Archive:Demografska statistika na regionalni ravni

Podatki iz februarja 2013. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka.

Ta članek opisuje demografske vzorce in trende v regijah Evropske unije (EU), večina podatkov se nanaša na posnetek za leto 2011. Povprečno je bilo v letu 2011 v EU-27 503,0 milijona prebivalcev, kar je v primerjavi z letom poprej povečanje za 1,2 milijona (ali 0,2 %). Rast prebivalstva v EU-27 je bila od začetka časovne vrste leta 1961 neprekinjena, vendar se je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja upočasnila. Upočasnitev rasti prebivalstva je tesno povezana z naravnim prirastom prebivalstva (skupno število rojstev minus skupno število smrti), saj so mnoga razvita svetovna gospodarstva doživela občutno znižanje stopnje rojstev ob stalnem podaljševanju pričakovane življenjske dobe. Z neto migracijami se je ta razvoj na nekaterih območjih izravnal, posledica česar je bila nadaljnja rast skupnega prebivalstva v EU-27.

Zemljevid 1: Gostota prebivalstva po regijah NUTS 3, leta 2011 (1)
(prebivalcev na km²) – Vir: Eurostat (demo_r_d3dens), (demo_pjan) in (cpc_agmain)

Zemljevid 2: Demografske spremembe po regijah NUTS 3, 2011 (1)
(na tisoč prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Zemljevid 3: Naravni prirast prebivalstva po regijah NUTS 3, 2011 (1)
(na 1 000 prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Zemljevid 4: Neto migracije
(vključno s statistično prilagoditvijo), po regijah NUTS 3, 2011 (1)
(na tisoč prebivalcev) – Vir: Eurostat (demo_r_gind3) in (demo_gind)

Zemljevid 5: Celotna stopnja rodnosti po regijah NUTS 2, 2011 (1)
(število živorojenih otrok na žensko) – Vir: Eurostat (demo_r_frate2) in (demo_frate)

Slika 1: Stopnja umrljivosti dojenčkov po regijah NUTS 2, 2011 (1)
(na tisoč živorojenih otrok) – Vir: Eurostat (demo_r_minfind) in (demo_minfind)

Zemljevid 6: Pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške po regijah NUTS 2, 2011 (1)
(v letih) – Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp) in (demo_mlexpec)

Zemljevid 7: Pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske po regijah NUTS 2, 2011 (1)
(v letih) – Vir: Eurostat (demo_r_mlifexp) in (demo_mlexpec)

Slika 2: Struktura prebivalstva po širokih starostnih skupinah po regijah NUTS 3, 1. januarja 2012 (1)
(% celotnega prebivalstva) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3)

Zemljevid 8: Koeficient starostne odvisnosti mladih po regijah NUTS 3, 1. januarja 2012 (1)
(%) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3) in (demo_pjanind)

Zemljevid 9: Koeficient starostne odvisnosti starih po regijah NUTS 3, 1. januarja 2012 (1)
(%) – Vir: Eurostat (demo_r_pjanaggr3) in (demo_pjanind)

Demografske spremembe v EU bodo v naslednjih desetletjih znatnega pomena, saj demografski modeli za prihodnji razvoj prebivalstva nakazujejo, da se bosta stalno nizko število rojstev in naraščajoča pričakovana življenjska doba odražala v starejši starostni strukturi prebivalstva. Po pričakovanjih bo ta vzorec staranja prebivalstva, ki je povsod po EU vse bolj očiten, izrazito vplival na vrsto področij politike, med drugim na šoloobvezno prebivalstvo, zdravstvo, delež delovno aktivnega prebivalstva, socialno varstvo, vprašanja socialne varnosti in javne finance.

Glavne statistične ugotovitve

Število in gostota prebivalstva

Prebivalstvo EU-27 je v letu 2009 preseglo mejo 500 milijonov prebivalcev, na začetku leta 2012 pa je v državah članicah EU živelo 503,7 milijona ljudi. V letu 2011 je bila gostota prebivalstva EU-27 ocenjena na 117 prebivalcev na kvadratni kilometer (km²).

Zemljevid 1 kaže, da so regije na ravni NUTS 3, ki zajemajo glavno mesto, in tudi regije v njihovi neposredni bližini med najgosteje poseljenimi regijami v Evropi. Regija Paris (Francja) je bila daleč najgosteje poseljena regija (v letu 2011 21 464 prebivalcev na km²), z več kot dvakratnim povprečnim številom prebivalcev na km2 v primerjavi z regijama Inner London – West (10 374 prebivalcev na km² v letu 2010) in Inner London – East (9 311 prebivalcev na km² v letu 2010), ki sta bili uvrščeni kot druga in tretja najgosteje poseljena regija. Še sedem regij na ravni NUTS 3 je poročalo o gostoti prebivalstva več kot 5 000 prebivalcev na km2: Hauts-de Seine, Seine-Saint-Denis in Val-de-Marne (vse v okolici Pariza, Francija); Bucuresti (regija glavnega mesta Romunije); Arrondissement de Bruxelles-Capitale/Arrondissement van Brussel-Hoofdstad (regija glavnega mesta Belgije); Ciudad Autónoma de Melilla (špansko čezmorsko ozemlje); in Portsmouth (Združeno kraljestvo; podatki za slednjo regijo se nanašajo na leto 2010).

Na splošno so regije glavnih mest sporočile najvišjo raven gostote prebivalstva v vseh državah članicah EU. Ta vzorec je bil prekinjen v štirih državah, namreč v: Nemčiji (kjer je imel München, Kreisfreie Stadt, najvišjo gostoto), Španiji (Ciudad Autónoma de Melilla), Italiji (Napoli) in na Portugalskem (Grande Porto).

Najredkeje poseljene regije na ravni NUTS 3 so bile večinoma v odmaknjenih območjih na obrobju EU. V letu 2010 in 2011 je bila gostota prebivalstva v 11 regijah manj kot 10,0 prebivalca na km²: tri od teh regij so bile na Finskem (Lappi; Kainuu; in Pohjois-Karjala), tri na Švedskem (Norrbottens län; Jämtlands län in Västerbottens län), tri na severozahodu Združenega kraljestva (Lochaber, Skye in Lochalsh, Arran in Cumbrae ter Argyll in Bute; Caithness in Sutherland ter Ross in Cromarty; Eilean Siar (Western Isles)), ena v severno centralni Španiji (Soria), ena pa je bila francoska čezmorska regija (Guyane). Lappi (regija na skrajnem severu Finske) je imela najnižjo regionalno gostoto prebivalstva v EU-27 (2,0 prebivalca na km² v letu 2011).

Med državami Efte, katerih podatki so predstavljeni na Zemljevidu 1, je bila najgosteje poseljena regija Basel-Stadt (Švica), v kateri je gostota prebivalstva v letu 2011 narasla na nekaj več kot 5 000 prebivalcev na km², s čimer je postala enajsta najgosteje poseljena regija na tem zemljevidu. Še dve drugi regiji Efte sta poročali o gostoti prebivalstva nad tisoč prebivalcev na km², namreč Oslo (Norveška) in Genève (Švica). Sedem regij na ravni NUTS 3 je v letu 2011 sporočilo gostoto prebivalstva manj kot 10,0 prebivalca na km2. Najnižja gostota prebivalstva med regijami Efte je bila zajeta v regiji Landsbyggð (islandsko podeželje zunaj regije Greater Reykjavík), kjer je bil v letu 2011 povprečno en sam prebivalec na kvadratni kilometer – gostota prebivalstva je bila tam najnižja na celotnem Zemljevidu 1.

V državah pristopnicah in državah kandidatkah je bila gostota prebivalstva največja v Istanbulu (Turčija) – približno 2 518 prebivalcev na km² (v letu 2010) – medtem ko je bila regija glavnega mesta Hrvaške (Grad Zagreb) edina druga regija, ki je zajela gostoto več kot tisoč prebivalcev na km2 (v letu 2011). Regija turškega glavnega mesta Ankara je imela v letu 2010 razmeroma nizko gostoto prebivalstva (192 prebivalcev na km2), kar je šele osmo mesto med turškimi regijami NUTS 3, največja gostota prebivalstva v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji pa je bila v regiji glavnega mesta Skopski (334 prebivalcev na km2 v letu 2011). Na drugi strani lestvice je bila najredkeje poseljena regija med državami pristopnicami in kandidatkami – in edina regija z gostoto prebivalstva manj kakor 10,0 prebivalca na km² – Ličko-senjska županija (9,0 prebivalca na km² v letu 2010), podeželska, precej gorata hrvaška regija severno od Zadra.

Demografske spremembe

Demografske spremembe zajemajo dva elementa: naravni prirast prebivalstva in neto migracije, vključno s statistično prilagoditvijo (v nadaljnjem besedilu preprosto imenovane neto migracije – za več informacij glej Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov). Zemljevidi 2–4 ponazarjajo skupne demografske spremembe in njihova elementa z informacijami, ki so na splošno na voljo za leto 2011 (razlika med velikostjo prebivalstva med 1. januarjem 2012 in 1. januarjem 2011) za regije na ravni NUTS 3. Za lažjo primerjavo so vse tri vrednosti (skupne demografske spremembe in njihova elementa) prikazane kot bruto stopnje na tisoč prebivalcev. Zemljevidi prikazujejo različne vzorce skupnih demografskih sprememb (Zemljevid 2), ki izhajajo iz pozitivnega ali negativnega naravnega prirasta (Zemljevid 3), združenega s pozitivnimi ali negativnimi neto migracijami (Zemljevid 4).

Med 1. januarjem 1960 in 1. januarjem 2012 se je prebivalstvo EU-27 povečalo za 101,1 milijona prebivalcev, kar je pomenilo povprečno letno stopnjo rasti 4,3 na tisoč prebivalcev. V tem obdobju je prebivalstvo stalno naraščalo, čeprav se je razvoj obeh elementov med seboj precej razlikoval. Naravni prirast je s 3,6 milijona (več rojstev kot smrti) dosegel vrh leta 1964 in nato s precej enakomerno hitrostjo upadal, tako da je bil do leta 2003 skoraj izravnan (106 835 več rojstev kot smrti). Nato je sledilo rahlo okrevanje in do leta 2011 se je naravni prirast prebivalstva EU-27 odražal v povečanju prebivalstva za 407 523. Nasprotno pa so bile neto migracije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v EU-27 precej izravnane: v tem desetletju podatki na letni ravni kažejo, da je bilo število prebivalcev, ki so zapustili EU-27, šest let večje od števila priseljencev. V zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja so bile stopnje migracij v EU-27 razmeroma nizke, leta 1992 pa so neto migracije prvič od začetka časovne vrste leta 1961 presegle naravni prirast v EU-27. Ta vzorec je bil bolj izrazit v obdobju 2002–2007, ko so bile neto migracije še posebej visoke (znašale so 95,0 % vseh demografskih sprememb v letu 2003). Vendar se je razmeroma visok delež neto migracij v skupnih demografskih spremembah v letu 2007 v obdobju od 2008 do 2011 znižal. Prebivalstvo EU-27 se je povečalo za 2,6 na tisoč prebivalcev v letu 2011, z bruto stopnjo neto migracij 1,8 na tisoč prebivalcev in bruto stopnjo naravnega prirasta 0,8 na tisoč prebivalcev.

Čeprav je število prebivalcev v EU-27 v letu 2011 še naprej naraščalo, skupne demografske spremembe po državah članicah niso potekale enakomerno. Skupno število prebivalcev je med 1. januarjem 2011 in 1. januarjem 2012 v 19 državah članicah naraslo. Rast števila prebivalcev (absolutno) je bila največja v Združenem kraljestvu, kjer je prebivalstvo naraslo za 474 tisoč prebivalcev, v Franciji (333 tisoč) in Italiji (194 tisoč), ki so bile edine druge države članice, ki so zajele rast prebivalstva, višjo od 100 tisoč. Najvišje bruto stopnje skupnih demografskih sprememb so bile zajete na Cipru (zvišanje za 26,2 na tisoč prebivalcev) in v Luksemburgu (24,7), sledile pa so jima Belgija (8,5), Združeno kraljestvo (7,6) in Švedska (7,1) .

V absolutnem smislu so bila največja zmanjšanja skupnega števila prebivalstva po državah članicah EU med 1. januarjem 2011 in 1. januarjem 2012 precej manjša kot največja zvišanja. Največji upad prebivalstva je bil opažen v Romuniji, kjer se je število prebivalcev znižalo za skoraj 58 tisoč prebivalcev, medtem ko se je število prebivalcev baltskih držav članic, Bolgarije, Portugalske, Madžarske in Grčije prav tako znižalo. Najvišje negativne bruto stopnje skupnih demografskih sprememb so bile zajete v Latviji (–16,0 na tisoč prebivalcev) in Litvi (–14,8 na tisoč prebivalcev), kjer so bile stopnje skoraj trikrat višje kot v Bolgariji (–5,7).

Med regijami na ravni NUTS 3 z Zemljevida 2 je razmeroma podobno število regij EU-27 poročalo o povečanju števila prebivalcev (697 regij) v letu 2011 in o upadu števila prebivalcev (576 regij); v sedmih regijah je število prebivalstva ostalo enako, za 14 regij v Združenem kraljestvu pa podatki niso na voljo. Prebivalstvo je najhitreje naraščalo v večjem delu Belgije, vzhodni Irski, zahodni in južni Franciji, severni Italiji, Luksemburgu in južni Švedski ter v nekaj regijah v Španiji, na Poljskem in v Združenem kraljestvu, medtem ko je bila bruto stopnja rasti prebivalstva prav tako višja od povprečja EU-27 v večini regij na Nizozemskem in na Malti. Hitro upadanje prebivalstva je bilo najbolj očitno v srednje- in vzhodnoevropskih regijah, na primer v nekaterih predelih Bolgarije, (vzhodni) Nemčiji, baltskih državah članicah, osrednji Avstriji, na Madžarskem in v Romuniji, medtem ko je bilo zmanjšanje števila prebivalcev očitno tudi v celinskih delih Grčije in Portugalske, večini Španije, srednji in vzhodni Franciji, južni Italiji, vzhodni Finski in ob zahodni obali Združenega kraljestva.

Med 30 regijami na ravni NUTS 3 z najvišjimi bruto stopnjami rasti za celotno prebivalstvo je bilo po devet regij iz Nemčije in Združenega kraljestva. Prva je zajela dve najhitreje rastoči prebivalstvi v regijah Münster, Kreisfreie Stadt (do 41,8 na tisoč prebivalcev) in Darmstadt, Kreisfreie Stadt (31,7 na tisoč prebivalcev). Naslednje največje povečanje prebivalstva (v relativnem smislu) je bilo zajeto v regiji Ilfov, na področju, ki obkroža regijo glavnega mesta Romunije (31,5 na tisoč prebivalcev).

Med 30 regijami NUTS 3 z najnižjimi bruto stopnjami rasti celotnega prebivalstva je bilo 11 regij iz Nemčije, devet iz Litve, po štiri iz Bolgarije in Latvije in po ena iz Grčije in Madžarske. Prebivalstvo se je najbolj zmanjšalo (relativno) v regijah Šiauliu apskritis in Utenos apskritis, dve drugi litovski regiji (Alytaus apskritis in Taurages apskritis) ter Latgale (Latvija) pa so bile edine ostale regije, ki so sporočile zmanjšanje prebivalstva v letu 2011 vsaj za 20 oseb na tisoč prebivalcev.

V državah nečlanicah, za katere so predstavljeni podatki, je bil trend pozitivnih demografskih sprememb v letu 2011 močnejši (kot v EU-27), saj je število prebivalcev naraslo v 107 regijah, upadlo pa v 53 regijah. V letu 2011 je prebivalstvo v vseh državah Efte naraslo, pri čemer je bila največja rast v absolutnem in relativnem smislu zajeta za Norveško in Švico. Največja rast prebivalstva (relativno) med regijami Efte je bila zajeta v regiji Oslo (regija glavnega mesta Norveške) in v regiji Freiburg (zahodna Švica). Samo v dveh regijah Efte se je prebivalstvo v letu 2011 zmanjšalo: Landsbyggð (Islandija) in Uri (centralna Švica).

V državah pristopnicah in kandidatkah je bila slika bolj mešana, saj je prebivalstvo Hrvaške in Srbije upadlo, v Turčiji pa hitro naraslo. Kljub splošni stopnji rasti prebivalstva (13,5 na tisoč prebivalcev), ki je bila nižja kot na Cipru in v Luksemburgu med državami članicami EU, so bile med turškimi regijami velike razlike, saj je bruto stopnja rasti prebivalstva v letu 2010 segala od –79,6 na tisoč prebivalcev v Tunceliju (v vzhodni Turčiji) do 109,1 na tisoč prebivalcev v Bileciku (del gosto poseljene regije Marmara v severnozahodni Turčiji).

Zemljevid 3 kaže naravni prirast prebivalstva (na splošno za leto 2011) in ima podobno porazdelitev, kot je razvidna iz Zemljevida 2. Za skoraj vse regije, ki so poročale o negativnih skupnih demografskih spremembah, je bil značilen tudi negativen naravni prirast prebivalstva. V številnih regijah na jugozahodu Francije, severu Italije in precejšnjem delu Bavarske (Nemčija), kjer je bila skupna rast prebivalstva pozitivna kljub negativnim stopnjam naravnega prirasta, obstajajo velike razlike; podobno je bilo na jugu Norveške.

Med 1 280 regijami EU (na ravni NUTS 3) je dobra tretjina (467 regij) poročala, da je bilo v letu 2011 število rojstev večje od števila smrti, medtem ko so bile v 801 regijah smrti številčnejše od rojstev; v 12 regijah je bilo prav toliko rojstev kot smrti. Pozitivne bruto stopnje naravnega prirasta so bile razvidne na celotnem Irskem in v mnogih gosto poseljenih (pozidanih) območjih v državah Beneluksa, Franciji in Združenem kraljestvu (podatki za leto 2010) ter večjem delu Češke in Poljske. Nasprotno pa so bile negativne stopnje naravnega prirasta prebivalstva zajete v vseh regijah Bolgarije, Latvije, Litve (razen v regiji glavnega mesta Vilniaus apskritis) in na Madžarskem ter v večini regij v Romuniji, (vzhodni) Nemčiji, severozahodni Španiji in v celinskem, podeželskem delu Portugalske. Dejavnika, ki določata naravni prirast prebivalstva, tj. rojstva in smrti, sta podrobneje predstavljena v nadaljevanju tega članka z vidika plodnosti in pričakovane življenjske dobe.

Podrobnejša analiza kaže, da je bilo na ravni NUTS 3 v EU-27 11 regij, kjer je bila bruto stopnja naravnega prirasta prebivalstva v letu 2011 nad 10 na tisoč. Med njimi so bile štiri francoske regije, od katerih sta dve čezmorska departmaja (Francoska Gvajana in Réunion), in dve v bližini Pariza (Seine-Saint-Denis in Val-d’Oise); Regija Guyane je imela najvišjo bruto stopnjo naravnega prirasta prebivalstva med vsemi regijami EU-27 (23,4 na tisoč prebivalcev). Ostale regije z visokim naravnim prirastom prebivalstva so vključevale tri irske regije (Mid-East, Dublin in Midland), tri regije iz jugovzhoda Združenega kraljestva (Inner London – East; Luton; in Outer London – West in North West; podatki za leto 2010) ter špansko čezmorsko ozemlje Ciudad Autónoma de Melilla.

V EU-27 je bila bruto stopnja naravnega prirasta prebivalstva v letu 2011 v približno 536 regijah na ravni NUTS 3 skoraj izravnana (v razponu +/–2 na tisoč). Posledično imajo neto migracije pogosto pomembno vlogo pri določanju, ali prebivalstvo v regiji na splošno raste ali upada. Neto migracije lahko prav tako posredno prispevajo k prihodnji naravni rasti prebivalstva, saj imajo migranti, ki so načeloma razmeroma mladi in posledično po navadi v rodni dobi (ali mlajši), lahko pozneje otroke.

Zemljevid 4 prikazuje bruto stopnjo neto migracij v letu 2011 za regije na ravni NUTS 3. Zemljevid je zelo podoben Zemljevidu 2, s poudarkom na tesni povezavi med migracijskimi vzorci in skupnimi demografskimi spremembami (zlasti, kadar je stopnja naravnega prirasta prebivalstva skoraj izravnana). Leta 2011 so bile neto migracije v EU-27 pozitivne (več priseljencev kot izseljencev) v 775 regijah na ravni NUTS 3. Med temi je bil najvišji neto pritok migrantov registriran v istih treh regijah, ki imajo najvišjo skupno rast prebivalstva, in sicer Münster, Kreisfreie Stadt, in Darmstadt, Kreisfreie Stadt (obe v Nemčiji) ter Ilfov (območje okrog Bukarešte, Romunija), kjer so bile bruto stopnje neto migracij 40,9, 31,1 in 31,5 na tisoč prebivalcev. Ostale regije, ki so poročale o neto migracijah, ki presegajo 10,0 na tisoč prebivalcev, so bile pretežno urbane regije, vključno z regijami glavnih mest Belgije (Arr. de Bruxelles-Capitale/Arr. van Brussel-Hoofdstad), Nemčije (Berlin) in Švedske (Stockholms län) in vrsto drugih mest iz Nemčije (med drugim Freiburg im Breisgau, Leipzig, München, Frankfurt na Majni in Dresden) in Združenega kraljestva (tudi Edinburgh, Nottingham, Sheffield, Tyneside in Greater Manchester South). Ta vzorec je bil ravno nasproten v Franciji, kjer so bile regije z najvišjimi bruto stopnjami neto migracij večinoma podeželske in na jugu države (na primer Lot, Dordogne, Gers, Corse-du-Sud ali Hautes-Pyrénées).

Neto migracija je negativna, ko regijo zapusti več ljudi, kot vanjo prispe; v letu 2011 je v EU-27 to veljalo za 485 regij na ravni NUTS 3. Te regije so vključevale večino delov Nemčije, Grčije, zahodne Avstrije in večji del vzhodne Evrope (zlasti Bolgarije, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske in Romunije), severovzhodne Francije, južne Italije, celinske Portugalske, dele Španije, zahodne Irske ter vzhodne in severne Finske. 11 regij na ravni NUTS 3 z največjimi negativnimi bruto stopnjami neto migracij (vse presegajo –13,0 na tisoč prebivalcev) je zajemalo vseh 10 litovskih regij. Edina druga regija, ki je poročala o tako velikem odtoku migrantov (v primerjavi z njihovim številom prebivalcev), je bila Ioannina (v severozahodni Grčiji).

Ko se elementa demografskih sprememb (naravnega prirasta in neto migracij) premikata v isto smer, skupaj prispevata k velikim skupnim spremembam. To se je zgodilo v Luksemburgu, na Cipru in Malti ter v večini regij na Nizozemskem, pa tudi v vzhodni in južni Španiji, severozahodni in jugovzhodni Franciji, severovzhodni Italiji, južni Švedski ter na jugovzhodu Združenega kraljestva – večina regij na teh območjih je poročala o pozitivni rasti v smislu naravnega prirasta in neto migracij. Nasprotno pa sta se oba elementa demografskih sprememb v mnogih regijah na ravni NUTS 3 v Bolgariji, Nemčiji, Latviji, Litvi, Madžarski in Romuniji premikala v negativno smer.

Analiza regij EU-27 na ravni NUTS 3, ki zajemajo glavna mesta, kaže, da sta se v 16 regijah oba elementa demografskih sprememb premikala v pozitivno smer, kar je verjetno povezano z „učinkom privlačevanja“ glavnih mest. Pri 13 od teh 16 regij so neto migracije prispevale k večjemu deležu rasti prebivalstva, medtem ko je bila naravna rast glavni dejavnik rasti v regiji Groot-Amsterdam (Nizozemska), Osrednjeslovenski regiji (Slovenija) in regiji Inner London – West (ena od dveh regij na ravni NUTS 3, ki označujeta glavno mesto Združenega kraljestva). Negativne neto migracije so bile več kot izravnane z višjo stopnjo naravnega prirasta v regijah glavnih mest Dublin (Irska), Madrid (Španija), Paris (Francija), Grande Lisboa (Portugalska) ter Inner London – East (druga od dveh regij na ravni NUTS 3, ki zajemata prestolnico Združenega kraljestva). V regiji Attiki (Grčija) je bila negativna bruto stopnja neto migracij večja kot pozitivna stopnja naravnega prirasta, medtem ko so se v regijah Sofia (stolitsa) (Bolgarija) in Budapest (Madžarska) razmeroma visoke pozitivne stopnje neto migracij izravnale z manjšimi negativnimi stopnjami naravnega prirasta. Riga (Latvija) in Bucuresti (Romunija) sta bili edini regiji glavnih mest med državami članicami EU, v katerih sta se oba elementa demografskih sprememb premikala v negativno smer. V obeh primerih je imela bruto stopnja neto migracij večjo vlogo pri določanju celotnih demografskih sprememb in je zato okrepila naravno zmanjševanje števila prebivalcev v obeh mestih.

Skoraj vse regije glavnih mest v državah nečlanicah so poročale o povečanju prebivalstva, saj sta se oba elementa demografskih sprememb premikala v pozitivno smer. Edini izjemi sta bili regija Höfuðborgarsvæði na Islandiji (Greater Reykjavík, kjer je bilo opaženo splošno povečanje prebivalstva zaradi pozitivne naravne rasti, medtem ko je bila stopnja neto migracij negativna) in Srbija kot celota (za katero regionalni podatki niso na voljo), kjer so negativne stopnje naravnega prirasta močno odtehtale skromno povečanje bruto stopnje neto migracij.

Zmanjšanje stopnje rodnosti

Eden od glavnih razlogov za upočasnitev naravne rasti prebivalstva je, da imajo ženske v EU manj otrok kot v preteklosti. V razvitih delih sveta se celotna stopnja rodnosti s približno 2,10 živorojenega otroka na žensko trenutno šteje za stopnjo obnavljanja prebivalstva – z drugimi besedami, na ravni, na kateri bi bilo število prebivalstva brez priseljevanja ali izseljevanja dolgoročno mirujoče.

Celotna stopnja rodnosti v EU-27 je bila v zadnjih desetletjih precej pod stopnjo obnavljanja. Od nizke vrednosti 1,46 živorojenega otroka na žensko leta 2002 se je celotna stopnja rodnosti v EU-27 v mnogih državah članicah EU rahlo okrepila, tako da je bilo povprečje za celotno EU-27 v letu 2011 1,57. Najvišje stopnje rodnosti v državah članicah so bile opažene na Irskem (2,05) in v Franciji (2,01), sledila sta Združeno kraljestvo (1,96) in Švedska (1,90) – nobena od držav članic ni zajela stopnje rodnosti za zadnje referenčno obdobje, ki bi bila enaka ali nad stopnjo obnavljanja. Celotna stopnja rodnosti za leto 2011 je bila nižja od 1,50 živorojenega otroka na žensko v 14 državah članicah; najnižja stopnja je bila zajeta na Madžarskem (povprečno 1,23 na žensko).

Podoben trend je bilo moč opaziti v državah Efte, državah pristopnicah in državah kandidatkah, saj so bile celotne stopnje rodnosti na splošno nizke in nobena od držav z Zemljevida 5 ni zajela stopnje rodnosti za zadnje referenčno obdobje, ki bi bila enaka ali višja od stopnje obnavljanja. Islandija (2,02) je bila edina država Efte s celotno stopnjo rodnosti za leto 2011, višjo od 2,0 živorojenega otroka na žensko, medtem ko je med državami pristopnicami in kandidatkami podobno raven zajela Turčija (2,04 za leto 2010).

Zemljevid 5 prikazuje regionalno porazdelitev celotne stopnje rodnosti za leto 2011: razdelitev, za katero je značilno, da je zelo homogena, pri čemer regije v isti državi članici redko prikazujejo ravni daleč od nacionalnega povprečja.

Med 268 regijami na ravni NUTS 2, za katere so podatki na voljo v EU-27, je samo osem regij poročalo o celotni stopnji rodnosti nad stopnjo obnavljanja prebivalstva 2,10 (najtemnejši odtenek na zemljevidu) – dodatne štiri regije so imele stopnje rodnosti, ki so bile enake stopnji obnavljanja. Najvišje stopnje rodnosti so bile zajete v francoskih čezmorskih regijah Guyane (povprečno 3,44 živorojenega otroka na žensko), Réunion (2,36) in Guadeloupe (2,26) ter na španskem čezmorskem ozemlju Ciudad Autónoma de Melilla (2,71). Tri od štirih preostalih regij s celotno stopnjo rodnosti nad stopnjo obnavljanja so bile v Združenem kraljestvu (Outer London, Dorset in Somerset ter West Midlands; vsi podatki so za leto 2010), četrta pa je bila na severu Francije (Nord – Pas-de-Calais). Podoben vzorec je obstajal v štirih regijah, v katerih so bile stopnje rodnosti enake stopnji obnavljanja, od tega sta bili dve regiji iz Združenega kraljestva (Lincolnshire in Kent; podatki za leto 2010), ena s severa Francije (Picardie) in regija glavnega mesta Belgije (Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest; podatki iz leta 2009).

Od 38 regij v EU, ki so imele celotno stopnjo rodnosti 2,00 ali več, so bile večinoma regije v Združenem kraljestvu (19 regij) ali Franciji (13 regij), medtem ko so bile druge regije španska avtonomna mesta, belgijska regija glavnega mesta, obe regiji na Irskem in severu Finske (Pohjois-ja Itä-Suomi).

Najnižje stopnje rodnosti so bile na splošno opažene v vzhodnih in južnih državah članicah. Na ravni NUTS 2 je bilo v EU 51 regij, ki so poročale o celotni stopnji rodnosti, enaki ali nižji od 1,30; med drugim: 11 regij na Poljskem, po sedem regij v Nemčiji (pretežno na severozahodu), Španiji in (južni) Italiji, šest regij v Romuniji, pet regij na Madžarskem, po tri regije v Grčiji in na Portugalskem ter po ena sama regija v Avstriji in na Slovaškem. Najnižje stopnje rodnosti so bile opažene v treh španskih regijah, namreč otoški regiji Canarias (v povprečju 1,04 živorojenega otroka na žensko) in dveh regijah na severozahodu – regijah Principado de Asturias (1,05) in Galicia (1,07).

Med državami Efte na Zemljevidu 5 so bile najvišje stopnje rodnosti zajete v južni norveški regiji Agder og Rogaland (2,04), na Islandiji (2,02) pa se cela država šteje za eno samo regijo na tej ravni podrobnosti znotraj klasifikacije NUTS. Stopnje rodnosti v Švici so bile sistematično nižje kot v drugih regijah Efte, najnižja stopnja pa je bila zajeta v najjužnejši italijansko govoreči regiji Ticino (1,43).

V različnih regijah držav pristopnic in držav kandidatk so bile najvišje celotne stopnje rodnosti (povprečno več kot 3,0 živorojenega otroka na žensko) zajete v štirih vzhodnih turških regijah: Şanliurfa, Diyarbakır (3,77; vsi turški podatki so za leto 2010); Mardin, Batman, Sirnak, Şiirt (3,74); Van, Muş, Bitlis, Hakkari (3,63); in Ağri, Kars, Iğdir, Ardahan (3,40). Tri nadaljnje turške regije so sporočile stopnje rodnosti, višje od stopnje obnavljanja v letu 2010. Vendar je bil vzorec stopenj rodnosti v Turčiji geografsko razdeljen med vzhodom in zahodom, pri čemer so regije na zahodu na splošno sporočale stopnje rodnosti v razponu od 1,5 do 1,8 živorojenega otroka na žensko. Celotna stopnja rodnosti v Črni gori je v letu 2011 znašala 1,65, v preostalih regijah in državah pa so bile stopnje pod 1,5 živorojenega otroka na žensko; v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (1,46), Hrvaški (1,43 in 1,47 za obe regiji, za kateri so podatki za leto 2010 na voljo) in Srbiji (1,36).

Nazadovanje umrljivosti dojenčkov

Skupaj z uveljavljenim vzorcem postopnega zmanjševanja povprečnega števila otrok, rojenih na žensko, je EU-27 tudi zajela skoraj neprekinjeno zniževanje stopnje umrljivosti dojenčkov v zadnjih desetletjih, med drugim zaradi: izboljšav (dostopa do) zdravstvenega varstva – več informacij je na voljo v članku o regionalni statistiki zdravja; povečanja imunizacije proti boleznim; zmanjšanja podhranjenosti otrok; splošnega izboljšanja življenjskega standarda (izboljšanih sanitarnih razmer, dostopa do čiste vode ali sposobnosti za vzdrževanje toplega doma). Stopnja umrljivosti dojenčkov v EU-27 je v letu 2011 znašala 3,9 smrti (otrok, mlajših od enega leta) na tisoč živorojenih otrok.

V državah članicah EU je bila najvišja stopnja umrljivosti dojenčkov registrirana v Romuniji in Bolgariji; v teh dveh državah članicah je bilo skupaj šest regij (na ravni NUTS 2) s stopnjo umrljivosti dojenčkov več kot deset, ki je dosegla vrhunec 11,3 smrti na tisoč živorojenih otrok v regiji Sud-Est Romania (glej Sliko 1). Na drugi strani lestvice se je umrljivost dojenčkov v letu 2011 zmanjšala na nič na otokih Åland (ob jugozahodni obali Finske), čeprav bi bilo to stopnjo treba previdno razlagati, ker je enkratna številka za eno samo leto (Åland je leta 2010 prikazal stopnjo umrljivosti dojenčkov 3,5). 13 regij na ravni NUTS 2 v EU-27 je v letu 2011 poročalo o umrljivosti dojenčkov manj kot 2,0 smrti na tisoč živorojenih otrok. Te so bile v osmih različnih državah, med drugim v regijah glavnih mest Švedske, Slovaške in Češke; treh španskih regijah (Ciudad Autónoma de Melilla, regiji Comunidad Foral de Navarra in Cantabria); dveh dodatnih švedskih regijah (Västsverige in Norra Mellansverige); dveh regijah na Finskem (Åland in Etelä-Suomi); po eni regiji iz Nemčije (Leipzig), Avstrije (Salzburg) in Grčije (otok Kriti).

Razlike med pričakovano življenjsko dobo moških in žensk

V zadnjih 50 letih se je v EU pričakovana življenjska doba ob rojstvu povečala za približno deset let, v veliki meri zaradi izboljšanih družbenogospodarskih in okoljskih razmer ter boljše zdravstvene oskrbe in nege. Zemljevida 6 in 7 prikazujeta pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu za moške in ženske po regijah na ravni NUTS 2 v letu 2011; ta zemljevida sta neposredno primerljiva, saj je uporabljena enaka barvna lestvica. Pri primerjavi obeh zemljevidov je najbolj presenetljiva značilnost občutno nižja pričakovana življenjska doba za moške (v primerjavi z ženskami), čeprav podatki kažejo, da se ta razlika med spoloma v večini držav članic EU v zadnjih desetletjih počasi zmanjšuje.

Zemljevid 6 prikazuje, da je bila pričakovana življenjska doba moških ob rojstvu v letu 2011 74,0 leta ali manj v večini vzhodnoevropskih držav, vključno z vsemi regijami na ravni NUTS 2 v Bolgariji, na Madžarskem, v Romuniji in v treh baltskih državah članicah (od katerih je vsaka ena sama regija na tej ravni podrobnosti). Poleg tega so vse regije na Slovaškem razen ene (regija glavnega mesta Bratislavský kraj) in vse regije na Poljskem razen dveh (skrajni južni regiji Podkarpackie in Malopolskie) prav tako poročale o pričakovani življenjski dobi ob rojstvu za moške 74,0 leta ali manj. Še tri druge regije so zajele pričakovano življenjsko dobo moških pod to ravnijo (na Zemljevidu 6 označeno z najsvetlejšim odtenkom): dve od teh regij sta bili iz Češke (Severozápad in Moravskoslezsko), zadnja pa je bila portugalska priobalna regija Região Autónoma dos Açores. Razmeroma nizka pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške je bila opazna tudi v državah pristopnicah in kandidatkah, saj je bila le v obalnem pasu in na otokih Hrvaške (regija Jadranska Hrvatska) prikazana nad 74,0 leta (podatki za leto 2010), medtem ko je bila najnižja pričakovana življenjska doba v letu 2011 (72,0 leta) zajeta za Srbijo (regionalne informacije niso na voljo). V letu 2011 nobena od regij Efte ni sporočila pričakovane življenjske dobe za moške, enake ali nižje od 74,0 leta.

V 28 regijah na ravni NUTS 2 se je v letu 2011 pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške zvišala nad 80,0 leta; te so vključevale sedem držav članic EU. Med 28 regijami jih je osem segalo od severa do juga Italije, sedem pa jih je bilo v Združenem kraljestvu (vse razen regije North Yorkshire so bile na jugu Anglije; podatki so za leto 2010). Štiri regije so bile v Španiji (vse, z izjemo Comunidad Foral de Navarra, v osrednji Španiji, vključno z regijo glavnega mesta Comunidad de Madrid), medtem ko so bile tri regije v Nemčiji (vse v jugozahodni deželi Baden-Württemberg) in Franciji (regija glavnega mesta Île de France, regiji Midi-Pyrénées in Rhône-Alpes, ki zajemata Toulouse in Lyon). Dve od preostalih treh regij sta bili na Švedskem (regija glavnega mesta Stockholm in zahodna regija Västsverige), zadnja regija pa so bili Jonski otoki (ki vključujejo otok Krf), ki so v glavnem ob zahodni obali Grčije (regija Ionia Nisia). Najvišja pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moške je bila v letu 2011 zajeta v Comunidad Foral de Navarra (81,1 leta), tik za njo je bila regija Comunidad de Madrid (81,0 leta).

Zemljevid 7 prikazuje regionalno porazdelitev pričakovane življenjske dobe ob rojstvu za ženske. Najnižje vrednosti – kjer je bila pričakovana življenjska doba za ženske enaka ali manjša od 80,0 leta – so bile (tako kot za moške) zajete v vzhodni Evropi. To je veljalo zlasti za Bolgarijo, Madžarsko in Romunijo, kjer je vsaka regija NUTS 2 zajela pričakovano življenjsko dobo za ženske, nižjo od 80,0 leta. Pričakovana življenjska doba za ženske je bila nižja od 80,0 leta tudi v Latviji in Litvi (obe samostojni regiji na ravni NUTS 2), kakor tudi v treh od štirih slovaških regij (vseh razen regije glavnega mesta Bratislavský kraj) in Lódzkie (Poljska) ter na severovzhodu Škotske (Združeno kraljestvo; podatki so za leto 2010). Bolgarska regija Severozapaden je v letu 2011 prikazala najnižjo vrednost pričakovane življenjske dobe ob rojstvu za ženske v višini 76,6 leta, na lestvici pa so sledile tri druge bolgarske regije (Severoiztochen, Yugoiztochen in Severen tsentralen).

Najvišja pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske je bila v regiji, ki ima drugo najvišjo pričakovano življenjsko dobo za moške, in sicer Comunidad de Madrid (86,7 leta v letu 2011), ki sta ji tesno sledili Île de France in Rhône-Alpes (obe 86,6 leta). V 14 regijah na ravni NUTS 2 v EU je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske nad 80,0 leta. Te regije so bile samo v Franciji (sedem regij), Španiji (pet regij) ali Italiji (dve regiji), naslednjih 14 regij na lestvici pričakovane življenjske dobe za ženske pa je bilo iz istih treh držav članic, pred Ipeirosom (85,4 let), grško regijo, ki meji na Albanijo.

Za celotno EU-27 je bila v letu 2010 povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu 82,9 leta za ženske in 77,0 leta za moške. Največje razlike v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu med ženskami in moškimi so bile v baltskih državah članicah, kjer je bila pričakovana življenjska doba za ženske v letu 2011 višja od tiste za moške za 11,2 (Litva) in 10,1 (Estonija) leta. Najnižje razlike med spoloma (med 3,7 in 3,9 leta) so sporočile Nizozemska, Ciper in Švedska; razlika je bila nekoliko nižja na Islandiji, kjer je znašala 3,4 leta.

Na regionalni ravni so bile največje razlike med spoloma glede pričakovane življenjske dobe (najmanj osem let med ženskami in moškimi) zajete v baltskih državah članicah (vsaka se šteje za eno regijo na ravni NUTS 2), sledilo je 14 od 16 regij na ravni NUTS 2 na Poljskem, dve regiji na severovzhodu Madžarske (Észak-Magyarország in Észak-Alföld) in dve regiji v Franciji (Guadeloupe in Nord – Pas-de-Calais). Najmanjša razlika med spoloma je bila v severovzhodni nizozemski regiji Drenthe, kjer je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu za ženske 82,6 leta, kar je 3,1 leta več od pričakovane življenjske dobe za moške. Med regijami z najmanjšimi razlikami med spoloma (manj kot štiri leta razlike) je bilo 16 regij v Združenem kraljestvu, devet na Nizozemskem, tri na Švedskem, po dve na Danskem in v Grčiji ter po ena v Nemčiji in na Cipru (ki se tudi šteje za eno samo regijo na ravni NUTS 2).

Med državami nečlanicami, ki so bile analizirane, je bila na Islandiji razlika med spoloma najmanjša, in sicer 3,4 leta, Zürich (Švica) pa je bila edina druga regija, kjer je razlika med spoloma znašala manj kot štiri leta. Največje razlike med spoloma so bile glede pričakovane življenjske dobe zajete za hrvaški regiji Kontinentalna Hrvatska (razlika 6,6 leta) in Jadranska Hrvatska (5,9 leta), sosednjo regijo Crna Gora (Črna gora, 5,5 leta), Turčijo (tudi 5,5 leta; podatki za 2009) in Srbijo (5,3 leta); podatki za zadnji dve državi so na voljo samo na nacionalni ravni.

Staranje prebivalstva

Prebivalstvo EU-27 se vse bolj stara, kar je posledica znatnega in stalnega podaljševanja pričakovane življenjske dobe ob rojstvu, nizke stopnje rodnosti in začetka upokojevanja povojne generacije baby boom. Slika 2 prikazuje informacije o 10 regijah na ravni NUTS 3 v EU, ki so imele 1. januarja 2012 najvišji oziroma najnižji delež starejših (starih 65 let in več) med svojim prebivalstvom. V celotni EU-27 so ljudje, stari 65 let in več, predstavljali 17,8 % celotnega prebivalstva, medtem ko so delovno aktivne osebe (15–64) znašale dve tretjini (66,6 %) vseh stroškov, pri čemer je bilo približno 15,6 % prebivalstva EU-27 mlajšega od 15 let.

V osrednji, celinski portugalski regiji Pinhal Interior Sul starejše osebe predstavljajo več kot tretjino (33,9 %) celotnega prebivalstva – gre za največji delež starejših oseb v EU. Tako je vsaka delovno aktivna oseba v regiji Pinhal Interior Sul „podpirala“ 0,6 osebe, stare 65 let ali več. Regije z najvišjim deležem starejših oseb so bile pogosto opredeljene kot podeželske, razmeroma oddaljene in redkeje poseljene, kjer je bilo nizki delež delovno aktivnih oseb mogoče povezati s pomanjkanjem možnosti zaposlitve in usposabljanja, zaradi česar so mlajše generacije odhajale iskat delo drugam.

Slika 2 prikazuje tudi navedene regije z najnižjim deležem starejših oseb. Te so bile pogosto opredeljene kot območja z visokim deležem delovno aktivnih oseb bodisi v velikih gospodarskih središčih (London, Poznan ali Gdansk) bodisi v turističnih regijah (na primer Lanzarote ali Fuerteventura – oba del Kanarskih otokov, Španija), kjer so visoki deleži delovno aktivnih oseb povezani z dotokom razmeroma mladih ekonomskih migrantov, ki kažejo krožne migracijske vzorce (z drugimi besedami, ljudi, ki jih pritegnejo zaposlitvene možnosti, ki so na voljo, tam delajo nekaj let in se nato vrnejo v svojo regijo porekla). Obstajajo tudi druge regije, kjer je majhen delež starejših ljudi v celotnem prebivalstvu odražal razmeroma visoke stopnje rodnosti, ki je povečala delež mlajših oseb – tak primer sta bila zlasti francoska čezmorska departmaja Francoska Gvajana in Réunion, regija Mid-East z Irske in v manjši meri regija Flevoland (Nizozemska).

Nadomestno sredstvo za prikaz te strukturne spremembe prebivalstva EU-27 je analiza koeficientov odvisnosti, ki so pridobljeni s primerjavo števila vzdrževanih oseb (mladih in/ali starih), z velikostjo delovno aktivnega prebivalstva (ne glede na to, ali je dejansko zaposleno ali ne). Ta razmerja so zasnovana tako, da zagotavljajo informacije v zvezi z bremenom, ki ga je mogoče naložiti na te delovno aktivne osebe – na primer, pritisk za podporo izobraževanju otrok, zdravstvenemu varstvu ali zagotavljanju pokojnin. Kot takšni lahko višji koeficienti odvisnosti vladam povzročijo težave v zvezi z njihovimi načrti za javne izdatke.

Delež oseb, mlajših od 15 let, je bil na začetku leta 2012 enakovreden 23,4 % delovno aktivnega prebivalstva EU-27 – tako so bile v povprečju nekaj več kot štiri delovno aktivne odrasle osebe na vsakega otroka, mlajšega od 15 let. Najvišji koeficienti starostne odvisnosti mladih so bili pogosto zajeti v regijah, ki so poročale o nekaterih najvišjih stopnjah rodnosti, in sicer regijah, ki so pretežno na Irskem, v Franciji in Združenem kraljestvu. Na drugi strani lestvice pa so bili najnižji koeficienti starostne odvisnosti mladih na splošno zajeti v regijah Nemčije, Španije, Italije in Poljske, kjer so stopnje rodnosti ostale blizu zgodovinsko nizkih stopenj. Zemljevid 8 kaže razpon koeficientov starostne odvisnosti mladih, izračunanih za regije na ravni NUTS 3 s 1. januarjem 2012. V celotni EU je bilo najvišje razmerje 57,0 % za francoski čezmorski departma Francoska Gvajana, najnižja stopnja 13,6 % pa je bila zajeta za dve osrednji nemški regiji Würzburg, Kreisfreie Stadt, in Suhl, Kreisfreie Stadt.

Koeficient starostne odvisnosti starih analizira razmerje med številom starejših oseb (starih 65 let in več) in delovno aktivnim prebivalstvom (v starosti 15–64). Velikost starejšega prebivalstva je bila enakovredna 26,8 % delovno aktivnega prebivalstva v EU-27 z dne 1. januarja 2012. Zemljevid 9 prikazuje, da je bilo v EU-27 106 regij, v katerih je bil koeficient starostne odvisnosti starih enakovreden ali nižji od 20 %: 43 med njimi jih je bilo iz Poljske, 16 iz Združenega kraljestva, 13 iz Romunije, po osem iz Španije in Slovaške, po šest iz Irske in Francije, dve iz Nizozemske in po ena iz Belgije, Danske, Cipra (ena regija na ravni NUTS 3) in Portugalske. Koeficient starostne odvisnosti starih je bil najnižji na francoskem čezmorskem ozemlju Francoska Gvajana (7,2 %). Nasprotno pa je bila regija Pinhal Interior Sul edina regija na ravni NUTS 3 v EU-27, ki je sporočila koeficient starostne odvisnosti starih nad 50 % (z drugimi besedami sta manj kot dve delovno aktivni osebi „podpirali“ osebo, staro 65 let ali več); njen koeficient je 1. januarja 2012 znašal 60,7 %. Pet drugih portugalskih regij je bilo med desetimi regijami na ravni NUTS 3 z najvišjimi koeficienti starostne odvisnosti starih v EU, vse pa so bile v razmeroma goratih, celinskih regijah v centru ali na severu države (pogosto mejijo na Španijo). Dve od štirih preostalih regij s posebej visokim koeficientom starostne odvisnosti starih – med 46,1 % in 49,8 % – so bile v gorati, celinski Grčiji (Grevena in Evrytania), ena je bila obalna regija Trieste v severovzhodni Italiji, zadnja pa regija Dessau-Roßlau, Kreisfreie Stadt (ki je del nemške zvezne dežele Sachsen-Anhalt v vzhodni Nemčiji).

Vzorec staranja prebivalstva je bil manj očiten v mnogih regijah držav Efte, držav pristopnic in držav kandidatk. Med regijami NUTS 3 držav Efte so bili najvišji koeficienti starostne odvisnosti starih (nad 30,0 %) zajeti v švicarskih regijah Ticino, Basel-Stadt in Basel-Landschaft ter v podeželski norveški regiji Hedmark. Na drugi strani lestvice pa so samo 3 regije držav Efte poročale o koeficientih starostne odvisnosti starih, enakovrednih ali nižjih od 20,0 %. To so bile regije Rogaland na zahodu Norveške (kjer je večina norveške naftne industrije), Oslo (regija glavnega mesta Norveške) in Höfuðborgarsvæði (regija glavnega mesta Islandije).

Tri hrvaške regije, ki so sporočile koeficiente starostne odvisnosti nad 30,0 %, so bile Ličko-senjska županija, Šibensko-kninska županija in Karlovačka županija, pri katerih je bil koeficient najvišji v najredkeje poseljeni regiji med njimi – v Ličko-senjski županiji (35,7 %). Koeficienti starostne odvisnosti starih so bili na splošno precej nižji v Črni gori, Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in zlasti v Turčiji (kjer je 24 regij na ravni 3 sporočilo koeficient starostne odvisnosti starih, nižji kot 10,0 %). Najnižji koeficient starostne odvisnosti starih v državah pristopnicah in državah kandidatkah je bil v regiji Hakkari v vzhodni Turčiji (1. januarja 2011 je znašal 4,9 %).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Eurostat zagotavlja širok razpon demografskih podatkov, ki vključujejo statistike o nacionalnem in regionalnem prebivalstvu, pa tudi podatke za različne demografske dogodke (rojstva, smrti, poroke, razveze, priseljevanje in izseljevanje), ki vplivajo na velikost, sestavo in posebnosti prebivalstva. Opozoriti velja, da je bila posledica prehoda na klasifikacijo NUTS 2010 začasna nerazpoložljivost časovnih vrst za regionalno demografsko statistiko.

Gostota prebivalstva je razmerje med prebivalstvom (letnim povprečjem) regije in površino njenega (kopenskega) ozemlja. Kopensko ozemlje je celotno ozemlje regije, brez površin, pokritih s celinskimi vodami.

Demografska sprememba je razlika v velikosti prebivalstva med koncem in začetkom obdobja (na primer za eno koledarsko leto). Pozitivna demografska sprememba se imenuje rast prebivalstva, negativna demografska sprememba pa upadanje prebivalstva. Demografska sprememba je sestavljena iz dveh elementov:

naravnega prirasta, ki se izračuna kot razlika med številom živorojenih otrok in številom smrti. O pozitivnih naravnih spremembah oziroma naravnemu prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok večje od števila smrti. O negativnih naravnih spremembah oziroma negativnem naravnem prirastu govorimo, ko je število živorojenih otrok manjše od števila smrti;
neto migracij, vključno s statistično prilagoditvijo, ki se izračuna kot razlika med skupnimi demografskimi spremembami in naravnim prirastom; na statistiko o neto migracijah torej vplivajo vse statistične napake pri obeh elementih te enačbe, zlasti pri demografskih spremembah. Neto migracije, vključno s statističnimi prilagoditvami, lahko v različnih državah zajemajo poleg razlike med priseljevanjem in izseljevanjem tudi druge spremembe, povezane s podatki o prebivalstvu, ki se nanašajo na obdobje med 1. januarjem dveh zaporednih let, ki jih ni mogoče pripisati rojstvom, smrtim, priseljevanju ali izseljevanju.

Bruto stopnje sprememb se računajo za: skupne demografske spremembe; naravni prirast prebivalstva in neto migracije (vključno s statistično prilagoditvijo). V vseh primerih se raven sprememb med letom primerja s povprečnim prebivalstvom na zadevnem območju v istem letu in razmerjem, izraženim na tisoč prebivalcev.

Celotna stopnja rodnosti je opredeljena kot povprečno število otrok, ki bi jih ženska rodila v življenjski dobi, če bi v svoji rodni dobi sledila starostnim stopnjam rodnosti, ki so bile izmerjene v določenem letu.

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je povprečna starost, ki jo bo novorojenček dočakal, če bo v svojem življenju izpostavljen trenutnim pogojem umrljivosti.

Koeficient starostne odvisnosti mladih je razmerje med številom mladih oseb v starosti, ko so na splošno ekonomsko neaktivni (v tej publikaciji stari manj kot 15 let), in številom delovno aktivnih oseb (običajno starih 15–64 let). Koeficient starostne odvisnosti starih je razmerje med številom starejših oseb v starosti, ko so na splošno ekonomsko neaktivne (v tej publikaciji stare 65 let in več), in številom delovno aktivnih oseb (običajno starih 15–64 let). Pri analiziranju koeficientov starostne odvisnosti je treba poudariti, da je v okviru delovno aktivnega prebivalstva pogosto precejšnje število ljudi, ki se ne odločijo za delo (na primer študenti ali tisti, ki vzgajajo družino ali skrbijo za druge družinske člane), medtem ko – zlasti v času recesije ali depresije – obstaja veliko število ljudi, ki ne morejo najti zaposlitve. Poleg tega vse večji delež starejših oseb dela dlje od tradicionalne upokojitvene starosti, druge pa so ustrezno finančno poskrbele za upokojitev, zato bi jih nekateri lahko imenovali „neodvisni“.

Ozadje

Statistični podatki o demografskih spremembah in sestavi prebivalstva se čedalje pogosteje uporabljajo kot podpora oblikovanju politik in zagotavljanju priložnosti za spremljanje demografskih trendov v političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih okoljih.

Posledica trajno nizkih stopenj rodnosti v povezavi z vse daljšo življenjsko dobo ter dejstva, da se je generacija baby boom začela upokojevati, je staranje prebivalstva EU. Število delovno aktivnih oseb se zmanjšuje, medtem ko se število ostarelih oseb povečuje. Socialne in ekonomske spremembe, povezane s staranjem prebivalstva, bodo verjetno občutno vplivale na EU, in sicer na nacionalni in regionalni ravni. Segale bodo na številna politična področja in učinkovale med drugim na šoloobvezne otroke, zdravstvo, stopnjo aktivnosti, socialno varstvo, vprašanja socialne varnosti in javne finance.

Neenakomerno razdeljeno po regijah EU ni le demografsko stanje, temveč so tudi demografske spremembe na različnih stopnjah in se razvijajo različno hitro, kar ne vpliva samo na regionalno konkurenčnost, ampak tudi na kohezijo. Na regionalni razvoj prebivalstva vplivajo dejavniki, ki učinkujejo na naravni prirast, na primer stopnje rodnosti in umrljivosti ter migracije. Regije v EU prikazujejo cel razpon razvoja prebivalstva, od regij, ki nazadujejo zaradi negativnega naravnega prirasta prebivalstva in izseljevanja, do regij, ki se širijo s kombinacijo naraščanja naravnega prirasta in priseljevanja. Na splošno je moč opaziti vzorec hitrega staranja prebivalstva v mnogih odročnih in podeželskih območjih, metropolitanska območja pa imajo večji delež mladih oseb, kar je pogosto mogoče povezati z „učinkom privlačevanja“ boljših možnosti za zaposlitev, ki privabljajo domače migrante (iz različnih regij v isti državi) in mednarodne migrante (iz drugih držav članic in držav nečlanic).