Archive:Statistika migracij in migrantskega prebivalstva

Revision as of 15:55, 2 April 2021 by Piirtju (talk | contribs)
(diff) ← Older revision | Latest revision (diff) | Newer revision → (diff)


Podatki, pridobljeni maja 2020.

Predvidena posodobitev članka: julija 2021.


This Statistics Explained article has been archived on 2 April 2021.


Highlights

Leta 2018 je v EU-27 iz držav, ki niso države EU-27, prišlo 2,4 milijona priseljencev.

Od 446,8 milijona ljudi, ki so 1. januarja 2019 živeli v EU-27, je bilo 21,8 milijona (4,9 %) nedržavljanov EU-27.

Države članice EU-27 so leta 2018 podelile državljanstvo 672 000 osebam.

[[File:Migration_and_migrant_population_statistics-interactive_FP2020-SL.XLSX]]

Priseljenci, 2018

V tem članku je predstavljena statistika Evropske unije (EU) o mednarodnih migracijah (tokovih), številu državljanov, ki imajo državljanstvo države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, in državljanov, ki nimajo državljanstva države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, v prebivalstvu (stanje) ter o podatkih v zvezi s pridobitvijo državljanstva. Na migracijo vpliva kombinacija gospodarskih, okoljskih, političnih in socialnih dejavnikov: v migrantovi državi izvora (dejavniki odbijanja) ali v ciljni državi (dejavniki privlačevanja). V preteklosti sta imeli relativna gospodarska blaginja in politična stabilnost EU po mnenju mnogih precejšen učinek privlačevanja na priseljence.

V ciljnih državah je mednarodno migracijo mogoče uporabiti kot orodje za reševanje specifičnih primanjkljajev na trgu dela. Vendar pa samo migracija skoraj zagotovo ne bo spremenila sedanjega trenda staranja prebivalstva v številnih delih EU.

Full article

Migracijski tokovi: leta 2018 se je v EU-27 iz držav nečlanic priselilo 2,4 milijona ljudi

Leta 2018 se je v eno od držav članic EU-27 priselilo skupaj 3,9 milijona ljudi, hkrati pa je po poročilih najmanj 2,6 milijona izseljencev zapustilo eno od držav članic EU-27. Vendar te skupne številke ne odražajo migracijskih tokov v/iz EU-27 kot celote, saj vključujejo tudi tokove med različnimi državami članicami EU-27. Leta 2018 se je v EU-27 po ocenah priselilo 2,4 milijona oseb iz držav, ki niso države EU-27, in približno 1,1 milijona oseb izselilo iz EU-27 v državo zunaj EU-27 – glej sliko 1. Poleg tega se je 1,4 milijona ljudi, ki so predhodno prebivali v eni državi članici EU-27, preselilo v drugo državo članico.

Slika 1: Priseljenci iz držav, ki niso države EU-27, in izseljenci v države, ki niso države EU-27, EU-27, 2013–2018
(v milijonih)
Vir: Eurostat (migr_imm12prv) in (migr_emi5nxt)

Nemčija: največje število priseljencev in izseljencev

Nemčija je leta 2018 poročala o največjem številu priseljencev (893 900), sledile so ji Španija (643 700), Francija (386 900) in Italija (332 300). Nemčija je leta 2018 poročala tudi o največjem številu izseljencev (540 400), sledile pa so ji Španija (309 500), Francija (341 400), Romunija (231 700) in Poljska (189 800). Leta 2018 je 22 držav članic EU-27 poročalo o številčnejšem priseljevanju kot izseljevanju, vendar je bilo v Bolgariji, na Hrvaškem, v Latviji, Litvi in Romuniji izseljencev več kot priseljencev.

Tabela 1: Priseljevanje glede na državljanstvo, 2018
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz)

Glede na število rezidenčnih prebivalcev so bile leta 2018 najvišje stopnje priseljevanja na Malti (55 priseljencev na 1 000 oseb), sledil pa ji je Luksemburg (41 priseljencev na 1 000 oseb) – glej sliko 2. O najvišjih stopnjah izseljevanja so leta 2018 poročali Luksemburg (23 izseljencev na 1 000 oseb), Malta (19 izseljencev na 1 000 oseb), Ciper (18 izseljencev na 1 000 oseb) in Romunija (12 izseljencev na 1 000 oseb).

Slika 2: Priseljenci, 2018
(na 1 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (migr_imm1ctz) in (migr_pop1ctz)

Največji delež nacionalnih priseljencev v Romuniji, najmanjši pa v Luksemburgu

Leta 2018 je bil relativni delež nacionalnih priseljencev (priseljencev z državljanstvom države članice EU-27, v katero so se preselili) v skupnem številu priseljencev največji v Romuniji (82 % vseh priseljencev), na Slovaškem (60 %), v Litvi (57 %), na Poljskem (55 %) in v Bolgariji (55 %). Samo v teh državah članicah EU-27 je bila več kot polovica skupnega števila priseljencev nacionalnih priseljencev – glej sliko 3. Nasprotno pa je delež nacionalnih priseljencev v Luksemburgu leta 2018 znašal samo 5 % vseh priseljencev.

Slika 3: Porazdelitev priseljencev glede na državljanstvo, 2018
(% vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Informacije o državljanstvu se pogosto uporabljajo za preučevanje priseljencev tujega rodu. Ker pa se lahko državljanstvo v življenju osebe spremeni, je koristno tudi, da se informacije analizirajo glede na državo rojstva. Relativni delež priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, v skupnem številu priseljencev je bil največji v Bolgariji in Litvi (v obeh državah 51 % vseh priseljencev), sledili pa sta jima Romunija (43 %) in Estonija (40 %). Nasprotno pa je Luksemburg leta 2018 poročal o razmeroma majhnih deležih priseljencev, rojenih v državi sedanjega prebivališča, in sicer jih je bilo manj kot 5 % vseh priseljencev.

Tabela 2: Priseljevanje glede na državo rojstva, 2018
Vir: Eurostat (migr_imm3ctb)

Predhodno prebivališče: leta 2018 je v EU-27 prišlo 2,4 milijona priseljencev

Analiza glede na predhodno prebivališče kaže, da je Luksemburg poročal o največjem deležu priseljencev iz druge države članice EU-27 (93 % vseh priseljencev leta 2018), sledili pa sta mu Slovaška (65 %) in Avstrija (62 %); o razmeroma majhnih deležih so poročale Španija (19 % vseh priseljencev) ter Italija in Slovenija (v obeh državah 20 %) — glej tabelo 3.

Tabela 3: Priseljevanje glede na prejšnjo državo prebivališča, 2018
Vir: Eurostat (migr_imm5prv)

Glede na zastopanost spolov je bilo leta 2018 med priseljenci v državah članicah EU-27 nekoliko več moških kot žensk (54 % v primerjavi s 46 %). Država članica, ki je poročala o največjem deležu moških priseljencev, je bila Hrvaška (75 %); nasprotno pa je Portugalska poročala o največjem deležu priseljenk (53 %).

Slika 4: Priseljenci glede na spol, 2018
(v % vseh priseljencev)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Polovica priseljencev je bila starih manj kot 29 let

Priseljenci v države članice EU-27 so bili leta 2018 v povprečju precej mlajši od celotne rezidenčne populacije v ciljni državi. Povprečna starost celotnega prebivalstva EU-27 je 1. januarja 2019 znašala 43,7 leta, povprečna starost priseljencev v EU-27 v letu 2018 pa 29,2 leta.

Slika 5: Starostna struktura priseljencev glede na državljanstvo, EU, 2018
(%)
Vir: Eurostat (migr_imm2ctz)

Migrantsko prebivalstvo: v EU-27 je 1. januarja 2019 živelo 21,8 milijona nedržavljanov EU

V državah članicah EU je 1. januarja 2019 prebivalo 21,8 milijona ljudi z državljanstvom države nečlanice, kar je 4,9 % prebivalstva EU-27. Poleg tega je 1. januarja 2019 13,3 milijona oseb živelo v eni od držav članic EU-27, vendar je imelo državljanstvo druge države članice EU-27.

V absolutnem smislu je bilo največje število tujih državljanov, ki so 1. januarja 2019 živeli v državah članicah EU-27, ugotovljeno v Nemčiji (10,1 milijona oseb), Italiji (5,3 milijona), Franciji (4,9 milijona) in Španiji (4,8 milijona). Tuji državljani v teh štirih državah članicah so skupaj predstavljali 71 % celotnega števila tujih državljanov v vseh državah članicah EU-27, hkrati pa so imele navedene štiri države članice 58-odstotni delež prebivalstva EU-27.

Tabela 4: Tuji državljani glede na skupino državljanstva, 1. januar 2019
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

V večini držav članic EU-27 so tuji prebivalci nedržavljani EU-27

Belgija, Irska, Luksemburg, Avstrija in Slovaška so bile 1 januarja 2019 države članice EU-27, v katerih so bili tuji državljani predvsem državljani drugih držav članic EU-27. To pomeni, da so bili v večini držav članic EU-27 tuji državljani večinoma državljani držav nečlanic EU-27 (glej tabelo 5). V primeru Latvije in Estonije je delež državljanov iz držav nečlanic precej velik zaradi velikega števila oseb brez državljanstva s priznanim statusom (predvsem državljanov nekdanje Sovjetske zveze, ki imajo stalno prebivališče v navedenih državah, vendar niso pridobili nobenega drugega državljanstva).

Slika 6: Delež tujih državljanov med rezidenčnim prebivalstvom, 1. januar 2019
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

Največji delež tujega prebivalstva v Luksemburgu, najmanjši v Romuniji

V relativnem smislu je bila država članica EU-27 z največjim deležem tujih državljanov Luksemburg, saj so tam tuji državljani predstavljali 47 % celotnega prebivalstva. Velik delež tujih državljanov (10 % ali več rezidenčnega prebivalstva) je bil ugotovljen tudi na Cipru, Malti, v Avstriji, Estoniji, Latviji, na Irskem, v Belgiji, Nemčiji in Španiji. Nasprotno pa so tuji državljani predstavljali manj kot 1 % prebivalstva na Poljskem (0,8 %) in v Romuniji (0,6 %). Relativni delež prebivalcev, rojenih v tujini, v skupnem številu prebivalcev je bil največji v Luksemburgu (47 % rezidenčnega prebivalstva), sledila pa sta mu Ciper (21 %) in Malta (20 %). Nasprotno je bil delež prebivalcev, rojenih v tujini, majhen na Poljskem, in sicer 2 % celotnega prebivalstva 1. januarja 2019, sledile pa so ji Bolgarija (2,5 %), Romunija (3,2 %) in Slovaška (3,6 %).

Tabela 5: Prebivalstvo, rojeno v tujini, glede na državo rojstva, 1. januar 2019
Vir: Eurostat (migr_pop3ctb)

Tabela 6 vsebuje povzetek petih glavnih skupin tujih državljanov in prebivalcev, rojenih v tujini, za države članice EU-27, Združeno kraljestvo in države Efte (glede na razpoložljivost podatkov).

Tabela 6: Glavne države državljanstva in rojstva tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini, 1. januar 2019
(v absolutnih številkah in kot odstotek celotnega tujega prebivalstva/prebivalstva, rojenega v tujini)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz) in (migr_pop3ctb)

Romunski, poljski, italijanski in portugalski državljani so leta 2019 predstavljali štiri največje skupine državljanov EU-27, ki so živeli v drugih državah članicah EU-27 (glej sliko 7).

Slika 7: Število državljanov EU-27, ki imajo običajno prebivališče v drugih državah EU-27, od 1. januarja 2019
(v milijonih)
Vir: Eurostat (migr_pop1ctz)

Tuji državljani so mlajši od državljanov zadevne države

Analiza starostne strukture prebivalstva kaže, da je bila populacija tujih državljanov v EU-27 kot celoti mlajša od nacionalne populacije. Razvrstitev tujih državljanov po starosti v primerjavi z državljani kaže na večji delež razmeroma mladih delovno sposobnih odraslih. Povprečna starost nacionalnega prebivalstva v EU-27 je 1. januarja 2019 znašala 45 let, medtem ko je bila mediana povprečna starost tujih državljanov, ki so živeli v EU-27, 36 let.

Slika 8: Starostna struktura populacij državljanov zadevne države in tujih državljanov, EU-27, 1. januar 2019
(%)
Vir: Eurostat (migr_pop2ctz)

Pridobitev državljanstva: Države članice EU-27 so leta 2018 podelile državljanstvo 672 000 osebam

Število oseb, ki so pridobile državljanstvo, se je leta 2018 zmanjšalo za 4 %

Leta 2018 je državljanstvo ene od držav članic EU-27 pridobilo 672 300 oseb, kar pomeni 4-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2017. V letu 2018 je največ oseb pridobilo državljanstvo Nemčije, in sicer 116 800 (ali 17 % skupnega števila v EU-27). Po največjem številu oseb, ki so pridobile državljanstvo, sledijo Italija (112 500), Francija (110 000), Španija (90 800) in Švedska (63 800).

Slika 9: Število oseb, ki so pridobile državljanstvo države članice EU-27, EU-27, 2009–2018
(v tisočih) Vir: Eurostat (migr_acq)

V absolutnem smislu je bilo največje zmanjšanje v primerjavi z letom 2017 opaženo v Italiji, saj je bilo italijansko državljanstvo podeljeno 34 100 rezidentom manj, sledijo pa ji Grčija (–6 400), Švedska (–5 100), Danska (–4 400) in Francija (–4 300). Nasprotno pa je bilo največje povečanje v absolutnem smislu ugotovljeno v Španiji (špansko državljanstvo je dobilo 24 300 oseb več kot leta 2017), sledita pa ji Portugalska (+3 300) in Luksemburg (+2 000).

Tabela 7: Pridobitev državljanstva glede na skupino prejšnjega državljanstva, 2018
Vir: Eurostat (migr_acq)
.

Približno 566 100 državljanov držav nečlanic, ki so prebivali v državi članici EU-27, je leta 2018 pridobilo državljanstvo EU-27, kar ustreza 5-odstotnemu zmanjšanju v primerjavi z letom 2017. Tako je bilo 84 % vseh oseb, ki so leta 2018 pridobile državljanstvo ene od držav članic EU-27, državljanov držav nečlanic. Ti novi državljani EU-27 so bili predvsem iz Afrike (28 % celotnega števila pridobljenih državljanstev), Evrope zunaj EU-27 (25 %), Azije (16 %) ter Severne in Južne Amerike (14 %). Državljanstvo druge države članice EU-27 je pridobilo 89 600 državljanov držav članic EU-27, kar pomeni 13 % celotnega števila. V absolutnem smislu so bile glavne skupine državljanov EU-27, ki so pridobili državljanstvo druge države članice EU-27, Romuni, ki so postali državljani Italije (6 500 oseb) ali Nemčije (4 300 oseb), polovica Poljakov, ki so pridobili državljanstvo druge države članice EU-27, je pridobilo državljanstvo Nemčije (6 200 oseb), polovica Italijanov, ki so pridobili državljanstvo druge države članice EU-27, pa je prav tako pridobilo državljanstvo Nemčije (4 000 oseb).

V Luksemburgu in na Madžarskem je bila večina novih državljanstev podeljena državljanom druge države članice EU-27. V primeru Luksemburga so največji delež pomenili portugalski državljani, ki so jim sledili francoski, britanski, italijanski in belgijski državljani, medtem ko so bili v primeru Madžarske državljani EU, ki so pridobili državljanstvo, skoraj izključno Romuni.

Kot v prejšnjih letih so bili leta 2018 največja skupina novih državljanov držav članic EU-27 državljani Maroka (67 200, kar ustreza 10 % vseh podeljenih državljanstev), sledili so jim državljani Albanije (47 400 ali 7,1 %), Turčije (28 400 ali 4,2 %) in Brazilije (23 100 ali 3,4 %). V primerjavi z letom 2017 se je število maroških državljanov, ki so pridobili državljanstvo ene od držav članic EU-27, zmanjšalo za 2 %. Največji delež Maročanov je novo državljanstvo pridobilo v Španiji (38 %), Italiji (23 %) ali Franciji (23 %), največji delež Albancev pa v Grčiji (51 %) ali Italiji (46 %). Večina Turkov (59 %) je pridobila nemško državljanstvo, približno polovica Brazilcev pa italijansko (46 %).

Najvišji stopnji naturalizacije na Švedskem in v Romuniji

Eden od pogosto uporabljenih kazalnikov je „stopnja naturalizacije“, ki je tu opredeljena kot razmerje med celotnim številom odobrenih državljanstev in stanjem tujih rezidentov na začetku istega leta. Država članica EU z najvišjo stopnjo naturalizacije leta 2017 je bila Švedska (7,2 pridobitve na 100 tujih rezidentov), sledili sta ji Romunija in Portugalska (5,6 oziroma 5,1 pridobitve na 100 tujih rezidentov).

Slika 10: Stopnja naturalizacije (pridobitev državljanstva na 100 tujih rezidentov), 2018
Vir: Eurostat (migr_acq)in (migr_pop1ctz)

Viri podatkov

Izseljevanje je zlasti težko izmeriti. Težje je spremljati ljudi, ki odhajajo iz države, kot tiste, ki vanjo prihajajo, saj je za migranta zelo pogosto pomembnejša komunikacija o njegovi migraciji z organi države prejemnice kot pa z organi države, ki jo zapušča. Analiza, ki primerja podatke o priseljevanju in izseljevanju iz držav članic EU-27 (statistično zrcaljenje) za leto 2018, je potrdila, da to velja za številne države – zato se ta članek osredotoča na podatke o priseljevanju.

Eurostat pripravlja statistiko v zvezi z različnimi vprašanji, povezanimi z mednarodnimi migracijskimi tokovi, stanjem tujega prebivalstva in pridobitvijo državljanstva. Podatki se zbirajo letno, Eurostatu pa jih predložijo nacionalni statistični organi držav članic EU-27.

Pravni viri

Od leta 2008 zbiranje podatkov o migracijah in mednarodni zaščiti temelji na Uredbi št. 862/2007, analiza in sestava držav članic EU, držav Efte in držav kandidatk na dan 1. januarja referenčnega leta pa sta navedeni v Izvedbeni uredbi št. 351/2010. Ta določa osnove statistike mednarodnih migracijskih tokov, stanja tujega državljanstva, pridobitve državljanstva, dovoljenj za prebivanje, azila ter ukrepov proti nezakonitemu vstopu in bivanju. Čeprav države članice EU lahko še naprej uporabljajo kakršne koli ustrezne vire podatkov glede na nacionalno razpoložljivost in prakse, morajo statistični podatki, zbrani na podlagi Uredbe, temeljiti na skupnih opredelitvah in pojmih. Večina držav članic EU pri pripravi svoje statistike uporablja vire upravnih podatkov, kot so registri prebivalstva, registri tujih državljanov, registri dovoljenj za bivanje ali delovnih dovoljenj, registri zdravstvenega zavarovanja in davčni registri. Nekatere države pri pripravi statistike na področju migracij uporabljajo statistično zrcaljenje, vzorčne raziskave ali ocenjevalne metode. Izvajanje Uredbe naj bi izboljšalo razpoložljivost in primerljivost statistike na področju migracij.

Kot je navedeno v členu 2(1)(a), (b) in (c) Uredbe (ES) št. 862/2007, se za priseljence štejejo osebe, ki na ozemlju države članice EU prebivajo (ali se pričakuje, da bodo prebivale) vsaj 12 mesecev, in za izseljence osebe, ki živijo v tujini več kot 12 mesecev. Podatki, ki jih zbira Eurostat, se torej nanašajo na migracije v vsaj 12-mesečnem obdobju: migranti torej vključujejo osebe, ki so se preselile za vsaj eno leto, in osebe, ki so se preselile za stalno. Eurostat zbira podatke o pridobitvah državljanstva na podlagi določb člena 3(1)(d) Uredbe (ES) št. 862/2007, ki določa: „Države članice posredujejo Komisiji (Eurostatu) statistiko o številu […] oseb z običajnim prebivališčem na ozemlju države članice ki so v referenčnem letu pridobile državljanstvo države članice […], pri čemer se podatki razčlenijo po […] prejšnjem državljanstvu zadevnih oseb in po tem, ali je bila oseba prej brez državljanstva.“

Opredelitev pojmov

Agregirani podatki za EU-27 o pridobitvah državljanstva za leta 2012, 2011 in 2010 vključujejo romunske podatke za leto 2009.

Podatki o pridobitvi državljanstva se za Nemčijo za leto 2018 začasno zaokrožijo na najbližji večkratnik števila 5.

Podatki o pridobitvi državljanstva po posameznih prejšnjih državljanstvih za Romunijo niso na voljo za leti 2017 in 2018.

Agregirani podatki za EU-27 o priseljevanju po državi prejšnjega prebivališča za obdobje 2013–2018 v sestavi EU zajemajo Združeno kraljestvo, ker podatki EU-27 niso na voljo za Ciper.

Agregirani podatki za EU-27 o prebivalstvu po državljanstvu od 1. januarja 2019 v sestavi EU zajemajo Združeno kraljestvo, ker podatki EU-27 niso na voljo za Ciper in Malto.

Starost:

Za določanje starosti v okviru migracijskih tokov se podatki za leto 2018 v vseh državah članicah EU-27 nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev v referenčnem letu ali starost, ki jo bodo dopolnili do izteka referenčnega leta, razen podatkov za Irsko, Grčijo, Avstrijo, Malto, Romunijo in Slovenijo. V teh državah in v Združenem kraljestvu se podatki nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev ali na njihov zadnji rojstni dan. Za določanje starosti v okviru pridobivanja državljanstva se podatki o starosti za leto 2018 v vseh državah članicah EU-27 nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev v referenčnem letu ali starost, ki jo bodo dopolnili do izteka referenčnega leta, razen podatkov za Nemčijo, Grčijo, Irsko, Avstrijo, Litvo, Malto, Romunijo in Slovenijo. V teh državah in v Združenem kraljestvu se podatki nanašajo na dopolnjeno starost anketirancev ali na njihov zadnji rojstni dan.

Države članice in države Efte glede na vključitev/izključitev prosilcev za azil in beguncev v podatke o prebivalstvu, ki so jih sporočile Eurostatu v okviru združenega zbiranja demografskih podatkov v referenčnem letu 2018

Prebivalstvo na dan 1. 1. 2019 Vključeno Izključeno
Prosilci za azil z običajnim prebivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Italija, Ciper, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Združeno kraljestvo, Norveška, Švica Bolgarija, Češka, Danska, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Islandija, Lihtenštajn
Begunci z običajnim prebivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica

Opomba: Norveška (prosilci za azil in begunci brez dovoljenja za prebivanje niso vključeni)


Države članice in države Efte glede na vključitev/izključitev prosilcev za azil in beguncev v podatke o migracijah, ki so jih sporočile Eurostatu v okviru združenega zbiranja demografskih podatkov v referenčnem letu 2018

Migracije v letu 2018 Vključeno Izključeno
Prosilci za azil z običajnim prebivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Nemčija, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Ciper, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Združeno kraljestvo, Švica, Norveška Bolgarija, Češka, Danska, Irska, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Islandija, Lihtenštajn
Begunci z običajnim prebivališčem vsaj 12 mesecev Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica

Opomba: Norveška (prosilci za azil in begunci brez dovoljenja za prebivanje niso vključeni); Irska (begunci, ki ne živijo v zasebnem gospodinjstvu, niso vključeni)

Begunec: Izraz se ne nanaša le na osebe, ki jim je priznan status begunca (kot je opredeljen v členu 2(e) Direktive 2011/95/ES v smislu člena 1 Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967), ampak tudi na osebe, ki jim je bil priznan status subsidiarne zaščite (kot je opredeljen v členu 2(g) Direktive 2011/95/ES), in osebe, za katere je bila sprejeta odločitev o odobritvi dovoljenja za prebivanje iz humanitarnih razlogov v skladu z nacionalno zakonodajo o mednarodni zaščiti.

Prosilec za azil: Prošnje za azil, vložene prvič, se nanašajo na posamezno državo in niso časovno omejene. Prosilec za azil lahko torej v neki državi prvič vloži prošnjo in nato ponovno kot prosilec, ki prvič vlaga prošnjo, v kateri koli drugi državi. Če prosilec za azil po kakršnem koli obdobju ponovno vloži prošnjo v isti državi, se ne obravnava znova kot prosilec, ki prvič vlaga prošnjo.

Stopnja naturalizacije: Pri uporabi izraza „stopnja naturalizacije“ je potrebna previdnost, ker števec vključuje vse načine pridobitev in ne samo naturalizacije upravičenih rezidenčnih tujih državljanov, imenovalec pa vključuje vse tuje državljane in ne tujih državljanov, ki so upravičeni do naturalizacije.

Ozadje

Državljani držav članic EU lahko svobodno potujejo in se gibajo znotraj notranjih meja EU. Migracijske politike znotraj EU v zvezi z državljani držav nečlanic se vse bolj ukvarjajo s tem, kako pritegniti določen profil migrantov, pogosto zato, da bi se tako ublažile posledice pomanjkanja specifično usposobljene delovne sile. Selekcija se lahko izvaja na podlagi jezikovne usposobljenosti, delovnih izkušenj, izobrazbe in starosti. Druga možnost pa je, da izbor naredijo delodajalci in je tako delovno mesto migrantom ob prihodu že zagotovljeno.

Poleg politik za spodbujanje zaposlovanja se politika priseljevanja pogosto osredotoča na dve področji: preprečevanje nedovoljene migracije in nezakonitega zaposlovanja migrantov, ki nimajo delovnega dovoljenja, ter spodbujanje integracije priseljencev v družbo. V EU se znatna sredstva namenjajo boju proti tihotapljenju ljudi in mrežam trgovine z ljudmi.

Pri Evropski komisiji je za evropsko migracijsko politiko pristojen Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve. Leta 2005 je Evropska komisija ponovno sprožila razpravo o nujnosti skupnega svežnja pravil za sprejem ekonomskih migrantov z Zeleno knjigo o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije (COM(2004) 811 final), kar je privedlo do sprejetja Načrta politike zakonitega priseljevanja (COM(2005) 669 final) konec leta 2005. Julija 2006 je sprejela Sporočilo o prednostnih nalogah politike v boju proti nezakonitemu priseljevanju državljanov tretjih držav (COM(2006) 402 final), katerega namen je najti ravnotežje med varnostjo in temeljnimi pravicami posameznikov v vseh fazah procesa nezakonitega priseljevanja. Septembra 2007 je predstavila Tretje letno poročilo o migraciji in vključevanju (COM(2007) 512 final). Sporočilo Evropske komisije, sprejeto oktobra 2008, je poudarilo pomen krepitve globalnega pristopa k vprašanju migracij: izboljšanje usklajevanja, skladnosti in dopolnjevanja (COM(2008) 611 final) kot vidika zunanje in razvojne politike. Stockholmski program, ki so ga voditelji držav in vlad EU sprejeli decembra 2009, določa okvir in vrsto načel za stalni razvoj evropskih politik o pravosodju in notranjih zadevah v obdobju 2010–2014; vprašanja v zvezi z migracijami pa predstavljajo jedro tega programa. Da bi Evropska komisija omogočila dogovorjene spremembe, je leta 2010 sprejela Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa – Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope (COM(2010) 171 final).

Evropska komisija je maja 2013 objavila „Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2013“ (COM(2013) 269 final). V njem je navedeno, da državljanstvo EU državljanom daje nove pravice in možnosti. Najbolj je povezano s pravico do prostega gibanja in prebivanja znotraj EU. Glede na sodobno tehnologijo in dejstvo, da je zdaj lažje potovati, svoboda gibanja Evropejcem omogoča, da širijo svoja obzorja čez nacionalne meje, kratkoročno ali dolgoročno zapustijo svojo državo ter prosto potujejo med državami članicami EU in svojo lastno državo zaradi službe, študija, usposabljanja, iz poslovnih ali zasebnih razlogov ali zaradi nakupovanja v tujini. Prosto gibanje lahko okrepi družbeno in kulturno interakcijo znotraj EU ter oblikuje tesnejše odnose med državljani EU. Poleg tega lahko ustvari vzajemne gospodarske koristi za podjetja in potrošnike, vključno s tistimi, ki ostanejo v domači državi, saj EU postopoma odpravlja notranje ovire.

Evropska komisija je 13. maja 2015 predstavila Evropsko agendo o migracijah (COM(2015) 240 final), v kateri so opisani takojšnji ukrepi, ki bodo sprejeti za odziv na krizne razmere v Sredozemlju, in ukrepi, ki jih bo treba v prihodnjih letih sprejeti za boljše upravljanje vseh vidikov migracije.

Aprila 2017 je bilo objavljeno letno poročilo o priseljevanju in azilu (2016) (v angleščini) Evropske migracijske mreže (v angleščini). Zagotavlja pregled glavnega pravnega razvoja in razvoja politik v EU kot celoti in sodelujočih državah. To je celovit dokument, ki zajema vse vidike migracijske in azilne politike Generalnega direktorata za migracije in notranje zadeve (v angleščini) ter agencij EU.

Posodobljena Evropska agenda o migracijah, ki je bila objavljena 15. novembra 2017, se je osredotočila na begunsko krizo, skupno vizumsko politiko in schengensko območje. Obravnavane zadeve so vključevale preselitve in premestitve, finančno podporo Grčiji in Italiji ter objekte za begunce. Cilji so vključevali omogočanje beguncem, da vstopijo v Evropo po zakonitih in varnih poteh, zagotavljanje, da si države članice pravično delijo odgovornost premestitve, ter vključevanje migrantov na lokalni in regionalni ravni.

Komisija je 4. decembra 2018 objavila Poročilo o napredku pri izvajanju evropske agende o migracijah, ki vsebuje pregled napredka in pomanjkljivosti pri izvajanju evropske agende o migracijah. Poročilo, ki se osredotoča na vprašanje, kako podnebne spremembe ter demografski in ekonomski dejavniki ustvarjajo nove razloge, ki silijo ljudi v selitve, je potrdilo, da so dejavniki, na katerih temelji migracijski pritisk na Evropo, strukturni, zaradi česar je še toliko nujnejše učinkovito in enotno obravnavanje zadeve. Komisija je 16. oktobra 2019 objavila [1] Poročilo o napredku pri izvajanju evropske agende o migracijah, ki se osredotoča na ključne ukrepe, potrebne na sredozemskih poteh, ter ukrepe za utrditev orodij EU na področju migracij, meja in azila.

Nekatera od najpomembnejših pravnih besedil, ki so bila sprejeta na področju priseljevanja, so:

Zakonodajni dokumenti – European Agenda on Migration (v angleščini)

Gradivo za medije – European Agenda on Migration (v angleščini)

Direct access to
Other articles
Tables
Database
Dedicated section
Publications
Methodology
Legislation
Visualisations
External links





Migration and acquisition of citizenship data
International migration (t_migr_int)
Immigration (tps00176)
Emigration (tps00177)
Acquisition of citizenship (tps00024)
Population (t_demo_pop)
Population without the citizenship of the reporting country (tps00157)
Foreign-born population (tps00178)
Acquisition of citizenship (tps00024)
Migration and migrant population data
Immigration (migr_immi)
Immigration by age and sex (migr_imm8)
Immigration by five year age group, sex, and citizenship (migr_imm1ctz)
Immigration by five year age group, sex and country of birth (migr_imm3ctb)
Immigration by age , sex and broad group of citizenship (migr_imm2ctz)
Immigration by age, sex and broad group of country of birth (migr_imm4ctb)
Immigration by sex, citizenship and broad group of country of birth (migr_imm6ctz)
Immigration by sex, country of birth and broad group of citizenship (migr_imm7ctb)
Immigration by five year age group, sex, and country of previous residence (migr_imm5prv)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of citizenship (migr_imm9ctz)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of birth (migr_imm10ctb)
Immigration by age group, sex and level of human development of the country of previous residence (migr_imm11prv)
Immigration by broad group of country of previous residence (migr_imm12prv)
Emigration (migr_emi)
Emigration by age and sex (migr_emi2)
Emigration by five year age group, sex and citizenship (migr_emi1ctz)
Emigration by five year age group, sex and country of birth (migr_emi4ctb)
Emigration by five year age group, sex, and country of next usual residence (migr_emi3nxt)
Emigration by broad group of country of next usual residence (migr_emi5nxt)
Acquisition and loss of citizenship (migr_acqn)
Acquisition of citizenship by sex, age group and former citizenship (migr_acq)
Residents who acquired citizenship as a share of residents non-citizens by former citizenship and sex(%) (migr_acqs)
Acquisition of citizenship by sex, age group and level of human development of former citizenship (migr_acq1ctz)
Loss of citizenship by sex and new citizenship (migr_lct)
Population (demo_pop)
Population on 1 January by age, sex and broad group of citizenship (migr_pop2ctz)
Population on 1 January by age group, sex and citizenship (migr_pop1ctz)
Population on 1 January by age group, sex and country of birth (migr_pop3ctb)
Population on 1 January by age, sex and broad group of country of birth (migr_pop4ctb)
Population on 1 January by sex, citizenship and broad group of country of birth (migr_pop5ctz)
Population on 1 January by sex, country of birth and broad group of citizenship (migr_pop6ctb)
Population on 1 January by age group, sex and level of human development of the country of citizenship (migr_pop7ctz)
Population on 1 January by age group, sex and level of human development of the country of birth (migr_pop8ctb)
EU and EFTA citizens who are usual residents in another EU/EFTA country as of 1 January (migr_pop9ctz)