Novice na portalu


Zaljubljena v morje, gore in grško kulturo

27-letna Romunka Sibel Amet je kot prostovoljka v turističnem programu v peloponeško mesto Kalamata prišla leta 2005 prek European Voluntary Service (EVS),programa Evropske komisije, oblikovanega z namenom, da mladim prostovoljcem ponudi možnosti pridobivanja izkušenj v tujini. Sibel je bila ideja, da bi nekaj časa živela v Grčiji močno všeč, saj je deželo prepotovala po dolgem in počez, od doma pa je imela tudi nekaj izkušenj s prostovoljnim delom. „Želela sem si srečati nove ljudi, spoznati deželo in izkusiti drugačen način življenja. Na začetku nisem znala niti besedice grško, vendar nisem pustila, da bi me to oplašilo – jezika sem se začela učiti takoj, ko sem prišla tja.“

Sibel se je hitro navdušila nad Kalamato: „Bogovi so bili zelo radodarni do prebivalcev Mesenije, saj so jim podarili gore in morje! Ko je leta 2006 njen šestmesečni program potekel, je vedela, da želi ostati dlje, in začela iskati novo službo. Med iskanjem po internetu je naletela na EURES-ovo spletno stran in takoj stopila v stik z njihovo lokalno pisarno.

S pomočjo lokalnega svetovalca je že v dveh tednih našla delo. EURES-ova pisarna v Kalamati je od lokalne gospodarske zbornice izvedela, da Mesenijsko združenje za razvoj in napredek (ETAP) išče nekoga z jezikovnimi spretnostmi in izkušnjami pri lokalnih razvojnih projektih in se je takoj dogovorila za razgovor. Ta je bil zelo uspešen in Sibel, ki tekoče govori angleško, francosko, romunsko in zdaj tudi grško, je bila takoj sprejeta.

Marca 2006 je Sibel začela s polovičnim delovnim časom opravljati delo koordinatorja lokalnih prostovoljnih programov, ki so osredotočeni na turizem in trajnostni razvoj. Svoje delo je opravila zelo dobro, saj je bila ob koncu leta njena pogodba podaljšana, zaposlitev pa je postala zaposlitev s polnim delovnim časom. Kot da to še ni bilo dovolj, je januarja 2009 je nekoliko zmanjšala svoje delo za ETAP in prevzela delo koordinatorja dogodkov pri lokalni pisarni Europe Direct, ki državljanom posreduje informacije v zvezi z zadevami vseh vrst, ki so povezane z Evropsko unijo. Svoj raznolik in poln delovni urnik vidi kot edinstveno izkušnjo, med katero srečuje ljudi iz različnih delov Evrope – „vsak dan se naučim kaj novega in nikoli mi ni dolgčas.“

Danes Sibel uživa v svojem življenju v Kalamati in se počuti povsem domače. „Na začetku je bilo malo težko, ker je to majhna skupnost in je bil jezik ovira.“ Sčasoma pa je našla prijatelje med mladimi iz Kalamate, ki so bili kdaj v tujini in tako bolj navajeni stika s tujci. S pomočjo teh prvih prijateljev je spoznala tudi druge domačine in hitro napredovala v znanju grščine. „Tu vsak pozna vsakogar – in zdaj poznajo tudi mene!“

Dokaz, da je sprejeta med domačine, je tudi dejstvo, da dela kot prostovoljka za več lokalnih organizacij, ki pomagajo drugim prostovoljcem, ki pridejo iz tujine. Se pa Sibel tudi po štirih letih še vedno spomni, kako je bila na začetku svojega bivanja začudena nad grško navado pitja kave, ko ure kar minevajo ob skodelici kave in prijateljskem klepetu. Čez nekaj časa pa se je tudi ona navzela te umirjenosti, ki ji Grki rečejo halarah, in se ima zdaj za pravo domačinko.

« Nazaj