Nacionalni računi in BDP

Podatki, pridobljeni maja 2015. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: marca 2017.
Slika 1: BDP v tekočih tržnih cenah, 2004–2014
(v 1 000 milijardah EUR)
Vir: Eurostat (tec00001) in (nama_10_gdp)
Tabela 1: BDP v tekočih tržnih cenah, 2003–2004 in 2012–2014
Vir: Eurostat (nama_10_gdp), (nama_10_pc) in (tec00114)
Slika 2: BDP na prebivalca v tekočih tržnih cenah, 2003 in 2013 (1)
(EU-28 = 100; na podlagi SKM na prebivalca)
Vir: Eurostat (tec00114)
Slika 3: Rast realnega BDP, 2004–2014
(spremembe v primerjavi s prejšnjim letom v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Tabela 2: Rast realnega BDP, 2004–2014
(spremembe v primerjavi s prejšnjim letom v %; povprečje 2004–2014)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Tabela 3: Bruto dodana vrednost v osnovnih cenah, 2003 in 2013
(delež skupne bruto dodane vrednosti v %)
Vir: Eurostat (nama_nace10_c)
Slika 4: Bruto dodana vrednost, EU-28, 2004–2014
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)
Slika 5: Bruto dodana vrednost, EU-28, 2004–2014
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)
Slika 6: Produktivnost dela, EU-28, 2004 in 2014
(1 000 EUR na zaposlenega)
Vir: Eurostat (nama_10_a10) in (nama_10_a10e)
Tabela 4: Realna produktivnost dela, 2004–2014
(2010 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_lp_ulc)
Slika 7: Izdatki za potrošnjo in bruto investicije v osnovna sredstva v stalnih cenah, EU-28, 2004–2014
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Slika 8: Letna stopnja spremembe
(realna) sestavnih delov izdatkov BDP, EU-28, 2004–2014
(%)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Slika 9: Sestavni deli izdatkov BDP, EU-28, 2014
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) ali (tec00009), (tec00010), (tec00011) in (tec00110)
Slika 10: Bruto investicije v osnovna sredstva, 2014
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Tabela 5: Investicije, 2003, 2008 in 2013
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (tsdec210)
Slika 11: Razdelitev dohodka, 2014
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) ali (tec00016), (tec00015) in (tec00013)
Slika 12: Razdelitev dohodka, EU-28, 2004–2014
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) ali (tec00016), (tec00015) in (tec00013)
Tabela 6: Izdatki gospodinjstev za potrošnjo, 2004, 2009 in 2014
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) in (nama_10_pc)

Nacionalni računi so vir številnih dobro znanih gospodarskih kazalnikov, predstavljenih v tem članku. Bruto domači proizvod (BDP) je najpogosteje uporabljeno merilo splošnega obsega gospodarstva, izvedeni kazalniki, kot je BDP na prebivalca – na primer v eurih ali prilagojen za razlike v ravneh cen – se pogosto uporabljajo za primerjavo življenjskih standardov ali za spremljanje procesa konvergence po vsej Evropski uniji (EU).

Poleg tega lahko razvoj posebnih sestavnih delov BDP in povezanih kazalnikov, kot so kazalniki za gospodarsko proizvodnjo, uvoz in izvoz, domačo (zasebno in javno) potrošnjo ali investicije, ter podatki o razdelitvi dohodka in prihrankov pomagajo podrobneje spoznati gonila gospodarske dejavnosti in so s tem podlaga za pripravo, spremljanje in vrednotenje posameznih politik EU.

Glavne statistične ugotovitve

Razvoj BDP

Leta 2008 se je rast BDP (v tekočih cenah) v EU-28 znatno upočasnila, leta 2009 pa se je BDP zaradi svetovne finančne in gospodarske krize precej zmanjšal. Raven BDP v EU-28 se je leta 2010 zvišala, tak razvoj pa se je v letih 2011–2013 še nadaljeval (čeprav vse počasneje), nato pa se je rast znova izrazito povečala leta 2014, ko se je BDP v tekočih cenah zvišal za 3,0 %. Do leta 2014 je BDP v EU-28 dosegel 13,9 bilijona EUR (13 900 milijard EUR), kar je približno 6,2 % več kot v Združenih državah (glej Sliko 1).

Euroobmočje (EA-19) je leta 2014 predstavljalo 72,6 % BDP v EU-28, ki pa se je v primerjavi z letom 2009, ko je znašal 75,8 %, zmanjšal. Leta 2014 je vsota gospodarstev petih največjih držav članic EU (Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija, Italija in Španija) znašala 71,4 %. Vendar je pri primerjavah med državami potrebna previdnost, saj lahko zlasti nihanja deviznih tečajev znatno vplivajo na razvoj nominalnih podatkov o BDP pri pretvorbi v skupno valuto.

Za oceno življenjskih standardov je ustrezneje uporabiti BDP na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), ki je prilagojen velikosti gospodarstva po številu prebivalcev ter razlikam v ravneh cen med državami. V letu 2013 je bil povprečni BDP na prebivalca v EU-28 26,6 tisoč SKM, kar je nekoliko več od najvišje vrednosti (25,9 tisoč SKM), dosežene leta 2008, preden so prišli do izraza učinki finančne in gospodarske krize. Sorazmerni položaj posameznih držav je mogoče izraziti s primerjavo s tem povprečjem, pri čemer je vrednost EU-28 enakovredna 100. Najvišja vrednost med državami članicami EU je bila zajeta za Luksemburg, kjer je bil BDP na prebivalca v SKM leta 2013 približno 2,6-krat višji od povprečja EU-28 (kar delno pojasnjuje veliko število čezmejnih delavcev iz Belgije, Francije in Nemčije). Po drugi strani pa je bil leta 2013 BDP na prebivalca v SKM v Bolgariji več kot za polovico manjši od povprečja EU-28.

Čeprav naj bi se podatki o SKM načeloma uporabljali za primerjave med državami v enem samem letu, ne pa v daljšem časovnem obdobju, razvoj teh podatkov v zadnjem desetletju kaže na to, da so se življenjski standardi nekoliko zbližali, saj se je večina držav članic, ki so se EU pridružile v letih 2004, 2007 ali 2013, bolj približala povprečju EU kljub nekolikemu zaostanku med finančno in gospodarsko krizo. Če primerjamo razmere v letu 2013 s tistimi v letu 2003, so se Luksemburg, Nemčija in Avstrija še bolj dvignili nad povprečje EU-28, več drugih držav članic EU-15, zlasti Združeno kraljestvo, Irska, Francija in Belgija, pa se je bolj približalo povprečju EU-28 (glej Sliko 2); v enakem obdobju sta Italija in Španija z ravni nad povprečjem EU-28 ali enako zdrsnili nižje od povprečja. Litva, Romunija, Estonija, Slovaška, Latvija, Poljska in Bolgarija so bile leta 2003 pod povprečjem EU-28 in so se do leta 2013 najbolj približale povprečju EU-28, medtem ko je Grčija zdrsnila še nižje od povprečja EU-28, tako kot Ciper in Slovenija, vendar v veliko manjšem obsegu.

Posledica svetovne finančne in gospodarske krize je bila huda recesija leta 2009 v EU in Združenih državah (glej Sliko 3), ki ji je sledila oživitev gospodarstva leta 2010; bližajoča se kriza je bila očitna že leta 2008, ko je bilo znižanje realnega BDP v Združenih državah razmeroma majhno, v EU-28 pa je bilo mogoče opaziti padec v stopnji povečanja BDP. V EU-28 se je realni BDP v letu 2009 znižal za 4,4 %, v Združenih državah pa za 2,8 %. Ob okrevanju gospodarstva v EU-28 se je BDP v stalnih cenah leta 2010 zvišal za 2,1 %, leta 2011 pa še za 1,7 %; nato se je BDP leta 2012 zmanjšal za 0,5 % in je leta 2013 ostal nespremenjen, dokler v letu 2014 ni prišlo do ponovne rasti (1,3 %). V euroobmočju (EA-19) so bile ustrezne stopnje rasti v letih 2010 in 2011 podobne stopnjam rasti v EU-28, medtem ko je bilo zmanjšanje leta 2012 večje (–0,8 %) in se je ohranilo v letu 2013 (–0,4 %), dokler leta 2014 ni prišlo do rasti (0,9 %), ki je bila šibkejša od tiste v EU-28 kot celoti. V Združenih državah je bila oživitev gospodarstva leta 2010 nekoliko močnejša kot v EU-28, leta 2011 pa primerljiva. Medtem ko se je okrevanje gospodarstva leta 2012 v EU-28 zaustavilo, se je v Združenih državah nadaljevalo, in sicer z rastjo nad 2,0 % v obdobju 2012–2014.

Znotraj EU se je rast realnega BDP precej razlikovala, in sicer tako kronološko kot med državami članicami. Po zmanjšanju v letu 2009 v vseh državah članicah EU razen Poljske je v letu 2010 gospodarsko rast spet imelo 22 držav, tak trend pa se je nadaljeval v letu 2011, ko je imelo 24 držav članic EU rast realnega BDP. Vendar se je leta 2012 ta razvoj spremenil, saj je le malo manj kot polovica (13) držav članic poročala o gospodarski širitvi, to število pa se je leta 2013 povečalo na 17, leta 2014 pa na 23 (med 27 državami, za katere so podatki na voljo).

Najvišje stopnje rasti v letu 2014 so imele Irska (4,8 %), Madžarska (3,6 %), Malta (3,5 %) in Poljska (3,4 %). Rast leta 2014 v Španiji (1,4 %) je bila nekoliko nad povprečjem EU-28 (1,3 %) in je bila prva letna rast španskega gospodarstva od leta 2008. Medtem ko je bila rast BDP leta 2014 na Portugalskem (0,9 %) in v Grčiji (0,8 %) nižja od povprečja EU-28, je bila to za Portugalsko prva letna rast od leta 2010 in za Grčijo prva od leta 2007. Ciprsko, italijansko in finsko gospodarstvo se je leta 2014 zmanjšalo že tretje leto zapored, medtem ko se je obdobje zaporednih letnih padcev realnega BDP na Hrvaškem podaljšalo na šest let: v treh od teh štirih držav članic je bilo zmanjšanje leta 2014 relativno majhno, z izjemo Cipra, kjer je BDP padel za 2,3 %.

Zaradi učinkov finančne in gospodarske krize se je v celotnem zadnjem desetletju poslabšal splošni gospodarski rezultat držav članic EU. Povprečni letni stopnji rasti EU-28 in euroobmočja (EA-19) v obdobju od 2004 do 2014 sta bili 0,9 % oziroma 0,7 %. Največja rast po tem merilu je bila na Poljskem (povprečna rast 3,9 % letno) in Slovaškem (3,8 % letno), sledile so Romunija (2,7 %), Bolgarija, Latvija in Malta (vse države 2,5 %). Nasprotno je bil splošni razvoj realnega BDP v obdobju med 2004 in 2014 v Grčiji, Italiji in na Portugalskem negativen.

Glavni agregati BDP

Kar zadeva BDP z vidika proizvodnje, Tabela 3 prikazuje pregled sorazmernega pomena 10 dejavnosti glede na njihov prispevek k bruto dodani vrednosti. Delež dodane vrednosti industrije v EU-28 se je med letoma 2003 in 2013 zmanjšal za 1,2 odstotne točke na 19,1 % in je tako ostal tik pred deležem trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev (19,0 %), ki se je v navedenih 10 letih prav tako zmanjšal, in sicer za 0,7 odstotne točke. Nasprotno se je delež javne uprave, izobraževanja in zdravstva leta 2013 povečal za 1 odstotno točko na 19,4 %, zaradi česar to področje ni več tretja največja, temveč največja dejavnost (na tej ravni podrobnosti) v smislu dodane vrednosti. Po velikosti deleža so v letu 2013 sledile nepremičninske dejavnosti (11,2 %), nato strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve (v nadaljnjem besedilu: poslovne storitve) (10,4 %), gradbeništvo (5,7 %), finančne in zavarovalniške storitve (5,5 %) ter informacijske in komunikacijske storitve (4,5 %). Najmanj so prispevale razvedrilne in druge storitve (3,6 %) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (1,7 %).

Prispevek storitev v skupni bruto dodani vrednosti EU-28 je bil v letu 2013 73,6 % v primerjavi z 71,5 % v letu 2003. Storitve so bile sorazmerno pomembne zlasti v Luksemburgu, na Cipru, Malti, v Grčiji, Franciji (podatki so iz leta 2012), Združenem kraljestvu, Belgiji in na Danskem, kjer so prispevale več kot tri četrtine skupne dodane vrednosti.

Strukturne spremembe so vsaj delno posledica pojavov, kot so tehnološke spremembe, razvoj relativnih cen, zunanje izvajanje in globalizacija, zaradi česar so bile predelovalne dejavnosti premaknjene v regije z nižjimi stroški dela v EU in zunaj nje. Finančna in gospodarska kriza ter njene posledice so imele velik vpliv na številne dejavnosti. Industrija se je najbolj zmanjšala v obdobju 2007–2009, pri čemer se je dodana vrednost v EU-28 na splošno znižala za 12,6 % (v smislu obsega); industrijska proizvodnja se je v obdobju 2011–2013 znižala še za 1,2 %. Najbolj in najdlje se je zmanjševalo gradbeništvo, saj se je njegova proizvodnja v obdobju 2007–2013 zmanjšala za 18,4 %, v tem obdobju pa se je zmanjšala vsako leto: zabeleženo povečanje v gradbeništvu v letu 2014 v višini 0,7 % je tako predstavljajo prvo letno rast v sedmih letih. Na področjih poslovnih storitev ter trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev je bilo mogoče v letu 2009 zabeležiti precej znatno znižanje dodane vrednosti, in sicer –7,1 % oziroma –6,0 %. Trgovina, promet, nastanitev in gostinske storitve so v letih 2012 in 2013 zabeležili dve dodatni zmanjšanji, vendar v manjšem obsegu. Po pretežno stabilnem obdobju v letu 2009 se je proizvodnja kmetijstva, gozdarstva in ribištva leta 2010 zmanjšala za 3,1 %, leta 2012 pa znova za 4,2 %. Znižanja dodane vrednosti v drugih dejavnostih so bila med krizo manjša, zlasti v letih 2009, 2010 in 2013 za finančne in zavarovalniške storitve ter za kulturne, razvedrilne, rekreacijske in druge storitve (glej Sliko 4). Dve dejavnosti, predstavljeni na slikah 4 in 5, nista v nobenem letu med krizo zabeležili letnega znižanja dodane vrednosti: poslovanje z nepremičninami ter dejavnosti javne uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva.

Leta 2014 so v primerjavi z letom 2013 vse dejavnosti sporočile rast. Dejavnosti z najmočnejšo rastjo so bile kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (2,8 %), poslovne storitve (2,5 %) ter trgovina, promet, nastanitev in gostinske storitve (2,1 %), medtem ko so finančne in zavarovalniške storitve zabeležile rast zgolj v višini 0,1 %.

Produktivnost dela

Iz analize produktivnosti dela na zaposlenega v desetletnem obdobju 2004–2014 je razviden porast (v tekočih cenah) za vse dejavnosti, ki sega od 16,9 % za trgovino, promet, nastanitev in gostinske storitve do 30,9 % za industrijo, pri čemer so informacijske in komunikacijske storitve (3,0 %) in poslovne storitve (8,4 %) pod tem razponom (glej Sliko 6).

Za izničenje učinkov inflacije je produktivnost dela na zaposlenega mogoče izračunati tudi iz podatkov o proizvodnji v stalnih cenah. Podatki o razvoju produktivnosti, izmerjeni na zaposlenega ali opravljeno uro, so prikazani v Tabeli 4. Produktivnost dela na zaposlenega se je v obdobju 2004–2014 v realnem smislu povečala v vseh državah članicah EU, razen v Grčiji, Italiji in Luksemburgu (2004–2012), ki so zabeležile padec; padec je zabeležila tudi Hrvaška, vendar je to vsaj deloma povezano s prekinitvijo obdobja. V enakem obdobju 2004–2014 se je produktivnost dela na opravljeno uro povečala v vseh državah članicah EU, razen v Grčiji in Italiji. Če ne upoštevamo držav članic s prekinitvijo obdobja, so bila največja povečanja za obe meri realne produktivnosti dela, prikazani v Tabeli 4, zajeta v Bolgariji, Estoniji, Litvi in na Slovaškem.

Potrošnja in investicije

Kar zadeva analizo razvoja sestavnih delov BDP z vidika izdatkov, so izdatki za končno potrošnjo v EU-28 v obdobju 2004–2014 po obsegu narasli za 9,0 % (glej Sliko 7) kljub rahlima padcema v letih 2009 in 2012. Izdatki za končno potrošnjo sektorja država pa so se v obdobju 2004–2014 nekoliko hitreje dvignili, in sicer za 13,0 %. V istem obdobju so se bruto investicije v osnovna sredstva zmanjšale za 1,8 % predvsem zaradi strmih padcev v letih 2009, 2012 in 2013, rast izvoza pa je v zadnjih letih znatno presegla rast uvoza.

Po padcu leta 2009 so se izdatki gospodinjstev in nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, za potrošnjo leta 2010 spet povečali (povečanje za 0,8 % v smislu obsega) ter se še povečali leta 2011 (0,3 %), potem pa so se leta 2012 ponovno zmanjšali (za –0,7 %), prav tako tudi leta 2013 (–0,1 %); leta 2014 so se izdatki povečali za 1,3 %, kar je največje letno povečanje v realnem smislu od leta 2007. Rast izdatkov sektorja država po obsegu v EU-28 se je leta 2010 upočasnila in ta stopnja spremembe je med letoma 2011 in 2013 ostala relativno stabilna (v obsegu med 0,3 % do –0,2 %), potem pa se je leta 2014 rahlo povečala (1,0 %). Kljub povečanju leta 2011 (2,0 %) si bruto investicije v osnovna sredstva v EU-28 po strmem padcu leta 2009 (–11,9 %) niso v celoti opomogle, njihova stopnja spremembe pa je v letih 2012 in 2013 spet postala negativna; leta 2014 so se bruto investicije v osnovna sredstva v realnem smislu povečale za 2,3 %, kar je največje povečanje od leta 2007.

Izraženo v tekočih cenah so izdatki gospodinjstev in nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, za potrošnjo leta 2014 predstavljali 56,9 % BDP v EU-28, delež izdatkov sektorja država je bil 20,9 %, delež bruto investicij v osnovna sredstva pa 19,3 % (glej Sliko 9).

Skupna intenzivnost investicij se je med državami članicami EU precej razlikovala, kar lahko deloma odraža različne stopnje gospodarskega razvoja in dinamiko rasti v zadnjih letih (glej Sliko 10). V letu 2014 so bruto investicije v osnovna sredstva kot delež BDP v EU-28 znašale 19,3 %, v euroobmočju (EA-19) pa 19,5 %. Največje so bile v Estoniji (25,8 %), na Češkem (25,3 %), v Belgiji in na Švedskem (v obeh državah 23,1 %) ter Latviji (23,0 %), najmanjše pa na Cipru (10,8 %) in v Grčiji (11,6 %).

Veliko večino investicij je izvedel zasebni sektor, kot je razvidno iz Tabele 5: leta 2013 so investicije podjetij in gospodinjstev znašale 16,7 % BDP v EU-28, medtem ko je enakovredni podatek za javni sektor znašal 3,0 %. Relativno gledano so bile javne investicije največje v Estoniji (5,5 % BDP), prav tako tudi investicije poslovnega sektorja (17,8 %), investicije gospodinjstev pa so bile največje na Finskem (6,4 %). Investicije gospodinjstev (kot delež BDP) v letu 2013 so bile znatno nižje kot v letu 2003 na Irskem, v Španiji in na Cipru, medtem ko so bile bistveno višje v Romuniji (primerjava leta 2012 z letom 2003). Podobna primerjava kaže relativno velik padec poslovnih investicij v Estoniji, Sloveniji in na Slovaškem.

Dohodek

Analiza BDP v EU-28 z vidika dohodka kaže, da so sredstva za zaposlene, ki so v letu 2014 znašala 47,9 % BDP, prevladovala nad razdelitvijo med proizvodnimi dejavniki dohodka iz procesa proizvodnje. Delež bruto poslovnega presežka in raznovrstnega dohodka je znašal 40,2 % BDP, delež davkov na proizvodnjo in uvoz brez subvencij pa 11,9 % (glej Sliko 11). Romunija je imela najnižji delež sredstev za zaposlene v BDP (31,3 %), sledila ji je Grčija (33,4 %), medtem ko so bili deleži v višini 50,0 % ali več zabeleženi v sedmih državah članicah EU, pri čemer je najvišji delež znašal 53,1 % na Danskem.

Slika 12 (ki temelji na tekočih cenah) prikazuje, da so si agregati dohodka do leta 2011 ali 2012 opomogli od izgub zaradi finančne in gospodarske krize. Leta 2009 so se sredstva za zaposlene znižala za 2,9 %, vendar so bila do leta 2014 za 8,5 % višja od ustrezne ravni, zajete leta 2008. Bruto poslovni presežek in raznovrstni dohodek sta stagnirala že leta 2008, leta 2009 pa sta upadla za 7,9 %; do leta 2011 se je ta agregat dohodka povrnil na raven nad najvišjo vrednostjo, doseženo pred krizo (leta 2008), do leta 2014 pa je bil 4,1 % nad navedeno najvišjo ravnjo. Davki na proizvodnjo in uvoz brez subvencij so se začeli zniževati že leta 2008 (–3,1 %), leta 2009 pa je bilo znižanje še izrazitejše (–9,3 %); te izgube so bile nadomeščene do leta 2011 in leta 2014 je bil ta agregat dohodka za 9,7 % višji od prejšnje najvišje vrednosti (prav tako leta 2007).

Potrošnja gospodinjstev

Izdatki gospodinjstev za potrošnjo so leta 2014 v večini držav članic EU znašali najmanj polovico BDP; ta delež je bil največji v Grčiji (69,5 %), na Cipru (68,7 %), na Portugalskem (64,0 %) in v Litvi (63,7 %). Najnižji pa je bil v Luksemburgu (29,6 %, podatki iz leta 2013), ki je imel kljub temu zdaleč najvišje povprečne izdatke gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca (24,6 tisoč EUR) – glej Tabelo 6. Leta 2014 so bili povprečni izdatki gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca na Finskem za 5,3 tisoč EUR višji kot 10 let prej; najmanjše povečanje v enakem obdobju so zajele Grčija, Irska in Madžarska.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (ESR) določa metodologijo za pripravo nacionalnih računov v EU. Trenutno veljavna različica ESA 2010 (v angleščini) je bila sprejeta maja 2013 in se izvaja od septembra 2014. Popolnoma je skladna s svetovnimi smernicami za nacionalne račune, 2008 SNA (v angleščini).

BDP in glavni sestavni deli

Glavni agregati nacionalnih računov se pripravljajo v institucionalnih enotah, in sicer nefinančnih ali finančnih družbah, sektorju država, gospodinjstvih in nepridobitnih institucijah, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG).

Podatki na področju nacionalnih računov zajemajo informacije o sestavnih delih BDP, zaposlovanju, agregatih končne potrošnje in prihrankih. Mnogo teh spremenljivk se izračunava letno in četrtletno.

BDP je osrednje merilo nacionalnih računov, ki povzema gospodarski položaj države (ali regije). Izračuna se lahko z različnimi pristopi: s proizvodnim pristopom, izdatkovnim pristopom in dohodkovnim pristopom.

Analiza BDP na prebivalca odpravlja vpliv absolutne velikosti populacije, kar olajšuje primerjave med različnimi državami. BDP na prebivalca je širok gospodarski kazalnik življenjskih standardov. Podatke o BDP v nacionalnih valutah je mogoče pretvoriti v standarde kupne moči (SKM) z uporabo paritet kupne moči (SKM), ki izražajo kupno moč vsake valute, namesto da bi se uporabili tržni devizni tečaji; tako se odpravijo razlike v ravneh cen med državami. Indeks obsega BDP na prebivalca v SKM je izražen glede na povprečje EU-28 (ki je nastavljeno na 100). Če je indeks države višji /nižji od 100, je raven BDP te države na prebivalca nad /pod povprečjem EU-28; ta indeks je namenjen primerjavam med državami, ne pa primerjavam med posameznimi leti.

Namen izračuna letne stopnje rasti BDP v stalnih cenah, torej obsega sprememb BDP, je omogočiti primerjave dinamike gospodarskega razvoja v daljšem časovnem obdobju in med gospodarstvi različnih velikosti ne glede na ravni cen.

Dopolnilni podatki

Gospodarsko proizvodnjo je mogoče analizirati tudi po dejavnosti. Na najbolj agregatni ravni analize je navedenih 10 poglavij NACE Rev. 2: kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo; industrija; gradbeništvo; trgovina, promet, nastanitev in gostinske storitve; informacijske in komunikacijske storitve; finančne in zavarovalniške storitve; poslovanje z nepremičninami; strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve; javna uprava, obramba, izobraževanje, zdravstvo in socialno varstvo; kulturne, razvedrilne, rekreacijske, druge storitve ter dejavnosti gospodinjstev in eksteritorialnih organizacij in teles. Analiza proizvodnje po dejavnostih v daljšem časovnem obdobju se lahko olajša z uporabo merila obsega – z drugimi besedami, z deflacioniranjem vrednosti proizvodnje za odpravo učinka cenovnih sprememb; vsaka dejavnost se deflacionira posebej, da se izrazijo spremembe cen povezanih proizvodov.

Dodatni niz podatkov o nacionalnih računih se uporabi v okviru analiz konkurenčnosti, in sicer kazalniki v zvezi s produktivnostjo delovne sile, kot so mere produktivnosti dela. Mere produktivnosti, izražene v SKM, so zlasti uporabne za primerjave med državami. Namen BDP na zaposlenega je prikazati splošno stanje produktivnosti v nacionalnih gospodarstvih. Treba pa bi bilo upoštevati, da je ta mera odvisna od strukture skupne zaposlenosti in se lahko na primer zniža s spremembo z dela s polnim delovnim časom na delo s krajšim delovnim časom. BDP na opravljeno uro jasneje prikazuje produktivnost, saj se pojav dela s krajšim delovnim časom med državami in dejavnostmi precej razlikuje.

Letni podatki o izdatkih gospodinjstev so na voljo v nacionalnih računih, pripravljenih z makroekonomskim pristopom. Drug vir analize izdatkov gospodinjstev je anketa o porabi v gospodinjstvih (HBS): te informacije se pridobijo tako, da so gospodinjstva pozvana k vodenju dnevnika o opravljenih nakupih, tako pridobljene informacije pa veliko podrobneje zajemajo blago in storitve ter vrste družbenogospodarske analize, ki so na voljo. HBS se izvede in objavi samo vsakih pet let, zadnje referenčno leto, ki je na voljo, pa je leto 2010.

Ozadje

Evropske institucije, vlade, centralne banke ter drugi gospodarski in socialni organi v javnem in zasebnem sektorju potrebujejo niz primerljivih in zanesljivih statističnih podatkov, na katerih bodo temeljile njihove odločitve. Nacionalni računi se lahko uporabljajo za različne vrste analiz in vrednotenj. Uporaba mednarodno sprejetih konceptov in opredelitev omogoča analizo različnih gospodarstev, na primer soodvisnosti med gospodarstvi držav članic EU ali primerjavo med EU in državami nečlanicami.

Poslovni cikel in analiza makroekonomske politike

Ena od glavnih rab nacionalnih računov se nanaša na potrebo po podpori odločitvam na področju evropske gospodarske politike in doseganju ciljev ekonomske in monetarne unije (EMU) z visokokakovostnimi kratkoročnimi statističnimi kazalniki, ki omogočajo spremljanje makroekonomskega razvoja in pridobitev nasvetov na področju makroekonomske politike. Ena takšnih najosnovnejših in dolgotrajnih rab nacionalnih računov je količinska opredelitev stopnje rasti gospodarstva, preprosto imenovana rast BDP. Osrednji podatki nacionalnih računov se uporabljajo zlasti za razvoj in spremljanje makroekonomskih politik, podrobni podatki nacionalnih računov pa se lahko uporabljajo tudi za razvoj sektorskih ali industrijskih politik, zlasti z analizo input-output tabel.

Evropska centralna banka (ECB) je bila od začetka EMU leta 1999 eden glavnih uporabnikov nacionalnih računov. Strategija ECB za oceno tveganj za stabilnost cen temelji na dveh analitičnih perspektivah, imenovanih „dva stebra“: ekonomski analizi in monetarni analizi. Veliko monetarnih in finančnih kazalnikov se torej ovrednoti glede na druge relevantne podatke, ki omogočajo kombinacijo monetarne, finančne in ekonomske analize, kot so agregati ključnih nacionalnih računov. Tako je mogoče monetarne in finančne kazalnike analizirati v okviru preostalega gospodarstva.

Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve spremlja gospodarski razvoj in vsako leto pripravi dve ključni gospodarski poročili, ki pomagata prepoznati težave v gospodarstvu: letni pregled rasti in Alert mechanism report (v angleščini). Prvo analizira napredek EU pri doseganju dolgoročnih, strateških prednostnih nalog in ocenjuje razvoj na področju zaposlitev in makroekonomski razvoj ter določa prednostne naloge za prihodnje leto, medtem ko drugo prepoznava države članice EU, ki se srečujejo z neravnotežjem, kot je zmanjšana konkurenčnost ali prenapihnjene cene premoženja. Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve prav tako dvakrat letno, in sicer spomladi in jeseni, pripravi makroekonomsko napoved Evropske komisije. Te napovedi zajemajo vse države članice EU, iz katerih se nato izpeljejo napovedi za euroobmočje in EU, vendar vključujejo tudi pričakovanja za države kandidatke in nekatere države nečlanice.

Še ena uveljavljena raba teh statističnih podatkov je analiza javnih financ s pomočjo nacionalnih računov. V EU je bila razvita posebna aplikacija v zvezi s konvergenčnimi merili za EMU, od katerih se dve nanašata neposredno na javne finance. Ta merila so bila opredeljena na podlagi podatkov iz nacionalnih računov, in sicer na podlagi javnofinančnega primanjkljaja in državnega dolga glede na BDP. Za več informacij glej članek o statistiki državnih financ.

Regionalna, strukturna in sektorska politika

Podatki evropskih nacionalnih in regionalnih računov se uporabljajo za analizo poslovnih ciklov in analizo makroekonomske politike, poleg tega pa še za druge namene, povezane s politiko, zlasti za regionalna, strukturna in sektorska vprašanja.

Dodelitev izdatkov za strukturne sklade deloma temelji na regionalnih računih. Poleg tega se regionalni statistični podatki uporabljajo za naknadno oceno rezultatov regionalne in kohezijske politike.

Spodbujanje rasti in ustvarjanja novih delovnih mest je strateška prednostna naloga za EU in države članice ter je del strategije Evropa 2020. V podporo tem strateškim prednostnim nalogam se v vseh sektorjih gospodarstva EU izvajajo skupne politike, hkrati pa države članice izvajajo svoje nacionalne strukturne reforme.

Evropska komisija izvaja gospodarske analize, ki prispevajo k razvoju skupne kmetijske politike (SKP) z analizo učinkovitosti različnih podpornih mehanizmov in oblikovanjem dolgoročne vizije. V tem so zajete raziskave, analiza in ocene učinka o vprašanjih v zvezi s kmetijstvom in gospodarstvom na podeželju v EU in državah nečlanicah, za kar se deloma uporabljajo ekonomski računi za kmetijstvo.

Določanje ciljev, primerjalna analiza in prispevki

Politike v EU čedalje pogosteje določajo srednje- ali dolgoročne zavezujoče ali nezavezujoče cilje. Za nekatere med njimi se raven BDP uporablja kot imenovalec referenčne vrednosti, na primer z določitvijo cilja za izdatke za raziskave in razvoj na ravni 3,00 % BDP.

Nacionalni računi se uporabljajo tudi za določitev virov EU na podlagi osnovnih pravil iz sklepa Sveta. Skupni znesek lastnih virov, ki so potrebni za financiranje proračuna EU, se določi s skupnimi izdatki z odbitkom drugih prihodkov, najvišji znesek lastnih virov pa je povezan z bruto nacionalnim dohodkom EU.

Podatki o nacionalnih računih se uporabljajo za določitev proračunskih prispevkov v EU, poleg tega pa tudi za določitev prispevkov, ki se plačujejo drugim mednarodnim organizacijam, na primer Združenim narodom (ZN). Prispevki v proračun ZN temeljijo na bruto nacionalnem dohodku skupaj z različnimi prilagoditvami in omejitvami.

Analitiki in prognostiki

Analitiki in raziskovalci pogosto uporabljajo nacionalne račune tudi za proučevanje gospodarskih razmer in razvoja. Nacionalni računi zanimajo tudi socialne partnerje, kot so predstavniki podjetij (na primer trgovska združenja) ali predstavniki delavcev (na primer sindikati), zaradi analize razvoja, ki vpliva na odnose med delodajalci in delojemalci. Raziskovalci in analitiki uporabljajo nacionalne račune med drugim za analizo poslovnih in dolgoročnih gospodarskih ciklov ter njihovo navezovanje na gospodarski, politični ali tehnološki razvoj.

Glej tudi

Druge informacije Eurostata

Glavne tabele

Annual national accounts (t_nama)

Podatkovna zbirka

Annual national accounts (nama_10)

Posebni razdelek

Metodologija/Metapodatki

Datoteke z metapodatki ESMS

Priročniki za metodologijo (vse v angleščini)

Druge metodološke informacije

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Druge informacije

Zunanje povezave