Current portal location

Website content

Pogosta vprašanja

Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (v nadaljnjem besedilu: čezatlantsko partnerstvo) je naslov trgovinskega sporazuma, o katerem se pogajata Evropska unija in Združene države Amerike. Namen pogajanj je odprava trgovinskih ovir (tarif, nepotrebnih predpisov, omejitev naložb itd.) v številnih gospodarskih sektorjih, s čimer naj bi se olajšala nakup in prodaja blaga in storitev med EU in ZDA. EU in ZDA želita svojim podjetjem omogočiti tudi lažje investiranje v gospodarstvo druge pogodbenice.

Zamisel o trgovinskem sporazumu med EU in ZDA ni nova. Vlade, podjetja in akademiki o tem dejansko razpravljajo že dolgo. V zadnjih letih pa sta se EU in ZDA odločili, da je za to napočil čas.

Preden sta se EU in ZDA odločili začeti pogajanja, sta leta 2011 ustanovili delovno skupino vladnih strokovnjakov, ki naj bi ugotovila, kakšen trgovinski in naložbeni sporazum bi lahko ti dve gospodarski velesili oblikovali. Skupini je predsedoval evropski komisar za trgovino, skupaj z ameriškim trgovinskim predstavnikom. Skupina, ki je bila znana kot delovna skupina na visoki ravni za rast in delovna mesta, je začela poglobljeno pregledovati možnosti in morebitne težave, ki bi lahko nastale zaradi sporazuma. Ugotovila je, da bi bil celovit sporazum, ki bi zajemal vse sektorje, izjemno pozitiven, odprl bi trgovino in pomenil dobrodošlo spodbudo za gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest na obeh straneh Atlantika. Zato je priporočila začetek pogajanj.

K odločitvi o začetku pogajanj sta precej pripomogla dolgotrajna gospodarska kriza in zastoj večstranskih trgovinskih pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji v okviru t. i. razvojne agende iz Dohe. Poleg tega so reforma skupne kmetijske politike EU in visoke cene blaga pomenile, da sta bili obe strani pripravljeni razpravljati o kmetijstvu in se pogajati o odprtju svojih trgov.

Trgovinski in naložbeni sporazum med dvema največjima svetovnima gospodarstvoma pomeni enkratno priložnost za spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest na obeh straneh Atlantika.

EU je kot običajno pred odločitvijo glede pogajanj o trgovinskem sporazumu izvedla oceno učinka o morebitnih učinkih predvidenega sporazuma. V tej oceni ni obravnavan le morebitni gospodarski učinek, pač pa tudi morebitni socialni in okoljski učinki.  Preučeni so bili tudi rezultati različnih stopenj trgovinske liberalizacije med EU in ZDA.  V vsakem primeru je bil skupni izid za EU pozitiven, saj je bilo razvidno, da večja liberalizacija pomeni boljši skupni izid.  

Ocena učinka, ki jo je izvedla Komisija, je temeljila tudi na neodvisnem poročilu, ki ga je EU naročila pri Centru za raziskave ekonomske politike (CEPR) v Londonu.  Raziskava z naslovom „Zmanjševanje ovir za čezatlantsko trgovino“ navaja gospodarske učinke čezatlantskega partnerstva za EU in ZDA.

Študija ugotavlja, da bi gospodarstvo EU lahko ustvarilo dodatnih 119 milijard EUR dobička na leto, kar pomeni dodatnih 545 EUR na povprečno gospodinjstvo v EU. Nadalje dodaja, da bi gospodarstvo ZDA lahko pridobilo dodatnih 95 milijard EUR na leto ali 655 EUR na ameriško družino. S tem dobičkom povezani stroški bi bili zelo majhni, saj bi bil dodatni dobiček posledica odprave tarif ter nepotrebnih pravil in birokratskih ovir, ki otežujejo čezatlantske nakupe in prodajo. Od čezatlantskega partnerstva se pričakuje dodatna gospodarska rast, ki bo koristila vsem. Spodbujanje trgovine, ki je dober način za okrepitev naših gospodarstev, se izvaja z ustvarjanjem večjega povpraševanja in ponudbe, ne da bi se pri tem povečala javna poraba ali zadolževanje. Čezatlantsko partnerstvo bi tako postalo najcenejši možni paket spodbud.

Čeprav so tarife med EU in ZDA že zdaj nizke (v povprečju 4 %), skupna velikost gospodarstev EU in ZDA ter trgovanje med njima pomeni, da bo odprava tarif dobro vplivala na ustvarjanje delovnih mest in rast. Podjetja bi dejansko več prihranila, ustvarila nova delovna mesta in zagotovila boljšo kvaliteto za potrošnike, če bi se odpravili nepotrebni predpisi, t. i. netarifne ovire. Netarifne ovire so posledica razlik v predpisih in standardih. Odprava teh ovir pa je lahko zapletena, saj imata tako EU kot ZDA ne glede na dobro razvite sisteme za zagotavljanje varnosti in varstva potrošnikov različne pristope za doseganje istega cilja. Izpolnjevanje dveh ločenih sklopov pravil je lahko zamudno in pomeni večje stroškov.

Stroški zaradi nepotrebnih birokratskih bremen lahko znašajo enako kot tarifa v višini 10–20 % na ceno blaga, kar pomeni dodatni strošek, ki ga plača potrošnik. Dejansko je bilo v neodvisni študiji CEPR z naslovom „Zmanjševanje ovir za čezatlantsko trgovino“ izračunano, da bi do 80 % gospodarskih dobičkov, ki bi izhajali iz čezatlantskega partnerstva, nastalo zaradi zmanjšanja stroškov, ki jih nalagajo birokracija in predpisi, in zaradi liberalizacije trgovine na področju storitev in vladnih razpisov. Praktični primeri so na primer:

  • EU in ZDA imata visoke varnostne standarde za avtomobile. Čezatlantsko partnerstvo jima lahko omogoči, da medsebojno priznavata standarde, da bi se avtomobili, ki se prodajajo na eni strani Atlantika, lahko prodajali tudi na drugi, ne da bi bilo treba opraviti dodatna testiranja ali izvesti prilagoditve za doseganje dodatnih specifikacij;
  • Če bi bili vladni razpisi ZDA odprti za evropska gradbena podjetja, bi zanje to pomenilo, da lahko konkurirajo za velike gradbene projekte in projekte javnega prevoza v ZDA.

Evropska podjetja, delavci in državljani bi lahko imeli ogromne koristi od bolj odprtega trga ZDA. EU ima številna zelo konkurenčna podjetja, ki proizvajajo kakovostne izdelke in storitve, vključno s številnimi znanimi in vodilnimi blagovnimi znamkami. V kmetijstvu na primer predpisi ZDA o zdravstvenem varstvu rastlin prepovedujejo vnos evropskih jabolk, njihovi predpisi o varnosti hrane pa prepovedujejo uvoz številnih evropskih sirov. Odprava tarif in drugih trgovinskih ovir bo evropskim proizvajalcem omogočila, da Američanom prodajo več, kar bo koristno tako za podjetja kot za delovna mesta. Odprava evropskih ovir za ameriške izdelke ter naložbe bo pomenila večjo izbiro in nižje cene za Evropejce. Jasno je, da bosta obe strani imeli koristi od nadaljnjega odpiranja trgov za trgovino in naložbe. Obe strani bosta s tem pridobili.

Tudi v trenutnih razmerah, ko euroobmočje okreva po gospodarski krizi, trgovanje z Evropo našim ameriškim partnerjem ponuja izjemne možnosti. EU je namreč največje gospodarstvo na svetu: 500 milijonov Evropejcev ima povprečen prihodek na prebivalca v višini 25 000 EUR.

To tudi pomeni, da je EU največji trg na svetu. Je največji uvoznik končnih izdelkov in storitev, ima največ naložb v tujini in tudi največ naložb iz tujine na svetu.

EU je največja vlagateljica v ZDA (leta 2011), druga največja destinacija za izvoz ameriškega blaga (leta 2012) in največji trg za ameriški izvoz storitev (leta 2010).

EU je zelo uspešna pri pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini. EU je na primer pogajanja o zapletenih in celovitih sporazumih o prosti trgovini z Južno Korejo in Singapurjem zaključila relativno hitro, samo v štirih letih. Močno si tudi prizadeva, da bi s pogajanji z drugimi državami, kot so Indija, Japonska, Vietnam in Malezija, odprla tudi te trge. Kot eno od najbolj odprtih gospodarstev na svetu, je še vedno ostaja zavezana prosti trgovini.

Na področju trgovinske politike se v imenu EU in njenih 28 držav članic pogaja Evropska komisija: en glas, ki predstavlja 500 milijonov prebivalcev, je učinkovitejši, kot če bi se vsaka država članica poskušala pogajati ločeno. Čezatlantsko partnerstvo ni izjema, zato Komisija na čelu z evropskim komisarjem za trgovino Karlom De Guchtom tudi tokrat v pogajanjih zastopa EU. Komisija se pogaja na podlagi smernic, ki jih je sprejel Svet, v katerem so zastopane vlade vseh držav članic. Vodilno vlogo ima njen direktorat za trgovino. Tesno sodeluje z drugimi direktorati Komisije, zlasti s tistimi, ki so pristojni za področja v središču pogajanj. Seznam vodilnih pogajalcev EU je dostopen javnosti.

Na strani ZDA je glavni pogajalec trgovinski predstavnik ZDA.

Evropska komisija države članice v Svetu in Evropski parlament obvešča o poteku pogajanj. Ko bodo pogajalci sestavili sporazum, bo Svet skupaj z Evropskim parlamentom preučil ter sprejel ali zavrnil končno različico sporazuma. Na ameriški strani bo to delo opravil kongres ZDA.

Prvi krog pogajanj je potekal julija, nadaljnji pa so bili organizirani vsakih nekaj tednov.

Tako EU kot ZDA se želijo izogniti dolgoletnim pogovorom.

Ne. V skladu s splošnimi pričakovanji naj bi bilo sporazum mogoče skleniti v približno dveh letih, vendar pa na prvem mestu ostajajo dobri rezultati pogajanj.

Delovna skupina na visoki ravni, ki sta jo ustanovili EU in ZDA, da bi pregledala morebitne učinke trgovinskega in naložbenega sporazuma, je sestavila poročilo, ki določa vrsto priporočil.

Ta priporočila pogajalcem zagotavljajo dobro osnovo za začetek pogajanj.

Pogajanja o čezatlantskem partnerstvu bodo zajela številne veje gospodarstva, vključno s proizvodnjo, storitvami in kmetijstvom. Odprava trgovinskih ovir bo spodbudila gospodarsko rast, ustvarila nova delovna mesta in znižala cene. Neodvisna študija Centra za ekonomsko politične raziskave v Londonu navaja, da bi letno gospodarstvu EU prinesla koristi v višini 119 milijard EUR, kar ustreza 545 EUR na povprečno gospodinjstvo v EU, gospodarstvu ZDA pa v koristi višini 95 milijard EUR.

Izvoz v vseh vejah gospodarstva naj bi se predvidoma povečal, kar dobro vpliva na ustvarjanje delovnih mest. Nekateri sektorji bodo verjetno bolj povečali svoj izvoz kot drugi. Evropski izvoz motornih vozil v ZDA bo na primer predvidoma narasel za 149 %. To deloma odraža pomen dvosmerne trgovine z deli in sestavnimi deli ter pričakovano nadaljnje čezatlantsko povezovanje teh dveh industrij.

Ne le v trgovini med EU in ZDA, tudi na drugih področjih se pričakuje povečanje: zaradi povečanega povpraševanja po surovinah, sestavnih delih ter drugih vložkih, se bo predvidoma povečal tudi izvoz EU v druge države. Izvoz kovinskih izdelkov v preostali del sveta se bo predvidoma povečal za +12 %, predelanih živil za +9 %, kemičnih izdelkov za +9 %, drugih končnih izdelkov za +6 %, druge opreme za prevoz pa za +6 %. Čezatlantsko partnerstvo bo trgovinski sporazum za 21. stoletje – povečano poslovanje ne bo koristilo samo večnacionalkam, ampak tudi malim in srednje velikim podjetjem, ki se bodo ukvarjala z neposrednim izvozom ali dobavo večjim podjetjem.

Gospodarska rast in povečanje produktivnosti, okrepljena s sporazumom, bo ugodno vplivala na delavce v EU in ZDA, in sicer v smislu plač na splošno ter novih zaposlitvenih možnosti tako za visoko kot za nizko kvalificirane delavce.

Dejanski pogovori bodo predvidoma trajali približno dve leti. Po tem bo sporazum na strani EU moral sprejeti Evropski parlament in vse države članice, na ameriški strani pa kongres ZDA. Želimo si, da bi bilo ob sklenitvi in začetku veljave sporazuma odstranjenih čim več tarif in drugih trgovinskih ovir. Prej ko se to zgodi, prej bomo vsi začeli uživati koristi. Vendar pa se bodo nekatere spremembe mogoče uvajale postopoma.

Na splošno bi morali od čezatlantskega partnerstva imeti korist vsi Evropejci, in sicer v višini približno 545 EUR na povprečno gospodinjstvo v EU. Koristi bodo izhajale iz cenejših izdelkov in storitev. Cene se bodo znižale, ker bodo uvozne tarife za ameriško blago odpravljene, prav tako bodo odpravljena nepotrebna pravila, ki povzročajo stroške pri nakupu in prodaji med EU in ZDA. Koristi bomo imeli tudi od dogovora med EU in ZDA, ki bo določal vzajemno priznavanje tehničnih standardov na številnih področjih; to bo proizvajalcem omogočilo, da namesto dveh sklopov predpisov upoštevajo samo ene predpise tako za EU kot tudi za ZDA. S tem zmanjšanjem odvečne birokracije se bodo zmanjšali tudi stroški in s tem cene.

Ne. Zaradi sklenitve sporazuma se ne bomo pogajali o obstoječi ravni varstva. Visoka raven varstva, ki jo imamo tukaj v Evropi, ni predmet pogajanj. Vendar ne smemo pozabiti, da tudi ZDA varstvo svojih državljanov jemlje zelo resno. Tako EU kot ZDA sta zavezani visoki ravni varstva državljanov, vendar se tega lotevata na drugačen način. EU se včasih bolj zanaša na urejanje s predpisi, ZDA pa na sprejemanje odločitev na sodišču. Oba pristopa sta lahko učinkovita, vendar nobeden od njiju ni popoln. Obe strani se lahko druga od druge marsikaj naučita. 

Ne gre za tekmovanje v zniževanju standardov. Približevanje predpisov ne pomeni zniževanja standardov na najmanjši skupni imenovalec, temveč odpravo nepotrebnih razlik. Pri varnosti, varstvu potrošnikov ali okolju ne bomo sklepali nikakršnih kompromisov. Vendar si bomo prizadevali za pragmatičen pristop, tj. kaj lahko izboljšamo ali uskladimo. Seveda bo vsaka stran ohranila pravico do urejanja okoljskih, varnostnih in zdravstvenih vprašanj na ravni, za katero meni, da je ustrezna.

Pogajanja za čezatlantsko partnerstvo zajemajo kmetijstvo. Odpiranje kmetijskih trgov bo potekalo v obeh smereh in bo imelo koristi za EU in ZDA. ZDA želijo prodati več svojih kmetijskih proizvodov, npr. koruze in soje. Evropski izvoz v ZDA večinoma temelji na živilih višje vrednosti, kot so žgane pijače, vino, pivo in predelana hrana (na primer siri, šunka in čokolada). Evropa si očitno prizadeva, da bi v ZDA prodala več visokokakovostnih živil, ki jih proizvaja, brez nepotrebnih tarifnih in netarifnih ovir. Nekatera evropska živila, na primer različni siri, mleko in mlečni izdelki ter jabolka in hruške, se zaradi znatnih netarifnih ovir težko prodajajo na trgu ZDA. Za ostala živila pa veljajo visoke ameriške tarife: za konzervirane marelice do 30 %; za sire z modrimi ali podobnimi žlahtnimi plesnimi, kot sta gorgonzola in roquefort, več kot 25 % in za čokolado več kot 20 %. Odprava teh in drugih ovir bi pripomogla k povečanju evropskega izvoza v ZDA.

Ne. Temeljni predpisi, kot so predpisi o GSO ali predpisi, ki varujejo življenje in zdravje ljudi, zdravje in dobro počutje živali, okolje ter interese potrošnikov, ne bodo predmet teh pogajanj.

V skladu z zakoni EU se GSO, ki so bili odobreni za uporabo kot hrana ali za živalsko krmo ali za setev za poljščine, v EU že lahko prodajajo. Zahtevke za odobritev oceni Evropska agencija za živilske standarde (EFSA) in jih nato pošlje v države članice v presojo.  Do zdaj je bilo odobrenih 52 GSO.  Na oceno varnosti, ki jo opravi EFSA, preden kateri koli GSO pride na trg, in na postopek obvladovanja tveganja pa pogajanja ne bodo vplivala.

EU in ZDA sta si že izmenjali informacije o politiki, predpisih in tehničnih vprašanjih v zvezi z GSO.  Tako sodelovanje zmanjšuje učinke, ki ju imata oba sistema za odobritev GSO, na trgovino.  Menimo, da se to sodelovanje lahko s čezatlantskim partnerstvom še nadalje okrepi.

Ne. Pogajanja ne bodo ogrozila zdravja naših potrošnikov zaradi komercialnih koristi. Strogi zakoni EU, kot so zakoni v zvezi s hormoni ali zakoni, ki varujejo življenje in zdravje ljudi, zdravje in dobro počutje živali, okolje ter interese potrošnikov, ne bodo predmet teh pogajanj.

Ne.

Prvič, naši kinematografi in televizijski kanali že predvajajo številne ameriške filme.  Evropa za ameriške filme ni zaprta.

Drugič, živahne evropske filmske industrije ne bo uničila poplava novih ameriških filmov in televizijskih nanizank. EU ima predpise za varovanje evropske kulturne raznolikosti, ki se na primer odraža v bogati pestrosti govorjenih jezikov na naši celini. EU in države članice imajo zakone za varovanje in spodbujanje kulturne raznolikosti, na primer na področju filmske produkcije in televizijskih programov (t. i. avdiovizualno področje). EU ne bo ogrozila te pravice in sposobnosti, da zaščiti evropsko kulturno dediščino.

Države članice so v pogajalskih smernicah za Komisijo jasno navedle, da avdiovizualno področje ni predmet pogajanj o storitvah in pravicah do ustanavljanja.

Ne. Čezatlantsko partnerstvo ne bo avtomatsko ovrglo, razveljavilo ali spremenilo zakonov in predpisov EU. Vse spremembe zakonov, pravil ali predpisov EU z namenom liberalizacije trgovine bodo praviloma odobrile države članice v Svetu in Evropski parlament.

Trgovinski sporazum med EU in ZDA bo imel učinek prelivanja na svetovno gospodarstvo. Na primer, povečana trgovina med gospodarskima velesilama bo povečala tudi povpraševanje po surovinah, sestavnih delih in drugih vložkih, proizvedenih v drugih državah. Poleg dodatne trgovine med EU in ZDA bo po pričakovanjih s tem ustvarjenih dodatnih 100 milijard EUR za svetovno gospodarstvo. Obsežnejši kot bo doseženi sporazum med EU in ZDA, večje bodo prednosti za preostali del sveta.

Uskladitev evropskih in ameriških tehničnih standardov bi lahko postala podlaga za globalne standarde: čezatlantski trg je tako velik, da bi bilo v interesu drugih držav, da tudi same sprejmejo ta enoten sklop pravil. Tako bi svoje blago proizvajale le v skladu z enim sklopom specifikacij, kar bi omogočilo enostavnejšo in cenejše trgovanje po vsem svetu.

Ne. Cilj trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju („Sporazum ACTA“) je bil ustaviti trgovino s ponarejenim blagom. Ni treba posebej omenjati, da bo stališče Evropskega parlamenta, ki je glasoval proti Sporazumu ACTA, v celoti upoštevano. Sporazum ACTA ne bo vsiljen v preobleki čezatlantskega partnerstva.

Čezatlantsko partnerstvo bo veliko širši sporazum, ki bo zajemal številne gospodarske sektorje. Vprašanja pravic intelektualne lastnine, kot so določbe o avtorskih pravicah in blagovnih znamkah, so samo del celote. EU in ZDA že imata učinkovita pravila za varovanje sistemov pravic intelektualne lastnine, čeprav se njuna pristopa včasih razlikujeta. Naš namen ni uskladiti zakone EU in ZDA o pravicah intelektualne lastnine. Čezatlantsko partnerstvo bi lahko z obravnavo omejenega števila pomembnih vprašanj pravic intelektualne lastnine, ki so v interesu tako EU kot ZDA, poenostavilo trgovino, ne da bi bila pri tem pravila na tem področju oslabljena.

Evropski Komisija, države članice in Evropski parlament menijo, da je reševanje sporov med vlagatelji in državo pomemben instrument za zaščito vlagateljev EU v tujini.

Dejstvo, da ima država dobro urejen sistem ne zagotavlja vedno, da bodo tuji vlagatelji ustrezno zaščiteni. Vlada lahko vlagatelje razlasti (npr. z nacionalizacijo) ali sprejme predpise, zaradi katerih postanejo njihove naložbe brez vrednosti (npr. z nenadno prepovedjo proizvoda, proizvedenega v tovarni, ki je v lasti tujega vlagatelja, ne da bi ta lahko uveljavil plačilo odškodnine, hkrati pa za proizvode domačih podjetij ta prepoved ne velja). Če se vlagatelji ne morejo obrniti na lokalna sodišča ali lokalna sodišča ne morejo učinkovito obravnavati njihovih zahtevkov, svojega odškodninskega zahtevka ne morejo nikjer uveljavljati. V takih primerih določba o reševanju sporov med vlagatelji in državo v naložbenem sporazumu vlagateljem zagotavlja varnost, saj določa sodni organ, na katerega se lahko obrnejo z odškodninskim zahtevkom.

Čeprav sta EU in ZDA razviti gospodarstvi, lahko vlagatelji še vedno naletijo na naložbene težave, ki jih njihovi domači sodni sistemi ne morejo vedno učinkovito obravnavati. Zato menimo, da vključitev določb za zaščito vlagateljev v čezatlantsko partnerstvo prinaša dejansko dodano vrednost. In ker združuje dve glavni svetovni gospodarstvi, bodo s čezatlantskim partnerstvom določeni standardi za prihodnost.

Vključitev ukrepov za zaščito vlagateljev v sporazum vladam ne preprečuje sprejemanja ali razveljavljanja zakonov. V najboljšem primeru pa lahko ti ukrepi omogočijo plačilo odškodnine. Države članice zakone sprejemajo že vrsto let, čeprav so sklenile približno 1 400 takih sporazumov. Osem držav članic je že sklenilo naložbene sporazume z Združenimi državami. Vendar pa jim ti sporazumi niso onemogočili usklajevanja s celotnim pravnim redom EU med pogajanji o pristopu EU. V vsakem primeru EU pripravlja jasnejša zagotovila o tem, da legitimnih regulativnih ukrepov ne bo mogoče uspešno izpodbijati.

Evropska komisija priznava, da je sistem mogoče izboljšati, in je zelo dejavna pri oblikovanju novih pravil Združenih narodov, ki obravnavajo preglednost reševanja sporov med vlagatelji in državo. EU si pri pogajanju v dvostranskih trgovinskih sporazumih prizadeva za boljša pravila, npr. v zvezi z vladnim nadzorom arbitrov, etičnim kodeksom za arbitre itd.

Nikakor ne. Začetek dvostranskih pogajanj med EU in ZDA ne pomeni, da je bil večstranski pristop, ki vključuje kar največ držav, opuščen. Prav nasprotno, v okviru konference Svetovne trgovinske organizacije (STO) na Baliju smo si močno prizadevali za dogovor, ki ga je nazadnje 159 držav sklenilo o ukrepih, ki bodo prinesli velike koristi svetovnemu gospodarstvu, zlasti pa državam v razvoju. Dogovor, sklenjen na Baliju, pomeni pomembno okrepitev STO in večstranskega sistema ter bo prispeval k ponovni oživitvi večstranskih trgovinskih pogajanj v okviru STO (t. i. kroga pogajanj iz Dohe). Podobno bi čezatlantsko partnerstvo lahko spodbudilo tudi druge države, da obnovijo pogajanja v STO. Nadalje, če bi EU in ZDA lahko uskladili svoje številne predpise in standarde, bi se na podlagi tega lahko oblikovala globalna pravila, kar bi pomenilo prihranke pri stroških in gospodarske prednosti.

Za uresničitev namena trgovinskih pogajanj in njihov uspeh je treba zagotoviti določeno stopnjo zaupnosti, saj bi v nasprotnem primeru med pogajanjem že vnaprej razkrili vse svoje adute.

Evropska komisija se bo med pogajanji še naprej posvetovala s trgovinskimi združenji, potrošniškimi organizacijami, industrijo in drugimi predstavniki civilne družbe.

Evropska komisija bo države članice v Svetu in Evropski parlament obveščala o poteku pogajanj. Po zaključku pogajanj bosta prav ti instituciji – Svet s predstavniki vlad držav članic in neposredno izvoljeni Evropski parlament – sprejeli ali zavrnili sporazum.

V oceni učinka, ki ga je izvedla Evropska komisija, je bilo ugotovljeno, da bo splošen vpliv čezatlantskega partnerstva na okolje verjetno zmeren. Tudi če bi bila liberalizacija obsežna, se predvideva le omejeno povečanje emisij CO2 na svetovni ravni. V oceni je navedeno tudi, da se drugi morebitni negativni učinki čezatlantskega partnerstva, kot so povečanje odpadkov, zmanjšana biotska raznovrstnost in večja izraba naravnih virov, v veliki meri izravnajo s koristmi, ki jih prinaša večji obseg trgovine z okoljskim blagom in storitvami.

Zdaj, ko so se pogajanja začela, bo Evropska komisija začela izvajati oceno učinka na trajnostno trgovino. Ta ocena učinka bo zlasti obravnavala morebitne okoljske in socialne učinke čezatlantskega partnerstva. Izvedel jo bo neodvisni pogodbenik, vključevala pa bo reprezentativni posvetovalni postopek, v katerem bodo sodelovale interesne skupine in civilna družba iz EU in ZDA.  Postopek bo zagotovil dejanske možnosti za posvetovanje, zbiranje informacij in razširjenje rezultatov.

Ne. EU in ZDA že od nekdaj priznavata, da varstvo podatkov urejata vsaka po svoje. Vendar pogajanja o čezatlantskem partnerstvu niso prava priložnost za obravnavo teh razlik. Razvili smo že nekatere primerne načine varovanja zasebnosti v čezatlantskih podatkovnih tokovih, na primer s sporazumom o varnem pristanu. Poleg tega trenutno z ZDA potekajo pogovori o dostopu organov pregona do podatkov. Cilj je „krovni sporazum“ na področju varstva podatkov za okrepitev skupnih prizadevanj v boju proti terorizmu in drugim hudim kaznivim dejanjem. Na te pogovore čezatlantsko partnerstvo ne bo vplivalo.

Ne, uskladitev ni predvidena. EU in ZDA imata številne standarde in predpise. Razlike med njimi lahko pomenijo dodatne stroške za proizvajalce, na primer stroške ločenih proizvodnih linij. Nazadnje se ti stroški prenesejo na potrošnike.
Cilj čezatlantskega partnerstva ni prepričati drugo pogodbenico, da spremeni svoje sisteme, temveč poiskati načine za bolj nemoteno delovanje naših sistemov. Tri področja, na katerih so velike možnosti za regulativno zbliževanje, so: vozila, medicinski pripomočki in farmacevtski izdelki.