Orodja za dostop
Storitvena orodja
Izbira jezika
Navigacijska pot
Znakovni jeziki so pomemben del evropske jezikovne različnosti. Njihovno izrazno sredstvo so sicer kretnje in znaki, in ne besede, po slovnični zgradbi, skladnji in besedju pa so tako bogati kot govorni jeziki. Na splošno lahko rečemo, da vsak govorni jezik pozna svoj znakovni jezik.
Natančnejših statističnih podatkov o uporabnikih znakovnih jezikov ni, po podatkih javnomnenjske raziskave Eurobarometer iz leta 2001 pa znakovni jezik pozna 0,2 odstotka vprašanih. To bi torej pomenilo, da je v Evropski uniji približno 900 000 uporabnikov znakovnih jezikov, čeprav je pri teh številkah zaradi majhnega vzorca sicer dobro biti previden. Po drugih ocenah naj bi nacionalni znakovni jezik kot prvi jezik uporabljal vsak tisoči človek, kar pomeni približno pol milijona ljudi v EU. Znakovni jezik je naravni jezik gluhih, uporabljajo pa ga tudi ljudje z okvaro sluha, družinski člani in prijatelji ter ljudje, za katere je znakovni jezik drugi ali tretji jezik.
Nekatere druge države so uradni položaj znakovnega jezika opredelile z različnimi ukrepi in predpisi: nizozemsko in francosko govoreči skupnosti v Belgiji, Danska, Nemčija, Grčija, Irska, Latvija, Norveška, Slovenija, Španija (zlasti Katalonija), Švedska in Združeno kraljestvo.
Evropski parlament podpira te ukrepe z resolucijo o znakovnih jezikih, ki jo je sprejel leta 1988 (ponovno leta 1998). V njej je Evropsko komisijo in države članice pozval, naj uveljavljajo rabo znakovnega jezika ter omogočijo gluhim učenje in delo v njihovem izbranem jeziku. Evropska komisija je v času od leta 1996 do leta 1997 podpirala obsežen projekt priznavanja znakovnih jezikov, ki ga je vodila Evropska zveza gluhih (EUD) kot predstavnica nacionalnih združenj gluhih.