od povprečja EU, ki znaša 6,4 odstotne točke. Največji zvišanji sta bili ugotovljeni v Bolgariji (kjer se je stopnja zaposlenosti zvišala za 16,6 odstotne točke, in sicer s 55,8 % leta 2002 na 72,4 % leta 2018) in na Malti (17,3 odstotne točke, in sicer s 57,7 % na 75,0 %).

V vseh državah članicah EU je bila leta 2018 stopnja zaposlenosti moških višja od stopnje zaposlenosti žensk. Enako velja tudi za celotno obdobje 2002–2018 z dvema izjemama: Latvijo leta 2010 ter Litvo leta 2009 in leta 2010. Vendar se je razvoj stopnje zaposlenosti moških in žensk v obdobju 2002–2018 razlikoval. S klikom na drugo in tretjo ikono Orodja 1 se prikaže razvoj stopnje zaposlenosti moških oziroma žensk od leta 2002.

Orodje 1: zaposlenost (skupaj, ženske, moški, mladi in starejši), 2002–2018
(% prebivalcev, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat


Od leta 2002 se je stopnja zaposlenosti žensk v Evropi na splošno zvišala, in sicer na ravni EU za 9,2 odstotne točke. Največja zvišanja stopenj zaposlenosti žensk so bila med letoma 2002 in 2018 ugotovljena na Malti (+29,0 odstotne točke), v Bolgariji (+16,0 odstotne točke) in Nemčiji (+14,0 odstotne točke). Leta 2018 sta bili najvišji stopnji zaposlenosti žensk evidentirani na Švedskem (80,4 %) in Islandiji (83,2 %), najnižji pa v Grčiji (49,1 %) in Italiji (53,1 %).

Nasprotno pa je bilo v obdobju 2002–2018 zvišanje stopnje zaposlenosti pri moških na ravni EU bolj omejeno (+3,5 odstotne točke) kot pri ženskah. Stopnja zaposlenosti moških se je v enajstih državah članicah EU celo znižala, pri čemer so bile spremembe najočitnejše v Grčiji (–8,3 odstotne točke, in sicer z 78,4 % leta 2002 na 70,1 % leta 2018) in na Cipru (–6,5 odstotne točke, in sicer s 85,8 % na 79,3 %).

Posledično se je razlika v stopnji zaposlenosti med ženskami in moškimi na ravni EU zmanjšala, in sicer s 17,3 odstotne točke leta 2002 na 11,6 odstotne točke leta 2018. Enak trend je bil ugotovljen v vseh državah članicah EU, razen v Bolgariji, Estoniji, na Madžarskem, Švedskem, Poljskem, Slovaškem in v Romuniji. Zmanjšanje je bilo zlasti veliko na Malti (razlika v stopnji zaposlenosti po spolu se je zmanjšala za 24,3 odstotne točke), kjer je stopnja zaposlenosti žensk vse višja, ter v Španiji (–17,4 odstotne točke) in Luksemburgu (–17,3 odstotne točke), kjer je bilo zmanjšanje rezultat tako znižanja stopnje zaposlenosti moških kot tudi zvišanja stopnje zaposlenosti žensk.

Četrta in peta ikona Orodja 1 prikazujeta, da se je v obdobju 2002–2018 stopnja zaposlenosti oseb, starih od 15 do 24 let (zaposlenost mladih), na ravni EU znižala, stopnja zaposlenosti oseb, starih od 55 do 64 let (zaposlenost starejših), pa se je v istem obdobju zvišala. Znižanje stopnje zaposlenosti mladih je zlasti opazno na Irskem, Portugalskem, v Španiji in Grčiji. Nasprotno pa je bilo v Nemčiji, Bolgariji in na Slovaškem evidentirano največje zvišanje stopnje zaposlenosti oseb, starih od 55 do 64 let.

Stopnje zaposlenosti se precej razlikujejo tudi glede na stopnjo izobrazbe (glej Orodje 2). Stopnje zaposlenosti, analizirane glede na stopnjo izobrazbe, temeljijo na starostni skupini od 25 do 64 let, saj se mlajše osebe lahko še vedno izobražujejo, zlasti v terciarnem izobraževanju, kar lahko znatno vpliva na stopnje zaposlenosti.

Orodje 2: Stopnja zaposlenosti glede na stopnjo izobrazbe, 2002–2018
(% prebivalcev z nizko/srednjo/visoko stopnjo izobrazbe, starih od 25 do 64 let)
Vir: Eurostat


Stopnja zaposlenosti oseb, starih od 25 do 64 let, ki so končale terciarno izobraževanje (kratko terciarno izobraževanje, dodiplomsko izobraževanje, magistrski ali doktorski študij (ali enakovredno izobraževanje)) (ravni ISCED 5–8), je leta 2018 na ravni EU znašala 85,8 %. Tako je veliko višja od stopnje zaposlenosti oseb, ki so pridobile le primarno ali nižjo sekundarno izobrazbo (ravni ISCED 0–2), tj. 56,8 %. Stopnja zaposlenosti oseb z največ višjo sekundarno ali postsekundarno neterciarno izobrazbo (ravni ISCED 3–4) je bila v EU-28 med zgoraj navedenima dvema stopnjama, tj. 76,4 %. Na podlagi teh podatkov je mogoče sklepati, da se z višanjem stopnje izobrazbe povečuje tudi verjetnost zaposlitve.

Poleg tega da imajo osebe z največ nižjo sekundarno izobrazbo (ravni ISCED 0–2) najmanjše možnosti za zaposlitev (če se upoštevajo tri skupine glede na raven izobrazbe), jih je tudi kriza najbolj prizadela: stopnja zaposlenosti te skupine se je med letoma 2007 in 2013 na ravni EU znižala za 5,0 odstotne točke. Pri osebah s srednjo stopnjo izobrazbe (ravni ISCED 3–4) se je po drugi strani znižala za 1,7 odstotne točke, pri osebah z višjo stopnjo izobrazbe (ravni ISCED 5–8) pa za 1,7 odstotne točke.

Orodje 2 prikazuje, da je za možnost zaposlitve potrebna vsaj srednja stopnja izobrazbe. Tako je na primer na Slovaškem leta 2018 stopnja zaposlenosti oseb z nizko stopnjo izobrazbe znašala 37,9 %; ta stopnja je veliko nižja od stopnje zaposlenosti oseb s srednjo stopnjo izobrazbe (76,9 %) in oseb z visoko stopnjo izobrazbe (82,6 %). Ta situacija je zelo očitna tudi na Hrvaškem (37,5 % pri osebah z nizko stopnjo izobrazbe v primerjavi z 68,5 % pri osebah s srednjo stopnjo izobrazbe), Češkem (52,2 % v primerjavi s 83,5 %), v Bolgariji (47,0 % v primerjavi z 78,5 %) in na Poljskem (43,1 % v primerjavi s 70,4 %).

V skupini oseb z visoko stopnjo izobrazbe je več oseb z več kot eno zaposlitvijo.

Slika 1 kaže, da je delež ljudi, ki imajo več kot eno zaposlitev, majhen in da imajo osebe z visoko stopnjo izobrazbe (ravni ISCED 5–8) pogosteje dodatno zaposlitev kot osebe s srednjo (ravni ISCED 3–4) ali nizko (ravni ISCED 0–2) stopnjo izobrazbe. Leta 2018 je imelo v EU-28 5,0 % oseb s terciarno izobrazbo več kot eno zaposlitev, pri osebah z nizko in srednjo stopnjo izobrazbe pa je ta delež znašal 2,8 % oziroma 3,8 %.

Delež oseb z več kot eno zaposlitvijo in visoko stopnjo izobrazbe je bil največji na Nizozemskem (10,1 %), v Estoniji (9,8 %), na Švedskem (8,8 %) in Danskem (8,3 %). Razlika med osebami z nizko in visoko stopnjo izobrazbe, ki imajo več kot eno zaposlitev, je bila zlasti opazna v Latviji (6,9 odstotne točke), sledile pa so ji Estonija (6,7 odstotne točke), Portugalska (5,6 odstotne točke) in Nizozemska (4,9 odstotne točke). Kljub temu je bil v nekaterih državah delež oseb z več kot eno zaposlitvijo nekoliko večji pri osebah z nizko stopnjo izobrazbe kot pri osebah z visoko stopnjo izobrazbe; ta razlika je bila največja v Franciji (–1,8 odstotne točke).

Slika 1: Zaposleni, ki imajo dodatno zaposlitev, glede na stopnjo izobrazbe, starostna skupina 20–64 let, 2018
(% vseh zaposlitev)
Vir: Eurostat (lfsa_egaed) in (lfsa_e2ged)

Razširjenost strokovnjakov, zaposlenih na nižjih položajih ter delavcev na področju storitev in prodaje

Kar zadeva poklic, so leta 2018 strokovnjaki, med katere se je uvrščalo 20,0 % zaposlenih, predstavljali največjo skupino v EU-28 (glej Sliko 2a). S 16,4 % so jim sledili delavci na področju storitev in prodaje, tem pa tehniki in drugi strokovni delavci s 16,3 %. Na drugem koncu lestvice sta bili najmanjši skupini usposobljeni kmeti, gozdarji in ribiči (3,0 %) ter vojaški poklici (0,6 %).

Če se upošteva le poklic, daje to le omejeno sliko o ekonomskih, socialnih in kulturnih značilnostih zaposlenih oseb. Zato je bila uvedena širša razvrstitev, imenovana ESeG (evropske socialno-ekonomske skupine), v kateri sta združena poklic in zaposlitveni status. Na podlagi te razvrstitve so strokovnjaki (20,0 %) leta 2018 ostali največja skupina v EU-28 (glej Sliko 2b), le da so jim z 18,2 % zaposlenih sledili zaposleni na nižjih položajih in s 16,2 % usposobljeni delavci v industriji.

Slika 2a: Zaposleni glede na poklic (ISCO), starostna skupina 20–64 let, EU-28, 2018
(% vseh zaposlitev)
Vir: Eurostat (lfsa_egais)


Slika 2b: Zaposleni glede na evropsko socialno-ekonomsko skupino, starostna skupina 20–64 let, EU-28, 2018
(% vseh zaposlitev)
Vir: Eurostat (lfsa_esega)

Porast dela s krajšim delovnim časom in dela za določen čas

Delež delovne sile v EU-28 v starostni skupini od 20 do 64 let z glavno zaposlitvijo s krajšim delovnim časom je postopoma naraščal s 14,9 % v letu 2002 na 19,0 % v letu 2015 in se nato za malenkost zmanjšal na 18,5 % v letu 2018 (glej prvo ikono Orodja 3). Daleč največji delež delavcev s krajšim delovnim časom je bil leta 2018 ugotovljen na Nizozemskem (46,8 %), sledili pa so ji Avstrija, Nemčija, Belgija, Združeno kraljestvo, Švedska in Danska, v katerih so delavci s krajšim delovnim časom predstavljali več kot petino (21 %) zaposlenih. Nasprotno so bile zaposlitve s krajšim delovnim časom razmeroma neobičajne v Bolgariji (1,8 % zaposlenih) ter na Madžarskem, Slovaškem, Hrvaškem in Poljskem (med 4,2 % in 6,2 %). Delež delavcev s krajšim delovnim časom se je od leta 2002 povečal v vseh državah članicah EU, razen v Romuniji (–3,1 odstotne točke), na Poljskem (–2,7 odstotne točke), v Litvi (–2,6 odstotne točke), Latviji (–1,7 odstotne točke), na Hrvaškem (–1,6 odstotne točke), v Bolgariji (–0,9 odstotne točke) in na Portugalskem (–0,6 odstotne točke).

Druga in tretja ikona Orodja 3 prikazujeta izrazito razliko pri razširjenosti dela s krajšim delovnim časom med moškimi in ženskami. Leta 2018 je nekoliko manj kot tretjina (30,8 %) zaposlenih žensk, starih od 20 do 64 let, v EU-28 delala s krajšim delovnim časom, kar je veliko večji delež kot pri moških (8,0 %). Leta 2018 je na Nizozemskem s krajšim delovnim časom delalo približno tri četrtine (73,8 %) zaposlenih žensk in nekoliko manj kot četrtina zaposlenih moških (23,0 %), kar sta najvišji stopnji med državami članicami EU. Med letoma 2002 in 2018 je bilo največje zvišanje zaposlitve s krajšim delovnim časom, izraženo v odstotnih točkah, za ženske evidentirano v Italiji (15,6 odstotne točke, in sicer s 16,8 % na 32,4 %) in za moške v Švici (7,9 odstotne točke, in sicer z 9,1 % na 17,0 %), največje znižanje za ženske pa na Islandiji (–11,8 odstotne točke, in sicer z 42,3 % na 30,5 %) in za moške v Litvi (–3,2 odstotne točke, in sicer z 8,3 % na 5,1 %).

Orodje 3: Zaposlitev s krajšim delovnim časom (skupaj, ženske in moški) in zaposlitev za določen čas (skupaj, ženske in moški), 2002–2018
(% vseh zaposlenih/zaposlenih žensk/zaposlenih moških, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat


Med letoma 2002 in 2018 se je delež oseb s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v EU-28 nekoliko zmanjšal, delež zaposlenih za določen čas pa se je povečal z 11,2 % leta 2002 na 13,2 % leta 2018 (glej četrto ikono Orodja 3). Število zaposlenih za določen čas se med državami članicami EU razlikuje: največji delež oseb s pogodbo o zaposlitvi za določen čas je bil leta 2018 evidentiran v Španiji (26,4 %), na Poljskem (23,9 %) in Portugalskem (21,5 %). Najmanjši deleži pogodb o zaposlitvi za določen čas pa so bili ugotovljeni v Romuniji (1,1 %), Litvi (1,4 %) in Latviji (2,6 %).

Primerjava zaposlitev za določen čas pri moških in ženskah (glej peto in šesto ikono Orodja 3) je pokazala, da razlika med spoloma leta 2018 na ravni EU ni bila zelo velika, saj je bilo takih moških 12,6 %, žensk pa 13,8 %.

Orodje 4 prikazuje delež zaposlenih, starih od 20 do 64 let, s pogodbo o zaposlitvi za določen čas glede na razvrstitev po evropskih socialno-ekonomskih skupinah (ESeG). V večini držav je pogodb za določen čas najmanj med vodstvenimi delavci, največ pa med zaposlenimi na nižjih položajih. Vendar so med državami opazne velike razlike: na Poljskem je v takem položaju 39,2 % zaposlenih na nižjih položajih, medtem ko je v Romuniji takih samo 2,6 %. Precej velik razpon v nagnjenosti k uporabi pogodb o zaposlitvi za določen čas med državami članicami EU morda vsaj nekoliko kaže na nacionalne prakse, ponudbo delovne sile in povpraševanje po njej, mnenje delodajalcev glede morebitne rasti/krčenja ter nezapletenost postopkov zaposlovanja in odpuščanja za delodajalce.

Orodje 4: Zaposleni s pogodbami o zaposlitvi za določen čas glede na evropske socialno-ekonomske skupine, 2018
(% zaposlenih, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat


Delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela

Delež delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, je majhen. Leta 2018 je bilo na ravni EU 2,2 % takih zaposlenih moških in 1,5 % takih zaposlenih žensk, starih od 20 do 64 let. Slika 3 prikazuje, da je uporaba te oblike zaposlitve najpogostejša v Sloveniji (4,2 % za moške in 6,0 % za ženske) in Španiji (4,1 % za moške in 3,6 % za ženske), medtem ko je zelo redka na Madžarskem (0,3 % pri obeh spolih), v Grčiji (0,2 % za moške in 0,3 % za ženske) in Združenem kraljestvu (0,6 % za moške in 0,5 % za ženske).

Razlika med moškimi in ženskami je bila največja v Franciji (2,0 odstotne točke), sledili pa sta ji Nizozemska in Avstrija (povsod 1,6 odstotne točke). Razlika med moškimi in ženskami v večini držav članic EU je sicer manjša od 1 odstotne točke. V sedmih državah članicah EU (Grčija, Hrvaška, Danska, Poljska, Latvija, Irska in Slovenija) so ženske pogosteje zaposlene pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela kot moški. Na Madžarskem je delež zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela enak za oba spola.

Slika 3: Delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, po spolu, 2018
(% zaposlenih, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat (lfsa_qoe_4a6r2)

Prekarna zaposlitev

Leta 2018 je imelo v EU-28 prekarno zaposlitev (pogodbo o zaposlitvi za največ 3 mesece) 2,1 % moških in žensk, starih od 20 do 64 let. Skupni delež oseb s prekarno zaposlitvijo je bil največji na Hrvaškem, v Franciji, Španiji, Italiji in Sloveniji ter v državah kandidatkah Srbiji, Črni gori in Severni Makedoniji (Slika 4). Razlike med moškimi in ženskami so bile manjše od 1 odstotne točke v vseh državah, razen na Finskem (1,1 odstotne točke), v Srbiji (1,3 odstotne točke) in Turčiji (2,0 odstotne točke). V polovici držav članic EU je bilo žensk s prekarno zaposlitvijo nekoliko več kot moških.

Slika 4: Prekarna zaposlitev po spolu, 2018
(% zaposlenih, starih od 20 do 64 let)
Vir: Eurostat (lfsa_qoe_4ax1r2)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Podatkovni viri

Zajetje

Aktivno prebivalstvo (delovna sila) vključuje zaposlene in brezposelne osebe. Anketa o delovni sili v EU opredeljuje zaposlene osebe kot posameznike, stare 15 let in več, ki so v referenčnem tednu opravljali neko delo, tudi če le eno uro na teden, za plačilo, dobiček ali družinsko korist. Delovna sila vključuje tudi ljudi, ki niso delali, vendar so imeli zaposlitev ali samostojno dejavnost, ki je začasno niso opravljali, na primer zaradi bolezni, dopusta, sporov med delodajalci in delojemalci, izobraževanja ali usposabljanja.

Zaposlenost se lahko meri kot število zaposlenih ali delovnih mest v ekvivalentu polnega delovnega časa ali številu opravljenih ur. Pri vseh ocenah, predstavljenih v tem članku, je uporabljeno število oseb; tudi navedene informacije za stopnje zaposlenosti temeljijo na ocenah v zvezi s številom oseb. Statistika zaposlenosti je pogosto navedena kot stopnja zaposlenosti, da se prezre spreminjajoče se število prebivalcev v državah skozi čas in olajšajo primerjave med različno velikimi državami. Te stopnje so navadno objavljene za delovno sposobno prebivalstvo, ki običajno pomeni prebivalstvo, staro od 15 do 64 let; pri tem se v Španiji, Združenem kraljestvu in na Islandiji uporablja starostni razpon od 16 do 64 let. Ta starostna skupina (od 15 do 64 let) je tudi standardna in jo uporabljajo druge mednarodne statistične organizacije (čeprav nekateri oblikovalci politik v ospredje vse bolj postavljajo starostno skupino od 20 do 64 let, saj vse večji delež prebivalstva EU nadaljuje šolanje v terciarnem izobraževanju).

Glavni pojmi

Nekatere glavne zaposlitvene značilnosti, kot so opredeljene v anketi o delovni sili v EU, so:

  • zaposleni so opredeljeni kot osebe, ki delajo za javnega ali zasebnega delodajalca in prejemajo nadomestilo v obliki plače, plačila glede na uspešnost ali plačila v naravi; vključeni so tudi nevpoklicani pripadniki oboroženih sil;
  • samozaposlene osebe delajo v lastnem podjetju, na lastni kmetiji ali opravljajo poklicno dejavnost. Šteje se, da je samozaposlena oseba v referenčnem tednu delala, če izpolnjuje eno od naslednjih meril: dela z namenom pridobitve zaslužka; se ukvarja z izvajanjem dejavnosti ali pa trenutno ustanavlja podjetje;
  • razlikovanje med polnim in krajšim delovnim časom običajno temelji na spontanem odgovoru anketiranca. Glavne izjeme so Nizozemska in Islandija, v katerih se uporablja prag 35 ur, Švedska, v kateri se prag uporablja za samozaposlene osebe, in Norveška, v kateri so osebe, ki delajo od 32 do 36 ur, vprašane, ali je to delo s polnim ali krajšim delovnim časom;
  • kazalniki za zaposlene osebe z dodatno zaposlitvijo se nanašajo le na osebe, ki sočasno opravljajo več kot eno zaposlitev; osebe, ki so v referenčnem tednu zamenjale zaposlitev, se ne štejejo kot osebe z dvema zaposlitvama;
  • zaposlitev se šteje za zaposlitev za določen čas, če se delodajalec in delojemalec sporazumeta, da se zaposlitev konča pod objektivnimi pogoji, kot so določen datum, končana naloga ali vrnitev zaposlenega, ki je začasno nadomeščen. Tipični primeri vključujejo: osebe s sezonsko zaposlitvijo, zaposlene prek agencije ali borz dela ter tiste, ki delajo pri tretji strani za opravljanje določene naloge (razen če ostaja pisna pogodba o delu za nedoločen čas); osebe s posebnimi pogodbami za usposabljanje.

Stopnja izobrazbe se nanaša na doseženo stopnjo izobrazbe, tj. najvišjo uspešno končano stopnjo izobrazbe. Nizka stopnja izobrazbe se nanaša na ravni ISCED 0–2 (manj kot primarna, primarna in nižja sekundarna izobrazba), srednja stopnja na ravni ISCD 3 in 4 (višja sekundarna in postsekundarna neterciarna izobrazba), visoka stopnja pa na ravni ISCED 5–8 (terciarna izobrazba).

Evropske socialno-ekonomske skupine (ESeG) je izpeljana razvrstitev, ki omogoča razvrščanje posameznikov v skupine s podobnimi ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi značilnostmi po vsej Evropski uniji ter temelji le na temeljnih socialnih spremenljivkah, da bi se zagotovila enostavna uporaba v vseh socialnih raziskovanjih s primerljivimi rezultati. Glavne temeljne socialne spremenljivke, ki se uporabljajo, so „delovni status MOD“, „zaposlitveni status“, „poklic v okviru zaposlitve“ (v skladu s standardom ISCO-08) in „delovni status na podlagi samoprijave“. Podrobnejši podatki o razvrstitvi in pojasnila so na voljo na spletni strani ESeG na strežniku za statistične klasifikacije Eurostata (RAMON).

Podatkovni nizi

Večina kazalnikov, predstavljenih v tem članku, temelji na podatkovnih nizih, ki sestavljajo glavne kazalnike iz ankete o delovni sili (podatkovni nizi, ki se začnejo s črkami lfsi). Ti glavni kazalniki se od podatkovnih nizov s podrobnimi letnimi in četrtletnimi rezultati ankete (podatkovni nizi, ki se začnejo s črkami lfsa in lfsq) razlikujejo v tem, da podrobni rezultati ankete temeljijo izključno na mikropodatkih iz ankete o delovni sili, medtem ko so bili glavni kazalniki dodatno obdelani. Najpogostejše dodatne prilagoditve so popravki glavnih prelomov v nizih in ocene manjkajočih vrednosti. Zaradi teh prilagoditev za nekatera leta nastanejo opazne razlike med dvema podatkovnima nizoma.

Podatkovni nizi glavnih kazalnikov ankete o delovni sili so najpopolnejša in najzanesljivejša zbirka podatkov o zaposlenosti in brezposelnosti, ki so na voljo na podlagi ankete o delovni sili. Ker pa ne omogočajo analize vseh osnovnih spremenljivk, je treba v nekaterih primerih uporabiti tudi podrobne rezultate ankete.

Ozadje

Statistika zaposlenosti se lahko uporablja za številne analize, vključno z makroekonomskimi (pregled dela kot proizvodnega dejavnika) študijami, študijami o produktivnosti ali konkurenčnosti. Uporablja se lahko tudi za preučevanje številnih družbenih in vedenjskih vidikov, povezanih s posameznikovim zaposlitvenim položajem, kot sta vključevanje manjšin v družbo ali zaposlitev kot vir prihodka gospodinjstva.

Zaposlovanje je strukturni in kratkoročni kazalnik. Kot strukturni kazalnik lahko pojasnjuje strukturo trgov dela in ekonomskih sistemov, ki se merijo z usklajenostjo ponudbe delovne sile in povpraševanja po njej ali kakovostjo zaposlitve. Zaposlenost kot kratkoročni kazalnik sledi poslovnemu ciklu; vendar je s tega vidika omejena, saj je zaposlenost pogosto označena za kazalnik z zamikom (lagging indicator).

Statistika zaposlenosti je v središču številnih politik EU. Novembra 1997 je bila na vrhu o delovnih mestih v Luxembourgu predstavljena evropska strategija zaposlovanja (ESZ), ki je bila v letu 2005 posodobljena, da se je strategija zaposlovanja EU bolje uskladila z revidiranimi lizbonskimi cilji, julija 2008 pa so bile posodobljene smernice za politiko zaposlovanja za obdobje 2008–2010. Marca 2010 je Evropska komisija predstavila strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo je Evropski svet uradno sprejel junija 2010. Evropski svet je potrdil pet krovnih ciljev, od katerih je prvi povišanje stopnje delovne aktivnosti za moške in ženske, stare od 20 do 64 let, na 75 % do leta 2020. Države članice EU lahko določijo svoje nacionalne cilje ob upoštevanju teh krovnih ciljev in pripravijo nacionalne programe reform, ki vključujejo ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti za izvajanje strategije. Izvajanje strategije je mogoče vsaj delno doseči s pospeševanjem prožnih delovnih pogojev, na primer s krajšim delovnim časom ali delom od doma, s katerimi naj bi se spodbujala delovna aktivnost. Druge pobude, s katerimi se lahko spodbudi vstop več ljudi na trg dela, vključujejo izboljšanje dostopa do storitev otroškega varstva, zagotavljanje več priložnosti za vseživljenjsko učenje ali spodbujanje poklicne mobilnosti. V središču te teme je vprašanje „prožne varnosti“: politik, ki sočasno obravnavajo prožnost trgov dela, organizacije dela in odnosov med delodajalci in delojemalci, obenem pa upoštevajo usklajevanje delovnega in zasebnega življenja, varnost zaposlitve in socialno zaščito. V skladu s strategijo Evropa 2020 ESZ spodbuja ukrepe za pomoč pri doseganju treh krovnih ciljev za leto 2020:

  • 75 % zaposlenih oseb, starih od 20 do 64 let;
  • stopnja zgodnje opustitve šolanja znižana pod 10 % in vsaj 40 % 30- do 34-letnikov z dokončano terciarno izobrazbo;
  • najmanj 20 milijonov manj ljudi na robu revščine ali socialne izključenosti.

Zaradi počasnega okrevanja po finančni in gospodarski krizi in čedalje več dokazov o naraščajoči brezposelnosti je Evropska komisija 18. aprila 2012 pripravila niz predlogov za ukrepe za spodbujanje zaposlovanja z namenskim svežnjem ukrepov za zaposlovanje. Ti predlogi so bili med drugim osredotočeni na ustvarjanje delovnih mest z vidika povpraševanja in državam članicam EU kažejo poti, kako je mogoče zaposlovanje spodbuditi z znižanjem davkov na delo ali podporo zagonskim podjetjem. Njihov namen je bil tudi določiti gospodarska področja, ki imajo veliko možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest, na primer ekološko gospodarstvo, zdravstvene storitve ter informacijska in komunikacijska tehnologija.

Evropska komisija je decembra 2012 ob upoštevanju visoke in še vedno naraščajoče brezposelnosti mladih v več državah članicah EU predlagala sveženj ukrepov za zaposlovanje mladih (COM(2012) 727 final). Ta sveženj je nadgradnja ukrepov za mlade iz obsežnejšega svežnja o zaposlovanju in vključuje številne predloge, med drugim:

  • da vsi mladi do 25. leta starosti prejmejo kakovostno ponudbo za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo v štirih mesecih po končanem formalnem šolanju ali začetku brezposelnosti (jamstvo za mlade);
  • posvetovanje z evropskimi socialnimi partnerji o okviru kakovosti za pripravništva, da bodo ta mladim omogočila pridobivanje visokokakovostnih delovnih izkušenj v varnih pogojih;
  • evropsko koalicijo za vajeništva, da se izboljšata kakovost in ponudba vajeništev, ki so na voljo, ter predstavitev načinov za zmanjševanje ovir za mobilnost za mlade.

Prizadevanja za zmanjšanje brezposelnosti mladih so se nadaljevala v letu 2013, ko je Evropska komisija predstavila pobudo za zaposlovanje mladih (COM(2013) 144 final), ki je bila pripravljena za okrepitev in pospešitev ukrepov iz svežnja ukrepov za zaposlovanje mladih. Njen namen je bila zlasti podpora mladim iz regij z več kot 25-odstotno brezposelnostjo mladih, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni ali se ne usposabljajo. Sledilo je še eno sporočilo z naslovom „Skupna prizadevanja za mlade v Evropi – Poziv k ukrepanju v zvezi z brezposelnostjo mladih“ (COM(2013) 447 final), ki je bilo namenjeno pospeševanju izvajanja jamstva za mlade ter zagotavljanju pomoči državam članicam EU in podjetjem, da bi lahko zaposlovali več mladih.

Ena od glavnih prednostnih nalog kolegija komisarjev, ki je funkcijo nastopil leta 2014, je osredotočiti se na spodbujanje novih delovnih mest, rasti in naložb s ciljem zmanjšanja obsega predpisov ter pametnejše uporabe obstoječih finančnih virov in javnih sredstev. Evropska komisija je februarja 2015 objavila vrsto poročil o državah, ki vsebujejo analizo ekonomskih politik držav članic EU ter zagotavljajo informacije o njihovih prednostnih nalogah za prihodnje leto za spodbuditev rasti in ustvarjanja delovnih mest. Istega meseca je predlagala tudi, naj se v letu 2015 iz pobude za zaposlovanje mladih dajo na voljo sredstva v višini 1 milijarde EUR, tako da bi se sredstva predhodnega financiranja, ki jih države članice EU lahko prejmejo za spodbujanje zaposlovanja mladih, povečala za 30-krat, da bi 650 000 mladim pomagali pri vključevanju na trg dela.

Evropska komisija je junija 2016 sprejela Program znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016) 381/2) z naslovom „Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost“. Namen tega je zagotoviti, da ljudje razvijejo znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo zdaj in v prihodnosti, ter tako povečati zaposljivost, konkurenčnost in rast v EU.

Evropski parlament, Svet in Komisija so nedavno, tj. 17. novembra 2017, skupaj podpisali evropski steber socialnih pravic. Politika zaposlovanja in socialna politika sta glavni interesni področji evropskega stebra socialnih pravic, ki je usmerjen v zagotavljanje novih in učinkovitejših pravic za državljane. Tri glavne kategorije stebra so: (1) enake možnosti in dostop do trga dela, (2) pošteni delovni pogoji ter (3) socialna zaščita in vključevanje. Natančneje, današnje prožnejše ureditve dela ustvarjajo priložnosti za nova delovna mesta, zlasti za mlade, lahko pa privedejo do novih negotovosti in neenakosti. Graditev pravičnejše Evrope in krepitev njene socialne razsežnosti sta ključni prednostni nalogi Komisije. Evropski steber socialnih pravic spremlja „pregled socialnih kazalnikov“, ki bo s sledenjem trendov in uspešnosti v državah članicah EU na 12 področjih omogočal spremljanje izvajanja stebra, njegovi podatki pa bodo upoštevani tudi v evropskem semestru za usklajevanje ekonomskih politik. Pregled bo uporabljen tudi za oceno napredka pri doseganju „trojnega A“ na socialnem področju za EU kot celoto.

Neposreden dostop

Drugi članki
Tabele
Podatkovna zbirka
Posebni razdelek
Objave
Metodologija
Prikazi





LFS main indicators (t_lfsi)
Population, activity and inactivity - LFS adjusted series (t_lfsi_act)
Employment - LFS adjusted series (t_lfsi_emp)
Unemployment - LFS adjusted series (t_une)
LFS series - Detailed annual survey results (t_lfsa)
LFS series - Specific topics (t_lfst)
LFS main indicators (lfsi)
Employment and activity - LFS adjusted series (lfsi_emp)
Unemployment - LFS adjusted series (une)
Labour market transitions - LFS longitudinal data (lfsi_long)
LFS series - Detailed quarterly survey results (from 1998 onwards) (lfsq)
LFS series - Detailed annual survey results (lfsa)
LFS series - Specific topics (lfst)
LFS ad-hoc modules (lfso)

Objave

Datoteke z metapodatki ESMS in metodologija ankete o delovni sili v EU


Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Employment_statistics/sl&oldid=486756"