Archive:Plače in stroški dela

Podatki za novembra 2011. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, Glavne tabele in Podatkovna zbirka.

V tem članku je predstavljena primerjava plač in stroškov dela v Evropski uniji (EU), slednji pa so v splošnem opredeljeni kot izdatki delodajalca za osebje.

Tabela 1: Dohodki v gospodarstvu (povprečna letna bruto plača zaposlenih s polnim delovnim časom) (1)
(EUR)
Vir: Eurostat (earn_gr_nace2) in (earn_gr_nace)

Slika 1: Povprečna letna bruto plača zaposlenih s polnim delovnim časom, 2006 (1)
(EUR)
Vir: Eurostat (earn_ses_adeci)

Slika 2: Zaposleni z nizkimi plačami – zaposleni s polnim delovnim časom, ki zaslužijo manj kot dve tretjini povprečne letne bruto plače, 2006 (1)
(% zaposlenih)
Vir: Eurostat (earn_ses_adeci)

Slika 3: Razmerje med plačami žensk in plačami moških, 2009 (1) (razlika v % med povprečno bruto plačo na uro zaposlenih moških in zaposlenih žensk, izraženo kot % bruto plače moških, v neprilagojeni obliki)
Vir: Eurostat (tsiem040)

Slika 4: Minimalna plača (1)
(evrov na mesec, z dne 1. julija 2011)
Vir: Eurostat (earn_mw_cur)

Slika 5: Davčna stopnja zaposlenih z nizkimi plačami – davčna obremenitev stroškov dela, 2010
(%)
Vir: Eurostat (tsiem050), OECD, službe Komisije

Tabela 2: Kazalniki davčne stopnje zaposlenih z nizkimi plačami
(%)
Vir: Eurostat (tsiem050), (earn_nt_unemtrp) in (earn_nt_lowwtrp)

Slika 6: Povprečni stroški dela na uro v gospodarstvu, 2009 (1)
(v evrih)
Vir: Eurostat (lc_an_costh_r2) in (lc_an_costh)

Slika 7: Prikaz stroškov dela v gospodarstvu, 2009 (1)
(delež skupnih stroškov dela v %)
Vir: Eurostat (lc_an_struc_r2) in (lc_an_struc)

Raven in struktura plač in stroškov dela sta pomembna makroekonomska kazalnika, ki ju uporabljajo oblikovalci politik, delodajalci in sindikati za ocenjevanje pogojev povpraševanja in ponudbe na trgu dela.

Najpomembnejše statistične ugotovitve

Bruto plače

Med državami članicami EU je bila srednja (povprečna) letna bruto plača zaposlenih s polnim delovnim časom v podjetjih z desetimi ali več zaposlenimi leta 2009 najvišja na Danskem (56 044 EUR), sledijo Luksemburg (leta 2010), Irska, Nizozemska in Nemčija (leta 2010), v katerih je bila povprečna letna bruto plača višja od 40 000 EUR, najnižja pa je bila v Romuniji (5 891 EUR leta 2010) in Bolgariji (4 085 EUR) – glej Tabelo 1.

Leta 2006 je povprečni letni dohodek v grobem dosegel podobno razvrstitev držav (glej Sliko 1), srednji dohodek pa je bil višji od povprečnega v vseh državah razen Malte. Delež zaposlenih z nizkimi plačami je bil leta 2006 najvišji v Latviji, in sicer 30,9 %, več kot vsak četrti zaposleni pa se je v to skupino uvrstil v Litvi, Bolgariji in Romuniji (glej Sliko 2).

Razmerje med plačami žensk in plačami moških

Kljub določenemu napredku ostaja znatna razlika med plačami žensk in plačami moških: razlika med povprečnimi dohodki moških in žensk v EU-27. Ženske so leta 2009 v povprečju zaslužile 17,1 % manj kot moški. Najmanjše razlike med povprečnimi plačami žensk in moških so bile ugotovljene v Sloveniji, Italiji, na Malti, v Romuniji, Belgiji (leta 2008), na Poljskem in Portugalskem (10 % ali manj), največje pa v Estoniji (leta 2007), na Češkem in v Avstriji (več kot 25 %). K tem razlikam med plačami žensk in plačami moških lahko prispevajo različni dejavniki, kot so razlike v stopnjah delovne aktivnosti delovne sile, razlike v poklicih in dejavnostih, pri katerih običajno prevladujejo moški ali ženske, razlike v stopnji zaposlenosti za krajši delovni čas med moškimi in ženskami, kot tudi odnos kadrovskih oddelkov v zasebnih in javnih organih do poklicnega razvoja in neplačanega/porodniškega dopusta (glej tudi članek o statistiki razmerja med plačami žensk in plačami moških).

Minimalne plače

Julija 2011 je nacionalna zakonodaja v 20 državah članicah EU od 27 (vse razen Danske, Nemčije, Italije, Cipra, Avstrije, Finske in Švedske) in dveh državah kandidatkah (Hrvaška in Turčija) z zakonom ali nacionalnim medsektorskim sporazumom določala minimalno plačo.

Mesečna minimalna plača je julija 2011 znatno nihala (glej Sliko 4), in sicer od 1 758 EUR na mesec v Luksemburgu do 158 oziroma 123 EUR v Romuniji in Bolgariji. Po prilagoditvi glede na kupno moč držav članic so se razlike med njimi zmanjšale z razmerja 14:1 v evrih (primerjava držav z najvišjo in najnižjo plačo) na razmerje 6:1 z vidika standarda kupne moči (SKM). Na prvem in zadnjem mestu sta ostali isti državi, najvišji SKM (1 466) je imel Luksemburg, najnižjega (243) pa Bolgarija (glej tudi članek o Minimum wage statistics).

Neto plače in davčne stopnje

Podatki o davčni obremenitvi stroškov dela merijo relativno davčno obremenitev – na sliki 5 je ta podatek prikazan glede na zaposlene z nizkimi plačami. Davčna obremenitev stroškov dela za EU-27 je bila 39,3 % v letu 2010, kar je bilo nekoliko nižje kot pet let prej. Najvišje davčne stopnje za zaposlene z nizkimi plačami so bile leta 2010 ugotovljene v Belgiji, Franciji, Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji, Latviji, Avstriji in Romuniji.

Med državami članicami EU je bilo pogosto zaznati znižanje davčnih stopenj v zadnjih petih letih, za katera so podatki na voljo, do leta 2010. Največja znižanja so bila ugotovljena na Nizozemskem, Cipru (do 2007), Poljskem, v Sloveniji, na Finskem in na Češkem. Po drugi strani pa je davčna obremenitev stroškov dela relativno hitro rasla v Franciji in Italiji.

Drugi kazalniki, predstavljeni v Tabeli 2, prikazujejo podatke, kolikšen delež bruto plač se zmanjša zaradi davkov (višje davčne stopnje in prispevki za socialno varnost in/ali zmanjšanje ali izguba ugodnosti), ko se ljudje ponovno zaposlijo ali napredujejo od nižjih k višjim dohodkom. Skupni podatki za EU-27 kažejo, da je bilo med letoma 2005 in 2010 v splošnem manj spodbude za brezposelne ali zaposlene z nizkimi plačami, da bi iskali plačano zaposlitev, saj bi se višji delež njihovih dohodkov zmanjšal zaradi davka (glej tudi članek o statistiki plač).

Stroški dela

Povprečni stroški dela na uro (glej Sliko 6) in struktura stroškov dela (glej Sliko 7) so se leta 2009 med državami članicami precej razlikovali. Stroški dela na uro v gospodarstvu (NACE Rev. 2 področja od B do N) so se leta 2009 gibali od 36,94 EUR v Belgiji in 36,11 EUR na Danskem do 4,00 EUR v Romuniji in 2,88 EUR v Bolgariji (te številke poleg sredstev za zaposlene vključujejo še stroške poklicnega usposabljanja, druge izdatke, davke in subvencije, ki jih plačajo ali prejmejo podjetja v gospodarstvu). Relativna pomembnost plač v skupnih stroških dela je bila 66,2 % na Švedskem (leta 2007) in je bila nižja od 70 % tudi v Belgiji in Franciji, medtem ko je znašala 85 % ali več v Združenem kraljestvu, Sloveniji, Luksemburgu, na Danskem in Malti).

Viri in razpoložljivost podatkov

Bruto plače

Bruto plače predstavljajo največji del stroškov dela – podatki veljajo za povprečno (srednjo) letno bruto plačo. Najpomembnejše opredelitve glede plač se nahajajo v Uredbi 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005. Bruto plača zajema plačilo v denarju, ki ga delodajalec neposredno izplača, pred odbitkom davkov in prispevkov za socialno varnost, ki jih plačajo prejemniki plače in jih zadrži delodajalec. Vključene so vse bonitete, ne glede na to, ali so redno izplačane (13. in 14. plača, regres za dopust, delitev dobička, nadomestilo za neizkoriščeni dopust, občasne provizije itd.). Podatki veljajo za zaposlene s polnim delovnim časom v gospodarstvu (kot je zajeto v NACE Rev. 1.1 področja od C do K vključno do leta 2007 in NACE Rev. 2 področja od B do N od leta 2008 naprej). Statistična enota je podjetje ali lokalna enota. Populacijo sestavljajo vse enote, a je v večini držav omejena na podjetja z najmanj desetimi zaposlenimi.

Podatki o povprečnih plačah temeljijo na letnih bruto plačah in predstavljajo povprečne plače zaposlenih s polnim delovnim časom v podjetjih z desetimi ali več zaposlenimi. Zaposleni z nizkimi plačami so zaposleni s polnim delovnim časom, ki zaslužijo manj kot dve tretjini povprečne letne bruto plače.

Razmerje med plačami žensk in plačami moških

Razlika med plačami žensk in plačami moških v neprilagojeni obliki je opredeljena kot razlika med povprečno bruto plačo na uro plačanih zaposlenih moških in plačanih zaposlenih žensk, izražena kot odstotek povprečne bruto plače na uro plačanih zaposlenih moških. Metodologija za pripravo tega kazalnika se je pred kratkim spremenila in zdaj temelji na podatkih, zbranih iz raziskovanja o strukturi plač (ASP), in ne več na neharmoniziranih virih podatkov.

Po novi metodologiji neprilagojeni kazalnik razmerja med plačami žensk in plačami moških zajema vse zaposlene (brez omejitev starosti in števila opravljenih ur) v podjetjih (z najmanj desetimi zaposlenimi) na področju industrije, gradbeništva in storitev (kot je zajeto v NACE Rev. 2 področja od B do N in od P do S).

Minimalne plače

Statistika minimalnih plač se nanaša na mesečne nacionalne minimalne plače; objavljeni podatki kažejo plačo na dan 1. januarja in 1. julija za vsako leto. Nacionalna minimalna plača je uveljavljena z zakonom, pogosto na podlagi posvetovanj s socialnimi partnerji ali pa neposredno z nacionalnim medsektorskim sporazumom (taka je praksa v Belgiji in Grčiji). Nacionalna minimalna plača se običajno uporablja za vse zaposlene ali vsaj veliko večino zaposlenih v državi. Minimalna plača je bruto znesek, torej pred odbitkom dohodnine in prispevkov za socialno varnost; ti odbitki se razlikujejo od države do države. V nekaterih državah osnovna nacionalna minimalna plača ni določena na mesečni, pač pa na urni ali tedenski osnovi. Za te države so urne ali tedenske postavke pretvorjene v mesečne postavke glede na konverzijski količnik, ki ga predložijo države neposredno:

Irska: urna postavka x 39 ur x 52 tednov / 12 mesecev;
Francija za podatke od januarja 1999 do januarja 2005: urna postavka x 39 ur x 52 tednov / 12 mesecev; za podatke od julija 2005: urna postavka x 35 ur x 52 tednov / 12 mesecev;
Malta: tedenska postavka x 52 tednov / 12 mesecev;
Združeno kraljestvo: (urna postavka x število povprečnih osnovnih plačanih ur na teden za zaposlene s polnim delovnim časom v vseh sektorjih x 52,18 tednov) / 12 mesecev;
Združene države: urna postavka x 40 ur x 52 tednov / 12 mesecev.

Poleg tega so bili podatki prilagojeni, da se upoštevajo primeri, ko se minimalna plača izplačuje za več kot 12 mesecev letno (kot je v Grčiji, Španiji in na Portugalskem, kjer se izplačuje za 14 mesecev na leto).

Neto plače in davčne stopnje

Neto plače izhajajo iz bruto plač in predstavljajo del plačila, ki ga zaposleni lahko dejansko obdržijo in porabijo ali prihranijo. Neto plača v primerjavi z bruto plačo ne vsebuje prispevkov za socialno varnost in davkov, vsebuje pa družinske dodatke.

Kazalniki davčnih stopenj (davčna obremenitev stroškov dela, past brezposelnosti in past nizkih plač) spremljajo privlačnost dela. Davčna obremenitev stroškov dela je opredeljena kot dohodnina na bruto plačo plus prispevki za socialno varnost, ki jih plačata zaposleni in delodajalec, izraženo v odstotku skupnih stroškov dela. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (NACE Rev. 2 področja od B do N). Past brezposelnosti meri, kolikšen je delež bruto plače, ki se zmanjša zaradi višjega davka in prispevkov za socialno varnost ter ukinitve nadomestila za brezposelnost in drugih ugodnosti, ko se brezposelna oseba ponovno zaposli; opredeljena je kot razlika med bruto plačo in povečanjem neto dohodka ob prehodu iz brezposelnosti v zaposlitev, izraženo v odstotku bruto plače. Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok, ki zaslužijo 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (NACE Rev. 2 področja od B do N). Past nizkih plač meri, kolikšen je delež (odstotek) bruto plače, ki se zmanjša zaradi davka od dohodka, prispevkov za socialno varnost in ukinitve ugodnosti, ko se bruto plača poveča s 33 % na 67 % povprečne plače delavca v gospodarstvu (NACE Rev. 2 področja od B do N). Ta kazalnik je pripravljen za samske osebe brez otrok in tudi za pare z enim dohodkom in dvema otrokoma, starima med 6 in 11 let.

Stroški dela

Stroški dela so opredeljeni kot izdatek delodajalca, povezan z zaposlovanjem osebja. Obsegajo nadomestila zaposlenim (vključno s plačami v denarju in naravi ter prispevki delodajalca za socialno varnost), stroške poklicnega usposabljanja in druge izdatke (kot so stroški zaposlovanja, izdatki za delovna oblačila in davki na zaposlovanje, ki veljajo za stroške dela, zmanjšani za prejete subvencije). Te komponente stroškov dela in njihovi elementi so opredeljeni v Uredbi 1737/2005 z dne 21. oktobra 2005. Podatki se navezujejo na tri osrednje kazalnike:

povprečne mesečne stroške dela, opredeljene kot skupne stroške dela na mesec, deljeno z ustreznim številom zaposlenih, izraženo v obliki enot ekvivalenta polnega delovnega časa;
povprečne stroške dela na uro, opredeljene kot skupne stroške dela, deljeno z ustreznim številom opravljenih ur;
strukturo stroškov dela (plač; prispevkov delodajalcev za socialno varnost; drugih stroškov dela), izraženo kot odstotek skupnih stroškov dela.

Ozadje

Struktura in razvoj stroškov dela in dohodkov sta pomembna elementa vsakega trga dela, ki odražata ponudbo dela posameznikov in povpraševanje podjetij po delovni sili.

Nekateri dejavniki, ki lahko vsaj delno razložijo razmerje med plačami žensk in plačami moških, vključujejo področno in poklicno razlikovanje, izobraževanje in usposabljanje, zavedanje in preglednost ter neposredno diskriminacijo. Razlike med plačami žensk in plačami moških odražajo tudi druge neenakosti – predvsem nesorazmeren delež družinskih obveznosti žensk in s tem povezane težave pri usklajevanju delovnih obveznosti in zasebnega življenja. Številne ženske delajo s krajšim delovnim časom in imajo nestandardne pogodbe; čeprav jim to omogoča, da ostanejo na trgu dela, medtem ko skrbijo za družino, pa lahko negativno vpliva na njihovo plačo, poklicni razvoj, možnosti napredovanja in pokojnino.

EU želi spodbujati enake možnosti, kar vključuje postopno odpravo razlik med plačami žensk in plačami moških. Člen 157(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti moških in žensk, člen 157(3) pa je pravna podlaga za zakonodajo o enaki obravnavi moških in žensk na področju zaposlovanja. Septembra 2010 je Evropska komisija sprejela strategijo za enakost med ženskami in moškimi (2010–2015). Ta gradi na izkušnji načrta (COM(2006) 0092), ki so ga razvili za obdobje 2006–2010, njegov cilj pa je postati celovit okvir, ki bo Evropsko komisijo zavezoval k spodbujanju enakosti spolov pri vseh politikah. Strategija poudarja prispevek enakosti spolov h gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju ter podpira izvajanje vidika enakosti spolov iz strategije Evropa 2020.

Dodatne informacije Eurostat

Objave

Labour market statistics - Pocketbook 2010 edition

Glavne tabele

Earnings

Main tables

Earnings (t_earn)

Average gross annual earnings in industry and services, by gender (tps00175)

Tax wedge on labour cost (tsiem050)

Tax rate on low wage earners by marginal effective tax rates on employment incomes (tsiem060)

Gender pay gap in unadjusted form (tsiem040)

Minimum wages (tps00155)

Labour costs

Main tables

Labour costs (t_lc)

Labour cost index (teilm100)

Total wages and salaries (tps00113)

Social security paid by employer (tps00114)

Other labour costs (tps00115)

Hourly labour costs (tps00173)

Monthly labour costs (tps00174)

Podatkovna zbirka

Earnings

Database

Labour costs

Database

Posebna področja

Labour market (including Labour Force Survey)

Metodologija/metapodatki

Gross earnings - annual data (ESMS metadata file - earn_gross_esms)
Labour cost index (ESMS metadata file - lci_esms)
Labour cost survey (ESMS metadata file - lcs_esms)
Labour costs annual data (ESMS metadata file - lcan_esms)
Net earnings and tax rates (ESMS metadata file - earn_net_esms)

Izvorni podatki za tabele, grafikone in zemljevide (MS Excel)

Wages and labour costs: tables and figures

Zunanje povezave

Glej tudi