chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Majhni dogodki z velikim dometom (1/7): Vključevanje prostovoljcev v delo s priseljenci

30/05/2017
by Zvonka PANGERC ...
Jezik: SL
Document available also in: EN

Prvi strokovni dogodek (SD) EPUO v letošnjem letu je 23. maja gostila Ljudska univerza Jesenice (LUJ). Direktorica te ustanove, mag. Maja Radinovič Hajdič, meni, da je prednost Jesenic prav multikulturnost, njen sestavni del pa je prostovoljstvo. Zato naj ne čudi, da so se odločili za izpeljavo SD EPUO o priseljencih, da je bilo prostovoljstvo osrednja tema letošnjega TVU in da v Večgeneracijskem centru Gorenjske teče uspešna pobuda Podari uro – na dan, mesec ali leto. Na Jesenicah so namreč prepričani, da je treba delovati sistemsko, a od spodaj navzgor, po majhnih korakih!

'Prosim, pomagajte moji mamici, da se nauči slovensko!'

Tina Strnad iz RIC Novo mesto nam je svojo predstavitev o pestrosti podpore za opolnomočenje priseljencev približala z osebno izkušnjo z deklico Suelo in dokazala, da imajo otroci v procesu integracije ključno vlogo. Tina deluje v svetovalnem središču za izobraževanje odraslih, kjer sta pomembna osebni pristop in zaupnost. Zanjo 'opolnomočenje' pomeni prepoznati znanja in zmožnosti, ki jih priseljenec že ima, mu odpirati nove priložnosti in ga podpirati pri uresničevanju izbranih poti. Učinek le-teh je vsaka pozitivna sprememba – večja samozavest, občutek sprejetosti, opravljen vozniški izpit, pridobljena zaposlitev …

V Tovarni Rog oziroma Socialnem centru za migrante Second Home v Ljubljani so vzpostavili varen prostor za tujce. Delijo jim hrano, oblačila, še pomembneje pa – učijo jih slovenščine ter jih seznanjajo s pravicami, ki jih v naši državi imajo. Dajejo jim tudi pravno pomoč ter nagovarjajo tabuizirano problematiko prekarnega dela beguncev. Predstavnik centra, Arne Zupančič, je opozoril, da še niso registrirani kot nevladna organizacija, niso pa več 'čisti' aktivisti. Želijo si čim več povezovanja. Na Jesenice je prišel skupaj s Sharifom, afganistanskim beguncem, ki v centru deluje kot prostovoljec, saj govori arabsko, angleško in slovensko. Morda ni odveč omeniti, da ga je med bivanjem v Sloveniji policija že šestkrat pridržala brez razloga – ker je pač že na videz drugačen.

Iz kaosa do delne organizacije in povezovanja

Pri vključevanju prostovoljcev v delo s priseljenci osrednjo vlogo odigrava Slovenska filantropija, ki odnose med obojimi koordinira, prostovoljca usposablja, in ker je v nevarnosti stigmatizacije in izgorelosti, mu zagotavlja mentorja za supervizijo. Jaka Matičič doživlja kot začetek organiziranega prostovoljstva jesen 2015. 'Uporabili smo izkušnje iz primerov naravnih katastrof, vzpostavili spletni obrazec za registracijo ter info točko za potencialne prostovoljce, medtem ko Vlada ni predvidela nič konkretnega,' je povedal. Prostovoljstvo ne bi smelo biti nadomestek za državne ukrepe, temveč le dodatek oziroma 'lepilo, ki nadomesti vrzeli'. Jaka je še opozoril, da tudi mediji lahko prispevajo veliko – dobrega, a tudi slabega!

V razpravi se je pokazalo, da tudi drugod po Evropi država vse bolj prelaga bremena dela s priseljenci in z begunci na ramena nevladnih organizacij. Integracijski programi, npr. v Sloveniji Začetna integracija priseljencev (ZIP), niso zadosti obsežno financirani, zato so prostovoljci dobrodošla rešitev. V UPI Žalec so se tako lotili projekta o vključevanju prostovoljcev v jezikovno izobraževanje priseljencev. Trenutno popisujejo kompetence, ki naj bi jih prostovoljci za te potrebe imeli, kar bo dobrodošel napotek tudi mnogim nevladnim organizacijam. Ozaveščati in usposabljati pa je treba tudi domače prebivalstvo, še zlasti ljudi, ki delajo v javni upravi in so v interakciji s priseljenci. Prav tako je treba slednjim, še posebej otrokom, zagotavljati razvoj v lastnem jeziku ter gojenje njihove kulture. Kulinarika in ples sta pri tem lahko izhodiščna točka identifikacije in povezovanja, a treba je iti dlje. Dobrodošel pripomoček pri tem bi bil pregled dejavnosti vseh vpletenih akterjev.

Projektno financiranje opisanih prizadevanj je lahko problematično, saj vir prej ali slej presahne, zato na ljudskih univerzah priseljence vključujejo v vse mogoče oblike neformalnega učenja pa tudi v projekte ESS. Ob tem se poraja tudi potreba po medsektorskem povezovanju in sodelovanju z nevladnimi organizacijami, saj bi sinergija vsem prinesla večje koristi.

Proces mora biti dvosmeren!

Največji uspeh pri uresničevanju instituta prostovoljstva nedvomno nastopi, ko uporabnik postane prostovoljec, ko učenec postane učitelj … Skratka, ko se vlogi obrneta. Na LUJ v nekem trenutku od priseljencev to celo izrecno pričakujejo. Večino k temu, da 'vrnejo, ker/kar so prejeli', nagovori notranja nuja. A načini 'vračanja' so raznoteri. Obstajajo primeri, ko so prostovoljci celo dobili zaposlitev, ker so v tem procesu razširili svoj krog poznanstev in delovanja.

Tokratni SD EPUO je torej pokazal, da je namesto politizacije begunske problematike prava pot integracije in socialne vključenosti tista, ki vključuje delovanje ljudi za ljudi – medčloveško, spoštljivo in enakopravno!

Več o strokovnih dogodkih EPUO, katerih namen je prikazati raznovrstne obstoječe dejavnosti na področju spodbujanja razvoja temeljnih zmožnosti in ključnih kompetenc odraslih, predstaviti dosežke ter opredeliti priložnosti in izzive: http://tvu.acs.si/paradaucenja/dogodki_epuo/2017.

 

Preberite si še druge spletne dnevnike o dogodkih EPUO 2017:

2/7: Mladi na poti podjetnosti (Simona Kavčič)

3/7: Razvoj kompetenc odraslih na podeželju – priložnosti in izzivi (mag. Zvonka Pangerc Pahernik)

4/7: Razvoj znanj in kompetenc kadrov v gospodarstvu (Simona Kavčič)

 

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik na ACS deluje na področju promocijskih in informacijskih dejavnosti. Je nacionalna koordinatorica za uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih. Zanimajo jo prodorni promocijski prijemi ter spodbujanje povezovanja in sodelovanja deležnikov v IO. 

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+ Share on LinkedIn
Refresh comments

Prikaz 1 - 1 od 1
  • Slika za %user

    Že lanski mi je ostal v spominu. Ne le zaradi multikulturnega zajtrka, ki so ga letos pripravili Jeseničani iz Bosne in Hercegovine, Dominikanske republike, Kosova, Makedonije, Maroka, Rusije in Slovenije. Morda še od kod.

    Strokovni dogodki skušajo okoli pereče teme zbrati deležnike, ki se poklicno že ukvarjajo z njo, med seboj pa sicer ne sodelujejo. S temi srečanji skušajo vzpostaviti neke nove povezave, neko novo sodelovanje, da bi za isto ceno lahko ponudili kar največ najbolj potrebnim. Prav s prostovoljci pa se da pa še največ prihraniti, kajne? Kot prvo so zastonj oziroma lastne stroške krijejo sami, državi in lokalnim skupnostim pa doprinesejo tudi košček srca, ki ga aparat nima, in se še vedno lahko baha s floskulami o človekovih pravicah, nedotakljivosti človeškega življenja, enakosti…. Pri svojem delu, pri pripravi portretov dobitnikov priznanj ACS, opažam, da so zadnja leta kandidati in izbrani vse bolj povezani s prostovoljstvom. Je to že znak, da je tudi na našem področju vse večja potreba po 'lepilu, ki nadomešča vrzeli' obenem pa ne jenjajo izjave, da je pri nas učiteljev preveč?

    Moja zadnja poglobljena izkušnja z migranti je bila v lokalnem študijskem krožku, ki je, med drugim, izpeljala manjšo raziskavo o tem, kako lokalni prebivalci gledajo na migrante, kar je bila primerna priložnost za usmerjene debate o problemu s člani krožka, pa tudi s krajani, ki so bili pripravljeni izpolniti kratek vprašalnik. Prva trditev, ki so jo ponavljali je, da bi sprejeli le tiste migrante, ki se umikajo pred prevelikimi delci svinca v zraku, ne pa ekonomskih. Tem sem nanizal nekaj primerov, ko so med zadnjo balkansko vojno naši sodržavljani postajali Đuro, Loša… Meni je všeč, da Sarajevčan odpoje eno boljših pesmi svojega zrelega obdobja za mojo srednjo šolo. V tistem času je Slovenec, ali bolje slovenski državljan, postal tudi košarkar Ariel McDonald. Tipični ekonomski migrant, ki je dobil priložnost soustvarjati podalpski biser zaradi očitnih »kompetenc« za izboljšanje protinapada. Tudi danes je podobno. Slišim, da Tavaresa v Mariboru častijo vsaj po polbožje… Kakršnikoli so že razlogi, ne verjamem, da kdorkoli zapusti svoj dom, če v njem vse teče gladko. Druga pogosta trditev je bila, da bi bili migrante pripravljeni sprejeti, če bi oni sprejeli našo kulturo. Te sem spraševal: Katero našo? Rdečo ali belo?

    Ključno vlogo za polnejše osveščanje imajo množični mediji. Še vedno pa na žalost drži, da televizija ostaja medij, ki z svetlobno hitrostjo širi temo. Tisk isto počne počasneje.

    Posamezniki lahko ogromno storimo popoldan. Kot prostovoljci. Zastonj. Kot priložnostni učitelji. Osveščati moramo tiste, ki so nam blizu, ki jih imamo radi, ki jih dosegamo v privatnem življenju. Da spreminjamo ljudi okoli sebe. Enega za drugim. Preobrazba družbe je nujna, se pa, vsaj meni se zdi, vse bolj odmika. Bojim se, da smo tako nesamozavestni, da se upamo udrihati le po najšibkejših, pekov vajenec pač brcne mačka…