Panorama 66 -Izgradnja odnosov med mesti za bolj trajnostno prihodnost

Dodatna orodja

 
26/10/2018

Ronald Hall, višji zunanji strokovnjak in nekdanji glavni svetovalec GD REGIO poda svoj pogled na evropski program mednarodnega urbanega sodelovanja.

Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Urbana središča so vir rasti in razvoja. Kot takšna so magnet za prebivalce podeželja, ki iščejo priložnosti za več dohodkov, dostop do kakovostnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo, ter zagotavljanje boljše prihodnosti za njihove otroke.

Prehod od dejavnosti na podeželju, ki prinašajo nizko produktivnost, predvsem tradicionalnega kmetijstva, k dejavnostim v urbanih območjih, ki prinašajo večjo dodano vrednost, na področju proizvodnje in sektorja številnih storitev, je ključ za rast gospodarstev. To je pot, ki so jo skozi zgodovino ubrale najbolj razvite države na svetu in kot takšnega ta model v bistvu sprejemajo države v vzponu po svetu.

Prednosti urbanizacije, ki izhajajo zlasti iz modela urbanega razvoja z intenzivno porabo virov, značilnega za rast industrijskih narodov v 20. stoletju, imajo svojo ceno. Povzročile so upadanje naravnih virov – vključno s samo naravo – ter onesnaževanje zraka, rek in oceanov, ki zdaj ogrožajo kakovost življenja v metropolah razvitega sveta.

Za države v razvoju in vzponu, kjer sta urbanizacija in gospodarska rast tesno povezani, je pomembno popolnoma razumeti izkušnje, ki smo jih pridobili iz industrijskega sveta. Na ta način se lahko v urbani politiki držav v vzponu upoštevajo dobre prakse, ki so jih nacionalne in mestne oblasti razvile v preteklih desetletjih, ter napake, ki smo jih delali v preteklosti.

Prizadevanje za situacijo, v kateri ni poražencev

Tako sodelovanje ustvarja situacije, v katerih ni poražencev. Medtem ko lahko industrijski narodi po več kot stoletju urbanizacije pokažejo veliko, pa je enako res, da imajo gospodarstva v vzponu, ki jih morda manj ovirajo tradicije, številne inovativne rešitve, ki jih lahko delijo z industrijskimi gospodarstvi. Vsekakor lahko v gospodarstvih v vzponu, kot so Kitajska, Indija in tudi Latinska Amerika, najdemo ene izmed največjih urbanih središč na svetu,

vendar pa morda izjemna potreba po sodelovanju in izmenjavi znanja izhaja iz skupnega interesa držav in kontinentov za ohranjanje planeta. Nujno moramo skupaj razviti model urbanizacije, ki je trajnosten, ohranja naravo in naravne vire ter zmanjšuje emisije, ki onesnažujejo naša mesta, škodijo zdravju naših otrok ter prispevajo h globalnemu segrevanju. Zaradi tega je trajnostna urbanizacija osrednji izmed ciljev trajnostnega razvoja, ki so ga sprejeli Združeni narodi in ki je med drugim pripeljal do nove Agende za mesta (NUA), ki jo je v Quitu v Ekvadorju leta 2016 sprejelo več kot 170 držav.

Generalni direktorat Evropske komisije za regionalno in mestno politiko je formaliziral 14 dialogov za regionalno in mestno politiko, vključno s 6 strateškimi partnerji EU (Kitajska, Rusija, Brazilija, Mehika, Japonska in Indija) pa tudi z državami Vzhodnega partnerstva (Ukrajina, Moldavija, Gruzija) in državami Latinske Amerike (Argentina, Čile, Peru, Kolumbija) ter z Integracijskim sistemom Srednje Amerike. Kljub odsotnosti takšnih dogovorov se je razvilo tudi sodelovanje z drugimi strateškimi partnerji, kot sta Kanada in Južna Afrika, in regionalnimi skupinami, kot so CARICOM (Karibska skupnost), ASEAN (Azija), SACU (Južna Afrika) in UEMOA (Zahodna Afrika).

EU jemlje izziv trajnostne urbanizacije zelo resno. Komisarka za regionalno politiko, Corina Creţu, ki je leta 2016 v Quitu zastopala EU, je EU zavezala k temu, da bo znanje in sredstva namenjala napredku nove Agende za mesta. Ta ima mednarodno dimenzijo znotraj EU, kjer je za vodenje programov za razvoj mest v 28 državah članicah razvila agendo EU za mesta in, kot je navedeno v nadaljevanju, zunanjo dimenzijo skozi diplomatske odnose z državami, ki niso članice EU.

Gonilna sila za trajnostni razvoj mest

Ključno sredstvo, da se danes nadaljuje z zunanjo dimenzijo, je program za mednarodno urbano sodelovanje (IUC) (2017–2019), katerega bistveni element podpira mestne organe EU in mestne organe držav, ki niso članice EU, da sodelujejo na področju trajnostnega razvoja mest. Program IUC temelji na petih letih pilotnih ukrepov, zlasti v okviru evropskega projekta Mesta sveta in projekta URBELAC.   

V okviru projekta Mesta sveta (2015–2018) so evropska mesta z ustreznimi mesti v Kanadi, na Kitajskem, v Indiji, na Japonskem, v Južni Koreji, Indoneziji, Vietnamu, Avstraliji in Južni Afriki sodelovala pri medsebojnih dogovorih parov mest. Pari mest so si izmenjali izkušnje o temah, kot so pametni razvoj mest, energetska učinkovitost, ravnanje z odpadki, trajnostna mobilnost, itn. V okviru projekta URBELAC (2011–2019), ki zdaj prehaja v četrti del, sta Evropska komisija in Medameriška razvojna banka podpirali mesta iz EU ter mesta latinskoameriških in karibskih držav (LAC). Vzpostavljena je bila mreža EU-LAC, ki spodbuja izmenjavo izkušenj, primerjalne analize in pripravo akcijskih načrtov. Tako Mesta sveta kot URBELAC sta konkreten rezultat podpore Evropskega parlamenta za mednarodno diplomacijo na ravni mest.

Program IUC vzpostavlja platforme mestnega sodelovanja s Kitajsko, Indijo, Japonsko, Latinsko Ameriko in Severno Ameriko. Njegov program označuje prihajajočo dobo politike EU za spodbujanje mednarodnega sodelovanja med mesti. V okviru sodelovanja med mesti IUC približno 70 sodelujočih mest na vsaki strani vzpostavlja nove dogovore sodelovanja med mesti za trajnostni razvoj mest. Sem je vključena priprava lokalnih akcijskih načrtov za celostni razvoj mest. V osnovi je v teh načrtih prednostno obravnavano sodelovanje s sektorji agende EU za mesta in z novo Agendo za mesta.

Mesta, ki črpajo iz izkušenj Mest sveta, uporabljajo pristop večjega števila deležnikov, pri čemer uporabljajo znanje in izkušnje javnih organov, gospodarstva, raziskovalne skupnosti in civilne družbe. Kot ključni vir znanja in izkušenj za podporo lokalnega akcijskega načrtovanja se uporablja lastni program Evropske unije RBACT za povezovanje mest v mreže.

Povezovanje mest IUC je pripeljalo do razvoja skupnih pilotnih projektov, medtem ko javni organi, raziskovalne agencije in predstavniki gospodarstva na obeh straneh podpisujejo memorandume o soglasju, ki zagotavljajo njihovo dolgoročno prihodnost.

Dajanje dobrega zgleda

Mesto Parma (Italija) se je na primer v okviru programa IUC povezalo z mestom Fredericton (Kanada). Oddelek tega kanadskega mesta za dediščino in urbanistično načrtovanje ter rast in javne službe sodeluje z Uradom mesta Parma za enake možnosti in z Uradom za evropski projekt. Obe strani si s ciljem krepitve lokalne demokracije prizadevata za določitev ovir, ki preprečujejo politično udeležbo marginaliziranih skupin, in njihovih temeljnih vzrokov ter o možnih politikah in mehanizmih za njihovo odpravo in za ustvarjanje bolj vključujočega mestnega okolja.

Italijansko mesto Bologna (Italija) sodeluje z mestom Austin (Združene države) pri različnih vprašanjih, od razvoja sistema bolj zdrave lokalne prehrane in izboljšanja učinkovitosti rabe virov do izboljšanja odpornosti na podnebne spremembe. Vprašanja upravljanja mest so bila visoko na dnevnem redu in, na primer, mesto Austin je prišlo do sklepa, da se morata Urad za trajnost in Urad za gospodarski razvoj bolj usklajevati.

Rotterdam (Nizozemska) sodeluje s Suratom (Indija). Mesti usmerjata pozornost v reševanje vprašanj, povezanih z upravljanjem voda, kot so zagotavljanje kakovostne pitne vode, zmanjšanje onesnaževanja vode iz tehnoloških odpadnih voda, varstvo pred poplavami in učinkovita dodelava odplak. Surat je v Rotterdamu našel partnerja z znanjem in bogatimi izkušnjami na področju upravljanja voda. Rotterdam pa je v Suratu našel mesto, ki se s temi vprašanji spoprijema v veliko večjem obsegu, zaradi česar je to nizozemsko mesto že začelo drugače razmišljati o izzivih, s katerimi se srečujejo.

VEČ O TEM

Novice