Statistika zaposlenosti

Podatki, pridobljeni junija 2017. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: junija 2019.

V tem članku je prikazana najnovejša statistika zaposlenosti v Evropski uniji (EU), vključno z analizo, ki temelji na družbenogospodarskih vidikih: statistika zaposlenosti kaže precejšnje razlike glede na spol, starost in raven pridobljene izobrazbe. Opazne so tudi pomembne razlike na trgu dela med državami članicami EU.

Statistika trga dela je po vključitvi poglavja o zaposlovanju v Amsterdamsko pogodbo leta 1997 v središču mnogo politik EU. Stopnja zaposlenosti, torej delež zaposlenega delovno aktivnega prebivalstva, velja za ključni socialni kazalnik za analitično preučevanje razvoja na trgu dela.

Zemljevid 1: Stopnja zaposlenosti, starostna skupina 20–64 let, 2016
(v %)
Vir: Eurostat (lfsi_emp_a)
Slika 1: Stopnja zaposlenosti glede na spol, starostna skupina 20–64 let, 1993–2016
(v %)
Vir: Eurostat (lfsi_emp_a)
Slika 2: Stopnja zaposlenosti glede na starostno skupino, 1993–2016
(v %)
Vir: Eurostat (lfsi_emp_a)
Slika 3: Stopnja zaposlenosti glede na doseženo stopnjo izobrazbe, starostna skupina 25–64 let, 1993–2016
(v %)
Vir: Eurostat (lfsa_ergaed)
Slika 4: Zaposlitve s krajšim delovnim časom kot delež vseh zaposlitev, po spolu, starostna skupina 20–64 let, 1993–2016
(%)
Vir: Eurostat (lfsa_eppga)
Slika 5: Zaposleni, ki imajo dodatno zaposlitev, glede na doseženo stopnjo izobrazbe, starostna skupina 15–74 let, 1993–2016
(% vseh zaposlitev)
Vir: Eurostat (lfsa_e2ged) in (lfsa_egaed)
Slika 6: Zaposleni glede na poklic, starostna skupina 15–74 let, EU-28, 2016
(% vseh zaposlitev)
Vir: Eurostat (lfsa_esegp)
Slika 7: Delež zaposlenih, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, starostna skupina 15–74 let, 2016
(% poklicne skupine)
Vir: Eurostat (lfsa_esegt)

Glavne statistične ugotovitve

Stopnje zaposlenosti glede na spol, starost in pridobljeno stopnjo izobrazbe

Stopnja zaposlenosti v EU-28 za osebe, stare od 20 do 64 let, kot je bila izmerjena z anketo o delovni sili v EU, je leta 2016 znašala 71,1 %, kar je najvišja povprečna letna stopnja, evidentirana v EU. Vendar se za tem povprečjem skrivajo velike razlike med državami (glej Zemljevid 1). Edina država članica z več kot 80-odstotno stopnjo je Švedska (81,2 %). To velja tudi za državi Efte, in sicer Islandijo (87,8 %) in Švico (83,3 %).

V skupino držav s 70- do 80-odstotnimi stopnjami spadajo Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija. Ta skupina zajema območje, ki sega od Irske na zahodu do Madžarske na vzhodu, vključuje pa tudi vse tri baltske države, Finsko in Portugalsko. Države s 60- do 70-odstotnimi stopnjami sestavljajo dva grozda: zahodnosredozemski/jadranski grozd (Španija, Italija in Hrvaška) in grozd na vzhodni meji EU, ki sega od južnega dela Baltskega morja do jugozahodnega konca Črnega morja (Poljska, Slovaška, Romunija, Bolgarija). Poleg tega ta skupina držav vključuje tudi Belgijo. Zadnja je južnobalkanska/kavkaška skupina s stopnjami pod 60 % (nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Grčija in Turčija).

Slika 1 prikazuje gibanje stopnje zaposlenosti za moške in ženske od leta 1993. Ena od najopaznejših značilnosti je manjša vrzel v stopnji zaposlenosti med njimi. V večini primerov je to posledica zviševanja stopenj zaposlenosti med ženskami (npr. v Španiji in na Nizozemskem), v nekaterih primerih pa je manjša vrzel večinoma posledica znižanih stopenj zaposlenosti med moškimi (Grčija in Ciper). V skupini držav je razvoj stopenj zaposlenosti moških in žensk podoben, kar ustvarja stabilno vrzel v stopnji zaposlenosti med spoloma. Tako je na primer na Češkem (vrzel v višini 19,1 odstotne točke v letu 1998 in 16,0 odstotne točke v letu 2016) in Švedskem (2,9 odstotne točke v letu 1996 in 3,8 odstotne točke v letu 2016). Stopnje zaposlenosti žensk so vsa leta v vseh državah nižje kot pri moških, izjemi sta le dve: Latvija in Litva v letu 2010, ko so se stopnje pri moških močno znižale, znižanje stopenj pri ženskah pa je bilo precej zmernejše.

Slika 1 tudi kaže, da so se države v obdobju, za katero ima Eurostat podatke, srečevale z zelo različnimi razmerami na trgu dela. V največji skupini držav se je stopnja zaposlenosti rahlo, a stabilno zviševala (Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo in Turčija). Pri drugih je krivulja ostala precej ravna; povedano drugače, stopnja zaposlenosti je ostala stabilna (Danska, Italija, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Norveška in Švica). Še ena precej velika skupina se je srečevala s precejšnjimi vzponi in padci, vendar so imele v letu 2016 višje stopnje kot na začetku (Bolgarija, Estonija, Irska, Španija, Latvija, Litva in Poljska).

Slika 2 jasno kaže, da je v EU-28 stopnja zaposlenosti med osebami, starimi od 25 do 54 let, od leta 2001 ostala praktično enaka, zelo očitno pa se je zvišala pri starejših osebah (55–64 let) in znižala pri mlajših osebah (15–24 let).

Stopnje zaposlenosti se pomembno razlikujejo tudi glede na raven dosežene izobrazbe (glej Sliko 3). Stopnje, analizirane glede na raven dosežene izobrazbe, temeljijo na starostni skupini od 25 do 64 let, saj se mlajše osebe lahko še izobražujejo, zlasti v terciarnem izobraževanju, kar se lahko kaže v stopnjah zaposlenosti. Stopnja zaposlenosti oseb, starih od 25 do 64 let, ki so končale terciarno izobraževanje (kratko terciarno izobraževanje, dodiplomsko izobraževanje, magistrski ali doktorski študij (ali enakovredno izobraževanje)), je bila leta 2016 v EU-28 84,8-odstotna, torej veliko višja kot pri tistih, ki so imeli največ primarno ali nižjo sekundarno izobrazbo (54,3 %). Stopnja zaposlenosti pri osebah z največ višjo sekundarno ali postsekundarno neterciarno izobrazbo je bila v EU-28 74,8-odstotna. Poleg tega, da imajo osebe z največ nižjo sekundarno izobrazbo že tako najmanjše možnosti za zaposlitev (če se upoštevajo skupine glede na raven izobrazbe), jih je tudi kriza najbolj prizadela: stopnja zaposlenosti v tej skupini se je med letoma 2007 in 2013 znižala za 5,1 odstotne točke, medtem ko se je pri tistih s srednjo ravnjo izobrazbe znižala za 1,7 odstotne točke, pri tistih z visoko izobrazbo pa za 1,8 odstotne točke. Slika 3 kaže, da vsaj srednja raven izobrazbe pomembno vpliva na možnosti za zaposlitev v Belgiji, Bolgariji, na Češkem, v Litvi, na Poljskem in Slovaškem, manj pa na Danskem, v Estoniji, Grčiji, na Cipru in v Luksemburgu.

Delo s krajšim delovnim časom

Delež delovne sile v EU-28 v starostni skupini od 20 do 64 let z glavno zaposlitvijo s krajšim delovnim časom je postopoma naraščal s 14,9 % v letu 2002 na 19,0 % v letu 2015 in se nato za malenkost zmanjšal na 18,9 % v letu 2016. .Daleč največji delež delavcev s krajšim delovnim časom je bil leta 2016 na Nizozemskem (46,6 %), sledijo pa Avstrija, Nemčija, Belgija, Združeno kraljestvo, Švedska, Danska in Irska, kjer je delo s krajšim delovnim časom v vseh primerih zajemalo več kot petino vseh zaposlitev. Nasprotno so bile zaposlitve s krajšim delovnim časom razmeroma neobičajne v Bolgariji (1,9 % zaposlenih) ter na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem in Slovaškem (med 4,8 in 5,7 %) – glej Sliko 4.

Pogostost dela s krajšim delovnim časom (za opredelitev glej Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov) se med moškimi in ženskami pomembno razlikuje. Leta 2016 je skoraj tretjina (31,4 %) zaposlenih žensk, starih od 20 do 64 let, v EU-28 delala s krajšim delovnim časom, kar je veliko večji delež kot pri moških (8,2 %). S krajšim delovnim časom je leta 2016 delalo skoraj tri četrtine (74,8 %) zaposlenih žensk na Nizozemskem, kar je daleč najvišja stopnja med državami članicami EU. Delo s krajšim delovnim časom se je med letoma 1993 in 2016 izrazito povečalo v Nemčiji, na Irskem, v Italiji in Avstriji, občutno pa se je zmanjšalo na Islandiji.

Osebe z več kot eno zaposlitvijo

Slika 5 kaže, da je delež ljudi, ki imajo več kot eno zaposlitev, majhen in da imajo osebe z višjo izobrazbo pogosteje dodatno zaposlitev kot osebe s srednjo ali nizko ravnjo izobrazbe. V EU-28 je bil ta položaj v vseh letih, za katera so na voljo podatki (2002–2016), zelo stabilen, in sicer je bilo takih približno 5 % visoko izobraženih in približno 3 % pri preostalih dveh izobrazbenih skupinah. Med državami članicami najvišja evidentirana raven znaša 16,3 % (visoko izobraženih oseb na Poljskem v letu 2000), najnižja pa 0,3 % (srednja raven izobrazbe, Bolgarija, 2010–2016). Druge države, v katerih je dodatna zaposlitev do neke mere običajna, so Danska, Estonija, Latvija, Nizozemska, Portugalska, Švedska, Islandija in Norveška.

Poklici

Nedvomno največja skupina zaposlenih glede na poklic v EU-28 v letu 2016 so zaposleni na področju osebnih storitev in prodaje, ki predstavljajo 9,5 % delovne sile ali 21,4 milijona oseb (glej Sliko 6). Teh je več, kot je članov osmih najmanjših poklicnih skupin skupaj, med katerimi so med drugim vsi zaposleni v kmetijstvu, delavci v živilskopredelovalni industriji in pripadniki oboroženih sil. Storitveni in prodajni skupini sledijo pisarniški delavci, tem pa sledijo poslovni ter poslovnoupravni, pravni in finančni strokovni sodelavci.

Pogodbe za določen čas

Leta 2016 je bil v EU-28 delež oseb, starih od 15 do 74 let, ki so bile zaposlene po pogodbi za določen čas (zaposlitev za določen čas), 14,2-odstoten. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imela več kot petina zaposlenih na Poljskem (27,5 %), v Španiji (26,3 %), na Hrvaškem, Portugalskem (obe 22,3 %) in Nizozemskem (20,8 %) (glej Sliko 7). V drugih državah članicah EU-28 je delež zaposlenih po pogodbi za določen čas znašal od 71,0 % v Sloveniji do 1,4 % v Romuniji. Poleg razlik med državami obstaja tudi vzorec razlik med poklici. V večini držav je pogodb za določen čas najmanj med vodstvenimi delavci, največ pa med zaposlenimi na nižjih položajih. Vendar so med ravnmi bistvene razlike: na Poljskem je v takem položaju 44,1 % zaposlenih na nižjih položajih, medtem ko je v Romuniji takih samo 3,2 %. Precej velik razpon v nagnjenosti k uporabi pogodb o zaposlitvi za določen čas med državami članicami EU morda vsaj nekoliko kaže nacionalne prakse, ponudbo delovne sile in povpraševanje po njej, mnenje delodajalcev glede morebitne rasti/krčenja ter nezapletenost postopkov zaposlovanja in odpuščanja za delodajalce.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Zajetje

Ekonomsko aktivno prebivalstvo (delovna sila) vključuje zaposlene in brezposelne osebe. Anketa o delovni sili v EU opredeljuje zaposlene osebe kot posameznike, stare 15 let in več, ki so v referenčnem tednu opravljali neko delo, tudi če le eno uro na teden, za plačilo, dobiček ali družinsko korist. Delovna sila vključuje tudi ljudi, ki niso delali, vendar so imeli zaposlitev ali samostojno dejavnost, ki je začasno niso opravljali, na primer zaradi bolezni, dopusta, sporov med delodajalci in delojemalci, izobraževanja ali usposabljanja.

Zaposlenost se lahko meri kot število zaposlenih ali delovnih mest v ekvivalentu polnega delovnega časa ali številu opravljenih ur. Pri vseh ocenah, predstavljenih v tem članku, je uporabljeno število oseb; tudi navedene informacije za stopnje zaposlenosti temeljijo na ocenah v zvezi s številom oseb. Statistika zaposlenosti je pogosto navedena kot stopnja zaposlenosti, da se prezre spreminjajoče se število prebivalcev v državah skozi čas in olajšajo primerjave med različno velikimi državami. Te stopnje so navadno objavljene za delovno aktivno prebivalstvo, ki običajno pomeni prebivalstvo, staro od 15 do 64 let; pri tem se v Španiji, Združenem kraljestvu in na Islandiji uporablja starostni razpon od 16 do 64 let. Ta starostna skupina (od 15 do 64 let) je tudi standardna in jo uporabljajo druge mednarodne statistične organizacije (čeprav nekateri oblikovalci politik v ospredje vse bolj postavljajo starostno skupino od 20 do 64 let, saj vse večji delež prebivalstva EU nadaljuje šolanje v terciarnem izobraževanju).

Glavni pojmi

Nekatere glavne zaposlitvene značilnosti, kot so opredeljene v anketi o delovni sili v EU, so:

  • zaposleni so opredeljeni kot osebe, ki delajo za javnega ali zasebnega delodajalca in prejemajo nadomestilo v obliki plače, plačila glede na uspešnost ali plačila v naravi; vključeni so tudi nevpoklicani pripadniki oboroženih sil;
  • samozaposlene osebe delajo v lastnem podjetju, na lastni kmetiji ali poklicni praksi. Šteje se, da je samozaposlena oseba v referenčnem tednu delala, če izpolnjuje eno od naslednjih meril: dela z namenom pridobitve zaslužka; se ukvarja z izvajanjem dejavnosti ali pa trenutno ustanavlja podjetje;
  • razlikovanje med polnim in krajšim delovnim časom običajno temelji na spontanem odgovoru anketiranca. Glavne izjeme so Nizozemska in Islandija, v katerih se uporablja prag 35 ur, Švedska, v kateri se prag uporablja za samozaposlene osebe, in Norveška, v kateri so osebe, ki delajo od 32 do 36 ur, vprašane, ali je to delo s polnim ali krajšim delovnim časom;
  • kazalniki za zaposlene osebe z dodatno zaposlitvijo se nanašajo le na osebe, ki sočasno opravljajo več kot eno zaposlitev; osebe, ki so v referenčnem tednu zamenjale zaposlitev, se ne štejejo kot osebe z dvema zaposlitvama;
  • zaposlitev se šteje za zaposlitev za določen čas, če se delodajalec in delojemalec sporazumeta, da se zaposlitev konča pod objektivnimi pogoji, kot so določen datum, končana naloga ali vrnitev zaposlenega, ki je začasno nadomeščen. Tipični primeri vključujejo: osebe s sezonsko zaposlitvijo; zaposlene prek agencije ali borz dela ter tiste, ki delajo pri tretji strani za opravljanje določene naloge (razen če ostaja pisna pogodba o delu za nedoločen čas); osebe s posebnimi pogodbami za usposabljanje.

Podatkovni nizi

Večina kazalnikov, predstavljenih v tem članku, temelji na podatkovnih nizih, ki sestavljajo glavne kazalnike iz ankete o delovni sili (podatkovni nizi, ki se začnejo s črkami lfsi). Ti glavni kazalniki se od podatkovnih nizov s podrobnimi letnimi in četrtletnimi rezultati ankete (podatkovni nizi, ki se začnejo s črkami lfsa in lfsq) razlikujejo v tem, da podrobni rezultati ankete temeljijo izključno na mikropodatkih iz ankete o delovni sili, medtem ko so bili glavni kazalniki dodatno obdelani. Najpogostejše dodatne prilagoditve so popravki glavnih prekinitev vrst in ocene manjkajočih vrednosti. Zaradi teh prilagoditev za nekatera leta nastanejo opazne razlike med obema podatkovnima nizoma.

Podatkovni nizi glavnih kazalnikov ankete o delovni sili so najpopolnejša in najzanesljivejša zbirka podatkov o zaposlenosti in brezposelnosti, ki so na voljo na podlagi ankete o delovni sili. Ker pa ne omogočajo analize vseh osnovnih spremenljivk, je v nekaterih primerih treba uporabiti tudi podrobne rezultate ankete, kot je v tem članku storjeno pri podatkih v Tabeli 3 in delu Tabele 4.

Ozadje

Statistika zaposlenosti se lahko uporablja za številne analize, vključno z makroekonomskimi (pregled dela kot proizvodnega dejavnika) študijami, študijami o produktivnosti ali konkurenčnosti. Uporablja se lahko tudi za preučevanje številnih družbenih in vedenjskih vidikov, povezanih s posameznikovim zaposlitvenim položajem, kot sta vključevanje manjšin v družbo ali zaposlitev kot vir prihodka gospodinjstva.

Zaposlovanje je strukturni in kratkoročni kazalnik. Kot strukturni kazalnik lahko pojasnjuje strukturo trgov dela in ekonomskih sistemov, ki se merijo z usklajenostjo ponudbe delovne sile in povpraševanja po njej ali kakovostjo zaposlitve. Kot kratkoročni kazalnik zaposlenost sledi poslovnemu ciklu; vendar je s tega vidika omejena, saj je zaposlenost pogosto označena za kazalnik z zamikom (lagging indicator).

Statistika zaposlenosti je v središču mnogo politik EU. Novembra 1997 je bila na vrhu o delovnih mestih v Luxembourgu predstavljena evropska strategija zaposlovanja, ki je bila v letu 2005 posodobljena, da se je strategija zaposlovanja EU bolje uskladila z revidiranimi lizbonskimi cilji, julija 2008 pa so bile posodobljene smernice za politiko zaposlovanja za obdobje 2008–2010. Marca 2010 je Evropska komisija predstavila strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo je Evropski svet uradno sprejel junija 2010. Evropski svet je potrdil pet krovnih ciljev, od katerih je prvi povišanje stopnje zaposlenosti za moške in ženske, stare od 20 do 64 let, na 75 % do leta 2020. Države članice EU lahko določijo svoje nacionalne cilje ob upoštevanju teh krovnih ciljev in pripravijo nacionalne programe reform, ki vključujejo ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti za izvajanje strategije. Izvajanje strategije je mogoče vsaj delno doseči s pospeševanjem prožnih delovnih pogojev, na primer s krajšim delovnim časom ali delom od doma, s katerimi naj bi se spodbujala delovna aktivnost. Druge pobude, s katerimi se lahko spodbudi vstop več ljudi na trg dela, vključujejo izboljšanje dostopa do storitev otroškega varstva, zagotavljanje več priložnosti za vseživljenjsko učenje ali spodbujanje poklicne mobilnosti. V središču te teme je vprašanje „prožne varnosti“: politik, ki sočasno obravnavajo prožnost trgov dela, organizacije dela in odnosov med delodajalci in delojemalci, obenem pa upoštevajo usklajevanje delovnega in zasebnega življenja, varnost zaposlitve in socialno zaščito. V skladu s strategijo Evropa 2020 ESZ spodbuja ukrepe za pomoč pri doseganju treh krovnih ciljev za leto 2020:

  • 75 % zaposlenih oseb, starih od 20 do 64 let;
  • stopnja zgodnje opustitve šolanja znižana pod 10 % in vsaj 40 % 30- do 34-letnikov z dokončano terciarno izobrazbo;
  • najmanj 20 milijonov manj ljudi na robu revščine ali socialne izključenosti.

Zaradi počasnega okrevanja po finančni in gospodarski krizi in čedalje več dokazov o naraščajoči brezposelnosti je Evropska komisija 18. aprila 2012 pripravila niz predlogov za ukrepe za spodbujanje zaposlovanja z namenskim svežnjem ukrepov za zaposlovanje. Ti predlogi so bili med drugim osredotočeni na ustvarjanje delovnih mest z vidika povpraševanja in državam članicam EU kažejo poti, kako je mogoče zaposlovanje spodbuditi z znižanjem davkov na delo ali podporo zagonskim podjetjem. Njihov namen je bil tudi določiti gospodarska področja, ki imajo veliko možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest, na primer ekološko gospodarstvo, zdravstvene storitve ter informacijska in komunikacijska tehnologija.

Evropska komisija je decembra 2012 ob upoštevanju visoke in še vedno naraščajoče brezposelnosti mladih v več državah članicah EU predlagala sveženj ukrepov za zaposlovanje mladih (COM(2012) 727 final). Ta sveženj je nadgradnja ukrepov za mlade iz obsežnejšega svežnja o zaposlovanju in vključuje številne predloge, med drugim:

  • da vsi mladi do 25. leta starosti prejmejo kakovostno ponudbo za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo v štirih mesecih po končanem formalnem šolanju ali začetku brezposelnosti (jamstvo za mlade);
  • posvetovanje z evropskimi socialnimi partnerji o okviru kakovosti za pripravništva, da bodo ta mladim omogočila pridobivanje visokokakovostnih delovnih izkušenj v varnih pogojih;
  • evropsko koalicijo za vajeništva, da se izboljšata kakovost in ponudba vajeništev, ki so na voljo, ter predstavitev načinov za zmanjševanje ovir za mobilnost za mlade.

Prizadevanja za zmanjšanje brezposelnosti mladih so se nadaljevala v letu 2013, ko je Evropska komisija predstavila Pobudo za zaposlovanje mladih (COM(2013) 144 final), ki je bila pripravljena za okrepitev in pospešitev ukrepov iz svežnja ukrepov za zaposlovanje mladih. Njen namen je bila zlasti podpora mladim iz regij z več kot 25-odstotno brezposelnostjo mladih, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni ali se ne usposabljajo. Sledilo je še eno sporočilo z naslovom „Skupna prizadevanja za mlade v Evropi – Poziv k ukrepanju v zvezi z brezposelnostjo mladih“ (COM(2013) 447 final), ki je namenjeno pospeševanju izvajanja jamstva za mlade ter zagotavljanju pomoči državam članicam EU in podjetjem, da bi lahko zaposlovali več mladih.

Ena od glavnih prednostnih nalog kolegija komisarjev, ki je funkcijo nastopil leta 2014, je osredotočiti se na spodbujanje novih delovnih mest, rasti in naložb s ciljem zmanjšanja obsega predpisov ter pametnejše uporabe obstoječih finančnih virov in javnih sredstev. Evropska komisija je februarja 2015 objavila vrsto poročil o državah, ki vsebujejo analizo ekonomskih politik držav članic EU ter zagotavljajo informacije o njihovih prednostnih nalogah za prihodnje leto za spodbuditev rasti in ustvarjanja delovnih mest. Istega meseca je predlagala tudi, naj se v letu 2015 iz pobude za zaposlovanje mladih dajo na voljo sredstva v višini 1 milijarde EUR, tako da bi se sredstva predhodnega financiranja, ki jih države članice EU lahko prejmejo za spodbujanje zaposlovanja mladih, povečala za 30-krat, da bi 650 000 mladim pomagali pri vključevanju na trg dela.

Evropska komisija je junija 2016 sprejela Program znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016) 381/2) z naslovom „Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost“. Namen tega je zagotoviti, da ljudje razvijejo znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo zdaj in v prihodnosti, ter tako povečati zaposljivost, konkurenčnost in rast v EU.

Glej tudi

Druge informacije Eurostata

Objave

Glavne tabele

LFS main indicators (t_lfsi)
Population, activity and inactivity – LFS adjusted series (t_lfsi_act)
Employment – LFS adjusted series (t_lfsi_emp)
Unemployment – LFS adjusted series (t_une)
LFS series – Detailed annual survey results (t_lfsa)
LFS series – Specific topics (t_lfst)

Podatkovna zbirka

LFS main indicators (lfsi)
Employment and activity – LFS adjusted series (lfsi_emp)
Unemployment – LFS adjusted series (une)
Labour market transitions – LFS longitudinal data (lfsi_long)
LFS series – Detailed quarterly survey results (from 1998 onwards)
LFS series – Detailed annual survey results (lfsa)
LFS series – Specific topics (lfst)
LFS ad-hoc modules (lfso)
2014. Migration and labour market (lfso_14)
2013. Accidents at work and other work-related health problems (lfso_13)
2012. Transition from work to retirement (lfso_12)
2011. Access to labour markets for disabled people (lfso_12)
2010. Access to labour markets for disabled people (lfso_10)
2009. Entry of young people into the labour market (lfso_09)
2008. Labour market situation of migrants (lfso_08)
2007. Work related accidents, health problems and hazardous exposure (lfs_07)
2006. Transition from work into retirement (lfso_06)
2005. Reconciliation between work and family life (lfso_05)
2004. Work organisation and working time arrangements (lfso_04)
2003. Lifelong learning (lfso_03)
2002. Employment of disabled persons (lfso_02)
2000. Transition from school to working life (lfso_00)

Posebni razdelek

Metodologija/Metapodatki

Objave

Datoteke z metapodatki ESMS in metodologija ankete o delovni sili v EU

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Zunanje povezave