Statistika migracij in migrantskega prebivalstva


Podatki iz marca 2018.

Predvidena posodobitev članka: julija 2019.

Angleška različica je novejša.

Poudarki
Leta 2016 sta se v EU priselila 2 milijona nedržavljanov EU.
Države članice EU so leta 2016 podelile državljanstvo skoraj 1 milijonu oseb.

Immigrants, 2016

V tem članku je predstavljena statistika Evropske unije (EU) o mednarodnih migracijah (tokovih), številu državljanov, ki imajo državljanstvo države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, in državljanov, ki nimajo državljanstva države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, v prebivalstvu (stanje) ter o podatkih v zvezi s pridobitvijo državljanstva. Na migracijo vpliva kombinacija gospodarskih, okoljskih, političnih in socialnih dejavnikov: v migrantovi državi izvora (dejavniki odbijanja) ali ciljni državi (dejavniki privlačevanja). V preteklosti sta imeli relativna gospodarska blaginja in politična stabilnost EU po mnenju mnogih precejšen učinek privlačevanja na priseljence.

V ciljnih državah je mednarodno migracijo mogoče uporabiti kot orodje za reševanje specifičnih primanjkljajev na trgu dela. Vendar pa samo migracija skoraj zagotovo ne bo spremenila sedanjega trenda staranja prebivalstva v številnih delih EU.


Celotni članek

Migracijski tokovi: 2 milijona priseljencev iz držav nečlanic EU

Leta 2016 se je v eno od držav članic EU-28 priselilo skupaj 4,3 milijona ljudi, hkrati pa je po poročilih najmanj 3,0 milijona izseljencev zapustilo eno od držav članic EU. Vendar te skupne številke ne izražajo migracijskih tokov v/iz EU kot celote, saj vključujejo tudi tokove med različnimi državami članicami EU.

Od teh 4,3 milijona priseljencev v letu 2016 je bilo po ocenah 2,0 milijona državljanov držav nečlanic EU, 1,3 milijona ljudi z državljanstvom druge države članice EU, kot je tista, v katero so se priselili, približno 929 000 ljudi, ki so se preselili v državo članico EU, katere državljanstvo so imeli (na primer vrnitev državljanov ali državljanov, rojenih v tujini), in približno 16 000 oseb brez državljanstva.

Tabela 1: Priseljevanje glede na državljanstvo, 2016
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz)

Nemčija: največje število priseljencev in izseljencev

Nemčija je leta 2016 poročala o največjem številu priseljencev (1 029 900), sledili pa so ji Združeno kraljestvo (589 000), Španija (414 700), Francija (378 100) in Italija (300 800). Nemčija je leta 2016 poročala tudi o največjem številu izseljencev (533 800), sledili pa so ji Združeno kraljestvo (340 400), Španija (327 300), Francija (309 800), Poljska (236 400) in Romunija (207 600). Leta 2016 je 21 držav članic EU poročalo o številčnejšem priseljevanju kot izseljevanju, vendar je bilo v Bolgariji, na Hrvaškem, v Latviji, Litvi, na Poljskem, Portugalskem in v Romuniji izseljencev več kot priseljencev.

Glede na število rezidenčnih prebivalcev so bile leta 2016 najvišje stopnje priseljevanja v Luksemburgu (39 priseljencev na 1 000 oseb), sledila pa mu je Malta (38 priseljencev na 1 000 oseb) – glej Sliko 1. Kar zadeva izseljevanje, so bile leta 2016 najvišje stopnje sporočene za Luksemburg (23 izseljencev na 1 000 oseb), Malto, Litvo in Ciper (v vseh 18 izseljencev na 1 000 oseb) ter Irsko (13 izseljencev na 1 000 oseb).

Slika 1: Priseljenci, 2016
(na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz) in (migr_pop1ctz)

Največji delež nacionalnih priseljencev v Romuniji, najmanjši pa v Luksemburgu

Leta 2016 je bil relativni delež nacionalnih priseljencev, drugače rečeno, priseljencev z državljanstvom države članice EU, v katero so se preselili, v skupnem številu priseljencev največji v Romuniji (87 % vseh priseljencev), Litvi (71 %), Latviji (59 %), na Madžarskem (56 %), Hrvaškem (55 %) in Slovaškem (53 %). Samo v teh državah članicah EU je bila več kot polovica skupnega števila priseljencev nacionalnih priseljencev – glej Sliko 2. Nasprotno je delež nacionalnih priseljencev v Luksemburgu leta 2016 znašal samo 6 % vseh priseljencev.

Slika 2: Porazdelitev priseljencev glede na državljanstvo, 2016
(% vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Informacije o državljanstvu se pogosto uporabljajo za preučevanje priseljencev tujega rodu. Ker pa se lahko državljanstvo v življenju osebe spremeni, je koristno tudi, da se informacije analizirajo glede na državo rojstva. Relativni delež priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, v skupnem številu priseljencev je bil največji v Romuniji (66 % vseh priseljencev), sledili pa sta ji Poljska (58 %) in Litva (57 %). Nasprotno sta Luksemburg in Avstrija leta 2016 poročala o razmeroma majhnih deležih priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, in sicer jih je bilo manj kot 6 % vseh priseljencev.

Tabela 2: Priseljevanje glede na državo rojstva, 2016
Vir: Eurostat (migr_imm3ctb)

Polovica priseljencev je bila mlajša od 28 let

Glede na zastopanost spolov je bilo leta 2016 med priseljenci v državah članicah EU nekoliko več moških kot žensk (55 % v primerjavi s 45 %). Država članica, ki je poročala o največjem deležu moških priseljencev, je bila Slovenija (63 %); nasprotno pa je Francija poročala o največjem deležu priseljenk (51 %).

Slika 3: Priseljenci glede na spol, 2016
(% vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Priseljenci v države članice EU so bili leta 2016 v povprečju precej mlajši od celotne rezidenčne populacije v ciljni državi. Povprečna starost celotnega prebivalstva EU-28 je 1. januarja 2017 znašala 42,9 leta, povprečna starost priseljencev v EU-28 v letu 2016 pa 27,9 leta.

Slika 4: Starostna struktura priseljencev glede na državljanstvo, EU, 2016
(%)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Predhodno prebivališče: leta 2016 j v EU prišlo 2,4 milijona priseljencev

Leta 2016 se je v EU-28 po ocenah priselilo 2,4 milijona oseb iz držav nečlanic EU. Poleg tega se je 1,8 milijona ljudi, ki so predhodno prebivali v eni državi članici EU, preselilo v drugo državo članico.

Analiza glede na predhodno prebivališče kaže, da je Luksemburg poročal o največjem deležu priseljencev iz druge države članice EU (93 % vseh priseljencev leta 2016), sledili pa sta mu Slovaška (80 %) in Romunija (74 %); o razmeroma majhnih deležih sta poročali Švedska (24 % vseh priseljencev) in Italija (25 %) – glej Tabelo 3.

Tabela 3: Priseljevanje glede na prejšnjo državo prebivališča, 2016
Vir: Eurostat (migr_imm5prv)

Migrantsko prebivalstvo: v EU živi skoraj 22 milijonov nedržavljanov EU

V državah članicah EU je 1. januarja 2017 prebivalo 21,6 milijona ljudi z državljanstvom države nečlanice, kar je 4,2 % prebivalstva EU-28. Poleg tega je 1. januarja 2017 16,9 milijona oseb živelo v eni državi članici EU, imelo pa državljanstvo druge države članice EU.

Kar zadeva državo rojstva, je 1. januarja 2017 v državah članicah EU živelo 36,9 milijona ljudi, ki so bili rojeni zunaj EU-28, medtem ko je bilo 20,4 milijona oseb rojenih v drugi državi članici EU, kot je tista, v kateri so prebivali. Samo na Madžarskem, Irskem, v Luksemburgu, na Slovaškem in Cipru je bilo število oseb, rojenih v drugih državah članicah EU, večje od števila oseb, rojenih zunaj EU-28.

Tabela 4: Prebivalstvo, rojeno v tujini, glede na državo rojstva, 1. januar 2017
Vir: Eurostat (migr_pop3ctb)

Največji delež tujega prebivalstva v Luksemburgu, najmanjši na Poljskem

V absolutnem smislu je bilo največje število tujih državljanov, ki so 1. januarja 2017 živeli v državah članicah EU, ugotovljeno v Nemčiji (9,2 milijona oseb), Združenem kraljestvu (6,1 milijona), Italiji (5,0 milijona), Franciji (4,6 milijona) in Španiji (4,4 milijona). Tuji državljani v teh petih državah članicah so skupaj predstavljali 76 % celotnega števila tujih državljanov v vseh državah članicah EU, hkrati pa je imelo navedenih pet držav članic 63-odstotni delež prebivalstva EU-28.

V relativnem smislu je bila država članica EU z največjim deležem tujih državljanov Luksemburg, saj so tam tuji državljani predstavljali 48 % celotnega prebivalstva. Velik delež tujih državljanov (10 % ali več rezidenčnega prebivalstva) je bil ugotovljen tudi na Cipru, v Avstriji, Estoniji, Latviji, Belgiji, na Irskem, Malti in v Nemčiji. Nasprotno so tuji državljani predstavljali manj kot 1 % prebivalstva na Poljskem in v Romuniji (0,6 % v obeh državah) ter Litvi (0,7 %).

Slika 5: Delež tujih državljanov med rezidenčnim prebivalstvom, 1. januar 2017
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

V večini držav članic so tuji prebivalci nedržavljani EU

Belgija, Irska, Ciper, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Slovaška in Združeno kraljestvo so bili leta 2016 edine države članice EU, v katerih so bili tuji državljani predvsem državljani druge države članice. To pomeni, da so bili v večini držav članic EU tuji državljani večinoma državljani držav nečlanic (glej Tabelo 5). V primeru Latvije in Estonije je delež državljanov iz držav nečlanic precej velik zaradi velikega števila [[[Glossary:Recognised non-citizen|priznanih nedržavljanov]] (predvsem državljanov nekdanje Sovjetske zveze, ki imajo stalno prebivališče v navedenih državah, vendar niso pridobili nobenega drugega državljanstva).

Tabela 5: Populacija tujih državljanov glede na skupino državljanstva, 1. januar 2017
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

Tabela 6 vsebuje povzetek petih glavnih skupin tujih državljanstev in tujih držav rojstva za države članice EU in države Efte (glede na razpoložljivost podatkov).

Tabela 6: Glavne države državljanstva in rojstva tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini, 1. januar 2017
(v absolutnih številkah in kot delež celotnega tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz) in (migr_pop3ctb)

Romunski, poljski, italijanski, portugalski in nemški državljani so leta 2017 predstavljali pet največjih skupin državljanov EU, ki so živeli v drugih državah članicah EU (glej Sliko 6).


Slika 6: Število državljanov EU, ki imajo običajno prebivališče v drugih državah EU, od 1. januarja 2017
(v milijonih)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

Tuji državljani so mlajši od državljanov zadevne države

Analiza starostne strukture prebivalstva kaže, da je bila populacija tujih državljanov v EU-28 kot celoti mlajša od nacionalne populacije. Razvrstitev tujih državljanov po starosti v primerjavi z državljani zadevne države kaže na večji delež razmeroma mladih delovno sposobnih odraslih. Povprečna starost nacionalnega prebivalstva v EU-28 je 1. januarja 2017 znašala 44 let, medtem ko je bila povprečna starost tujih državljanov, ki so živeli v EU, 36 let.

Slika 7: Starostna struktura populacij državljanov zadevne države in tujih državljanov, EU-28, 1. januar 2017
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop2ctz)

Pridobitev državljanstva: države članice EU so leta 2016 podelile državljanstvo skoraj 1 milijonu oseb

Leta 2016 je državljanstvo ene od držav članic EU pridobilo 994 800 ljudi, kar pomeni 18-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2015.

Slika 8: Število oseb, ki so pridobile državljanstvo države članice EU, EU-28, 2009–2016
(v tisočih)
Vir: Eurostat (migr_acq)

V letu 2016 je največ oseb državljanstvo pridobilo v Italiji, in sicer 201 600 (ali 20 % skupnega števila v EU-28). Glede na število oseb, ki so pridobile državljanstvo, sledijo Španija (150 900), Združeno kraljestvo (149 400), Francija (119 200) in Nemčija (112 800).

Tabela 7: Število oseb, ki so pridobile državljanstvo države poročevalke, 2016
Vir: Eurostat (migr_acq)

V absolutnem smislu je bilo največje povečanje v primerjavi z letom 2015 ugotovljeno v Španiji, saj je bilo špansko državljanstvo podeljeno 36 600 rezidentom več, sledita pa ji Združeno kraljestvo (31 400), Italija (23 600), Grčija (19 300) in Švedska (12 300). Nasprotno je bilo največje zmanjšanje v absolutnem smislu ugotovljeno na Irskem (irsko državljanstvo je dobilo 3 500 manj oseb kot leta 2015), sledila pa ji je Poljska (300).

Najvišja stopnja naturalizacije na Hrvaškem, Švedskem in Portugalskem

Eden od pogosto uporabljenih kazalnikov je „stopnja naturalizacije“, ki je tu opredeljena kot razmerje med celotnim številom odobrenih državljanstev in stanjem populacije tujih rezidentov na začetku istega leta. Država članica EU z najvišjo stopnjo naturalizacije leta 2016 je bila Hrvaška (9,7 pridobitve na 100 tujih rezidentov), sledili sta ji Švedska in Portugalska (s 7,9 oziroma 6,5 pridobitve na 100 tujih rezidentov).

Slika 9: Stopnja naturalizacije, 2016
(na 100 tujih rezidentov)
Vir: Eurostat (migr_acq) in (migr_pop1ctz)

Glavni prejemniki: Maročani, Albanci in Indijci

Z vidika prvotnega državljanstva so bili kot v prejšnjih letih leta 2015 največja skupina novih državljanov držav članic EU državljani Maroka (101 300, kar ustreza 10,2 % vseh podeljenih državljanstev), sledili so jim državljani Albanije (67 500 ali 6,8 %), Indije (41 700 ali 4,2 %), Pakistana (32 900 ali 3,3 %) in Turčije (32 800 ali 3,3 %). V primerjavi z letom 2015 se je število maroških državljanov, ki so pridobili državljanstvo ene od držav članic EU, povečalo za 17,7 %. Največji delež Maročanov je novo državljanstvo pridobil v Španiji (37 %), Italiji (35 %) ali Franciji (18 %), največji delež Albancev pa v Italiji (55 %) ali Grčiji (42 %). Velika večina Indijcev (59 %) je pridobila britansko državljanstvo, približno polovica Pakistancev britansko državljanstvo (51 %), polovica Turkov pa nemško državljanstvo (50 %).

15 % jih je bilo prej državljanov druge države članice EU

Leta 2016 je državljanstvo EU pridobilo približno 863 300 državljanov držav nečlanic, ki so prebivali v državi članici EU, kar ustreza 19-odstotnemu povečanju v primerjavi z letom 2015. Tako je bilo 87 % vseh oseb, ki so leta 2016 pridobile državljanstvo ene od držav članic EU, državljanov držav nečlanic. Ti novi državljani EU-28 so bili predvsem iz Afrike (30 % celotnega števila pridobljenih državljanstev), Azije (21 %), Evrope zunaj EU-28 (20 %) ter Severne in Južne Amerike (15 %).

Državljanstvo druge države članice EU je pridobilo 120 200 državljanov držav članic EU, kar pomeni 12,1 % celotnega števila. V absolutnem smislu so bile glavne skupine državljanov EU-28, ki so pridobili državljanstvo druge države članice EU, Romuni, ki so postali državljani Italije (13 000 oseb) ali Nemčije (3 800 oseb), Poljaki, ki so postali državljani Nemčije (6 700 oseb) ali Združenega kraljestva (4 400 oseb), Italijani, ki so postali državljani Nemčije (3 600 oseb) ali Združenega kraljestva (1 300 oseb), Bolgari, ki so postali državljani Nemčije (1 700 oseb) ali Združenega kraljestva (1 200 oseb), Britanci, ki so postali državljani Nemčije (2 700 oseb) ali Švedske (1 000 oseb), in Portugalci, ki so postali državljani Francije (2 600 oseb) ali Luksemburga (1 100 oseb).

V Luksemburgu in na Madžarskem je bila večina novih državljanstev podeljena državljanom druge države članice EU. V primeru Luksemburga so največji delež pomenili portugalski državljani, ki so jim sledili francoski, italijanski, nemški in belgijski državljani, medtem ko so bili v primeru Madžarske državljani EU, ki so pridobili državljanstvo, skoraj izključno Romuni.

Izvorni podatki za tabele in slike

Podatkovni viri

Izseljevanje je zlasti težko izmeriti, saj je težje prešteti ljudi, ki odhajajo iz države, kot tiste, ki vanjo prihajajo. Analiza, ki primerja podatke o priseljevanju in izseljevanju iz držav članic EU (statistično zrcaljenje) za leto 2016, je potrdila, da to velja za številne države — zato se ta članek osredotoča na podatke o priseljevanju.

Eurostat pripravlja statistiko v zvezi z različnimi vprašanji, povezanimi z mednarodnimi migracijskimi tokovi, stanjem prebivalstva tujih državljanov in pridobitvijo državljanstva. Podatki se zbirajo letno, Eurostatu pa jih predložijo nacionalni statistični organi držav članic EU.

Podlaga za zbiranje podatkov

Od leta 2008 zbiranje podatkov o migracijah, državljanstvu in azilu temelji na Uredbi št. 862/2007; analiza in sestava držav članic EU, držav Efte in držav kandidatk na dan 1. januarja referenčnega leta sta navedeni v Izvedbeni Uredbi št. 351/2010. Ta določa osnove statistike o mednarodnih migracijskih tokovih, stanju prebivalstva tujih državljanov, pridobitvi državljanstva, dovoljenjih za bivanje, azilu ter ukrepih proti nezakonitemu vstopu in bivanju. Čeprav lahko države članice EU še naprej uporabljajo kakršne koli ustrezne podatke glede na nacionalno razpoložljivost in prakse, morajo statistični podatki, zbrani na podlagi Uredbe, temeljiti na skupnih opredelitvah in pojmih. Večina držav članic EU pri pripravi svoje statistike uporablja vire upravnih podatkov, kot so registri prebivalstva, registri tujih državljanov, registri dovoljenj za bivanje ali delovnih dovoljenj, registri zdravstvenega zavarovanja in davčni registri. Nekatere države pri pripravi statistik na področju migracij uporabljajo statistično zrcaljenje, vzorčne raziskave ali ocenjevalne metode. Izvajanje Uredbe naj bi izboljšalo razpoložljivost in primerljivost statistik na področju migracij in državljanstva.

Podatke o pridobitvi državljanstva običajno pripravijo upravni sistemi. Izvajanje Uredbe naj bi izboljšalo razpoložljivost in primerljivost statistik na področju migracij in državljanstva.

Kot je navedeno v členu 2(1)(a), (b) in (c) Uredbe (ES) št. 862/2007, se štejejo priseljenci, ki na ozemlju države članice EU prebivajo (ali se pričakuje, da bodo prebivali) vsaj 12 mesecev, in izseljenci, ki živijo v tujini več kot 12 mesecev. Podatki, ki jih zbira Eurostat, se torej nanašajo na migracije za vsaj 12-mesečno obdobje: migranti torej vključujejo osebe, ki so se preselile za vsaj eno leto, in osebe, ki so se preselile za stalno.

Za določanje starosti v okviru migracijskih tokov se podatki o starosti za leto 2016 v vseh državah članicah EU nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev v referenčnem letu ali starost, ki jo bodo dopolnili do izteka referenčnega leta, razen podatkov za Irsko, Grčijo, Avstrijo, Malto, Romunijo, Slovenijo in Združeno kraljestvo (kjer se podatki nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev ali na njihov zadnji rojstni dan).

Države članice in države Efte glede na vključitev/izključitev prosilcev za azil in beguncev v podatke o prebivalstvu, ki so jih sporočile Eurostatu v okviru združenega zbiranja demografskih podatkov v referenčnem letu 2016

Prebivalstvo dne 1. 1. 2017 Vključeno Izključeno
Prosilci za azil z običajnim bivališčem vsaj 12 mesecev Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Italija, Ciper, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Združeno kraljestvo, Norveška, Švica Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Islandija, Lihtenštajn
Begunci z običajnim bivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica

Opomba: Norveška (prosilci za azil in begunci brez dovoljenja za bivanje niso vključeni)


Države članice in države Efte glede na vključitev/izključitev prosilcev za azil in beguncev v podatke o migracijah, ki so jih sporočile Eurostatu v okviru združenega zbiranja demografskih podatkov v referenčnem letu 2016

Migracije v letu 2016 Vključeno Izključeno
Prosilci za azil z običajnim bivališčem vsaj 12 mesecev Nemčija, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Združeno kraljestvo, Švica, Norveška Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Irska, Hrvaška, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Islandija, Lihtenštajn
Begunci z običajnim bivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica Ciper

Opomba: Norveška (prosilci za azil in begunci brez dovoljenja za bivanje niso vključeni); Irska (begunci, ki ne živijo v zasebnem gospodinjstvu, niso vključeni)

'Begunec' se ne nanaša le na osebe, ki jim je dodeljen status begunca (kot je opredeljen v členu 2(e) Direktive 2011/95/ES v smislu člena 1 Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967), ampak tudi na osebe, ki jim je bil dodeljen status subsidiarne zaščite (v skladu s členom 2(g) Direktive 2011/95/ES), in osebe, vključene v odločitev o odobritvi dovoljenja za bivanje iz humanitarnih razlogov v skladu z nacionalno zakonodajo o mednarodni zaščiti.

Prosilec za azil: Prošnje za azil, vložene prvič, se nanašajo na posamezno državo in niso časovno omejene. Prosilec za azil lahko torej v neki državi prvič vloži prošnjo in nato ponovno kot prosilec, ki prvič vlaga prošnjo, v kateri koli drugi državi. Če prosilec za azil po kakršnem koli obdobju ponovno vloži prošnjo v isti državi, se ne obravnava znova kot prosilec, ki prvič vlaga prošnjo.

Eurostat zbira podatke o pridobitvah državljanstva na podlagi določb člena 3(1)(d) Uredbe (ES) št. 862/2007, ki določa: „Države članice posredujejo Komisiji (Eurostatu) statistike o številu […] oseb z običajnim prebivališčem na ozemlju države članice, ki so v referenčnem letu pridobile državljanstvo države članice […], pri čemer se podatki razčlenijo po […] prejšnjem državljanstvu zadevnih oseb in po tem, ali je bila oseba prej brez državljanstva.“

Za določanje starosti v okviru pridobivanja državljanstva se podatki o starosti za leto 2015 v vseh državah članicah EU nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev v referenčnem letu ali starost, ki jo bodo dopolnili do izteka referenčnega leta, razen podatkov za Nemčijo, Irsko, Avstrijo, Litvo, Malto, Romunijo, Slovenijo in Združeno kraljestvo (kjer se podatki nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev ali na njihov zadnji rojstni dan).

Pri uporabi „stopnje naturalizacije“ je potrebna previdnost, ker števec vključuje vse načine pridobitev in ne samo naturalizacije upravičenih rezidenčnih tujih državljanov, imenovalec pa vključuje vse tuje državljane in ne tujih državljanov, ki so upravičeni do naturalizacije.

Ozadje

Državljani držav članic EU lahko svobodno potujejo in se gibajo znotraj notranjih meja EU. Migracijske politike znotraj EU v zvezi z državljani držav nečlanic se vse bolj ukvarjajo s tem, kako pritegniti določen profil migrantov, pogosto zato, da bi se tako ublažile posledice pomanjkanja specifično usposobljene delovne sile. Selekcija se lahko izvaja na podlagi jezikovne usposobljenosti, delovnih izkušenj, izobrazbe in starosti. Druga možnost pa je, da izbor naredijo delodajalci in je tako delovno mesto migrantom ob prihodu že zagotovljeno.

Poleg politik za spodbujanje zaposlovanja se politika priseljevanja pogosto osredotoča na dve področji: preprečevanje nedovoljene migracije in nezakonitega zaposlovanja migrantov, ki nimajo delovnega dovoljenja, ter spodbujanje integracije priseljencev v družbo. V EU se znatna sredstva namenjajo boju proti tihotapljenju ljudi in mrežam trgovine z ljudmi.

Nekatera od najpomembnejših pravnih besedil, ki so bila sprejeta na področju priseljevanja, so:

Pri Evropski komisiji je za evropsko migracijsko politiko pristojen Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve. Leta 2005 je Evropska komisija ponovno sprožila razpravo o nujnosti skupnega svežnja pravil za sprejem ekonomskih migrantov z Zeleno knjigo o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije (COM(2004) 811 final), na podlagi tega pa je bil konec leta 2005 sprejet Načrt politike zakonitega priseljevanja (COM(2005) 669 final). Julija 2006 je sprejela Sporočilo o prednostnih nalogah politike v boju proti nezakonitemu priseljevanju državljanov tretjih držav (COM(2006) 402 final), katerega namen je vzpostaviti ravnotežje med varnostjo in temeljnimi pravicami posameznikov v vseh fazah procesa nezakonitega priseljevanja. Septembra 2007 je predstavila Tretje letno poročilo o migraciji in vključevanju (COM(2007) 512 final). Sporočilo Evropske komisije, sprejeto oktobra 2008, je poudarilo pomen krepitve globalnega pristopa k vprašanju migracij: izboljšanje usklajevanja, skladnosti in dopolnjevanja (COM(2008) 611 final) kot vidika zunanje in razvojne politike. Stockholmski program, ki so ga voditelji držav in vlad EU sprejeli decembra 2009, določa okvir in vrsto načel za stalni razvoj evropskih politik o pravosodju in notranjih zadevah v obdobju 2010–2014, vprašanja v zvezi z migracijami pa predstavljajo jedro tega programa. Da bi omogočila dogovorjene spremembe, je Evropska komisija leta 2010 sprejela Akcijski načrt za izvajanje stockholmskega programa – Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope (COM(2010) 171 final).

Evropska komisija je maja 2013 objavila „Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2013“ (COM(2013) 269 final). V njem je bilo zapisano, da državljanstvo EU državljanom omogoča nove pravice in možnosti. Najbolj se povezuje s pravico do prostega gibanja in prebivanja znotraj EU. Glede na sodobno tehnologijo in dejstvo, da je zdaj lažje potovati, svoboda gibanja omogoča Evropejcem, da širijo svoja obzorja preko nacionalnih mej, kratkoročno ali dolgoročno zapustijo svojo državo ter prosto potujejo med državami članicami EU in svojo lastno državo zaradi službe, študija, usposabljanja, iz poslovnih ali zasebnih razlogov ali zaradi nakupovanja v tujini. Prosto gibanje krepi družbeno in kulturno interakcijo znotraj EU ter oblikuje tesnejše odnose med državljani EU. Poleg tega lahko ustvari vzajemne gospodarske koristi za podjetja in potrošnike, vključno s tistimi, ki ostanejo v domači državi, saj EU postopoma odpravlja notranje ovire.

Evropska komisija je 13. maja 2015 predstavila Evropsko agendo o migracijah (COM(2015) 240 final), v kateri so opisani takojšnji ukrepi, ki bodo sprejeti za odziv na krizne razmere v Sredozemlju, in ukrepi, ki jih bo treba v prihodnjih letih sprejeti za boljše upravljanje vseh vidikov migracije.

Aprila 2017 je bilo objavljeno letno poročilo o priseljevanju in azilu (2016) (v angleščini) Evropske migracijske mreže (v angleščini). Zagotavlja pregled glavnega pravnega razvoja in razvoja politik v EU kot celoti in sodelujočih državah. To je celovit dokument, ki zajema vse vidike migracijske in azilne politike Generalnega direktorata za migracije in notranje zadeve (v angleščini) ter agencij EU.

Zakonodajni dokumenti – European Agenda on Migration (v angleščini)

Gradivo za novinarje – European Agenda on Migration (v angleščini)

Neposreden dostop
Drugi članki
Tabele
Podatkovna zbirka
Posebni razdelek
Objave
Metodologija
Zakonodaja
Prikazi
Zunanje povezave






Migration and citizenship data (v angleščini)
International migration (t_migr_int) (v angleščini)
Immigration (tps00176) (v angleščini)
Emigration (tps00177) (v angleščini)
Acquisition of citizenship (tps00024) (v angleščini)
Population (t_demo_pop) (v angleščini)
Population without the citizenship of the reporting country (tps00157) (v angleščini)
Foreign-born population (tps00178) (v angleščini)
Migration and migrant population data (v angleščini)
Immigration (migr_immi) (v angleščini)
Immigration by age and sex (migr_imm8) (v angleščini)
Immigration by five year age group, sex, and citizenship (migr_imm1ctz) (v angleščini)
Immigration by five year age group, sex and country of birth (migr_imm3ctb) (v angleščini)
Immigration by age , sex and broad group of citizenship (migr_imm2ctz) (v angleščini)
Immigration by age, sex and broad group of country of birth (migr_imm4ctb) (v angleščini)
Immigration by sex, citizenship and broad group of country of birth (migr_imm6ctz) (v angleščini)
Immigration by sex, country of birth and broad group of citizenship (migr_imm7ctb) (v angleščini)
Immigration by five year age group, sex, and country of previous residence (migr_imm5prv) (v angleščini)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of citizenship (migr_imm9ctz) (v angleščini)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of birth (migr_imm10ctb) (v angleščini)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of previous residence (migr_imm11prv) (v angleščini)
Emigration (migr_emi) (v angleščini)
Emigration by age and sex (migr_emi2) (v angleščini)
Emigration by five year age group, sex and citizenship (migr_emi1ctz) (v angleščini)
Emigration by five year age group, sex and country of birth (migr_emi4ctb) (v angleščini)
Emigration by five year age group, sex, and country of next usual residence (migr_emi3nxt) (v angleščini)
Acquisition and loss of citizenship (migr_acqn) (v angleščini)
Acquisition of citizenship by sex, age group and former citizenship (migr_acq) (v angleščini)
Residents who acquired citizenship as a share of residents non-citizens by former citizenship and sex(%) (migr_acqs) (v angleščini)
Acquisition of citizenship by sex, age group and level of human development of former citizenship (migr_acq1ctz) (v angleščini)
Loss of citizenship by sex and new citizenship (migr_lct) (v angleščini)
Population (demo_pop) (v angleščini)
Population on 1 January by age, sex and broad group of citizenship (migr_pop2ctz) (v angleščini)
Population on 1 January by age, sex and broad group of citizenship (migr_pop2ctz) (v angleščini)
Population on 1 January by age group, sex and country of birth (migr_pop3ctb) (v angleščini)
Population on 1 January by age, sex and broad group of country of birth (migr_pop4ctb) (v angleščini)
Population on 1 January by sex, citizenship and broad group of country of birth (migr_pop5ctz) (v angleščini)
Population on 1 January by sex, country of birth and broad group of citizenship (migr_pop6ctb) (v angleščini)
Population on 1 January by age group, sex and level of human development of the country of citizenship (migr_pop7ctz) (v angleščini)
Population on 1 January by age group, sex and level of human development of the country of birth (migr_pop8ctb) (v angleščini)
EU and EFTA citizens who are usual residents in another EU/EFTA country as of 1 January (migr_pop9ctz) (v angleščini)