Nadzorni sistem za ekološke proizvode

Vsaka država EU imenuje „pristojni organ“, ki ima končno odgovornost za zagotavljanje spoštovanja pravil EU o ekoloških proizvodih. Običajno je to ministrstvo za kmetijstvo ali ministrstvo za zdravje.

Ta organ lahko svojo pristojnost prenese na:

  • enega ali več zasebnih izvajalcev nadzora
  • enega ali več javnih nadzornih organov
  • kombinirani mešani sistem zasebnih izvajalcev nadzora in javnih nadzornih organov

Ne glede na izbrani sistem je v končni fazi pristojni organ tisti, ki je odgovoren za spremljanje nadzornega sistema na svojem področju odgovornosti.

Države EU enkrat na leto poročajo Evropski komisiji o rezultatih nadzora ekoloških proizvajalcev in o sprejetih ukrepih v primeru neizpolnjevanja ustreznih predpisov.

Organic farming information system (OFIS)

OFIS database containing ingredient authorisation and information on control authorities and control bodies

Vloga Evropske komisije

Evropska komisija nadzoruje države EU pri izpolnjevanju njihovih obveznosti. S tem pomagamo vzpostaviti zaupanje potrošnikov, saj potrošniki EU vedo, da bodo ekološki proizvodi temeljito pregledani ne glede na njihovo poreklo.

Komisija pri izvajanju ustreznega nadzora uporablja tako poročila držav EU kot redne preglede.

Sorodne informacije

Poročila Komisije

Nadzor v praksi

Preden lahko svoje proizvode tržijo kot ekološke, mora kmete, predelovalce in trgovce preveriti izvajalec nadzora ali nadzorni organ. Po končanem preverjanju in ko se ugotovi, da so v skladu z ustreznimi predpisi, prejmejo certfikat, ki potrjuje, da izpolnjujejo zahteve EU.

Kmetje morajo poleg tega in ne glede na to, ali se ukvarjajo z ekološko pridelavo ali ne, izpolnjevati različne sektorske predpise s področja varovanja javnega zdravja, zdravja živali in rastlin, okolja in dobrobiti živali. Kmetje, ki prejemajo dohodkovno podporo, morajo izpolnjevati tudi predpisane zahteve ravnanja v skladu z zakonodajo o navzkrižni skladnosti, ki zagotavlja njihovo spoštovanje živilske in okoljske zakonodaje EU.

Vsi proizvajalci živil morajo upoštevati splošno živilsko zakonodajo, ki vključuje tudi zakonodajo o označevanju. Za nekatere proizvode lahko veljajo dodatni predpisi, na primer strožje zahteve glede označevanja. Ti predpisi so obvezni za ekološke proizvajalce, ki morajo poleg tega izpolnjevati posebne predpise glede ekološke pridelave.