NELOČLJIVA VEZ

Gojimo v EU - Pogosta vprašanja

Gojimo v EU - Pogosta vprašanja

Zakaj sploh potrebujemo akvakulturo?

Uživanje rib je dobro za zdravje, vendar vseh potreb po ribah in morskih sadežih ne moremo zadovoljiti, ker prostoživečih rib in lupinarjev ni dovolj. Trajnostni ribolov je združljiv z ribogojstvom. Samo skupaj lahko izpolnita naraščajoče potrebe svetovnega prebivalstva, ne da bi dolgoročno ogrozili prostoživečih staležev.
V EU uvažamo 68 % morske hrane, ki jo uživamo. Pomemben delež morske hrane proizvedemo v ribogojnicah.  Le 10 %  potreb pokrijemo s proizvodi iz ribogojnic v EU. Če bomo jedli več gojenih rib, bodo prostoživeči staleži manj ogroženi, manj bomo odvisni od uvoza, več bo delovnih mest in večja bo lokalna gospodarska rast.

Katere glavne vrste gojimo v EU?

Približno 50 % proizvodov iz akvakulture v EU so lupinarji. Največ povpraševanja je po dagnjah in ostrigah. Morske ribe, denimo losos, orada in brancin, pomenijo  27 % ribogojne proizvodnje EU, sladkovodne ribe, denimo postrv in krap, pa 23 %.
Gojimo različne vrste morskih sadežev, med drugim školjke, pokrovače, jastoge, tilapije, jesetre (kaviar) ter celo prostoživeče vrste, katerih ribolov je zelo intenziven, denimo romb, trska in morski list. V razvoju je tudi gojenje alg. 
Več na strani:

http://ec.europa.eu/fisheries/cfp/aquaculture/species/index_sl.htm

Kako poteka gojenje?

Lupinarji, kot so dagnje in ostrige, se gojijo na vrveh, palicah ali posebnem ogrodju. Za gojenje je potrebna čista voda s hranili. Vzreja morskih rib, denimo lososa in brancina, poteka v plavajočih kletkah na morski površini. Vzreja sladkovodnih rib, denimo postrvi, ponavadi poteka v  pretočnih tankih, vzreja drugih sladkovodnih rib, denimo krapov, pa v večjih jezerih in ribnikih.
Več na strani:

http://ec.europa.eu/fisheries/cfp/aquaculture/aquaculture_methods/index_sl.htm

Ali je res, da je akvakultura škodljiva za okolje? 

Kot to velja za druge človeške dejavnosti, je treba tudi z akvakulturo upravljati trajnostno in odgovorno. Tudi ribogojci morajo, kot drugi proizvajalci hrane, upoštevati okoljevarstvene in zdravstvene standarde. Okoljski standardi EU so med najstrožjimi in najučinkovitejšimi na svetu. Vendar pa morajo ribogojci dejavnejše varovati okolje: ribogojni ribniki denimo pomagajo ohranjati naravno pokrajino in habitate za prostoživeče ptice in druge ogrožene vrste.
Lupinarji čistijo obalne vode, saj absorbirajo hranila, ki bi sicer poslabšala kakovost vode. Navsezadnje je trajnost dobra poslovna naložba, ribogojci so tudi sicer vodilni na področju spremljanja in varstva okolja in skrbijo za to, da njihova dejavnost ne škoduje okolju. 

Ali so gojene ribe tako dobre za zdravje kot prostoživeče ribe?

Zakonodaja EU določa stroga pravila, vključno z najvišjimi ravnmi onesnaževal, in s tem zagotavlja varnost hrane. Te omejitve so enake za gojene in prostoživeče ribe, strog sistem uradnih kontrol pa zagotavlja, da na naše krožnike pride le zdrava hrana iz EU ali drugod.

Za 1 kg gojenega lososa potrebujemo več kot 1 kg prostoživečih rib. Ali je smiselno gojene ribe hraniti s prostoživečimi ribami?

Dejstvo, da je prehrana mesojedih rib, denimo lososa, odvisna od prostoživečih rib, predstavlja težavo za trajnostno akvakulturo. S povečanjem drugih možnosti in večjo učinkovitostjo krme se stalno zmanjšuje količina prostoživečih rib, potrebna za gojitev ene kile gojene ribe. Ne gre samo za vprašanje trajnosti. Gre tudi za spodbudo kmetom, da zmanjšajo uporabo prostoživečih rib, ki je eden od glavnih proizvodnih stroškov.  Komisija bo pomagala, da se stanje v panogi izboljša.
Velja tudi opozoriti, da polovico proizvodnje iz akvakulture v EU predstavljajo lupinarji, ki ne potrebujejo dodatne krme. Med gojenimi ribami je tudi krap, ki ni mesojeda riba.

Kako EU podpira akvakulturo?

Z nedavno prenovo skupne ribiške politike je EU poudarila gospodarski pomen akvakulture. V nedavno objavljenih smernicah je zapisala skupne prednostne naloge in splošne cilje evropskega ribogojnega sektorja. Opredeljena so štiri prednostna področja:

  • visoka kakovost, zdravje in okoljski standardi,
  • izboljšanje dostopa do prostora in vode za izvajanje akvakulture,
  • zmanjšanje upravnih bremen v sektorju,
  • povečanje konkurenčnosti.

EU bo s finančno podporo (v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo) zagotovila kar najboljše pogoje za delo in uspeh ribogojcev. Sredstva bo namenila tudi raziskavam o medsebojni povezanosti okolja, zdravja in prehrane gojenih rib ter razmnoževanja in vzreje – ključnim elementom trajnostnega razvoja evropske akvakulture.