Pomisleki ob uvedbi portala EPALE so prevevali tudi mene. Mene še posebno s tega vidika, ker na spletni strani Andragoškega centra objavljam popolnoma enake vsebine, ki si jih želi portal EPALE ponuditi svojim uporabnikom. Ali to pomeni zamiranje prvega (ne, nikakor!) ali podvajanje istih informacij ali ...? Trenutno teče v tej smeri podvajanja. 

Potem pa je še ena težava – vidnost nekaterih vsebin. Slovenski dogodki, na primer, potonejo v vseh evropskih dogodkih in moraš biti zelo spreten, da jih najdeš. Nekateri obupajo. Ampak obetajo se spremembe. Mnenja in predlogi, ki smo jih (lahko) izrazili v anketi, bodo prav gotovo v pomoč pri oblikovanju boljše platforme. Ampak … Ja, odzivnost je težava. To doživljamo vsi, ki si odziva želimo. Sama vidim vsaj dva vzroka. Prvi: vsega je preveč in medije - tudi strokovne - spremljamo (morda pa tudi ne) zelo površno, drugi: za odziv je potreben miselni napor (prebrati, razmisliti, komentirati), ki ga posvečamo le tistim stvarem, ki tako poklicno kot osebno krojijo naš vsakdan.

Upam si trditi, da snovalci platforme EPALE (tam v začetku tega desetletja) niso zaobšli najbolj logičnega začetka poti, tj. opredelitve potreb, na katerih bo slonela ta kompleksna storitev. Pa se njeni uporabniki kljub temu včasih sprašujemo, čému je v obilici različnih medijev, ki obveščajo o novicah in dogodkih, zbirajo različne vire na (svojem) enem mestu ter objavljajo mnenja strokovnjakov, potrebna še ena platforma – in to vseevropska, večjezična, vseobsegajoča (?) … Po drugi strani – ob preobilju informacij – naše misli in dejanja določa hudo pomanjkanje časa.  Slednje seveda ne govori v prid temu, da bi z velikim navdušenjem pozdravili (in potem seveda uporabljali) to dodatno platformo. Pa kljub temu vztraja, je in se polni – ker je v ozadju močna namera Evropske komisije (ustrezno finančno podkrepljena, kakopak), ker zavzeto delujejo podporne službe za uveljavljanje EPALE, in če sodimo po slovenski, svojo nalogo izpolnjujejo po najboljših močeh in z jasnim ciljem: pridobiti in spodbuditi uporabnike ter jim služiti z zagotavljanjem 'pravih' gradiv. In nenazadnje, ker izobraževalci odraslih počasi vendarle prepoznavamo, katere potrebe bi lahko izpolnile vsebine, dosegljive (počasi, a vendarle) v nedrjih tega virtualnega prostora.    

Banjaluško konferenco si bom zapomnila predvsem po Mirjaninem prispevku. Že na samem začetku sem začutila njen iskreni trud (sama ga je opredelila tudi z občutkom odgovornosti), da skupaj z nami premisli utemeljenost EPALE in potenciale, ki nam jih ta ponuja. S teorijo potreb po Tanasakoviću (ki temelji na Maslowovi hierarhiji potreb), nam je pomagala razumeti, kako družabna omrežja pokrivajo naše potrebe po varnosti (LinkedIn), pripadnosti, celo ljubezni (Google+ in Facebook), uveljavljanju (Twitter) ter samouresničevanju (blog). Nisem huda pripadnica družabnih omrežij in se povsem istovetim z Mirjano, ki se je opredelila za relativno samozadostno in vase zamaknjeno 'želvo'. Pa vendar obe delujeva na strokovnem področju, kjer ti mediji, vključno z EPALE, postajajo neizogibna orodja.

Razmišljam o priložnostih, ko sem povsem spontano in angažirano stopala v odnos z EPALE. To se je zgodilo pred kratkim, ko me je gnala nuja, da najdem čisto določeno publikacijo, za katero sem natanko vedela, da je med viri EPALE – in jo tudi našla! S tem sem najbrž zadovoljila preprosto potrebo po 'strokovni hrani'.

Zgodilo pa se je tudi, ko sem na EPALE delila svoje doživljanje strokovnih dogodkov projekta EPUO in študijskega obiska ekipe TVU na Irskem. Pisala sem zato, ker sem želela drugim posredovati odlične prakse, s katerimi sem se srečevala, ter zamisli, ki so se (mi) ob tem porodile. Na nek način potreba po (samo)uveljavljanju, kajne? Bila sem kar malo žalostna ob dejstvu, da ni bilo prav veliko komentarjev, torej interakcije s potencialnimi koristniki moje 'ponudbe'. Sem torej (ne)pravilno opredelila potrebe drugih, potencialnih bralcev?

Strinjam se z Mirjano, da se je – če nekaj ni uporabljano –, treba zamisliti, kaj to pomeni. Strinjam se tudi, da ni dovolj le izhajati iz potreb, temveč je treba vzpostavljati mostove – z obveščanjem in informiranjem o 'ponudbi'. Seveda tudi z raziskovalnim delom, ki bo opredelilo potrebe uporabnikov EPALE ter razloge za njihovo (ne)sodelovanje, kot predlaga Mirjana. Pa z navduševanjem! Slednje je po mojem globokem prepričanju, mogoče predvsem z osebnim zgledom – in to je Mirjani uspelo! Pa z dialoškim odnosom jaz – ti (po Martinu Bubru). Smo slednjega v teh hitrih in kaotičnih časih sploh (še) sposobni? Me prav zanima tvoje mnenje!