Plače in stroški dela

Podatki pridobljeni junija 2019.

Predvidena posodobitev članka: julij 2020.

Angleška različica je novejša.

Poudarki
Leta 2018 so povprečni stroški dela na uro znašali 27,4 EUR v EU in 30,6 EUR v euroobmočju.
Leta 2018 so povprečni stroški dela na uro v EU znašali med 5,4 EUR v Bolgariji in 43,5 EUR na Danskem.

Ocenjeni stroški dela na uro, leto 2018

V tem članku se primerjajo plače in stroški dela (izdatki delodajalcev za osebje) v državah članicah Evropske unije (EU) in državah kandidatkah ter državah Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA).

Delo ima pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva. Z vidika podjetij pomeni stroške (stroške dela), ki poleg plač zaposlenih vključujejo tudi stroške dela, ki ne spadajo v plačo, in sicer predvsem socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. Zato je ključnega pomena za poslovno konkurenčnost, čeprav je ta odvisna tudi od stroškov kapitala (na primer obresti za posojila in dividende iz lastniškega kapitala) in necenovnih elementov, kot so podjetništvo, spretnosti in produktivnost dela, inovacije in položaj blagovne znamke/proizvodov na trgih.


Celotni članek


Sestavni deli stroškov dela

Kar zadeva zaposlene, je nadomestilo, ki ga prejmejo za svoje delo in mu običajno pravimo plača, na splošno njihov glavni vir dohodka in zato pomembno vpliva na njihovo zmožnost, da ta dohodek porabijo in/ali prihranijo. Bruto plače vključujejo socialne prispevke, ki jih plača zaposleni, medtem ko se neto plače izračunajo po odbitku teh prispevkov in vseh zneskov, dolgovanih državi, kot je dohodnina. Ker je znesek davkov na splošno odvisen od razmer v gospodinjstvu v smislu dohodka in sestave, so neto plače izračunane za več značilnih razmer v gospodinjstvih.

V grafu 1 je povzeto razmerje med neto plačami, bruto plačami/osebnimi dohodki in stroški dela.

Graf 1: Sestavni deli stroškov dela

Stroški dela

Povprečni stroški dela na uro so bili v EU-28 leta 2018 ocenjeni na 27,4 EUR, v euroobmočju (EO-19) pa na 30,6 EUR. Vendar to povprečje zakriva velike razlike med državami članicami EU, saj se stroški dela na uro gibljejo od 5,4 EUR v Bolgariji do 43,5 EUR na Danskem (glej sliko 1); na Norveškem pa je bilo povprečje še višje (50,0 EUR).

Slika 1: Ocenjeni stroški dela na uro, leto 2018
(EUR)
Vir: Eurostat (lc_lci_lev)


Stroške sestavljajo stroški plač in osebnih dohodkov ter stroški dela, ki ne spadajo v plačo, kot so socialni prispevki delodajalcev. Delež stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, v skupnih stroških dela je v EU-28 leta 2018 za celotno gospodarstvo znašal 23,7 %, v euroobmočju pa 25,6 %. Poleg tega se je delež stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, med državami članicami EU precej razlikoval: najvišje deleže stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, so evidentirale Francija (32,6 %), Švedska (32,3 %), Litva (29,2 %) in Italija (28,4 %), najnižje pa Malta (6,1 %), Luksemburg (11,1 %), Danska (14,1 %), Hrvaška (15,3 %) in Irska (15,4 %).

Bruto plače

Povprečne plače

Bruto plače so največji delež stroškov dela. Leta 2014 so bile najvišje povprečne bruto plače na uro v eurih evidentirane na Danskem (25,52 EUR), ki so ji sledile Irska (20,16 EUR), Švedska (18,46 EUR), Luksemburg (18,38 EUR), Belgija (17,32 EUR) in Finska (17,24 EUR). Nasprotno pa so bile najnižje povprečne bruto plače na uro v eurih evidentirane v Bolgariji (1,67 EUR) in Romuniji (2,03 EUR), sledile so Litva (3,11 EUR), Latvija (3,35 EUR) in Madžarska (3,59 EUR). Povedano drugače, med državami članicami EU so bile najvišje nacionalne povprečne bruto plače na uro 15-krat višje od najnižjih, izraženo v eurih; s prilagoditvijo na ravni cene (preračunano na standarde kupne moči (SKM)) je bilo najvišje povprečje petkrat višje od najnižjega, pri čemer sta Danska in Bolgarija znova skrajni točki na obeh straneh razpona.

Slika 2: Povprečna bruto plača na uro – vsi zaposleni
(razen vajencev), 2014
Vir: Eurostat (earn_ses_pub2s)


Zaposleni z nizkimi plačami

Zaposleni z nizkimi plačami so opredeljeni kot zaposleni, ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne nacionalne bruto plače na uro. Leta 2014 je bilo v EU-28 17,2 % zaposlenih z nizkimi plačami, v euroobmočju pa 15,9 %. Delež zaposlenih z nizkimi plačami se je leta 2014 med državami članicami EU precej razlikoval: najvišji deleži so bili ugotovljeni v Latviji (25,5 %), Romuniji (24,4 %), Litvi (24,0 %) in na Poljskem (23,6 %), sledile so Hrvaška (23,1 %), Estonija (22,8 %), Nemčija (22,5 %) in Grčija (21,7 %). Nasprotno pa je bilo manj kot 10 % zaposlenih z nizkimi plačami na Švedskem (2,6 %), v Belgiji (3,8 %), na Finskem (5,3 %), Danskem (8,6 %), v Franciji (8,8 %) in Italiji (9,4 %).

Slika 3: Zaposleni z nizkimi plačami – zaposleni
(razen vajencev), ki zaslužijo največ dve tretjini povprečne bruto plače na uro, leto 2014
(% zaposlenih)
Vir: Eurostat (earn_ses_pub1s)


Razlike v plačah med spoloma

Neprilagojene razlike v plačah med spoloma so pomemben kazalec za merjenje razlik v povprečnih plačah moških in žensk v EU. Leta 2017 je bila plača žensk v celotni EU-28 povprečno za 16,0 % nižja od plače moških, v euroobmočju pa je razlika znašala 16,1 %. Najmanjše razlike v povprečni plači med spoloma so bile ugotovljene v Romuniji, Italiji, Luksemburgu, Belgiji, na Poljskem in v Sloveniji (v vsaki od teh držav je bila razlika manj kot 10,0 %). Največje razlike v plačah med spoloma so bile ugotovljene v Estoniji (25,6 %), na Češkem (21,1 %), v Nemčiji (21,0 %) in v Združenem kraljestvu (20,8 %) — glej Sliko 4.

Slika 4: Neprilagojene razlike v plačah med spoloma, leto 2017
(razlika v % med povprečno bruto plačo na uro zaposlenih moških in zaposlenih žensk, izraženo kot % bruto plače moških)
Vir: Eurostat (earn_gr_gpgr2)


K tem razlikam v plačah med spoloma prispevajo različni dejavniki, kot so: razlike v stopnjah delovne aktivnosti, razlike v poklicih in dejavnostih, pri katerih običajno prevladujejo moški ali ženske, razlike v obsegu zaposlenosti za krajši delovni čas med moškimi in ženskami ter odnos kadrovskih oddelkov v zasebnih in javnih organih do poklicnega razvoja ter neplačanega in/ali porodniškega/starševskega dopusta. Nekateri dejavniki, ki lahko vsaj delno pojasnijo razlike v plačah med spoloma, vključujejo področno in poklicno razlikovanje, izobraževanje in usposabljanje, ozaveščanje in preglednost ter neposredno diskriminacijo. Razlike v plačah med spoloma odražajo tudi druge neenakosti, predvsem pogosto nesorazmeren delež družinskih obveznosti žensk ter s tem povezane težave pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. Številne ženske delajo s krajšim delovnim časom in imajo nestandardne pogodbe: čeprav jim to omogoča, da ostanejo na trgu dela, medtem ko opravljajo družinske obveznosti, pa lahko negativno vpliva na njihovo plačo, poklicni razvoj, možnosti napredovanja in pokojnino.

Neto plače in davčna obremenitev

Vsi podatki temeljijo na splošno priznanem modelu, ki ga je razvila OECD, po katerem se podatki pridobivajo od nacionalnih virov (več podrobnosti o modelu je na voljo na spletišču OECD - Benefits and wages (v angleščini)).

Neto plače

Informacije o neto plačah dopolnjujejo podatke o bruto plačah, kar zadeva razpoložljivi dohodek, tj. dohodek po odbitku dohodnin in prispevkov zaposlenega za socialno varnost od bruto zneskov ter po prištetju družinskih dodatkov (denarnih transferjev, ki se plačajo za vzdrževane otroke) v primeru gospodinjstev z otroki.

Leta 2018 je neto plača samske osebe brez otrok, ki je zaslužila 100 % povprečne plače delavca v gospodarstvu, znašala od 5 500 EUR v Bolgariji do 41 900 EUR v Luksemburgu. Navedeni državi članici EU sta evidentirali tudi najnižjo (6 100 EUR) oziroma najvišjo (56 300 EUR) povprečno neto plačo za zakonski par z enim dohodkom in dvema otrokoma (glej Sliko 5).

Slika 5: Letna neto plača, leto 2018
(EUR)
Vir: Eurostat (earn_nt_net)


V primeru, da sta oba zakonca zaposlena (oba zaslužita povprečno plačo delavca), je Luksemburg evidentiral najvišjo letno neto plačo v višini 93 400 EUR, če je imel par dva otroka, in 85 800 EUR, če par ni imel otrok. Bolgarija je evidentirala najnižjo neto plačo v višini 11 100 EUR, če je imel par dva otroka in nekoliko manj (11 000 EUR), če par ni imel otrok.

Davčna obremenitev

S kazalniki davčnih stopenj (davčni primež, past brezposelnosti in past nizkih plač) se spremlja privlačnost dela. Tabela 1 jih prikazuje za zaposlenega z nizko plačo, ki zasluži dve tretjini (natančneje, 67 %) povprečne plače delavca v gospodarstvu (področja B do N klasifikacije NACE Rev. 2) ter je samski in brez otrok.

S prvim kazalnikom, tj. davčnim primežem, se meri obremenitev, ki jo davki in prispevki za socialno varnost pomenijo za stroške dela. Opredeljen je kot davek od dohodkov na bruto plačo plus prispevki za socialno varnost, ki jih plačata zaposleni in delodajalec, izražen v odstotku skupnih stroškov dela. Davčni primež za EU-28 je leta 2018 znašal 38,2 % (za euroobmočje pa 40,9 %). V istem letu so najvišje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami evidentirale Belgija, Češka, Nemčija, Francija, Italija, Madžarska, Avstrija in Švedska (vse nad 40 %). Po drugi strani pa so najnižje davčne obremenitve za zaposlene z nizkimi plačami evidentirali Irska, Ciper, Malta in Združeno kraljestvo (vsi pod 30,0 %).

Tabela 1: Kazalniki davčne stopnje zaposlenih z nizkimi plačami – samska oseba brez otrok, 2018
(%)
Vir: Eurostat (earn_nt_taxwedge), (earn_nt_unemtrp) in (earn_nt_lowwtrp)


Z drugim kazalnikom, tj. pastjo brezposelnosti, se meri, kolikšen je delež (odstotek) povečanja bruto plače, ki se zmanjša zaradi višjega davka in prispevkov zaposlenih za socialno varnost ter ukinitve nadomestila za brezposelnost in drugih nadomestil, ko se brezposelna oseba zaposli. Leta 2018 je bila past brezposelnosti v EU-28 73,1 % (za euroobmočje pa 75,7 %). Najvišja stopnja je bila evidentirana v Luksemburgu (90,8 %), najnižja pa v Estoniji (32,2 %).

S tretjim kazalnikom, tj. pastjo nizkih plač, se meri, kolikšen je delež (odstotek) povečanja bruto plače, ki se zmanjša zaradi davka od dohodka, prispevkov zaposlenih za socialno varnost in ukinitve ugodnosti, ko se bruto plača poveča s 33 % na 67 % povprečne plače delavca. V EU-28 je bila leta 2018 past nizkih plač evidentirana pri 39,0 % (42,2 % v euroobmočju), pri čemer je bila najnižja stopnja ugotovljena na Cipru (10,3 %), najvišja pa v Belgiji (59,7 %).

Izvorni podatki za tabele in grafe

Podatkovni viri

Stroški dela

Stroški dela obsegajo nadomestila zaposlenim (vključno s plačami v denarju in naravi ter prispevki delodajalcev za socialno varnost), stroške poklicnega izobraževanja in usposabljanja in druge izdatke (kot so stroški zaposlovanja, izdatki za delovna oblačila in davki na zaposlovanje, ki veljajo za stroške dela, zmanjšani za prejete subvencije). Te komponente stroškov dela in njihovi elementi so opredeljeni v Uredbi 1737/2005 z dne 21. oktobra 2005.

Statistika stroškov dela je hierarhični sistem večletnih, letnih in četrtletnih statističnih podatkov, ki je zasnovan tako, da zagotavlja celovito in podrobno sliko ravni, strukture in kratkoročnega razvoja stroškov dela v različnih sektorjih gospodarske dejavnosti v državah članicah EU in nekaterih drugih državah, ki niso članice. Vsi statistični podatki temeljijo na usklajeni opredelitvi stroškov dela. Ravni stroškov dela temeljijo na najnovejši anketi o stroških dela (trenutno iz leta 2016) in ekstrapolaciji na podlagi četrtletnega indeksa stroškov dela. Z anketo o stroških dela, ki se izvede vsaka štiri leta, se zberejo zelo podrobne informacije o ravneh stroškov dela. Zaradi ekstrapolacije z indeksom stroškov dela se podatki uporabljajo le na agregatni ravni. Četrtletni indeks stroškov dela (Euroindicator) (v angleščini) meri stroškovni pritisk, ki je posledica proizvodnega dejavnika dela. Podatki, ki se zbirajo za indeks stroškov dela, se nanašajo na skupne povprečne stroške dela na uro in dve kategoriji stroškov dela, in sicer na: plače ter na prispevke delodajalcev za socialno varnost in plačane davke, zmanjšane za subvencije, ki jih prejme delodajalec. Podatki so na voljo za evropske agregate (EU in euroobmočje) in države članice EU za agregat, ki zajema industrijo, gradbeništvo in storitve (razen javne uprave, obrambe, obvezne socialne varnosti), kakor je zajeto s področji NACE Rev. 2, področja od B do N in od P do S (podatki so tudi razčlenjeni po gospodarskih dejavnostih), in sicer v obliki delovnih dni in sezonsko prilagojeni obliki.

Bruto plače

Glavne opredelitve plač so določene v Uredbi št. 1738/2005 z dne 21. oktobra 2005. Podatki izhajajo iz ankete o strukturi plač, ki se izvede vsaka štiri leta in je bila nazadnje izvedena oktobra 2014. Bruto plače zajemajo plačilo v denarju, ki ga neposredno izplača delodajalec, pred odbitkom davkov in prispevkov za socialno varnost, ki jih plačajo prejemniki plače in jih zadrži delodajalec. Vključene so vse bonitete ne glede na to, ali so redno izplačane ali ne (na primer 13. ali 14. plača, regres za dopust, delitev dobička, nadomestilo za neizkoriščeni dopust, občasne provizije itd.).

Podatki o povprečni plači temeljijo na bruto plači na uro vseh zaposlenih (s polnim in krajšim delovnim časom, razen vajencev) v podjetjih z najmanj desetimi zaposlenimi in v vseh gospodarskih sektorjih, razen kmetijstva, ribištva, javne uprave, zasebnih gospodinjstev in ekstrateritorialnih organizacij. Povprečne plače se izračunajo kot vrednost, pri kateri polovica prebivalstva zasluži manj od povprečja, druga polovica pa več.

Razlike v plačah med spoloma

Razlika v plačah med spoloma v neprilagojeni obliki je opredeljena kot razlika med povprečno bruto plačo na uro plačanih zaposlenih moških in plačanih zaposlenih žensk, izražena kot odstotek povprečne bruto plače na uro plačanih zaposlenih moških. Metodologija za pripravo tega kazalnika temelji na podatkih, zbranih iz ankete o strukturi plač, ki se revidira vsaka štiri leta, ko so na voljo najnovejši podatki iz ankete o strukturi plač.

Po uporabljeni metodologiji neprilagojeni kazalnik razlik v plačah med spoloma zajema vse zaposlene (brez omejitev starosti in števila opravljenih ur) v podjetjih (z najmanj desetimi zaposlenimi) na področju industrije, gradbeništva in storitev (kot je zajeto v področjih od B do S klasifikacije NACE Rev. 2, razen področja O). Nekatere države zagotavljajo informacije tudi za področje O klasifikacije NACE Rev. 2 (javna uprava in obramba; obvezno socialno zavarovanje), čeprav to ni obvezno. Informacije so na voljo tudi z analizo med javnim in zasebnim sektorjem glede na delovni čas (polni ali krajši) in starost zaposlenih.

Neto plače in davčna obremenitev

Neto plače izhajajo iz bruto plač in pomenijo del plačila, ki ga zaposleni lahko dejansko obdržijo in porabijo ali prihranijo. Neto plača v primerjavi z bruto plačo ne vsebuje prispevkov za socialno varnost in davkov, vsebuje pa družinske dodatke.

Past brezposelnosti je opredeljena kot razlika med povečanjem bruto plače in povečanjem neto dohodka ob prehodu iz brezposelnosti v zaposlitev, izražena v odstotku bruto plače.

Ozadje

Struktura in razvoj stroškov dela in plač sta pomembna elementa vsakega trga dela, ki kažeta ponudbo dela posameznikov in povpraševanje podjetij po delovni sili.

EU želi spodbujati enake možnosti, kar vključuje postopno odpravo razlik v plačah med spoloma. Člen 157(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske, člen 157(3) pa je pravna podlaga za zakonodajo o enakem obravnavanju moških in žensk glede zaposlovanja. Evropska komisija je decembra 2015 sprejela Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019. V tem delovnem programu je Evropska komisija ponovno potrdila svojo zavezo, da bo še naprej spodbujala enakost spolov. Eno od prednostnih vsebinskih področij je zmanjšati razlike v plačah, dohodkih in pokojnini med spoloma in se tako boriti proti revščini med ženskami. Evropska komisija je opredelila glavne ukrepe, ki jih je treba izvesti na tem prednostnem področju. Eden od njih je letno organiziranje evropskega dneva enakega plačila (European Equal Pay Day) (v angleščini), da bi se povečalo ozaveščanje o razlikah v plačah med spoloma in razlogih za te razlike.

Neposreden dostop
Drugi članki
Tabele
Podatkovna zbirka
Posebni razdelek
Objave
Metodologija
Zakonodaja
Prikazi
Zunanje povezave




  • Earnings (t_earn) (v angleščini), glej:
Gender pay gap in unadjusted form (tsdsc340)
Labour cost index by NACE Rev. 2 (teilm100)
Labour cost index by NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-1 (teilm120)
Labour cost index by NACE Rev. 2 - percentage change Q/Q-4 (teilm130)
Labour cost index by NACE Rev. 2 - Index (2012=100) (teilm140)