NELOČLJIVA VEZ
Jejmo, kupujmo in prodajajmo ribe iz trajnostnih virov

MEDFISH4EVER - Q&A - SL

MEDFISH4EVER - Q&A - SL

  1. V čem je težava?

Staleži rib v Sredozemskem morju se drastično zmanjšujejo. Več kot 90 % ocenjenih staležev rib je čezmerno izkoriščanih, nekateri so celo na robu izumrtja. Za vse preveč staležev do pred kratkim ni bilo mogoče dobiti zadostnih podatkov: 50 % ulova še vedno ni uradno zabeleženega[i], 80 % iztovorjenih proizvodov pa izvira iz staležev, o katerih ni na voljo dovolj podatkov[ii]. Rezultat je počasno izgubljanje delovnih mest in prihodkov, povezano z močnim vplivom na okolje, zaradi česar mora družba nase prevzeti stroške slabega gospodarjenja. Ti stroški so zlasti visoki za čolne malih ribičev, ki predstavljajo 83 % sredozemske flote.

Nadaljevanje netrajnostnega izčrpavanja skupnih ribolovnih virov bo povzročilo razpad ribjih staležev velikih razsežnosti, skupaj z ribiči in skupnostmi, ki so odvisni od teh virov, morskih ekosistemov in kulturnih tradicij. Vloženega je bilo že veliko truda, na primer najmanjše velikosti in celotni dovoljeni ulov za ribe, tehnični predpisi za ribolovno orodje in prakse ter ukrepi za omejitev naporov in zmogljivosti, vendar do zdaj še ni obrodil ustreznih sadov.

O kritičnosti položaja priča celoten sklop akterjev, vključno z ribiči, vodilnimi v industrijskem sektorju, znanstveniki in okoljevarstveniki, pri čemer je prizadeto celotno sredozemsko območje. Predpisi so bili sprejeti, vendar se izvajajo bodisi neustrezno ali z zamudo, zato rezultati še niso opazni. Za popravo tega so potrebni nujni in drastični ukrepi, za kar smo odgovorni vsi.

  1. Katere so rešitve?

Prvi korak je pravilno prepoznavanje položaja in ustrezno prevzemanje naše skupne odgovornosti na vseh ravneh.

Drugi korak je zagotovitev močnega političnega vodstva za uvedbo nujnih ukrepov, potrebnih za ponovno vzpostavitev trajnostnega ribiškega sektorja. To pomeni, da je do leta 2017 treba sprejeti močno politično izjavo na ravni ministrov ter zagotoviti učinkovite in usklajene pobude na nacionalni in regionalni ravni tako v Evropski uniji kot tudi v sredozemskih državah, ki niso del EU, na območju ICCAT[1] in GFCM[2].

Tretjič potrebujemo sodelovanje in močno zavezanost vseh deležnikov – od oblikovalcev politik in odločevalcev do ribičev, znanstvenikov, nevladnih organizacij, upravljavcev oskrbovalne verige in širše civilne družbe –, da podajo celovite rešitve v smeri dolgoročne trajnostnosti.

  1. Kaj se lahko zgodi, če ne ukrepamo takoj? In če ukrepamo?

Če bodo staleži uničeni do točke brez povratka, bi bile lahko posledice katastrofalne in nepopravljive: nepredvidljive spremembe v morskih ekosistemih, globok propad gospodarstva v skupnostih, odvisnih od ribolova, in velike socialne stiske. Gospodarski stroški in socialni učinki zaradi ukrepanja, čeprav še vedno nezanemarljivi, so kljub temu precej manjši kot tisti, ki bi lahko nastali, če ne ukrepamo takoj. 

Znanost nas uči, da je potencial za obnovo še vedno velik, kot na primer pri atlantskem modroplavutem tunu, vendar moramo poskrbeti za čimprejšnjo oživitev ribjih populacij. Koristi bi bile zelo velike, kar med drugim vključuje višji in bolj predvidljiv izplen, večjo donosnost, varnost zaposlitve in hrane, boljši okoljski položaj in storitve. Na ta način bi lahko dosegli vsevključujočo in trajnostno blaginjo.

Če politični in industrijski deležniki ne uspejo zagotoviti trajnostnosti skupnih morskih bioloških virov, kar pomeni kršitev skupne ribiške politike in Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja, bo Evropska unija prisiljena sprejeti drastične izredne ukrepe, kot so zaprtja in finančne kazni (člen 12 Uredbe (EU) št. 1380/2013). Za nekatere staleže bi bilo to lahko že prepozno.

  1. Za kaj si moramo prizadevati?

Najbolj kratkoročni cilj mora biti preprečiti izumrtje kritičnih ribjih staležev, kot so osliči ali mečarice, in sicer tako, da zavzamemo socialno-ekonomski pristop, ki temelji na okoljski znanosti in podpira izvajanje obstoječe zakonodaje. Srednjeročni cilj je razviti in sprejeti učinkovite ukrepe, ki bodo za vedno zagotovili donosno in trajnostno ribištvo v zdravem Sredozemlju.

Ključne izboljšave, ki so potrebne (od regionalne do nacionalne ravni), se morajo začeti z diagnozo pomembnejših vprašanj, temu pa sledi izvajanje konkretnih akcijskih načrtov z verodostojnimi orodji in zavezujočimi časovnimi okviri.

Medtem ko je treba ukrepe opredeliti še natančneje, so njihova tipologija in pričakovani rezultati jasni:

  1. izboljšanje ocene staležev: zbiranje podatkov, razpoložljivost in analiza
  2. boljše izvrševanje, spremljanje in nadzor
  3. regionalizacija in deljeno upravljanje
  4. zmanjšanje učinka na okolje
  5. večletni načrti upravljanja na podlagi ekosistemskega pristopa
  6. bolj inovativna in boljša tehnologija, večja selektivnost in brez ustvarjanja zavržkov
  7. izboljšano sodelovanje med sredozemskimi državami (tistimi, ki niso članice EU, in drugimi), zlasti na področju spremljanja in izvrševanja ter znanstvenih raziskav.

 

  1. Kdo mora voditi proces?

Zadeva je resna in pereča, kar zahteva odločno politično podporo na najvišji ravni, in sicer v vseh državah, ki izvajajo ribolov v Sredozemskem morju. V okviru Evropske unije bi moralo osem držav članic s sredozemsko obalo (Španija, Francija, Italija, Malta, Slovenija, Hrvaška, Grčija in Ciper) ob podpori EU in MEDAC[3] dati zgled, zlasti na tistih območjih, ki jih same pretežno izkoriščajo.

Obe regionalni organizaciji za upravljanje ribištva, GFCM in ICCAT, morata usmerjati vsa skupna prizadevanja ter zagotoviti mednarodno usklajevanje in učinkovite rezultate na celotnem območju.

Industrijska združenja, raziskovalci in nevladne organizacije imajo prav tako ključno vlogo pri vključevanju in krepitvi zmogljivosti vseh akterjev (vključno s potrošniki, rekreativnimi ribiči in drugimi uporabniki morja), da se sredozemsko ribištvo znova povrne na trajnostne tire.

  1. Katera so druga vprašanja, ki jih je prav tako treba obravnavati?

Prelov, slabo gospodarjenje in vrzeli pri izvajanju sedanje zakonodaje, ki velja na regionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni, so dokazano glavni vzroki za trenutno stanje sredozemskih ribjih staležev in s tem povezan gospodarski problem.

Poleg tega tudi onesnaževanje, plovba in drugi viri stresa okolja, kot so podnebne spremembe in invazivne vrste, neposredno vplivajo na številčnost in odpornost ribjih populacij, zato jih je treba obravnavati vzporedno.

Drugi dopolnjevalni ukrepi za spodbujanje dobrega gospodarjenja (npr. večja preglednost in zavarovana območja) in tržni mehanizmi (npr. sledljivost in najmanjše velikosti) so prav tako vidiki, ki jih je treba upoštevati.

Ne nazadnje skupnosti, ki so odvisne od ribolova, potrebujejo inovativne in raznolike strategije za upravljanje in trajnostni razvoj ribištva, da bi se tako zaščitile ne le ribe in morsko okolje, temveč tudi s tem povezana tisočletna kulturna dediščina. Projekti, kot so ribiški turizem, kratki stiki in druge medsektorske pobude, so se že izkazali kot uspešni.

  1. Kakšna je vloga EU?

Evropska unija je veliko vložila v izboljšanje trajnostnega razvoja ribištva na ravni EU in svetovni ravni. Skupna ribiška politika EU določa, da se vsi staleži v EU do leta 2020 lahko izkoriščajo največ do dovoljene ravni biološkega izkoriščanja, vsa plovila EU pa morajo ravnati skladno s to politiko, ne glede na to, kje izvajajo ribolov.

Po spodbudnem uspehu v severovzhodnem Atlantiku, kjer se povečujeta oboje, tako številčnost rib kot tudi industrijski dobiček, je EU odločena, da dokončno odpravi prelov v Sredozemskem morju. V ta namen bo združila akterje na vseh ravneh in podprla prilagajanje z dostopnim financiranjem, npr. iz mehanizmov EMFF[4] in TAIEX[5] evropske sosedske politike. Taka sredstva so na voljo za neposredne in dopolnjevalne ukrepe, npr. socialno-gospodarski programi, raziskave, sodelovanje in krepitev zmogljivosti.

  1. Kaj lahko stori vsak od nas?

Za ta položaj smo delno soodgovorni vsi, zato moramo vsi prispevati po svojih močeh, da ga popravimo.

Oblikovalci politiki in odločevalci: Zelo pomembno je, da razumemo razsežnosti problematike ter mobiliziramo ustrezne vire in vodstvene strukture za iskanje nujnih rešitev.

  • Države članice EU: identifikacija prednostnih vrst in območij, določitev točnih ukrepov za dosego ciljev (vključno s posodobitvijo nacionalnih načrtov upravljanja) in zagotavljanje skladnosti.
  • GFCM, ICCAT, MEDAC, EFCA[6] in drugi vplivni deležniki, mednarodni forumi (npr. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo – FAO[7], Unija za Sredozemlje – UfM[8]) in finančne organizacije (npr. Svetovna banka): pomoč pri določitvi prednostnih nalog in ukrepov, usklajeno medsebojno sodelovanje ter zavezanost skupnim ciljem glede izvrševanja in zagotavljanja skladnosti.
  • Evropska komisija in druge ustanove EU: določitev politike in načrta za postopno doseganje dvojnega cilja, tj. trajnostnega izkoriščanja ribjih staležev in izboljšanja ekonomskega učinka flot.
  • Tretje države: sodelovanje z regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva[9] (ICCAT in GFCM) ter prilagoditev strukture in velikosti njihovih flot razpoložljivim virom.

Deležniki iz industrijskega sektorja: Pri zastopanju ribičev, neposredno vključenih v izkoriščanje bioloških virov, imajo organizacije, kot sta Europêche ali LIFE[10], zaradi podrobnega poznavanja dejanskega položaja ključno vlogo pri spodbujanju soupravljanja in vključevanju deležnikov v iskanje rešitev.

  • Trenutne zgodbe o uspehu, kot je načrt za obnovitev atlantskega modroplavutega tuna, ki so plod skupnega sodelovanja, lahko navdihnejo še druge skupne ukrepe.
  • Dobre prakse, ki so bile razvite v drugih regijah in projektih, prav tako lahko pomagajo utreti pot donosnemu in trajnostnemu ribištvu v Sredozemlju.
  • Vključevanje vzdolž celotne oskrbovalne verige in sodelovanje civilne družbe lahko zagotovi dragoceno podporo za potrebne prilagoditve. Prodajalci na debelo in drobno morajo promovirati trajnostne proizvode in zavrniti tiste, pri katerih ulov ne poteka skladno s pravili.
  • Mednarodna srečanja, ki jih denimo organizira Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju – GFCM (30. maj 2016) in Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna – ICCAT (november 2016), ponujajo priložnost za združevanje prispevkov vseh strani.

Znanstveniki in nadzorni organi: Raziskovalne, nadzorne in kontrolne organizacije so prav tako ključni akterji, ki skrbijo za to, da upravljanje temelji na poglobljenem znanju ter poteka pregledno in pod enakimi pogoji delovanja. Take organizacije med drugim lahko:

  • pomagajo povečati število ocenjenih staležev z uporabo tehnik ocenjevanja na podlagi pomanjkljivih podatkov, kadar je to potrebno;
  • sodelujejo pri povečevanju prostorske in časovne pokritosti znanstvenih raziskav;
  • razvijajo strategije sodelovanja pri spremljanju in izvrševanju na regionalni in podregionalni ravni med sredozemskimi državami (tistimi, ki so članice EU, in drugimi);
  • pripomorejo k temu, da bi upravljavci razumeli kompleksnost in okrepili sodelovanje z deležniki, s katerimi bi skupaj zasnovali inovativne tehnike za izboljšanje selektivnosti, zmanjšanje neželenega prilova ter učinkovito zaščito ranljivih vrst in njihovega življenjskega prostora.

Nevladne organizacije in civilna združenja: S prispevkom k poglabljanju znanja in povečanju ozaveščenosti, varovanju okolja in zastopanju skupnosti lahko spodbudijo sodelovanje in soupravljanje. Kot zadnji, vendar največji člen v verigi, je treba aktivirati še obalne državljane in širše potrošnike, ki bodo poskrbeli, da bodo tržne odločitve podprle prehod k bolj trajnostnim modelom ter tako prispevali k socialni inovativnosti in varstvu dediščine v območjih, odvisnih od ribolova.

  • Preverite etikete: Ureditev EU predpisuje ustrezne informacije in sledljivost ter s tem pomaga podpreti pravila in standarde skupnega trga za proizvode s poreklom iz Sredozemskega morja.
  • Spodbujanje zdravih in odgovornih potrošniških praks.
  • Izobraževalne kampanje in kampanje za povečanje ozaveščenosti o stanju ribjih staležev, ki temeljijo na znanosti, uspešnosti sektorja, okoljskem računovodstvu in celovitem upravljanju, lahko prav tako prispevajo k skupnemu uspehu.

[1] Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna

[2] Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju

[3] Sredozemski svetovalni svet

[4] Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo

[5] Tehnična pomoč in izmenjava informacij

[6] Evropska agencija za nadzor ribištva

[7] Organizacija za prehrano in kmetijstvo

[8] Unija za Sredozemlje

[9] Regionalne organizacije za upravljanje ribištva

[10] Evropski ribiči z manjšim vplivom (LIFE)