Nacionalni računi in BDP

Podatki, pridobljeni junija 2017. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2018.
Slika 1: Realna rast BDP, 2006–2016
(spremembe v primerjavi s prejšnjim letom v %)
Vir: Eurostat (naida_10_gdp), OECD in Svetovna banka
Tabela 1: Realna rast BDP, 2006–2016
(spremembe v primerjavi s prejšnjim letom v %; v % na leto)
Vir: Eurostat (naida_10_gdp), OECD in Svetovna banka
Slika 2: BDP v tekočih tržnih cenah, 2006–2016
(v milijardah SKM)
Vir: Eurostat (prc_ppp_ind), OECD in Svetovna banka
Tabela 2: BDP v tekočih tržnih cenah, 2006 in 2014–2016
Vir: Eurostat (prc_ppp_ind), (nama_10_pe) in (naida_10_pe), OECD in Svetovna banka
Slika 3: BDP na prebivalca v tekočih tržnih cenah, 2006 in 2016
(EU-28 = 100; na podlagi SKM na prebivalca)
Vir: Eurostat (naida_10_gdp), (nama_10_pc) in (naida_10_pe), OECD in Svetovna banka
Tabela 3: Bruto dodana vrednost v osnovnih cenah, 2006 in 2016
(delež skupne bruto dodane vrednosti v %)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)
Slika 4: Rast realne bruto dodane vrednosti, EU-28, 2006–2016
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)
Slika 5: Rast realne bruto dodane vrednosti, EU-28, 2006–2016
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)
Slika 6: Realna produktivnost dela, EU-28, 2006, 2011 in 2016
(v tisoč EUR na zaposlenega)
Vir: Eurostat (nama_10_a10) in (nama_10_a10e)
Tabela 4: Realna produktivnost dela, 2006, 2011 in 2016
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) in (nama_10_a10_e)
Slika 7: Razvoj realnih izdatkov za potrošnjo, bruto investicij v osnovna sredstva, izvoza in uvoza, EU-28, 2006–2016
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Slika 8: Realna letna stopnja spremembe sestavnih delov izdatkov BDP, EU-28, 2006–2016
(v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Slika 9: Sestavni deli izdatkov BDP v tekočih tržnih cenah, EU-28, 2016
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) ali (tec00009), (tec00010), (tec00011) in (tec00110)
Slika 10: Bruto investicije v osnovna sredstva v tekočih tržnih cenah, 2016
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Tabela 5: Investicije v tekočih tržnih cenah, 2005, 2010 in 2015
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nasa_10_ki)
Slika 11: Razdelitev dohodka v tekočih tržnih cenah, 2016
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Slika 12: Razvoj dohodka v tekočih tržnih cenah, EU-28, 2006–2016
(2005 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)
Tabela 6: Izdatki gospodinjstev za potrošnjo, 2006, 2011, 2015 in 2016
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) in (nama_10_pc)

Nacionalni računi so vir številnih dobro znanih gospodarskih kazalnikov, predstavljenih v tem članku. Bruto domači proizvod (BDP) je najpogosteje uporabljeno merilo celotnega obsega gospodarstva, izvedeni kazalniki, kot je BDP na prebivalca — na primer v eurih ali prilagojen za razlike v ravneh cen — pa se pogosto uporabljajo za primerjavo življenjskih standardov ali spremljanje ekonomske konvergence ali divergence v Evropski uniji (EU).

Poleg tega lahko rast posebnih sestavnih delov BDP in povezanih kazalnikov, kot so kazalniki za gospodarsko proizvodnjo, uvoz in izvoz, domačo (zasebno in javno) potrošnjo ali investicije, ter podatki o razdelitvi dohodka in prihrankov pomagajo podrobneje spoznati glavna gonila gospodarske dejavnosti ter so s tem podlaga za pripravo, spremljanje in vrednotenje posameznih politik EU.

Glavne statistične ugotovitve

Razvoj BDP

Posledica svetovne finančne in gospodarske krize je bila huda recesija leta 2009 v EU, na Japonskem in v ZDA (glej Sliko 1), ki ji je sledilo okrevanje gospodarstva leta 2010. Kriza je bila očitna že leta 2008, ko se je rast BDP v EU-28 znatno upočasnila, leta 2009 pa je sledilo zmanjšanje realnega BDP za 4,4 %. Ob okrevanju gospodarstva v EU-28 se je indeks obsega BDP (na podlagi verižnih obsegov) leta 2010 povečal za 2,1 %, leta 2011 pa še za 1,7 %. Nato se je leta 2012 realno skrčil za 0,5 %, v letih 2013, 2014 in 2015 pa so bile postopno dosežene večje pozitivne stopnje spremembe (0,2 %, 1,6 % oziroma 2,2 %). V euroobmočju (EO-19) so bile ustrezne stopnje spremembe do leta 2010 zelo podobne stopnjam spremembe v EU-28, medtem ko je bila leta 2011 zabeležena rast nekoliko manjša (1,5 %), krčenje leta 2012 pa je bilo večje (za 0,9 %) in se je nadaljevalo tudi leta 2013 (za 0,3 %). V letih 2014 in 2015 je bila rast realnega BDP v euroobmočju nekoliko manjša od tiste v EU-28 kot celoti.

V okviru EU se je rast realnega BDP precej razlikovala, in sicer tako kronološko kot med državami članicami EU (glej Tabelo 1). Po krčenju leta 2009 v vseh državah članicah EU razen na Poljskem je leta 2010 gospodarsko rast spet imelo 23 držav članic, enako pa je veljalo tudi v letu 2011. Vendar se je leta 2012 ta razvoj obrnil, saj je le malo manj kot polovica (13) držav članic EU poročala o širjenju gospodarstva. Leta 2013 je večina držav članic spet zabeležila rast, pri čemer je pozitivno stopnjo spremembe leta 2013 imelo 17 držav, leta 2014 je bilo takih držav 25, leta 2015 pa 27; edina država članica z negativno stopnjo spremembe leta 2015 je bila Grčija, ki je po 0,4-odstotni rasti v letu 2014 v letu 2015 zabeležila padec v višini 0,2 %, v letih od 2008 do 2013 pa šest zaporednih zmanjšanj gospodarske proizvodnje. Leta 2016 prvič po letu 2007 nobena država članica ni poročala o zmanjšanju BDP; 27 držav je poročalo o rasti, Grčija pa ni zabeležila sprememb.

Najvišje stopnje rasti v letu 2016 sta imeli Irska (5,2 %) in Malta (5,0 %), najnižje – poleg ničelne stopnje v Grčiji – pa Italija (0,9 %) ter Francija in Belgija (1,2 %).

Poljska je skozi celotno obdobje, prikazano v Tabeli 1, beležila pozitivne stopnje spremembe, Danska, Nemčija, Estonija, Francija, Litva, Malta, Avstrija, Slovaška in Združeno kraljestvo pa so leta 2016 zabeležili sedmo zaporedno pozitivno letno stopnjo spremembe; torej so zadnjo negativno letno stopnjo spremembe imeli na vrhuncu krize leta 2009; enako velja tudi za Norveško, Združene države Amerike, Švico, Albanijo, Turčijo, Kosovo (RVSZN 1244) in Kitajsko, pri kateri se zadnji razpoložljivi podatki nanašajo na leto 2015.

Zaradi učinkov svetovne finančne in gospodarske krize se je skupna gospodarska uspešnost držav članic EU, analizirana v zadnjem desetletju, poslabšala. Povprečni letni stopnji rasti EU-28 in euroobmočja (EO-19) v obdobju 2006–2015 sta bili 0,7 % na leto oziroma 0,5 % na leto (glej Tabelo 1). Po tem merilu so med letoma 2006 in 2016 največjo rast zabeležile Malta (povprečna letna rast v višini 3,7 %), Poljska (3,5 %), Irska (3,4 %) in Slovaška (3,1 %). Nasprotno je bil celotni razvoj realnega BDP v tem obdobju negativen v Grčiji, Italiji, na Hrvaškem in Portugalskem.

Primerjave med državami bi bilo treba izvesti na podlagi standardov kupne moči (SKM), s katerimi se prilagodijo vrednosti, da se upoštevajo razlike v ravneh cen med državami. Upoštevati je treba, da so podatki na Sliki 2 in Sliki 3 ter v Tabeli 2 izraženi v tekočih cenah ter se zaradi inflacije in nihanja deviznih tečajev ne smejo uporabiti za kronološke primerjave. Leta 2016 je BDP v EU-28 znašal 14,8 bilijona SKM (14 800 milijard); tako je BDP v EU-28, izražen v SKM, ostal večji od tistega v Združenih državah Amerike za vsako leto, za katero je predstavljena analiza. Zanimiva je ugotovitev, da je imela Kitajska v preteklosti nižjo stopnjo gospodarske proizvodnje od EU-28 in Združenih držav Amerike, vendar se je to zaradi hitrega preoblikovanja in nenehne širitve kitajskega gospodarstva spremenilo. Leta 2014 je kitajski BDP, izražen v SKM, prvič presegal stopnjo, zabeleženo v Združenih državah Amerike, leta 2016 pa je kitajska gospodarska proizvodnja dosegla 15,6 bilijona SKM, kar je bilo 5,3 % več od zabeležene stopnje v EU-28.

Euroobmočje (EO-19) je leta 2016 predstavljalo 70,6 % BDP v EU-28 (merjeno v SKM), kar pomeni zmanjšanje z 72,3 % v letih 2006 in 2007. Leta 2016 je vsota gospodarstev petih največjih držav članic EU (Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Italija in Španija) znašala 67,1 % BDP držav EU-28, tj. 2,0 odstotni točki manj kot pred desetletjem (leta 2006).

Za oceno življenjskih standardov se običajno uporabi BDP na prebivalca, tj. BDP, ki je prilagojen velikosti gospodarstva glede na število prebivalcev. V EU-28 je bil leta 2016 povprečni BDP na prebivalca v tekočih cenah 29 000 EUR. Glede na kronološko primerjavo obsega (na podlagi verižnih obsegov z referenčnim letom 2010) je BDP na prebivalca v EU-28 leta 2016 znašal 26 900 EUR, kar je bilo že drugo zaporedno leto več od najvišje vrednosti, dosežene leta 2008 (26 200 EUR), preden so se začeli čutiti učinki svetovne finančne in gospodarske krize.

Za primerjavo BDP na prebivalca med državami članicami EU (in z državami nečlanicami) so bile vrednosti, izražene v SKM, analizirane, kot so prilagojene razlikam v ravneh cen med državami. SKM se izračuna tako, da je za EU-28 en SKM enak enemu euru. Sorazmerni položaj posameznih držav je mogoče izraziti s primerjavo s povprečjem v EU-28, katerega vrednost je določena na 100 (glej Tabelo 2). Najvišja vrednost med državami članicami EU je bila zabeležena za Luksemburg, kjer je BDP na prebivalca v SKM leta 2016 znašal približno 2,7-krat toliko kot povprečje EU-28 (kar je delno pojasnjeno s pomenom čezmejnih delavcev iz Belgije, Francije in Nemčije). Po drugi strani pa je BDP na prebivalca v SKM v Bolgariji znašal manj kot polovico povprečja EU-28.

Čeprav naj bi se podatki o SKM načeloma uporabljali za primerjave med državami v enem samem letu, ne pa v daljšem časovnem obdobju, razvoj teh podatkov v zadnjem desetletju kaže na to, da so se življenjski standardi nekoliko zbližali. Večina držav članic, ki so se EU pridružile v letih 2004, 2007 ali 2013, se je z vrednosti v letu 2006, ki je bila nižja od povprečja v EU-28, v letu 2016 kljub nekaj nazadovanja med svetovno finančno in gospodarsko krizo približala povprečju EU. Izjemi sta bili Slovenija in Ciper, saj se je Slovenija v tem obdobju še nekoliko bolj oddaljila od povprečja EU-28, od držav članic EU-15 pa je bilo to značilno za Grčijo in Portugalsko (glej Sliko 3). Ciper, Italija in Španija, ki so bili prej nad povprečjem EU-28, so bili v letu 2016 pod njim. Če primerjamo razmere v letu 2016 s stanjem v letu 2006, so se Luksemburg, Irska, Nemčija, Danska in Avstrija še bolj dvignili nad povprečje EU-28, več drugih držav članic EU-15, in sicer Združeno kraljestvo, Finska, Nizozemska, Francija in Belgija, pa se je z ravni nad povprečjem EU-28 v letu 2006 leta 2016 bolj približalo povprečju EU-28 (a so še vedno nad njim). V istem obdobju Danska in Avstrija glede na povprečje EU-28 skoraj nista zabeležili sprememb v ravni BDP na prebivalca v SKM.

Glavni agregati BDP

Kar zadeva BDP z vidika proizvodnje, Tabela 3 prikazuje pregled sorazmernega pomena desetih dejavnosti glede na njihov prispevek k skupni bruto dodani vrednosti v osnovnih cenah. Delež dodane vrednosti industrije v EU-28 se je med letoma 2006 in 2016 zmanjšal za 0,9 odstotne točke na 19,3 %, čeprav je ostal nekoliko večji od deleža trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev, katerih delež skupne bruto dodane vrednosti je bil leta 2016 (19,1 %) in 2006 (19,0 %) podoben. Nasprotno se je delež javne uprave, izobraževanja in zdravstva leta 2016 povečal za 0,8 odstotne točke na 19,0 %. Po velikosti deleža so v letu 2016 sledile nepremičninske dejavnosti (11,2 %), nato strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve (v nadaljnjem besedilu: poslovne storitve) (11,0 %), gradbeništvo (5,3 %), finančne in zavarovalniške storitve (5,1 %) ter informacijske in komunikacijske storitve (5,0 %). Najmanj so prispevali razvedrilne in druge storitve (3,5 %) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (1,5 %).

Prispevek storitev v skupni bruto dodani vrednosti EU-28 je v letu 2016 znašal 73,9 % v letu 2006 pa 71,8 %. Storitve so bile razmeroma pomembne zlasti v Luksemburgu, na Cipru, Malti, v Grčiji, Združenem kraljestvu, Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji, na Portugalskem in Danskem, kjer so prispevale vsaj tri četrtine skupne dodane vrednosti. Nasprotno je bil delež storitev na Češkem in Irskem manjši od treh petin.

Strukturne spremembe so vsaj delno posledica pojavov, kot so tehnološke spremembe, razvoj relativnih cen, zunanje izvajanje in globalizacija, zaradi česar so bile proizvodne dejavnosti in nekatere storitve (tiste, ki jih je mogoče zagotavljati na daljavo, na primer s klicnimi centri) pogosto preseljene v regije z nižjimi stroški dela v EU in zunaj nje. Svetovna finančna in gospodarska kriza ter njene posledice so imele velik vpliv na številne dejavnosti. Industrija se je najbolj skrčila v obdobju 2007–2009, pri čemer se je dodana vrednost v EU-28 skupno zmanjšala za 12,7 % (v smislu obsega); industrijska proizvodnja v EU-28 se je v obdobju 2011–2013 zmanjšala še za 2,2 %, nato pa se je v letih 2014 in 2015 razmeroma hitro povečevala (povečala se je za 2,3 % oziroma 3,9 %), leta 2016 pa se je rast umirila (1,5 %). Krčenje je bilo največje in najdaljše v gradbeništvu, saj se je njegova proizvodnja v obdobju 2007–2013 zmanjšala za 18,7 %, pri čemer je bilo zmanjšanje značilno za vsako leto v tem obdobju: zabeleženo povečanje v gradbeništvu v letu 2014 za 1,2 % je tako pomenilo prvo letno rast v sedmih letih, ki ji je leta 2015 sledila rast za 1,5 %, leta 2016 pa za 1,1 %. Tudi za področje poslovnih storitev ter trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev je bilo v letu 2009 značilno razmeroma veliko zmanjšanje dodane vrednosti, in sicer za 6,9 % oziroma 6,0 %, vendar so te storitve nato vsako leto do leta 2016 objavile pozitivne letne stopnje spremembe. Po razmeroma stabilnem obdobju (–0,3 %) v letu 2009 se je proizvodnja kmetijstva, gozdarstva in ribištva leta 2010 zmanjšala za 2,9 %, leta 2012 pa še za 5,5 %; po rasti v letih 2013 (3,5 %) in 2014 (2,8 %) se je proizvodnja kmetijstva, gozdarstva in ribištva v letih 2015 in 2016 zmanjšala za približno 1,0 %. V drugih dejavnostih se je med krizo dodana vrednost razmeroma malo zmanjšala, še najbolj v letih 2009, 2010, 2012 in 2014 za finančne in zavarovalniške storitve ter v letih 2009, 2010, 2012 in 2013 za kulturne, razvedrilne, rekreacijske in druge storitve (glej Sliko 5). Dve od dejavnosti, predstavljenih na Sliki 4 in Sliki 5, nista v nobenem letu med krizo zabeležili letnega zmanjšanja dodane vrednosti: poslovanje z nepremičninami ter dejavnosti javne uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva.

Leta 2016 so v primerjavi z letom 2015 vse dejavnosti – razen kmetijstva, gozdarstva in ribištva – sporočile rast bruto dodane vrednosti. Dejavnosti z največjo rastjo so bile informacijske in komunikacijske dejavnosti (4,1 %), poslovne storitve (3,1 %) ter trgovina, promet, nastanitve in gostinske storitve (2,8 %).

Produktivnost dela

Za izničenje učinkov inflacije je mogoče produktivnost dela na zaposlenega izračunati na podlagi podatkov, prilagojenih za spremembe cen. Iz analize produktivnosti dela na zaposlenega v realnem smislu (na podlagi sprememb verižnega obsega) v desetletnem obdobju 2006–2016 je razviden porast za večino dejavnosti, pri čemer so največje povečanje produktivnosti zabeležili kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (28,0 %), informacijske in komunikacijske storitve (22,8 %) ter industrija (14,8 %) – glej Sliko 6. Opozoriti je treba, da je mogoče natančno primerjavo ravni produktivnosti dela med dejavnostmi analizirati le za referenčno leto 2010, saj verižnih obsegov ni mogoče sešteti. Leta 2010 je bila najvišja raven produktivnosti dela opažena pri finančnih in zavarovalniških storitvah, ki jim tesno sledijo informacijske in komunikacijske storitve, najnižja raven pa je bila pri kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu.

Drugi podatki o razvoju realne produktivnosti dela, izmerjene na zaposlenega ali opravljeno uro, so prikazani v Tabeli 4. Produktivnost dela na zaposlenega se je v obdobju 2006–2016 realno povečala v skoraj vseh državah članicah EU razen v Grčiji, Italiji, na Hrvaškem, v Luksemburgu in na Finskem, ki so zabeležili zmanjšanje (za Malto podatki niso na voljo). V enakem obdobju 2006–2016 se je produktivnost dela na opravljeno uro povečala v vseh državah članicah EU razen v Grčiji (za Hrvaško in Malto podatki niso na voljo). Če ne upoštevamo držav članic s prekinitvijo serije, so največja povečanja (v odstotkih) za obe meri realne produktivnosti dela zabeležile Bolgarija, Slovaška, Litva in Latvija.

Potrošnja in investicije

Kar zadeva analizo razvoja sestavnih delov BDP z vidika izdatkov, so se izdatki za končno potrošnjo v EU-28 v obdobju 2006–2016 po obsegu povečali za 8,4 % (glej Sliko 7), in to kljub rahlima padcema v letih 2009 in 2012. Izdatki za končno potrošnjo sektorja država so se v obdobju 2006–2016 povečevali nekoliko hitreje, in sicer so se povečali za 12,2 %. V istem obdobju so bile bruto investicije v osnovna sredstva razmeroma nestanovitne: leta 2007 so se močno povečale, leta 2009 pa hitro zmanjšale, medtem ko so med letoma 2010 in 2016 nihale med vrednostma iz let 2008 in 2009. Rast izvoza je bila večino let večja od rasti izvoza, razen v letih 2007, 2009, 2014 in 2016; v obdobju 2006–2016 se je izvoz skupno povečal za 34,2 %, izvoz pa za 28,4 %.

Izdatki za potrošnjo pri gospodinjstvih in nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, so se leta 2009 zmanjšali, leta 2010 povečali (za 0,8 % v smislu obsega), leta 2011 pa skoraj ni bilo sprememb (0,1 %), čemur je v letih 2012 (–0,5 %) in 2013 (–0,1 %) spet sledilo zmanjšanje; v letih 2014, 2015 in 2016 so se ti izdatki povečali za 1,2 %, 2,1 % oziroma 2,3 %, kar so največja letna povečanja v realnem smislu od leta 2007.

Leta 2010 se je rast splošnih javnofinančnih odhodkov po obsegu v EU-28 upočasnila. Ta stopnja spremembe je med letoma 2011 in 2013 ostala razmeroma stabilna (segala je od –0,1 % do 0,4 %), potem pa se je v letih 2014, 2015 in 2016 spet okrepila (1,0 %, 1,4 % oziroma 1,7 %).

Kljub povečanju leta 2011 (1,9 %) si bruto investicije v osnovna sredstva v EU-28 po velikem zmanjšanju leta 2009 (–12,0 %) niso v celoti opomogle, njihova stopnja spremembe pa je bila v letih 2012 in 2013 spet negativna; vendar so se bruto investicije v osnovna sredstva v letih 2014, 2015 in 2016 v realnem smislu povečale za 2,7 %, 3,6 % oziroma 2,7 %, kar so največja povečanja po letu 2007.

Izraženo v tekočih cenah so izdatki za potrošnjo pri gospodinjstvih in nepridobitnih institucijah, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, leta 2016 predstavljali 56,0 % BDP v EU-28, delež splošnih javnofinančnih odhodkov je znašal 20,5 %, delež bruto investicij v osnovna sredstva pa 20,0 % (glej Sliko 9).

Intenzivnost investicij se je med državami članicami EU precej razlikovala, v čemer se lahko deloma kažejo različne stopnje gospodarskega razvoja in dinamika rasti v zadnjih letih (glej Sliko 10). V letu 2016 so bruto investicije v osnovna sredstva (v tekočih cenah) kot delež BDP v EU-28 znašale 19,7 %,v euroobmočju (EO-19) pa 20,1 %. Največje so bile na Irskem (29,3 %), Češkem (24,6 %), Švedskem (24,1 %) in Malti (23,4 %), najmanjše pa na Portugalskem (14,9 %) in v Grčiji (11,4 %).

Veliko večino investicij je izvedel zasebni sektor, kot je razvidno iz Tabele 5: leta 2015 so investicije podjetij in gospodinjstev znašale 17,0 % BDP v EU-28, medtem ko je enakovredni podatek za investicije javnega sektorja znašal 2,9 %. Relativno gledano, so bile javne investicije največje na Madžarskem in v Bolgariji (6,6 % BDP), investicije poslovnega sektorja so bile največje na Švedskem (16,8 %) in Irskem (16,7 %), investicije gospodinjstev pa v Nemčiji (6,2 %). Investicije gospodinjstev (kot delež BDP) v letu 2015 so bile znatno manjše kot v letu 2005 na Irskem, v Grčiji, Španiji in na Cipru, bistveno večje pa v Romuniji; Nemčija in Litva sta bili edini drugi državi članici EU, ki sta poročali o povečanju deleža investicij gospodinjstev v BDP. Podobna primerjava kaže razmeroma velik padec poslovnih investicij v Sloveniji, na Slovaškem, v Latviji, Bolgariji in Estoniji.

Dohodek

Analiza BDP v EU-28 z vidika dohodka kaže, da so nadomestila za zaposlene, ki so v letu 2016 znašala 47,5 % BDP v tekočih tržnih cenah, prevladovala nad razdelitvijo med proizvodnimi dejavniki dohodka iz procesa proizvodnje. Delež bruto poslovnega presežka in raznovrstnega dohodka je znašal 40,7 % BDP, delež davkov na proizvodnjo in uvoz brez subvencij pa 11,9 % (glej Sliko 11). Irska je imela najmanjši delež nadomestil za zaposlene v BDP (31,3 %), sledita ji Grčija (33,4 %) in Romunija (34,2 %), medtem ko so bili več kot 50,0 -odstotni deleži zabeleženi v treh državah članicah EU, največji pa na Danskem, kjer je znašal 52,6 %.

Slika 12 (ki prav tako temelji na tekočih tržnih cenah) prikazuje, da so agregati dohodka do leta 2011 ali 2012 okrevali po izgubah, značilnih za obdobje finančne in gospodarske krize. Leta 2009 so se nadomestila za zaposlene v EU-28 zmanjšala za 2,8 %, vendar so bila do leta 2016 za 14,4 % višja od ustrezne ravni, zabeležene leta 2008.

Za bruto poslovni presežek in raznovrstni dohodek v EU-28 je bila že leta 2008 značilna omejena rast, leta 2009 pa sta se zmanjšala za 8,2 %; do leta 2012 se je ta agregat dohodka povrnil na raven, podobno najvišji ravni pred krizo (leta 2008), leta 2016 pa je bil 10,8 % nad navedeno najvišjo ravnjo.

Davki na proizvodnjo in uvoz brez subvencij so se v EU-28 začeli zniževati že leta 2008 (za 3,1 %), leta 2009 pa je bilo znižanje še izrazitejše (9,3 %); te izgube so bile več kot nadomeščene do leta 2011, leta 2016 je ta agregat dohodka za 16,2 % presegal prejšnjo največjo vrednost (iz leta 2007).

Potrošnja gospodinjstev

Izdatki gospodinjstev za potrošnjo so leta 2016 v skoraj treh četrtinah (20) držav članic EU znašali najmanj polovico BDP (v tekočih tržnih cenah); ta delež je bil največji na Cipru (68,7 %), v Grčiji (67,8 %), Litvi (64,8 %) in na Portugalskem (63,8 %). Najmanjši je bil v Luksemburgu (27,8 %), ki je imel kljub temu daleč najvišje povprečne izdatke gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca (22 200 SKM) — glej Tabelo 6.

Poleg Luksemburga so imeli leta 2016 razmeroma visoke povprečne izdatke gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca (prilagojene za upoštevanje razlik v ravneh cen) tudi Združeno kraljestvo (19 300 SKM), Avstrija (18 800 SKM) in Nemčija (18 700 SKM). Hrvaška, Madžarska in Bolgarija pa so bile edine države članice EU, ki so poročale o povprečnih izdatkih gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca, nižjih od 10 000 SKM.

Iz analize realnega razvoja povprečnih izdatkov za potrošnjo na prebivalca v eurih (na podlagi indeksa verižnega obsega) v obdobju 2011–2016 je razvidno, da so najhitrejšo rast zabeležile baltske države članice in Romunija (upoštevati je treba prekinitev serije v Romuniji). Največje krčenje je zabeležila Grčija, kjer so v obravnavanem obdobju izdatki gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca na leto v povprečju zmanjšali za 1,4 %. Manjša zmanjšanja (manjša od 1,0 % na leto) so zabeležili tudi Italija, Avstrija, Ciper, Slovenija in Nizozemska.

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (ESR) določa metodologijo za pripravo nacionalnih računov v EU. Trenutno veljavna različica ESR 2010 (v angleščini) je bila sprejeta maja 2013 in se izvaja od septembra 2014. Popolnoma je skladna s svetovnimi smernicami za nacionalne račune, 2008 SNA (v angleščini).

BDP in glavni sestavni deli

Glavni agregati nacionalnih računov se pripravljajo v institucionalnih enotah, in sicer nefinančnih ali finančnih družbah, sektorju država, gospodinjstvih in nepridobitnih institucijah, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG).

Podatki na področju nacionalnih računov zajemajo informacije o sestavnih delih BDP, zaposlovanju, agregatih končne potrošnje in prihrankih. Veliko teh spremenljivk se izračunava letno in četrtletno.

BDP je osrednje merilo nacionalnih računov, ki povzema gospodarski položaj države (ali regije). Izračuna se lahko z različnimi pristopi: s proizvodnim pristopom; izdatkovnim pristopom in dohodkovnim pristopom.

Analiza BDP na prebivalca odpravlja vpliv absolutne velikosti populacije, kar olajšuje primerjave med različnimi državami. BDP na prebivalca je širok gospodarski kazalnik življenjskih standardov. Podatke o BDP v nacionalnih valutah je mogoče pretvoriti v standarde kupne moči (SKM) z uporabo paritet kupne moči (PKM), ki izražajo kupno moč vsake valute, namesto da bi se uporabili tržni devizni tečaji; tako se odpravijo razlike v ravneh cen med državami. Indeks obsega BDP na prebivalca v SKM je izražen glede na povprečje EU-28 (katerega vrednost je določena na 100). Če je indeks države višji/nižji od 100, je raven BDP te države na prebivalca nad/pod povprečjem EU-28; ta indeks je namenjen primerjavam med državami, ne pa kronološkim primerjavam.

Namen izračuna letne stopnje rasti BDP na podlagi indeksov verižnega obsega (realne spremembe) je omogočiti primerjave dinamike gospodarskega razvoja skozi čas in med različno velikimi gospodarstvi, in sicer ne glede na ravni cen.

Dopolnilni podatki

Gospodarsko proizvodnjo je mogoče analizirati tudi po dejavnosti: na najbolj agregatni ravni analize je navedenih deset poglavij NACE Rev. 2: kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo; industrija; gradbeništvo; trgovina, promet, nastanitev in gostinske storitve; informacijske in komunikacijske storitve; finančne in zavarovalniške storitve; poslovanje z nepremičninami; strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve; javna uprava, obramba, izobraževanje, zdravstvo in socialno varstvo; kulturne, razvedrilne, rekreacijske, druge storitve ter dejavnosti gospodinjstev in eksteritorialnih organizacij in teles.

Analiza proizvodnje po dejavnostih skozi čas se lahko olajša z uporabo merila obsega (realne spremembe) – drugače rečeno, z deflacioniranjem vrednosti proizvodnje za odpravo učinka cenovnih sprememb; vsaka dejavnost se deflacionira posebej, da se izrazijo spremembe cen povezanih proizvodov.

Dodatni niz podatkov o nacionalnih računih se uporabi v okviru analiz konkurenčnosti, in sicer kazalniki v zvezi s produktivnostjo delovne sile, kot so mere produktivnosti dela. Mere produktivnosti, izražene v SKM, so zlasti uporabne za primerjave med državami. Namen BDP na zaposlenega je prikazati skupno stanje produktivnosti v nacionalnih gospodarstvih. Upoštevati pa bi bilo treba, da je ta mera odvisna od strukture skupne zaposlenosti in se lahko na primer zniža s spremembo z dela s polnim delovnim časom na delo s krajšim delovnim časom. BDP na opravljeno uro jasneje prikazuje produktivnost, saj se pojav dela s krajšim delovnim časom med državami in dejavnostmi precej razlikuje.

Letni podatki o izdatkih gospodinjstev so na voljo v nacionalnih računih, pripravljenih z makroekonomskim pristopom. Drug vir analize izdatkov gospodinjstev je anketa o porabi v gospodinjstvih (HBS): te informacije se pridobijo tako, da so gospodinjstva pozvana k vodenju dnevnika o opravljenih nakupih, tako pridobljene informacije pa veliko podrobneje zajemajo blago in storitve ter vrste družbenogospodarske analize, ki so na voljo. HBS se izvede in objavi samo vsakih pet let, zadnje referenčno leto, ki je zdaj na voljo, pa je leto 2010.

Ozadje

Evropske institucije, vlade, centralne banke ter drugi gospodarski in socialni organi v javnem in zasebnem sektorju potrebujejo niz primerljivih in zanesljivih statističnih podatkov, na katerih bodo temeljile njihove odločitve. Nacionalni računi se lahko uporabljajo za različne vrste analiz in vrednotenj. Uporaba mednarodno sprejetih konceptov in opredelitev omogoča analizo različnih gospodarstev, na primer soodvisnosti med gospodarstvi držav članic EU ali primerjavo med EU in državami nečlanicami.

Poslovni cikel in analiza makroekonomske politike

Ena od glavnih rab nacionalnih računov se nanaša na potrebo po zagotovitvi podpore odločitvam na področju evropske gospodarske politike in doseganju ciljev ekonomske in monetarne unije (EMU) z visokokakovostnimi kratkoročnimi statističnimi podatki, ki omogočajo spremljanje makroekonomskega razvoja in pridobitev nasvetov na področju makroekonomske politike. Tako je ena najosnovnejših in tradicionalnih rab nacionalnih računov količinska opredelitev stopnje rasti gospodarstva, preprosto imenovana rast BDP. Osrednji podatki nacionalnih računov se uporabljajo zlasti za razvoj in spremljanje makroekonomskih politik, podrobni podatki nacionalnih računov pa se lahko uporabljajo tudi za razvoj sektorskih ali industrijskih politik, zlasti z analizo input-output tabel.

Evropska centralna banka (ECB) je že od nastanka EMU leta 1999 eden od glavnih uporabnikov nacionalnih računov. Strategija ECB za oceno tveganj za stabilnost cen temelji na dveh analitičnih perspektivah, imenovanih „dva stebra“: ekonomski analizi in monetarni analizi. Veliko monetarnih in finančnih kazalnikov se torej ovrednoti glede na druge relevantne podatke, ki omogočajo kombinacijo monetarne, finančne in ekonomske analize, kot so agregati ključnih nacionalnih računov. Tako je mogoče monetarne in finančne kazalnike analizirati v okviru preostalega gospodarstva.

Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve spremlja gospodarski razvoj. EU ima letni cikel usklajevanja ekonomskih politik, imenovan evropski semester. Evropska komisija vsako leto podrobno analizira načrte držav članic EU za proračunske, makroekonomske in strukturne reforme ter zagotavlja priporočila za posamezne države za naslednjih 12–18 mesecev.

Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve prav tako trikrat letno, in sicer pozimi, spomladi in jeseni, pripravi makroekonomske napovedi (v angleščini) Evropske komisije, kar je usklajeno z letnim ciklom evropskega semestra. Te napovedi zajemajo vse države članice EU, iz njih pa se nato izpeljejo napovedi za euroobmočje in EU, vključujejo pa tudi pričakovanja za države kandidatke in nekatere države nečlanice.

Še ena uveljavljena raba teh statističnih podatkov je analiza javnih financ s pomočjo nacionalnih računov. V EU je bila razvita posebna aplikacija v zvezi s konvergenčnimi merili za EMU, od katerih se dve nanašata neposredno na javne finance. Ta merila so bila opredeljena na podlagi podatkov iz nacionalnih računov, in sicer na podlagi javnofinančnega primanjkljaja in državnega dolga glede na BDP. Za več informacij glej članek o statistiki državnih financ.

Regionalna, strukturna in sektorska politika

Podatki evropskih nacionalnih in regionalnih računov se uporabljajo za analizo poslovnih ciklov in analizo makroekonomske politike, poleg tega pa še za druge namene, povezane s politiko, zlasti za regionalna, strukturna in sektorska vprašanja.

Dodelitev izdatkov za strukturne sklade deloma temelji na regionalnih računih. Poleg tega se regionalni statistični podatki uporabljajo za naknadno oceno rezultatov regionalne in kohezijske politike.

Spodbujanje rasti in ustvarjanja delovnih mest je strateška prednostna naloga za EU in države članice ter je del strategije Evropa 2020. V podporo tem strateškim prednostnim nalogam se v vseh sektorjih gospodarstva EU izvajajo skupne politike, hkrati pa države članice izvajajo svoje nacionalne strukturne reforme (v angleščini).

Evropska komisija izvaja gospodarske analize, ki prispevajo k razvoju skupne kmetijske politike (SKP), z analizo učinkovitosti njenih različnih podpornih mehanizmov in oblikovanjem dolgoročne vizije. V tem so zajete raziskave, analiza in ocene učinka o vprašanjih v zvezi s kmetijstvom in gospodarstvom na podeželju v EU in državah nečlanicah, za kar se deloma uporabljajo ekonomski računi za kmetijstvo.

Določanje ciljev, primerjalna analiza in prispevki

Politike v EU vse pogosteje določajo srednje- ali dolgoročne zavezujoče ali nezavezujoče cilje. Za nekatere med njimi se raven BDP uporablja kot imenovalec referenčne vrednosti, na primer z določitvijo cilja za izdatke za raziskave in razvoj na ravni 3,00 % BDP (kar je eden od ciljev strategije Evropa 2020).

Nacionalni računi se uporabljajo tudi za določitev virov EU na podlagi osnovnih pravil iz sklepa Sveta. Skupni znesek lastnih virov, ki so potrebni za financiranje proračuna EU, se določi s skupnimi odhodki, od katerih se odbijejo drugi prihodki, najvišji znesek lastnih virov pa je povezan z bruto nacionalnim dohodkom EU.

Podatki o nacionalnih računih se uporabljajo za določitev proračunskih prispevkov v EU, poleg tega pa tudi za določitev prispevkov, ki se plačujejo drugim mednarodnim organizacijam, na primer Združenim narodom (ZN). Prispevki v proračun ZN temeljijo na bruto nacionalnem dohodku skupaj z različnimi prilagoditvami in omejitvami.

Analitiki in prognostiki

Analitiki in raziskovalci pogosto uporabljajo nacionalne račune tudi za proučevanje gospodarskih razmer in razvoja. Nacionalni računi zanimajo tudi socialne partnerje, kot so predstavniki podjetij (na primer trgovinska združenja) ali predstavniki delavcev (na primer sindikati), zaradi analize razvoja, ki vpliva na odnose med delodajalci in delojemalci. Raziskovalci in analitiki uporabljajo nacionalne račune med drugim za analizo poslovnih in dolgoročnih gospodarskih ciklov ter njihovo navezovanje na gospodarski, politični ali tehnološki razvoj.

Glej tudi

Druge informacije Eurostata

Glavne tabele

Podatkovna zbirka

Posebni razdelek

Metodologija/Metapodatki

Datoteke z metapodatki ESMS

Priročniki za metodologijo

Druge metodološke informacije

Izvorni podatki za tabele in slike (MS Excel)

Druge informacije

Zunanje povezave