Archive:Demografska statistika na regionalni ravni
- Podatki iz februarja 2012. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, glavne tabele in podatkovna zbirka.
Ta članek opisuje demografska gibanja v različnih regijah Evropske unije (EU): večina podatkov se nanaša na leto 2010, čeprav so predstavljeni tudi podatki, povezani z razvojem regionalnega prebivalstva v zadnjih letih.
Gibanje rasti prebivalstva na ravni EU-27 je nespremenjeno od leta 1960, vendar je bila rast prebivalstva od 80. let prejšnjega stoletja naprej počasnejša. Ta upočasnitev rasti prebivalstva je tesno povezana z naravnim prirastom prebivalstva (vsa rojstva minus smrti), ki je bil leta 2010 negativen v večini regij EU-27; neto migracije so izravnale ta negativna gibanja v nekaterih regijah, tako da skupno število prebivalcev v EU-27 še vedno narašča.
Demografske spremembe v EU bodo imele v prihodnjih desetletjih velik pomen, saj se bosta stalno nizko število rojstev in vse višja pričakovana življenjska doba odražala v starejši starostni strukturi prebivalstva – pojavu, ki ga je že mogoče opaziti v več regijah.
_(inhabitants_per_km2).png)
(prebivalci na km2) – Vir: Eurostat (demo_r_d3dens)
_(per_1_000_inhabitants).png)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3)
_(per_1_000_inhabitants).png)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3)
,_by_NUTS_3_regions,_2010_(1)_(per_1_000_inhabitants).png)
(na 1 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3)
_(live_births_per_woman).png)
(število živorojenih otrok na žensko) – Vir: Eurostat (demo_r_frate2)
_(years).png)
(leta) – Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp)
_(years).png)
(leta) – Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp)
_(%25).png)
(%) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3)
Glavne statistične ugotovitve
Število in gostota prebivalstva
Prebivalstvo EU-27 je v letu 2009 preseglo mejo 500 milijonov prebivalcev, na začetku leta 2010 pa je v državah članicah živelo 501,1 milijona ljudi. V letu 2010 je bila gostota prebivalstva EU-27 ocenjena na 117 prebivalcev na kvadratni kilometer (km²).
Zemljevid 1 kaže, da so regije na ravni NUTS 3, ki zajemajo glavno mesto, in tudi regije v njihovi neposredni bližini med najgosteje poseljenimi regijami v Evropi. Regija Paris (Francija) je daleč najgosteje poseljena regija (21 258 prebivalcev na km² v letu 2009), s povprečno več kot dvakrat toliko prebivalcev na km² kot jih živi v regijah Inner London (Združeno kraljestvo). Regiji Inner London West (10 263 prebivalcev na km²) in Inner London East (9 227) sta na drugem in tretjem mestu najgosteje poseljenih regij, leta 2009 pa je bila gostota prebivalstva nad 5 000 prebivalcev na km² tudi v naslednjih regijah: Hauts-de Seine, Seine-Saint-Denis in Val-de-Marne (vse v okolici Pariza, Francija), Arrondissement de Bruxelles-Capitale/Arrondissement van Brussel-Hoofdstad (regija glavnega mesta Belgije), Bucureşti (regija glavnega mesta Romunije, podatki so za leto 2010), Melilla (špansko čezmorsko ozemlje, podatki prav tako za leto 2010) in Portsmouth (Združeno kraljestvo).
Najredkeje poseljene regije na ravni NUTS 3 so bile večinoma v odmaknjenih območjih na obrobju EU. V letu 2009 ali 2010 je bila gostota prebivalstva v 13 regijah manj kot deset prebivalcev na km²: štiri od teh regij so bile na Švedskem, tri na Finskem, tri na severu Združenega kraljestva, dve v osrednji Španiji, ena pa je bila francoska čezmorska regija. Lappi (regija na skrajnem severu Finske) je imela najnižjo regionalno gostoto prebivalstva v EU-27 z 2,0 prebivalca na km².
Med državami nečlanicami, katerih podatki so predstavljeni na Zemljevidu 1, je najgosteje poseljena regija Basel-Stadt (Švica), v kateri je gostota prebivalstva v letu 2009 narasla na nekaj več kot 5 000 prebivalcev na km², s čimer je postala deseta najgosteje poseljena regija na tem zemljevidu. Gostota prebivalstva je dosegla nad 1 000 prebivalcev na km² tudi v naslednjih štirih regijah: Istanbul (Turčija), Genève (Švica), Oslo (Norveška) in Grad Zagreb (Hrvaška). Na drugi strani lestvice pa je bila najredkeje poseljena regija Landsbyggd (Islandija) z 1,2 prebivalca na km².
Demografske spremembe
Demografska sprememba v določenem referenčnem letu je izračunana kot razlika med številom prebivalstva 1. januarja naslednjega leta in 1. januarjem zadevnega referenčnega leta. Sestavljata jo dva elementa: naravni prirast in neto migracije, vključno s statistično prilagoditvijo (v nadaljnjem besedilu: neto migracije – glej „Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov“ za več informacij).
Zemljevidi 2, 3 in 4 ponazarjajo skupne demografske spremembe in njihova elementa, podatki so običajno na voljo za regije na ravni NUTS 3 za leto 2010. Za lažjo primerjavo so vse tri vrednosti (demografske spremembe in njihova elementa) prikazane kot bruto stopnje na 1 000 prebivalcev. Zemljevidi prikazujejo različne vzorce demografskih sprememb po regijah zaradi rasti in upada števila prebivalstva (Zemljevid 2), ki sta posledica pozitivnega ali negativnega naravnega prirasta (Zemljevid 3) in pozitivnih ali negativnih neto migracij (Zemljevid 4).
V obdobju 1960–2010 je skupno število prebivalcev vseh regij držav članic EU-27 naraslo za 98,5 milijona prebivalcev, kar je pomenilo povprečno letno stopnjo rasti 4,4 na 1 000 prebivalcev. V tem obdobju je prebivalstvo stalno naraščalo, čeprav se je razvoj obeh elementov precej razlikoval. Naravni prirast je s 3,6 milijona (več rojstev kot smrti) dosegel vrh leta 1964 in nato z dokaj enakomerno hitrostjo upadal, tako da je bil do leta 2003 skoraj izravnan (s 105 812 več rojstev kot smrti). Nato je sledilo rahlo okrevanje in do leta 2010 se je naravni prirast prebivalstva EU-27 odražal v povečanju prebivalstva za 514 025. Nasprotno pa so bile neto migracije v 60. letih prejšnjega stoletja v EU-27 dokaj izravnane: v tem desetletju podatki na letni ravni kažejo, da je bilo število prebivalcev, ki so zapustili EU-27, šest let večje kot število priseljencev. V zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja so bile stopnje migracij v EU-27 razmeroma nizke, leta 1992 pa so bile neto migracije prvič večje od naravnega prirasta v EU-27. Ta vzorec je bil bolj izrazit v obdobju 2002–2008, ko so bile neto migracije še posebej visoke (znašale so 95,1 % vseh demografskih sprememb v letu 2003). Vendar razpoložljivi podatki za leti 2009 in 2010 kažejo, da se delež neto migracij v primerjavi z demografskimi spremembami zmanjšuje. Prebivalstvo EU-27 se je povečalo za 2,7 na 1 000 prebivalcev v letu 2010, z bruto stopnjo neto migracij 1,7 na 1 000 prebivalcev in bruto stopnjo naravnega prirasta 1,0 na 1 000 prebivalcev.
Čeprav je število prebivalcev v EU-27 v letu 2010 še naprej naraščalo, demografske spremembe niso potekale enakomerno po državah članicah. Skupno število prebivalcev je naraslo v 20 državah članicah, v primerjavi s številom prebivalcev v vsaki državi pa so bile najvišje bruto stopnje skupnih demografskih sprememb v Luksemburgu (prirast 19,3 na 1 000 prebivalcev), Belgiji (10,3), na Švedskem (8,0) in Malti (7,8), sledila pa sta jim Združeno kraljestvo (6,6) in Francija (5,5). Najvišje negativne bruto stopnje skupnih demografskih sprememb so bile v Litvi (–25,7 na 1 000 prebivalcev), Latviji (–8,4) in Bolgariji (–7,8).
Med regijami na ravni NUTS 3 z Zemljevida 2 je razmeroma podobno število regij EU-27 poročalo o povečanju števila prebivalcev (699 regij) in o upadu števila prebivalcev (604 regij). Prebivalstvo je najhitreje naraščalo v večini regij v Belgiji, vzhodni Irski, severni Italiji, Luksemburgu, pa tudi v nekaterih regijah v Španiji, Franciji in Združenem kraljestvu, medtem ko je bila bruto stopnja rasti prebivalstva nad povprečjem EU-27 tudi v večini regij Nizozemske, Finske in Švedske ter tudi Malte. Hitro upadanje prebivalstva je bilo najbolj očitno v vzhodnoevropskih regijah, na primer v nekaterih predelih Bolgarije, vzhodne Nemčije, baltskih držav članic, Madžarske in Romunije. Zmanjšanje števila prebivalcev je bilo očitno tudi v več regijah Španije, vzhodne Finske, osrednje Avstrije, zahodne Nemčije ter celinskih delov Grčije in Portugalske.
V državah nečlanicah, za katere so predstavljeni podatki, je bil trend pozitivnih demografskih sprememb večji (kot v EU-27), saj je število prebivalcev naraslo v 105 regijah, upadlo pa v 54 regijah. V Turčiji je bil položaj zelo neenoten, saj so nekatere regije prednjačile po rasti prebivalstva, druge pa po upadu. Kljub temu pa se je bruto stopnja skupnih demografskih sprememb v Turčiji na splošno znatno povečala (pred njo je izmed držav z Zemljevida 2 le Luksemburg). Rast prebivalstva je bila v letu 2010 pozitivna na Norveškem, v Švici, Lihtenštajnu, Črni gori, Islandiji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, medtem ko je Hrvaška poročala o zmanjšanju števila prebivalcev.
Zemljevid 3 kaže naravni prirast prebivalstva, ki je podobno razporejen kot demografske spremembe na Zemljevidu 2. Skoraj za vse regije, ki so poročale o negativnih skupnih demografskih spremembah, je bil značilen tudi negativen naravni prirast prebivalstva. Slika pa je zelo drugačna v številnih regijah na jugozahodu Francije, severu Italije in jugovzhodu Nemčije, kjer je bila skupna rast prebivalstva pozitivna kljub negativnim stopnjam naravnega prirasta; podobno je bilo na jugu Norveške. Nasprotno pa so bile skupne demografske spremembe v več delih Turčije kljub pozitivnemu naravnemu prirastu negativne.
V približno 773 regijah EU (na ravni NUTS 3) je bilo v letu 2010 število smrti večje od števila rojstev, medtem ko je bilo v 529 regijah število rojstev večje od števila smrti; v regiji West Cumbria (Združeno kraljestvo) je bilo število rojstev in smrti enako. Pozitivne bruto stopnje naravnega prirasta je mogoče opaziti na Irskem in tudi v mnogih gosto poseljenih (pozidanih) območjih držav Beneluksa, Francije in Združenega kraljestva. Nasprotno pa so bile znatne negativne stopnje naravnega prirasta prebivalstva evidentirane v Bolgariji, Latviji, Litvi, jugovzhodni Madžarski, vzhodni Nemčiji, severozahodni Španiji in na celinski Portugalski. Dejavnika, ki določata naravni prirasta prebivalstva, tj. rojstva in smrti, sta podrobneje predstavljena v nadaljevanju tega članka z vidika plodnosti in pričakovane življenjske dobe.
V EU-27 je bila bruto stopnja naravnega prirasta prebivalstva v približno 542 regijah na ravni NUTS 3 skoraj izravnana (v razponu +/–2 na 1 000). Posledično imajo lahko neto migracije pomembno vlogo pri določanju, ali prebivalstvo v regiji na splošno raste ali upada. Neto migracije lahko prav tako posredno prispevajo k prihodnji naravni rasti prebivalstva, saj imajo migranti, ki so načeloma razmeroma mladi in posledično ponavadi v rodni dobi, lahko pozneje otroke.
Zemljevid 4 prikazuje bruto stopnjo neto migracij v letu 2010 za regije na ravni NUTS 3. Zemljevid je zelo podoben Zemljevidu 2, s poudarkom na tesni povezavi med migracijskimi vzorci in skupnimi demografskimi spremembami, kadar je stopnja naravnega prirasta prebivalstva skoraj izravnana. Leta 2010 so bile neto migracije v EU pozitivne (več priseljencev kot izseljencev) v 769 regijah na ravni NUTS 3. Med temi je bil najvišji neto pritok migrantov evidentiran v regiji Ilfov (območje okrog Bukarešte, Romunija) in regiji Fokida (osrednja Grčija), kjer so bile bruto stopnje neto preseljevanja 38,6 oziroma 27,1 na 1 000 prebivalcev. Ostale regije, ki so poročale o neto migracijah, večjih od 10 na 1 000 prebivalcev, so bile večinoma urbane regije, med drugim Bonn, München in Münster v Nemčiji; Bologna, Parma in Pisa v Italiji ter Bristol, Edinburgh in Sheffield v Združenem kraljestvu. Ta vzorec je ravno nasproten v Franciji, kjer so bile regije z najvišjimi bruto stopnjami neto migracij večinoma podeželske in na jugu države (Aude, Corse, Landes in Tarn-et-Garonne).
Neto migracija je negativna, ko več ljudi regijo zapusti kot vanjo prispe; v letu 2010 je v EU to veljalo za 532 regij na ravni NUTS 3. Te regije so vključevale večino delov Nemčije, Avstrije in vzhodne Evrope (zlasti Bolgarije, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske in Romunije), severovzhodne Francije, južne Italije, celinske Portugalske, večino Španije, zahodne Irske ter vzhodne in severne Finske. Med 13 regij z najvišjimi negativnimi bruto stopnjami neto migracij se uvršča vseh deset litovskih regij na ravni NUTS 3 (vse pod –14 na 1 000). Edine druge regije, ki so poročale o tako velikem odtoku migrantov (v primerjavi z njihovim številom prebivalcev), so bile Dublin (Irska), Hoyerswerda (Kreisfreie Stadt; Nemčija) in Zuidoost-Zuid-Holland (Nizozemska).
Ko se elementa demografskih sprememb (naravnega prirasta in neto migracij) gibljeta v isto smer, skupaj prispevata h korenitim demografskim spremembam. To se je zgodilo v Luksemburgu in Malti ter v večini regij v Belgiji in na Nizozemskem, pa tudi v vzhodni in južni Španiji, severozahodni in jugovzhodni Franciji ter na jugovzhodu Združenega kraljestva – večina regij na teh območjih je poročala o pozitivni rasti v smislu naravnega prirasta in neto migracij. Nasprotno pa sta se oba elementa demografskih sprememb v mnogih regijah na ravni NUTS 3 v Bolgariji, Nemčiji, Latviji, Litvi, Madžarski in Romuniji premikala v negativno smer.
Analiza regij na ravni NUTS 3, ki zajemajo glavna mesta, kaže, da sta se v 17 regijah v EU-27 oba elementa demografskih sprememb premikala v pozitivno smer, kar je verjetno povezano s privlačnostjo glavnih mest. V 13 od teh 17 regij so neto migracije prispevale k večjemu deležu rasti prebivalstva, medtem ko je bila naravna rast glavni dejavnik rasti v regijah glavnih mest Estonije, Španije, Slovenije in Finske. Negativne neto migracije so bile več kot izravnane z višjo stopnjo naravnega prirasta v regijah glavnih mest Grčije, Francije, Cipra, Portugalske in Združenega kraljestva (obe regiji Inner London na ravni NUTS 3). Na Irskem in v Litvi razmeroma velike negativne bruto stopnje neto migracij niso bile izravnane s pozitivno stopnjo naravnega prirasta, medtem ko je na Madžarskem visoka pozitivna stopnja neto migracij izravnala manjše negativne stopnje naravnega prirasta. Regiji glavnih mest Latvije in Romunije sta edini med državami članicami, v katerih sta se oba elementa demografskih sprememb premikala v negativno smer in tako še okrepila zmanjševanje števila prebivalcev v regijah Riga in Bucureşti.
Skoraj vse regije glavnih mest v državah nečlanicah so poročale o povečanju prebivalstva, saj sta se oba elementa demografskih sprememb premikala v pozitivno smer. Edina izjema je bila islandska regija Hofudborgarsvadi (ki vključuje Reykjavik), v kateri je bilo splošno povečanje prebivalstva posledica pozitivne naravne rasti, medtem ko je bila stopnja neto migracij negativna.
Zmanjšanje stopnje rodnosti
Eden od glavnih razlogov za upočasnitev naravne rasti prebivalstva je, da imajo ženske v EU manj otrok kot v preteklosti. V razvitih delih sveta se celotna stopnja rodnosti s približno 2,1 živorojenega otroka na žensko trenutno šteje za stopnjo obnavljanja prebivalstva, ali z drugimi besedami, za raven, na kateri bi bilo število prebivalstva brez priseljevanja ali izseljevanja dolgoročno stabilno.
Celotna stopnja rodnosti v EU-27 se je zmanjšala s približno 2,5 živorojenega otroka na žensko v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja na povprečje blizu 1,6 za obdobje 2007–2009. Najvišji stopnji rodnosti v državah članicah EU sta bili opaženi na Irskem (2,05) in v Franciji (2,00). Islandija (2,16) je bila edina članica Efte ali država kandidatka, v kateri je bila stopnja rodnosti v obdobju 2007–2009 nad stopnjo obnavljanja prebivalstva 2,1, sledi pa ji Turčija s stopnjo rodnosti 2,09 (povprečje za leti 2008 in 2009). V 17 državah članicah EU je bila v obdobju 2007–2009 celotna stopnja rodnosti nižja od 1,5 otroka na žensko.
Zemljevid 5 prikazuje regionalno porazdelitev celotne stopnje rodnosti: od 269 regij na ravni NUTS 2 v celotni EU-27 je devet regij poročalo o celotni stopnji rodnosti nad stopnjo obnavljanja prebivalstva 2,1 (najtemnejši odtenek na zemljevidu). Najvišje stopnje rodnosti so bile opažene v francoskih čezmorskih regijah Guyane (3,59 otroka na žensko), Réunion (2,40) in Guadeloupe (2,22), na španskih ozemljih Melilla (2,30) in Ceuta (2,14), Pohjois-Suomi v severni Finski (2,29), regijah Border, Midland in Western na Irskem, West Midlands v Združenem kraljestvu in Pays de la Loire v Franciji (vsi blizu 2,1). Od 27 regij, ki so jim sledile s celotno stopnjo rodnosti med 2,0 in 2.1, so bile večinoma regije v Združenem kraljestvu (12 regij) ali Franciji (deset regij), medtem ko so bile druge regije v Belgiji, Irski, Danski, Nizozemski in Švedski.
Najnižje stopnje rodnosti so bile na splošno opažene v vzhodni in južni Evropi. Na ravni NUTS 2 je bilo v EU 29 regij, ki so poročale o celotni stopnji rodnosti, enaki ali nižji od 1,3; te vključujejo: šest regij v Španiji, po pet regij na Madžarskem in v (južni) Italiji, štiri regije v Nemčiji, po tri regije na Portugalskem in v Romuniji ter po eno regijo v Avstriji, Poljski in Slovaški. Najnižje stopnje rodnosti so bile opažene na severozahodu Španije v regijah Principado de Asturias in Galicia (v obeh okrog 1,10 otroka na žensko).
Med državami nečlanicami z Zemljevida 5 sta imeli Turčija in Islandija po statističnih regijah celotne stopnje rodnosti višje od stopnje obnavljanja, medtem ko je bila celotna stopnja rodnosti v eni regiji na Norveškem enaka stopnji obnavljanja. O najvišjih celotnih stopnjah rodnosti (nad 3,0 živorojenega otroka na žensko) so poročali iz štirih turških regij: Mardin, Batman, Sirnak, Siirt (3,77); Sanliurfa, Diyarbakir (3,75); Van, Mus, Bitlis, Hakkari (3,66) in Agri, Kars, Igdir, Ardahan (3,31).
Razlike med pričakovano življenjsko dobo moških in žensk
V zadnjih 50 letih se je v EU pričakovana življenjska doba ob rojstvu povečala za približno deset let, v veliki meri zaradi izboljšanih družbenogospodarskih in okoljskih razmer ter boljše zdravstvene oskrbe in nege. Zemljevida 6 in 7 prikazujeta povprečno pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu za moške in ženske po regijah na ravni NUTS 2; ta zemljevida sta neposredno primerljiva, saj je uporabljena enaka barvna lestvica.
Z Zemljevida 6 je razvidno, da je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške 74 let ali manj v vseh regijah baltskih držav članic, Poljske, Slovaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije, medtem ko so bile edine druge regije EU, v katerih je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške pod 74 let, Severozápad, Strední Morava in Moravskoslezsko na Češkem ter portugalski otoški regiji Açores in Madeira. Razmeroma nizka pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške je bila tudi v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in v Črni gori ter hrvaških regijah Sredisnja i Istocna (Panonska) Hrvatska in Sjeverozapadna Hrvatska.
Najvišje stopnje pričakovane življenjske dobe ob rojstvu za moške (enake ali večje od 78 let) so bili razporejene po številnih državah: od 40 regij na ravni NUTS 2 z najvišjo pričakovano življenjsko dobo za moške jih je bilo 11 v Združenem kraljestvu, osem v Italiji, po pet v Nemčiji in na Švedskem (od skupaj osem), štiri v Španiji, po dve v Grčiji, Franciji in na Nizozemskem ter ena na Finskem. Najvišja pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške je bila v regiji Åland (Finska) s povprečjem 80,8 leta za obdobje 2008–2010.
Zemljevid 7 prikazuje regionalno porazdelitev pričakovane življenjske dobe ob rojstvu za ženske. O najnižjih vrednostih (tako kot za moške) so poročali iz vzhodne Evrope (Romunija, Bolgarija in Madžarska ter tudi Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija). V bolgarskih regijah Severozapaden in Yugoiztochen je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske najnižja, in sicer 76,5 leta za obdobje 2008–2010. Najvišja pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske je bila v regiji Comunidad Foral de Navarra (Španija), ki je v povprečju znašala 86,1 leta za obdobje 2007–2009; v regiji Ticino (Švica) pa je bila v obdobju 2008–2010 povprečno 86,2 leta. Od 40 regij na ravni NUTS 2 z najvišjimi stopnjami pričakovane življenjske dobe ob rojstvu za ženske so skoraj vse regije EU v Franciji (17 regij), Italiji (11 regij) ali Španiji (deset regij), z izjemo regije Ipeiros v Grčiji in regije Vorarlberg v Avstriji.
V vseh regijah EU-27, Efte in držav kandidatk je pričakovana življenjska doba višja za ženske kot za moške. Za celotno EU-27 je bila v obdobju 2006–2008 povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu 82,2 leta za ženske in 76,1 leta za moške. Največje razlike v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu med ženskami in moškimi so bile v baltskih državah članicah, kjer je pričakovana življenjska doba za ženske višja od tiste za moške za 11,1 (Litva) do 10,2 (Latvija) leta. Razmeroma velike razlike med spoloma (več kot osem let) so bile tudi v številnih regijah na Poljskem, Madžarskem, v Franciji, Romuniji in na Slovaškem. Najmanjša razlika med spoloma je bila na otokih Åland (Finska), kjer je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske 83,4 leta, kar je 2,6 leta več kot je pričakovana življenjska doba za moške. Mnogo regij z majhnimi razlikami med spoloma, enakimi ali manjšimi od štirih let, je bilo na Nizozemskem, Švedskem ali v Združenem kraljestvu.
Med državami nečlanicami je bila najmanjša razlika med spoloma v Islandiji (3,9 leta), največja razlika pa je bila v dveh hrvaških regijah Sjeverozapadna Hrvatska in Sredisnja i Istocna (Panonska) Hrvatska (7,1 leta).
Zanimivi so tudi podatki za pričakovano življenjsko dobo pri starosti 65 let: enako kot pri podatkih za pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu, za nobeno regijo na ravni NUTS pričakovana življenjska doba pri 65 letih ni bila višja za moške kot za ženske. V regijah EU-27 je bila največja razlika med spoloma pri starosti 65 let v Estoniji, in sicer 5,2 leta za obdobje 2008–2010. Deset grških regij je bilo na drugi strani lestvice z najnižjo razliko med spoloma, ki je znašala od 2,0 do 1,5 leta. Med državami nečlanicami je razlika med pričakovano življenjsko dobo med spoloma pri 65 letih znašala od 2,0 leta v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji do 4,0 leta v švicarski regiji Ticino.
Podatki za stopnjo umrljivosti dojenčkov kažejo, da imajo regije na ravni NUTS 2 v Bolgariji in Romuniji najvišjo stopnjo umrljivosti dojenčkov; v teh dveh državah članicah so bile stopnje umrljivosti dojenčkov višje ali enake deset (število smrti na 1 000 živorojenih otrok) v skupno sedmih regijah.
Staranje prebivalstva
Prebivalstvo EU-27 se postopoma stara. Vzrok za to spremembo je znatno in stalno podaljševanje pričakovane življenjske dobe ob rojstvu, nizka stopnja rodnosti in začetek upokojevanja povojne baby boom generacije. Eden od načinov za prikaz te strukturne spremembe prebivalstva EU-27 je s koeficientom starostne odvisnosti, ki analizira razmerje med številom starejših oseb (starih 65 let in več) in delovno sposobnega prebivalstva (v starosti od 15 do 64 let). V začetku leta 2010 je bil delež starejšega prebivalstva, starega 65 let in več, enak 25,9 % delovno sposobnega prebivalstva v EU-27.
Zemljevid 8 prikazuje koeficient starostne odvisnosti, izračunane za regije na ravni NUTS 3 1. januarja 2011. Koeficient starostne odvisnosti je bil enak ali nižji od 20 % v 125 regijah EU-27, in sicer v 45 regijah na Poljskem, 19 regijah v Združenem kraljestvu, 13 regijah v Romuniji, 11 regijah v Španiji, devetih regijah v Franciji, po osem regijah na Irskem in Slovaškem, petih regijah na Portugalskem, dveh regijah na Nizozemskem, in po eni regiji na Češkem, Danskem, Cipru, Malti in Finskem. Najnižji koeficient starostne odvisnosti je bil v regiji Guyane (6,8 %). V dveh regijah sta bila koeficienta starostne odvisnosti nad 50 % (z drugimi besedami sta manj kot dve delovno sposobni osebi podpirali starejšo osebo, staro 65 let ali več), in sicer v regiji Hoyerswerda (Kreisfreie Stadt) v Nemčiji in regiji Pinhal Interior Sul na Portugalskem.
Vzorec staranja prebivalstva je manj očiten v regijah držav Efte in državah kandidatkah. Na ravni NUTS 3 je bil koeficient starostne odvisnosti nad 30 % v treh hrvaških regijah. Na drugi strani lestvice pa je 89 regij poročalo o koeficientu starostne odvisnosti, enakemu ali nižjemu od 20 %; to so bile skoraj izključno turške regije (76), preostale pa so bile regije v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (sedem regij), na Islandiji in Norveškem (v vsaki dve regiji), v Lihtenštajnu in Črni gori (v vsaki ena regija). Najnižji koeficient starostne odvisnosti držav članic Efte in držav kandidatk je bil v regiji Van, Mus, Bitlis in Hakkari v Turčiji (4,9 % 1. januarja 2011).
Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov
Eurostat zagotavlja široko paleto demografskih podatkov: ti vključujejo statistike o nacionalnem in regionalnem prebivalstvu, pa tudi podatke za različne demografske dogodke (rojstva, smrti, poroke, razveze, priseljevanje in izseljevanje), ki vplivajo na velikost, sestavo in posebnosti prebivalstva.
Gostota prebivalstva je razmerje med prebivalstvom na ozemlju (letnim povprečjem) in površino (kopenskega) ozemlja. Kopensko ozemlje je celotno ozemlje države, brez površin, pokritih s celinskimi vodami.
Demografska sprememba je razlika med številom prebivalstva na koncu in začetku referenčnega obdobja. Pozitivna demografska sprememba se imenuje rast prebivalstva. Negativna demografska sprememba pa se imenuje upadanje prebivalstva. Demografska sprememba je sestavljena iz dveh elementov:
- naravnega prirasta, ki se izračuna kot razlika med številom živorojenih otrok in številom smrti. O pozitivnih naravnih spremembah oziroma naravnemu prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok večje od števila smrti. O negativnih naravnih spremembah oziroma negativnem naravnem prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok manjše od števila smrti;
- neto migracij, vključno s statistično prilagoditvijo, ki se izračuna kot razlika med skupnimi demografskimi spremembami in naravnim prirastom; na statistiko o neto migracijah torej vplivajo vse statistične napake pri obeh elementih te enačbe, zlasti pri demografskih spremembah. Neto migracije, vključno s statističnimi prilagoditvami, lahko v različnih državah zajemajo poleg razlike med priseljevanjem in izseljevanjem tudi druge spremembe, povezane s podatki o prebivalstvu, ki se nanašajo obdobje med 1. januarjem in 1. januarjem naslednjega leta, ki jih ni mogoče pripisati rojstvom, smrtim, priseljevanju ali izseljevanju.
Bruto stopnja demografskih sprememb je razmerje med skupnimi demografskimi spremembami med letom in povprečnim prebivalstvom zadevnega območja v istem letu; ta vrednost se izrazi na 1 000 prebivalcev.
Bruto stopnja naravnega prirasta prebivalstva je razmerje med naravnim prirastom prebivalstva in povprečnim prebivalstvom na zadevnem območju v istem obdobju; ta vrednost se prav tako izrazi na 1 000 prebivalcev.
Bruto stopnja neto migracij (vključno s statistično prilagoditvijo) je razmerje med neto migracijami (vključno s statistično prilagoditvijo) med letom in povprečnim prebivalstvom v istem letu; ta vrednost se izrazi na 1 000 prebivalcev. Kot je navedeno zgoraj, je bruto stopnja neto migracij enaka razliki med bruto stopnjo demografskih sprememb in bruto stopnjo naravnega prirasta prebivalstva (z drugimi besedami se neto migracije štejejo za del demografskih sprememb, ki jih ni mogoče pripisati rojstvom ali smrtim).
Celotna stopnja rodnosti je opredeljena kot povprečno število otrok, ki bi jih ženska rodila v življenjski dobi, če bi v svoji rodni dobi sledila starostnim stopnjam rodnosti, ki so bile izmerjene v določenem letu.
Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je povprečna starost, ki jo bo novorojenček dočakal, če bo v svojem življenju izpostavljen trenutnim pogojem umrljivosti.
Koeficient starostne odvisnosti je razmerje med številom starejših oseb, ki so na splošno ekonomsko neaktivni (stari 65 let in več v tej publikaciji), in številom delovno sposobnih oseb (običajno starih 15–64 let).
Ozadje
Prebivalstvo EU se stara zaradi stalno nizke stopnje rodnosti v povezavi z vse daljšo življenjsko dobo ter dejstvom, da se je baby boom generacija začela upokojevati. Število delovno sposobnih oseb se zmanjšuje, medtem ko se število ostarelih oseb povečuje.
Socialne in ekonomske spremembe, povezane s staranjem prebivalstva, bodo verjetno občutno vplivale na EU, in sicer na nacionalni in regionalni ravni. Segale bodo na številna politična področja, s posledicami med drugim za šoloobvezne otroke, zdravstvo, delež delovno aktivnega prebivalstva, socialno varstvo, vprašanja socialne varnosti in javne finance.
Statistični podatki o demografskih spremembah in sestavi prebivalstva se čedalje pogosteje uporabljajo, da podpirajo oblikovanje politik in zagotavljajo priložnosti za spremljanje demografskih trendov v političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih okoljih.
Dodatne informacije Eurostat
Publikacije
- Eurostat regional yearbook 2011 - Chapter 1
- Regional population projections EUROPOP2008: Most EU regions face older population profile in 2030 - Statistics in Focus 1/2010
- European Regional and Urban Statistics - Reference guide 2008
Glavne tabele
- Regional statistics (t_reg), glej:
- Regional demographic statistics (t_reg_dem)
- Total average population, by NUTS 2 regions (tgs00001)
- Population density, by NUTS 2 regions (tgs00024)
- Total and land area by NUTS 2 regions (tgs00002)
- Population at 1 January by NUTS 2 regions (tgs00096)
- Live births by NUTS 2 regions (tgs00097)
- Deaths by sex and NUTS 2 regions (tgs00098)
- Crude rates of population change by NUTS 2 regions (tgs00099)
- Fertility rate by NUTS 2 regions (tgs00100)
- Life expectancy at birth by sex and NUTS 2 regions (tgs00101)
Podatkovna zbirka
- Regional statistics (reg), glej:
- Regional demographic statistics (reg_dem)
- Population and area (reg_dempoar)
- Population at 1st January by sex and age from 1990 onwards (demo_r_d2jan)
- Annual average population by sex (demo_r_d3avg)
- Area of the regions (demo_r_d3area)
- Population density (demo_r_d3dens)
- Population by sex and age groups on 1 January - NUTS level 3 regions (demo_r_pjanaggr3)
- Demographic balance and crude rates - NUTS level 2 and 3 regions (demo_r_gind3)
- Population and area (reg_dempoar)
- Population change (reg_dempch)
- Births and deaths (demo_r_d3natmo)
- Births by age of the mother (demo_r_d2natag)
- Deaths by sex and age (demo_r_d2morag)
- Infant mortality (demo_r_d2infmo)
- Fertility rates by age - NUTS level 2 regions (demo_r_frate2)
- Population change (reg_dempch)
Posebna področja
Metodologija / Metapodatki
- Population (ESMS metadata file - demo_pop_esms)
