Ribištvo

INSEPARABLE - Eat, Buy and Sell Sustainable FishINSEPARABLE - Eat, Buy and Sell Sustainable FishINSEPARABLE - Eat, Buy and Sell Sustainable FishINSEPARABLE - Eat, Buy and Sell Sustainable Fish

Iskanje
    Prosto besedilo
Povezane vsebine
Novice
In response to the concerns raised by several citizens about animal welfare in fish farming, the European Commission would like to clarify that the health and welfare of farmed fish is important for EU aquaculture.
One of the world's fastest growing food sectors, aquaculture accounts for about half of the fish eaten worldwide every year.
Fish farming is healthy and can help tackle overfishing and protect wild fish stocks. That is the message to be delivered today by European Commissioner for Maritime Affairs and Fisheries, Maria Damanaki, at a specially organised event at the Seafood Expo Global held in Brussels.

Ribogojske metode

Evropsko ribogojstvo ima več oblik. Razlikujemo med ekstenzivnim in intenzivnim ribogojstvom, ribogojstvom v naravnem okolju ali bazenih, v sladki vodi ali morju, s stalnim pretokom ali recirkulacijo, med tradicionalnim in sodobnim, klasičnim in ekološkim, zavetnim ali izpostavljenim itd. Mogoče so številne kombinacije. Najlažje jih predstavimo z zgodovinskim pregledom razvoja ribogojstva oziroma akvakulture v Evropi.

Informativni list pdf - 725 KB [725 KB] български (bg) čeština (cs) dansk (da) Deutsch (de) eesti keel (et) ελληνικά (el) English (en) español (es) français (fr) Gaeilge (ga) italiano (it) latviešu valoda (lv) lietuvių kalba (lt) magyar (hu) Malti (mt) Nederlands (nl) polski (pl) português (pt) română (ro) slovenčina (sk) suomi (fi) svenska (sv)

Ekstenzivna akvakultura

Prva oblika akvakulture je vključevala ulov divjih vodnih živali in njihov prenos v lagune, ribnike ali majhna plitva jezera, da bi bile kadar koli na voljo.
Pobiranje krapov iz ribiške mreže na Češkem © Zbynek Mejta

Ta oblika gojenja sega v neolitsko dobo, ko je človek začel izkoriščati naravne vire; v Evropi je bilo to 4000 let pr. n. št. Ta minimalistična praksa danes v Evropi ne obstaja več, kajti vsa gojenja vodnih živali vključujejo vsaj eno tehnično interakcijo z okoljem ali živaljo.

Pri drugi fazi razvoja akvakulture se ne računa več samo na naravo, ampak se uredi vodno okolje, ki spodbuja razvoj populacij rib, mehkužcev in/ali rakov. Najbolj izpopolnjena oblika te akvakulture je gojenje krapov v ribnikih na Kitajskem, o čemer so pričevanja našli v slovitem Fan-Lijevem priročniku iz 5. stoletja pr. n. št.

In v Evropi? Že Rimljani so hranili ostrige in pitali ribe v ribnikih, posebej zasnovanih za ta namen. Toda tehnike ribogojstva v ribnikih so se začele izpopolnjevati v srednjem veku, zlasti v samostanih, v katerih so potrebovali brezmesno hrano za številne postne dni, ki jih nalaga krščanska vera. V južni Evropi gojenje rib v somornicah prav tako sega v to obdobje, ko so začeli urejati lagune ali obalne ribnike, tako da so v njih hranili ribe, ki jih je prinesel tok, kot so brancini, orade in ciplji, pri čemer se je to pogosto sezonsko izmenjavalo s pridelovanjem soli.

Te oblike akvakulture, ki izhajajo iz antičnih praks, se še danes ohranjajo po vsej Evropi. To je primer tradicionalnega ekstenzivnega ribogojstva, ki se izvaja od Laponske do Sicilije in od grofije Kerry do Trakije. Pri tem ribogojstvu se vzdržujejo ribniki (naravni ali umetni) in lagune, tako da se v njih spodbuja razvoj vodne favne. Vsako zimo se vodna telesa čistijo in pognojijo z gnojili, tako da se spodbudi rast vodne vegetacije ter tako okrepi navzočnost mikroorganizmov, majhnih mehkužcev in rakcev, ličink in črvov, ki sestavljajo osnovno vodno prehransko piramido. Tako se spodbuja razvoj „tržnih“ živali z večjim donosom kot v naravnem ekosistemu.

V sladkovodnem ribogojstvu so vrste, ki se tako proizvajajo, po regijah potočna postrv, ozimica, jezerska zlatovčica, jegulja, smuč, ščuka in različne vrste krapov, somičev, jesetrov, rakov in žab. V preteklosti je bila s to dejavnostjo v evropski ekosistem vnesena vrsta tujih vrst, kot so amerikanka, potočna zlatovčica, krapi ter različne vrste žab in rakov. V somornicah, lagunah in obalnih ribnikih najdemo, odvisno od njihove zemljepisne lege, brancine, jegulje in različne vrste orad, cipljev, jesetrov, kozic in školjk.





Pobiranje krapov iz ribiške mreže na Češkem © Zbynek Mejta

Ta oblika gojenja sega v neolitsko dobo, ko je človek začel izkoriščati naravne vire; v Evropi je bilo to 4000 let pr. n. št. Ta minimalistična praksa danes v Evropi ne obstaja več, kajti vsa gojenja vodnih živali vključujejo vsaj eno tehnično interakcijo z okoljem ali živaljo.

Pri drugi fazi razvoja akvakulture se ne računa več samo na naravo, ampak se uredi vodno okolje, ki spodbuja razvoj populacij rib, mehkužcev in/ali rakov. Najbolj izpopolnjena oblika te akvakulture je gojenje krapov v ribnikih na Kitajskem, o čemer so pričevanja našli v slovitem Fan-Lijevem priročniku iz 5. stoletja pr. n. št.

In v Evropi? Že Rimljani so hranili ostrige in pitali ribe v ribnikih, posebej zasnovanih za ta namen. Toda tehnike ribogojstva v ribnikih so se začele izpopolnjevati v srednjem veku, zlasti v samostanih, v katerih so potrebovali brezmesno hrano za številne postne dni, ki jih nalaga krščanska vera. V južni Evropi gojenje rib v somornicah prav tako sega v to obdobje, ko so začeli urejati lagune ali obalne ribnike, tako da so v njih hranili ribe, ki jih je prinesel tok, kot so brancini, orade in ciplji, pri čemer se je to pogosto sezonsko izmenjavalo s pridelovanjem soli.

Te oblike akvakulture, ki izhajajo iz antičnih praks, se še danes ohranjajo po vsej Evropi. To je primer tradicionalnega ekstenzivnega ribogojstva, ki se izvaja od Laponske do Sicilije in od grofije Kerry do Trakije. Pri tem ribogojstvu se vzdržujejo ribniki (naravni ali umetni) in lagune, tako da se v njih spodbuja razvoj vodne favne. Vsako zimo se vodna telesa čistijo in pognojijo z gnojili, tako da se spodbudi rast vodne vegetacije ter tako okrepi navzočnost mikroorganizmov, majhnih mehkužcev in rakcev, ličink in črvov, ki sestavljajo osnovno vodno prehransko piramido. Tako se spodbuja razvoj „tržnih“ živali z večjim donosom kot v naravnem ekosistemu.

V sladkovodnem ribogojstvu so vrste, ki se tako proizvajajo, po regijah potočna postrv, ozimica, jezerska zlatovčica, jegulja, smuč, ščuka in različne vrste krapov, somičev, jesetrov, rakov in žab. V preteklosti je bila s to dejavnostjo v evropski ekosistem vnesena vrsta tujih vrst, kot so amerikanka, potočna zlatovčica, krapi ter različne vrste žab in rakov. V somornicah, lagunah in obalnih ribnikih najdemo, odvisno od njihove zemljepisne lege, brancine, jegulje in različne vrste orad, cipljev, jesetrov, kozic in školjk.





Gojenje školjk

Gojenje školjk ostaja dejavnost ekstenzivnega gojenja. Temelji večinoma na primerkih, rojenih v naravi, in na hrani, ki jo ponuja okolje, brez kakršne koli primesi.
Gojenje školjk na Irskem © Lionel Flageul

Velika izpopolnjenost postopka in tehnik omogoča optimalni izkoristek tega, kar ponuja narava. Gojenje ostrig in klapavic v Evropi pomenita 90 % proizvodnje školjk. To sta zelo stari vrsti gojenja, saj njuni začetki segajo v antiko.

Gojenje ostrig je danes tradicionalna dejavnost v nekaterih državah EU, kot sta Francija (90 % proizvodnje EU) in Nizozemska. Mlajše je v drugih državah, zlasti na Irskem. Različne metode gojenja temeljijo na tradiciji. V Evropi se gojita dve vrsti: ostriga (Ostrea edulis) in japonska koritasta ostriga (Crassostrea gigas), ki je najpogostejša. Ostrige potrebujejo od tri do štiri leta, da dosežejo tržno velikost.

Gojenje klapavic je prav tako osredotočeno na dve vrsti, odvisno od zemljepisnega območja proizvodnje: manjšo užitno klapavico (Mytilus edulis) na severu in večjo sredozemsko klapavico (Mytilus galloprovincialis) na jugu. Metode gojenja se razlikujejo po vrstah in regijah.

V Evropi se gojijo tudi druge vrste školjk, kot so ladinke, srčanke, velike pokrovače in morska ušesa.

Gojenje ladinke (brazdaste ali japonske ali manilske) je mlajše kot zgoraj navedene vrste gojenja. Sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko ribolov z obale ali s strgačami zaradi zaščite vira ni bil več zaželen. Razmnoževanje poteka naravno na območjih proizvodnje ali pod nadzorom v vališčih. Mlade školjke odraščajo v koritih na dnu bazenov, napolnjenih z morsko vodo, ali neposredno v gojiščih. Po treh mesecih se mlade ladinke posejejo po območju plimovanja (Normandija, Bretanja, Kantabrija, Galicija) ali v lagunah (Poitou-Charentes, Emilija-Romanja, Benečija). Večji del evropske proizvodnje se opravi Italiji.





Gojenje školjk na Irskem © Lionel Flageul

Velika izpopolnjenost postopka in tehnik omogoča optimalni izkoristek tega, kar ponuja narava. Gojenje ostrig in klapavic v Evropi pomenita 90 % proizvodnje školjk. To sta zelo stari vrsti gojenja, saj njuni začetki segajo v antiko.

Gojenje ostrig je danes tradicionalna dejavnost v nekaterih državah EU, kot sta Francija (90 % proizvodnje EU) in Nizozemska. Mlajše je v drugih državah, zlasti na Irskem. Različne metode gojenja temeljijo na tradiciji. V Evropi se gojita dve vrsti: ostriga (Ostrea edulis) in japonska koritasta ostriga (Crassostrea gigas), ki je najpogostejša. Ostrige potrebujejo od tri do štiri leta, da dosežejo tržno velikost.

Gojenje klapavic je prav tako osredotočeno na dve vrsti, odvisno od zemljepisnega območja proizvodnje: manjšo užitno klapavico (Mytilus edulis) na severu in večjo sredozemsko klapavico (Mytilus galloprovincialis) na jugu. Metode gojenja se razlikujejo po vrstah in regijah.

V Evropi se gojijo tudi druge vrste školjk, kot so ladinke, srčanke, velike pokrovače in morska ušesa.

Gojenje ladinke (brazdaste ali japonske ali manilske) je mlajše kot zgoraj navedene vrste gojenja. Sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko ribolov z obale ali s strgačami zaradi zaščite vira ni bil več zaželen. Razmnoževanje poteka naravno na območjih proizvodnje ali pod nadzorom v vališčih. Mlade školjke odraščajo v koritih na dnu bazenov, napolnjenih z morsko vodo, ali neposredno v gojiščih. Po treh mesecih se mlade ladinke posejejo po območju plimovanja (Normandija, Bretanja, Kantabrija, Galicija) ali v lagunah (Poitou-Charentes, Emilija-Romanja, Benečija). Večji del evropske proizvodnje se opravi Italiji.





Polekstenzivna akvakultura

Tradicionalna polikultura v ribnikih in lagunah se vse bolj razvija v smeri bolj začrtane proizvodnje, ki jo opredeljujemo kot polekstenzivno akvakulturo.

Plavajoči kletki na Cipru © Lionel Flageul

Proizvajalcem ne zadostuje več, da okrepijo naravni razvoj v ribniku ali laguni, ampak naravi pomagajo tako, da v ribnike ali laguno vnesejo ribji zarod, rojen v vališču, in dodajajo hrano. Najnazornejši primer je gojenje krapov v ribnikih, ki je zelo razširjeno v državah srednje Evrope. Akvakultura v somornicah južne Evrope se prav tako čedalje bolj zateka k vališčem in industrijski hrani, kar omogoča nadomestitev padca naravne obnove staležev. Pri italijanski valikulturi v deltah Pada in Adiže se lagune naseljujejo z zarodom brancina in orade, da se nadomesti razredčenje teh vrst v naravnem stanju in nadomesti izginotje jegulje. V španskih esteros in na Portugalskem je ta praksa omogočila raziskavo novih vrst, kot so romb, morski list in senegalski list.

Za popolno predstavitev je treba navesti tudi vzdrževanje v ribnikih na morju ali kopnem. Ta praksa je povezana z ribolovom. Omogoča pridržanje in pitanje živali, ulovljenih za poznejše trženje. Ta praksa se nanaša zlasti na živali, ki ne ohranijo svoje okušalne kakovosti, ko so izpostavljene klasičnim postopkom shranjevanja, kot so apertizacija, sterilizacija ali zamrznjenje. Najpogostejši primer je primer velikih rakov, kot so jastog, rarog in rakovica, katerih sezona lova je spomladi, tradicionalno pa se uživajo med prazniki ob koncu leta, to je pozimi. Drug spornejši primer je pitanje tuna v plavajočih kletkah, ki se je pojavilo v 90. letih prejšnjega stoletja v Sredozemlju. Tu gre za primerke, ki so ulovljeni med spomladansko ribolovno sezono, izvoženi pa pozimi in po višji ceni.





Plavajoči kletki na Cipru © Lionel Flageul

Proizvajalcem ne zadostuje več, da okrepijo naravni razvoj v ribniku ali laguni, ampak naravi pomagajo tako, da v ribnike ali laguno vnesejo ribji zarod, rojen v vališču, in dodajajo hrano. Najnazornejši primer je gojenje krapov v ribnikih, ki je zelo razširjeno v državah srednje Evrope. Akvakultura v somornicah južne Evrope se prav tako čedalje bolj zateka k vališčem in industrijski hrani, kar omogoča nadomestitev padca naravne obnove staležev. Pri italijanski valikulturi v deltah Pada in Adiže se lagune naseljujejo z zarodom brancina in orade, da se nadomesti razredčenje teh vrst v naravnem stanju in nadomesti izginotje jegulje. V španskih esteros in na Portugalskem je ta praksa omogočila raziskavo novih vrst, kot so romb, morski list in senegalski list.

Za popolno predstavitev je treba navesti tudi vzdrževanje v ribnikih na morju ali kopnem. Ta praksa je povezana z ribolovom. Omogoča pridržanje in pitanje živali, ulovljenih za poznejše trženje. Ta praksa se nanaša zlasti na živali, ki ne ohranijo svoje okušalne kakovosti, ko so izpostavljene klasičnim postopkom shranjevanja, kot so apertizacija, sterilizacija ali zamrznjenje. Najpogostejši primer je primer velikih rakov, kot so jastog, rarog in rakovica, katerih sezona lova je spomladi, tradicionalno pa se uživajo med prazniki ob koncu leta, to je pozimi. Drug spornejši primer je pitanje tuna v plavajočih kletkah, ki se je pojavilo v 90. letih prejšnjega stoletja v Sredozemlju. Tu gre za primerke, ki so ulovljeni med spomladansko ribolovno sezono, izvoženi pa pozimi in po višji ceni.





Vzreja zaroda za obnovo populacije

Od 17. stoletja so začele rezerve sladkovodnih rib na nekaterih krajih upadati, verjetno zaradi naraščanja števila ljudi. Organi torej govorijo o obnovi rečnih populacij z ribjim zarodom, rojenim v ujetništvu.

Vzreja zaroda rib v vališčih © Lionel Flageul

V naravi ribe odložijo zelo veliko količino iker, samo nekaj posameznim primerkom pa uspe odrasti, potem ko so se izognili plenilcem, boleznim, pomanjkanju hrane, onesnaženju, termičnim šokom itd. Naloga vališča je ne samo pridobiti oplojene ikre, ampak nadzorovati vse parametre, ki bodo kar največjemu številu posameznih primerkov omogočili doseči stopnjo mladice, da bi bili nato z dobrimi možnostmi za preživetje spuščeni v naravno okolje.

Večdisciplinarni nemški znanstvenik Stephan Ludwig Jacobi je leta 1741 v Vestfaliji vzpostavil prvo vališče postrvi. Toda potrebno je bilo še eno stoletje, da se je njegovo odkritje dovolj razširilo in se je začela obnova populacije vodotokov, ki so bili osiromašeni zaradi prvih udarcev industrijske revolucije v Evropi, Združenih državah in na Japonskem.

Znanstvene raziskave so se torej razširile na potočno zlatovčico, ozimico, atlantskega lososa in tudi amerikanko v Združenih državah, ki je bila zaradi svojih dobrih lastnosti v Evropo vnesena leta 1874. Toda ta napredek je ostal omejen na zlatovčice, za katere se je izkazalo, da jih je v ujetništvu sorazmerno lahko razmnoževati.

Počakati je bilo treba do leta 1934, ko so v Braziliji odkrili hormonske vsadke, ki so jih preizkušali na lokalnih ribah. Pri tej tehniki se nekateri hormoni vbrizgajo v ribje telo, s čimer se na ukaz sprostijo moške in ženske spolne celice. To odkritje je odprlo nove možnosti na področju vališč in omogočilo gojenje novih vrst, ki so bile do tedaj zaradi stresa v ujetništvu neplodne. Sovjetski raziskovalci v ZSSR so od leta 1935 pridobili zarod iz več vrst jesetrov in se celo lotili križanja vrst.

Populacija se obsežno obnavlja še danes, in sicer v sladkih vodah in v morskem okolju. Vališča, ki delujejo v tem okviru, se običajno financirajo iz javnih programov znanstvenih raziskav in se ukvarjajo predvsem z domačimi vrstami. Tako se po izboljšanju kakovosti voda in infrastrukturnih delih za vnovično vzpostavitev svobodnega gibanja selivskih vrst več evropskih vališč ukvarja z obnovo populacije lososov in jesetrov v rekah.

Včasih se zgodi, da so ta vališča v javnem interesu vključena tudi v projekte „vlaganja v odprte vode“. Pri tej praksi, ki sega v 19. stoletje, se naravni stalež okrepi z mladicami iz vališča, da se ohrani gospodarska dejavnost, ki je odvisna od njega, kot pri lososu v Baltskem morju ali listu v Severnem morju. Povedati je treba, da so odkritja teh znanstvenih vališč pogosto začetek tržnega izkoriščanja akvakulture.





Vzreja zaroda rib v vališčih © Lionel Flageul

V naravi ribe odložijo zelo veliko količino iker, samo nekaj posameznim primerkom pa uspe odrasti, potem ko so se izognili plenilcem, boleznim, pomanjkanju hrane, onesnaženju, termičnim šokom itd. Naloga vališča je ne samo pridobiti oplojene ikre, ampak nadzorovati vse parametre, ki bodo kar največjemu številu posameznih primerkov omogočili doseči stopnjo mladice, da bi bili nato z dobrimi možnostmi za preživetje spuščeni v naravno okolje.

Večdisciplinarni nemški znanstvenik Stephan Ludwig Jacobi je leta 1741 v Vestfaliji vzpostavil prvo vališče postrvi. Toda potrebno je bilo še eno stoletje, da se je njegovo odkritje dovolj razširilo in se je začela obnova populacije vodotokov, ki so bili osiromašeni zaradi prvih udarcev industrijske revolucije v Evropi, Združenih državah in na Japonskem.

Znanstvene raziskave so se torej razširile na potočno zlatovčico, ozimico, atlantskega lososa in tudi amerikanko v Združenih državah, ki je bila zaradi svojih dobrih lastnosti v Evropo vnesena leta 1874. Toda ta napredek je ostal omejen na zlatovčice, za katere se je izkazalo, da jih je v ujetništvu sorazmerno lahko razmnoževati.

Počakati je bilo treba do leta 1934, ko so v Braziliji odkrili hormonske vsadke, ki so jih preizkušali na lokalnih ribah. Pri tej tehniki se nekateri hormoni vbrizgajo v ribje telo, s čimer se na ukaz sprostijo moške in ženske spolne celice. To odkritje je odprlo nove možnosti na področju vališč in omogočilo gojenje novih vrst, ki so bile do tedaj zaradi stresa v ujetništvu neplodne. Sovjetski raziskovalci v ZSSR so od leta 1935 pridobili zarod iz več vrst jesetrov in se celo lotili križanja vrst.

Populacija se obsežno obnavlja še danes, in sicer v sladkih vodah in v morskem okolju. Vališča, ki delujejo v tem okviru, se običajno financirajo iz javnih programov znanstvenih raziskav in se ukvarjajo predvsem z domačimi vrstami. Tako se po izboljšanju kakovosti voda in infrastrukturnih delih za vnovično vzpostavitev svobodnega gibanja selivskih vrst več evropskih vališč ukvarja z obnovo populacije lososov in jesetrov v rekah.

Včasih se zgodi, da so ta vališča v javnem interesu vključena tudi v projekte „vlaganja v odprte vode“. Pri tej praksi, ki sega v 19. stoletje, se naravni stalež okrepi z mladicami iz vališča, da se ohrani gospodarska dejavnost, ki je odvisna od njega, kot pri lososu v Baltskem morju ali listu v Severnem morju. Povedati je treba, da so odkritja teh znanstvenih vališč pogosto začetek tržnega izkoriščanja akvakulture.





Intenzivno ribogojstvo v sladkih vodah

Kraj intenzivnega ribogojstva v sladki vodi običajno sestavlja več pravokotnih betonskih bazenov različnih velikosti in globin, ki ustrezajo različnim stopnjam rasti rib. Voda v te bazene priteka prek dovodnega kanala, ki rečno vodo zajame gorvodno in jo vrne v reko dolvodno, potem ko je šla prek vseh bazenov. To se imenuje sistem stalnega pretoka.

Ribogojnica postrvi na Irskem © Lionel Flageul

Od konca 19. stoletja je amerikanka poskusni zajček napredka evropskega ribogojstva. Ta ameriška vrsta se je namreč izkazala za primernejšo za ribogojstvo kot njena evropska sorodnica: je robustnejša, hitreje raste in prenaša večjo gostoto gojenja. Toda do sredine 20. stoletja so uspehi ribogojstva ostali omejeni zaradi slabo prilagojene hrane, ki je bila sestavljena predvsem iz nepredelanih ribjih odpadkov, in zaradi prevelike občutljivosti za živalske bolezni, ki nenehno napadajo ribe, ki se zelo na gosto gojijo na prostorih, odprtih za napade zunanjega sveta. Toda z napredkom v 20. stoletju so se stvari začele razvijati.

Odkrili so, da vsaka vrsta potrebuje ne samo posebno prehrano, ampak tudi drugačno prehrano na vsaki stopnji svojega razvoja. Veliko ličink prenaša samo živ plankton, ki ga je treba proizvesti v ujetništvu v zavetju pred mikrobi in virusi. Za mladice in odrasle ribe je bila izdelava suhih zrn pomemben napredek, toda za vsako vrsto je bilo treba določiti še primeren odmerek živalskih in rastlinskih beljakovin, maščob, mineralov, vitaminov in drugih dodatkov, pa tudi obliko teh zrn in pogostost hranjenja… Kar zadeva zdravje, so odkritja na področju zdravil, cepljenja in preprečevanja bolezni omogočila spoprijem z boleznimi.

Ta napredek je od 60. let prejšnjega stoletja omogočil razvoj intenzivnega gojenja amerikank v tržnem obsegu, najprej na Danskem, nato pa po vsej Evropi. Danes je evropsko ribogojstvo zelo raznoliko, tako po kakovosti proizvodov kot vrstah, ki se proizvajajo. Poleg še vedno prevladujoče amerikanke se intenzivno gojijo tudi druge sladkovodne ribe: potočna postrv, potočna zlatovčica, jezerska zlatovčica, ozimica, tilapija, smuč, sibirski jeseter…

Toda sistem stalnega pretoka danes vse bolj nadomeščajo sistemi recirkulacije vode. V teh sistemih voda ostane v zaprtem obtoku in se reciklira, da lahko „kroži“ v bazenih, pri tem pa je v veliko pomoč cevni sistem. Ena od njegovih prednosti je njegova izoliranost od zunanjega okolja, kar omogoča nadzor nad vsemi parametri vode: temperaturo, kislostjo, slanostjo, dezinfekcijo…; to pa omogoča tudi obdelavo organskih odpadkov, preden se odvržejo v naravo. Slaba stran tega sistema pa so poleg naložbenih stroškov njegovi energijski stroški in odvisnost od zapletene tehnologije.

Recirkulacija ni nedavna inovacija. Že dolgo se namreč uporablja v akvarijih in vališčih. Od 80. let prejšnjega stoletja se je razširila v enote za pitanje, danes pa je kar uspešna, zlasti v državah z ekstremnim podnebjem, ker omogoča nadzor nad temperaturo vode poleti in pozimi. V sladki vodi se ta sistem uporablja predvsem za amerikanko, somiča in jeguljo, toda ustreza vsem vrstam, vključno z morskimi, kot je romb.





Ribogojnica postrvi na Irskem © Lionel Flageul

Od konca 19. stoletja je amerikanka poskusni zajček napredka evropskega ribogojstva. Ta ameriška vrsta se je namreč izkazala za primernejšo za ribogojstvo kot njena evropska sorodnica: je robustnejša, hitreje raste in prenaša večjo gostoto gojenja. Toda do sredine 20. stoletja so uspehi ribogojstva ostali omejeni zaradi slabo prilagojene hrane, ki je bila sestavljena predvsem iz nepredelanih ribjih odpadkov, in zaradi prevelike občutljivosti za živalske bolezni, ki nenehno napadajo ribe, ki se zelo na gosto gojijo na prostorih, odprtih za napade zunanjega sveta. Toda z napredkom v 20. stoletju so se stvari začele razvijati.

Odkrili so, da vsaka vrsta potrebuje ne samo posebno prehrano, ampak tudi drugačno prehrano na vsaki stopnji svojega razvoja. Veliko ličink prenaša samo živ plankton, ki ga je treba proizvesti v ujetništvu v zavetju pred mikrobi in virusi. Za mladice in odrasle ribe je bila izdelava suhih zrn pomemben napredek, toda za vsako vrsto je bilo treba določiti še primeren odmerek živalskih in rastlinskih beljakovin, maščob, mineralov, vitaminov in drugih dodatkov, pa tudi obliko teh zrn in pogostost hranjenja… Kar zadeva zdravje, so odkritja na področju zdravil, cepljenja in preprečevanja bolezni omogočila spoprijem z boleznimi.

Ta napredek je od 60. let prejšnjega stoletja omogočil razvoj intenzivnega gojenja amerikank v tržnem obsegu, najprej na Danskem, nato pa po vsej Evropi. Danes je evropsko ribogojstvo zelo raznoliko, tako po kakovosti proizvodov kot vrstah, ki se proizvajajo. Poleg še vedno prevladujoče amerikanke se intenzivno gojijo tudi druge sladkovodne ribe: potočna postrv, potočna zlatovčica, jezerska zlatovčica, ozimica, tilapija, smuč, sibirski jeseter…

Toda sistem stalnega pretoka danes vse bolj nadomeščajo sistemi recirkulacije vode. V teh sistemih voda ostane v zaprtem obtoku in se reciklira, da lahko „kroži“ v bazenih, pri tem pa je v veliko pomoč cevni sistem. Ena od njegovih prednosti je njegova izoliranost od zunanjega okolja, kar omogoča nadzor nad vsemi parametri vode: temperaturo, kislostjo, slanostjo, dezinfekcijo…; to pa omogoča tudi obdelavo organskih odpadkov, preden se odvržejo v naravo. Slaba stran tega sistema pa so poleg naložbenih stroškov njegovi energijski stroški in odvisnost od zapletene tehnologije.

Recirkulacija ni nedavna inovacija. Že dolgo se namreč uporablja v akvarijih in vališčih. Od 80. let prejšnjega stoletja se je razširila v enote za pitanje, danes pa je kar uspešna, zlasti v državah z ekstremnim podnebjem, ker omogoča nadzor nad temperaturo vode poleti in pozimi. V sladki vodi se ta sistem uporablja predvsem za amerikanko, somiča in jeguljo, toda ustreza vsem vrstam, vključno z morskimi, kot je romb.





Intenzivna marikultura

V 60. letih prejšnjega stoletja je z Japonske prišla pomembna ribogojna inovacija: plavajoča kletka.

Pobiranje lososa iz plavajočih kletk na Irskem © Lionel Flageul

Ribe se zadržujejo ujete v veliki vrečasti mreži, ki je pritrjena na dno, na površini pa jo drži pravokoten ali krožen plavajoč okvir, ki je bil prvotno iz bambusa, a ga je hitro zamenjala plastika. Japonci v njih redijo gofe in orade. Zamisel se je izvozila v Evropo, kjer so se plavajoče kletke najprej uporabljale za gojenje amerikank v zavetnih vodah norveških fjordov.

Toda konec 60. let prejšnjega stoletja so bile kletke kot naročene za raziskavo nove vrste: atlantskega lososa. Vališče lososa obstaja že vrsto let in omogoča proizvodnjo vrste mladih lososov ali „smolts“, to je mladic, ki so pridobile sposobnost, živeti v morskem okolju. Hitro je bil torej zbran pogum za pitanje teh mladih lososov v morju, v plavajočih kletkah, dokler ne dosežejo velikosti odrasle ribe. Evropsko gojenje lososa je postalo zgodba o uspehu 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Divji losos je zaradi redkosti postal prestižen proizvod. Njegova nova razpoložljivost po razumni ceni se kaže v trgovskem uspehu brez primere, ki je marikulturo dvignil na raven sektorjev prihodnosti v Evropi. Fjordi in zalivi Severnega morja in na zahodu britanskega otočja so bili opremljeni z ribogojnicami, zlasti na Norveškem in Škotskem.

Ta uspeh je privabil privržence. Sredozemske države so preučevale in vpeljevale vzrejo zaroda brancina in orade. V 90. letih prejšnjega stoletja se je gojenje teh vrst razširilo po vsem Sredozemlju in na Kanarske otoke. Losos, brancin in orada so še danes glavni proizvodi evropske marikulture, z raznovrstnostjo kakovosti, ki ustreza segmentaciji trga. Toda v kletkah se začnejo počasi pojavljati tudi druge vrste, kot sta grba na jugu in trska na severu.

V letih 1990 in 2000 se je razvila druga oblika intenzivne marikulture: to je gojenje bokoplut. Plavajoče kletke ne ustrezajo tem ribam, ki morajo počivati na peščenih tleh. Uporabili so se torej bazeni na kopnem, ki se napajajo z morsko vodo in so omogočili razvoj gojenja romba v Galiciji. Toda napredek tehnologije recirkulacije je odprl nove možnosti za marikulturo na kopnem. Raziskovale so se nove vrste, kot je list, ki se goji v plitvih koritih, zloženih drug vrh drugega. Poleg tega je možnost nadzora nad parametri vode, zlasti njeno temperaturo, omogočila odpravo podnebnih vplivov. Tako je gojenje romba, brancina in orade napredovalo proti severu Evrope.

Toda v začetku 21. stoletja se je akvakultura znašla pred novim velikim izzivom. Evropsko obalno območje je prenaseljeno in ni več prostora za širjenje akvakulture. Marikultura se mora torej oddaljiti od obale: bodisi v notranjost, kar je mogoče zaradi recirkulacije, slaba stran pa so stroški zaradi umetnega pridobivanja morske vode, bodisi na odprto morje, daleč od zavarovanih obalnih območij. Marikultura na odprtem morju je novo področje za raziskave evropske akvakulture, toda tehnološki izzivi so izjemni. Sredozemsko morje je eno od najglobljih na svetu, severovzhodni Atlantik pa eno od najbolj vetrovnih in valovitih območij na zemeljski obli. Razviti je torej treba nove sisteme za zapiranje rib, kot so potopne kletke, pa tudi sisteme za hranjenje in nadzor na daljavo...





Pobiranje lososa iz plavajočih kletk na Irskem © Lionel Flageul

Ribe se zadržujejo ujete v veliki vrečasti mreži, ki je pritrjena na dno, na površini pa jo drži pravokoten ali krožen plavajoč okvir, ki je bil prvotno iz bambusa, a ga je hitro zamenjala plastika. Japonci v njih redijo gofe in orade. Zamisel se je izvozila v Evropo, kjer so se plavajoče kletke najprej uporabljale za gojenje amerikank v zavetnih vodah norveških fjordov.

Toda konec 60. let prejšnjega stoletja so bile kletke kot naročene za raziskavo nove vrste: atlantskega lososa. Vališče lososa obstaja že vrsto let in omogoča proizvodnjo vrste mladih lososov ali „smolts“, to je mladic, ki so pridobile sposobnost, živeti v morskem okolju. Hitro je bil torej zbran pogum za pitanje teh mladih lososov v morju, v plavajočih kletkah, dokler ne dosežejo velikosti odrasle ribe. Evropsko gojenje lososa je postalo zgodba o uspehu 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Divji losos je zaradi redkosti postal prestižen proizvod. Njegova nova razpoložljivost po razumni ceni se kaže v trgovskem uspehu brez primere, ki je marikulturo dvignil na raven sektorjev prihodnosti v Evropi. Fjordi in zalivi Severnega morja in na zahodu britanskega otočja so bili opremljeni z ribogojnicami, zlasti na Norveškem in Škotskem.

Ta uspeh je privabil privržence. Sredozemske države so preučevale in vpeljevale vzrejo zaroda brancina in orade. V 90. letih prejšnjega stoletja se je gojenje teh vrst razširilo po vsem Sredozemlju in na Kanarske otoke. Losos, brancin in orada so še danes glavni proizvodi evropske marikulture, z raznovrstnostjo kakovosti, ki ustreza segmentaciji trga. Toda v kletkah se začnejo počasi pojavljati tudi druge vrste, kot sta grba na jugu in trska na severu.

V letih 1990 in 2000 se je razvila druga oblika intenzivne marikulture: to je gojenje bokoplut. Plavajoče kletke ne ustrezajo tem ribam, ki morajo počivati na peščenih tleh. Uporabili so se torej bazeni na kopnem, ki se napajajo z morsko vodo in so omogočili razvoj gojenja romba v Galiciji. Toda napredek tehnologije recirkulacije je odprl nove možnosti za marikulturo na kopnem. Raziskovale so se nove vrste, kot je list, ki se goji v plitvih koritih, zloženih drug vrh drugega. Poleg tega je možnost nadzora nad parametri vode, zlasti njeno temperaturo, omogočila odpravo podnebnih vplivov. Tako je gojenje romba, brancina in orade napredovalo proti severu Evrope.

Toda v začetku 21. stoletja se je akvakultura znašla pred novim velikim izzivom. Evropsko obalno območje je prenaseljeno in ni več prostora za širjenje akvakulture. Marikultura se mora torej oddaljiti od obale: bodisi v notranjost, kar je mogoče zaradi recirkulacije, slaba stran pa so stroški zaradi umetnega pridobivanja morske vode, bodisi na odprto morje, daleč od zavarovanih obalnih območij. Marikultura na odprtem morju je novo področje za raziskave evropske akvakulture, toda tehnološki izzivi so izjemni. Sredozemsko morje je eno od najglobljih na svetu, severovzhodni Atlantik pa eno od najbolj vetrovnih in valovitih območij na zemeljski obli. Razviti je torej treba nove sisteme za zapiranje rib, kot so potopne kletke, pa tudi sisteme za hranjenje in nadzor na daljavo...