Prišle smo prostovoljno – sama dekleta, ki nas druži zanimanje za pisanje. Ene dejansko rade pišemo, drugim se zdi to težko področje, vse pa smo prišle razvijat svojo ustvarjalnost. Tako se je namreč imenovala delavnica EPALE, ki je 7. decembra potekala na Ljudski univerzi v Kranju.

Različnost

Prišle smo z željo po znanju: da bi se znale bolje promovirati, da bi lažje prodale svoje izdelke/storitve, da bi lažje prepričale ljudi v nove odločitve. Po spolu enovita, po pričakovanjih, izkušnjah in ciljih pa je bila skupina izjemno raznolika. Ukvarjamo se s športom, pisanjem, zbiranjem pozitivnih misli, marketingom in promocijo, motiviranjem in drugimi oblikami osebnostne rasti, bibliotekarstvom, kakovostjo, svetovanjem, delom z ljudmi … Ko je predavateljica postavila pred nas prvi izziv: »Zagledala sem se v umetni sneg, ki se je usipal z vrha plastične krogle,« se je izkazalo, da smo predvsem sodelovalno razpoložene, da znamo spodbujati in motivirati druga drugo. Pa le nismo tako zelo različne.

/epale/nb/file/epaledelavnicakranj2jpgepale_delavnica_kranj_2.jpg

Spodbuda

Nekaj poguma in domišljije smo potrebovale, da smo napisale prvih nekaj povedi, potem je steklo. Predvsem po zaslugi predavateljice, dr. Mateje Mahnič, ki si je vzela dovolj časa, da nas je za vsako nalogo ustrezno motivirala, pripravila pripomočke, da smo se lažje »vživele« v določeno vlogo, in potrpežljivo odgovarjala na naša vprašanja. Dodatna spodbuda za delo je prišla od udeleženke Polone, ki nas je vsak odmor motivirala, da smo se razgibale, in tako lažje razmišljale. Iz ure v uro smo bile bolj zbrane, motivirane, več ko smo vedele druga o drugi, bolj smo si zaupale.

Haiku

Haiku je japonska pesniška oblika, kratka in zahtevna. Določa jo natančno število zlogov, in ker smo učenke, smo se morale strogih pravil tudi držati. Naloga je bila zahtevna, vendar smo jo graciozno izpeljale. In se pri tem tudi sproščeno nasmejale. K navdihu sta pripomogla tudi čudovit razgled na zasnežene hribe in misel na bližajoče se praznike.

Cilj je torej dosežen. Pridobile smo nova znanja, spoznanja, poznanstva. Opozorjene smo bile na malenkosti, ki jih sicer pri pisanju ne opazimo. Druga drugi smo bile v spodbudo. Skupina je močna toliko kot njen najšibkejši člen, in me smo močne. Polona je priznala, da je »Epalova delavnica kreativnega pisanja odprla kar nekaj novih področij, na katera prej nisem bila pozorna oz. sploh nisem vedela, koliko jih lahko še izboljšam. Kot podjetnica namreč iščem in potrebujem ravno taka znanja, ki mi omogočajo boljšo predstavitev in stik z ljudmi.«

Mojca je bila pozorna na prejete informacije in dobro energijo: »Na delavnici kreativnega pisanja EPALE sem spoznala nove čudovite žensk in doživela izjemno izkušnjo, novo znanje in zavedanje. Vse, kar sem prejela, je neprecenljivo. Bila sem brez posebnih pričakovanj, prejela pa sem ogromno. Naredil se je nov premik v meni v željeno smer.«

Živi se zdi, da »… se je ustvarila ena taka povezanost, verjetno tudi zato, ker se s pisanjem in delitvijo svojih misli drugim res odpreš in verjetno je v tem ves čar. Zelo mi je bilo všeč, da smo lahko veliko sodelovale, ker udeleženci smo tisti, ki soustvarjamo vse dogodke. Hvala predavateljici, da nas je resnično vključevala.«

Helena, ki se sicer ukvarja z zelo realističnimi podatki, je o delavnici napisala: »Ko pregledujem svoje zapiske, mi postaja jasno, da sem prejela več novih informacij, kot sem imela občutek, saj me je tam pritegnila predvsem energija udeleženk, njihova ustvarjalnost in odprtost. V bodoče bom vsekakor spremljala vse dogodke na EPALE in upam, da se kmalu spet srečamo!«

Emily je bila pri svoji oceni nekoliko bolj gostobesedna. »Marsikatera je bolj jasno prepoznala svoj lastni slog pisanja. To se mi zdi posebno dragoceno, saj želi med vsemi diamanti vsak zasijati s svojo originalnostjo. Prepoznala sem uporabno vrednost platforme EPALE, kjer lahko kreativno sodelujemo vsi izobraževalci odraslih. Konec koncev sem napisala svoj prvi haiku.«

Pridobili smo torej vsi. Čista zmaga. Udeleženke odhajamo bogatejše za dragocena spoznanja in nova poznanstva, predavateljica je dala ogromno znanja – in kdor daje znanje, pridobi neskončno hvaležnost.  

Ana Peklenik je zaposlena v Promocijskem in informacijskem središču Andragoškega centra Slovenije, kjer se ukvarja predvsem s knjižnično-dokumentacijsko dejavnostjo.