Ocena tveganja za zdravje ljudi in okolje je postala pravna zahteva za vedno večje število kemikalij, proizvodov in procesov.
Čeprav je metodologija, ki se uporablja, uveljavljena, so izzivi vedno večji zaradi:
• pritiskov, da se za testiranje toksičnosti prenehajo uporabljati poskusne živali,
• potrebe po uporabi hitrejših, cenejših in učinkovitejših testov,
• razvoja novih sistemov in metodologij ter posledičnega nastanka novih podatkov, ki jih bo treba upoštevati,
• zahteve, da mora biti ocena tveganja v celoti pregledna in neodvisna,
• spoznanja, da bi moral biti poudarek na sodelovanju z zainteresiranimi stranmi večji, ter
• pomanjkanja izkušenih „neodvisnih“ ocenjevalcev tveganja.
Da bi se spopadli s temi izzivi, so znanstveni odbori EU nedavno začeli iskati možne znanstveno veljavne izboljšave za:
• uporabo novih tehnoloških dognanj,
• uporabnost ocen tveganja za namene obvladovanja tveganja in model za primerjanje tveganj in koristi ter
• preglednost postopkov dela.
Da bi bile nadaljnje izboljšave mogoče, morajo imeti ocenjevalci tveganja dostop do ustreznih podatkov, izogibati se je treba nepotrebnemu podvajanju dela in uporabljati najboljša možna znanja. Zato je učinkovito medsektorsko in mednarodno sodelovanje ključnega pomena.
2. mednarodna konferenca o oceni tveganja je zelo pomemben mejnik pri določanju prednostnih nalog za izboljšanje postopkov ocenjevanja tveganja in določanje ukrepov, ki so potrebni, da se zagotovi, da bodo te naloge izpolnjene. Poleg tega bo konferenca služila tudi kot platforma za ugotavljanje in raziskovanje širših vprašanj s področja postopka ocenjevanja tveganja za njegovo večjo uporabnost pri oblikovanju politik.
