Glosar

Dodatna orodja

 

    A-Z 
  • A 
  • B 
  • C 
  • D 
  • E 
  • F 
  • G 
  • I 
  • M 
  • N 
  • O 
  • P 
  • R 
  • S 
  • T 
  • U 

Subsidiarnost

Načelo subsidiarnosti zagotavlja, da se odločitve sprejemajo v kar najtesnejši povezavi z državljani. Ukrepi se naj ne bi sprejemali na evropski ravni, če je učinkoviteje, da se sprejmejo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, razen na področjih v izključni pristojnosti EU. Načelo subsidiarnosti je tesno povezano z načeloma sorazmernosti in nujnosti, ki določata, da lahko Unija ukrepa samo, kadar je to potrebno za doseganje ciljev Pogodbe.

Načelo subsidiarnosti je bilo prvič uvedeno s Pogodbo o Evropski uniji (člen 5) leta 1992. Z Amsterdamsko pogodbo (1997) je bilo to načelo razširjeno, in sicer je treba pri vseh zakonodajnih predlogih oceniti tudi njihov učinek na subsidiarnost.

Z Lizbonsko pogodbo je bilo to načelo še okrepljeno. Pogodba vnaša novosti: več posvetovanj z lokalnimi in regionalnimi organi pri pripravi zakonodajnih predlogov ter boljšo komunikacijo z nacionalnimi parlamenti med postopkom sprejemanja zakonodaje.

Nadaljnje informacije