AA+A++NatisniZemljevid straniRSSRSS

Gospodarsko upravljanje

Roka zadržuje domine, da ne padejo © iStockphoto

Gospodarska kriza je razkrila temeljne težave in netrajnostne gospodarske razmere v številnih evropskih državah. Pokazala je tudi močno gospodarsko soodvisnost držav EU. Z boljšim usklajevanjem ekonomske politike v EU bomo lažje rešili te težave ter spodbudili gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest v prihodnosti.

Močnejši iz krize: evropska vizija

Povezani tesneje kot kdajkoli prej: ukrepi EU za rešitev finančne krize, krepitev ekonomske in monetarne unije ter oblikovanje močne politične unije.

Novo gospodarsko upravljanje EU temelji na treh stebrih:

  • okrepljenem gospodarskem načrtovanju s temeljitejšim nadzorom EU. To zajema: dogovor o prednostnih političnih nalogah in ciljih, kot del strategije Evropa 2020; dodatne obveznosti, ki so jih v okviru pakta za evro plus sprejele sodelujoče države članice; strožji nadzor EU nad ekonomsko in fiskalno politiko v okviru pakta stabilnosti in rasti ter nova orodja za odpravljanje makroekonomskih neravnovesij; nov način dela, t. i. evropski semester, ki vsako leto ob istem času zagotavlja razpravo o gospodarskih in proračunskih vprašanjih;
  • zaščiti stabilnosti evrskega območja: leta 2010 se je EU na krizo državnega dolga v državah članicah odzvala z vzpostavitvijo začasnih mehanizmov pomoči, ki jih bo leta 2013 zamenjal stalni evropski mehanizem za stabilnost. Mehanizmi pomoči so možni samo ob uvedbi programov stroge fiskalne konsolidacije in reform, pripravljeni pa so v tesnem sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom;
  • ukrepih za obnovo finančnega sektorja.

V nadaljevanju predstavljamo nekatere glavne vidike novega gospodarskega upravljanja EU.


 

Evropski semester

Evropski semester je vsakoletno šestmesečno obdobje, ko države članice na evropski ravni uskladijo svojo proračunsko, makroekonomsko in strukturno politiko ter tako svojo gospodarsko in proračunsko politiko in ukrepe že na začetni stopnji priprave uskladijo z mnenjem EU.

Kronološki potek evropskega semestra:

januar: Komisija objavi letni pregled gospodarske rasti, v katerem opredeli prednostne naloge EU v tekočem letu za spodbujanje gospodarske rasti in odpiranje novih delovnih mest;

marec: voditelji držav in vlad EU na podlagi letnega pregleda rasti pripravijo smernice EU za nacionalne politike;

april: države članice predstavijo svoje načrte za stabilnost javnih financ (programi stabilnosti ali konvergence) in reforme ter ukrepe za doseganje ciljev pametne, trajnostne in vključujoče gospodarske rasti (nacionalni programi reform);

junij: Komisija oceni predstavljene programe in po potrebi posameznim državam izda priporočila. Po razpravi v Svetu priporočila potrdi Evropski svet.

Konec junija ali začetek julija Svet tudi uradno sprejme priporočila za posamezne države EU.



 

Pakt stabilnosti in rasti

Pakt stabilnosti in rasti je niz pravil, ki države članice spodbujajo k ohranjevanju stabilnosti javnih financ.

Pakt ima dva dela:

  • preventivni del: države članice pripravijo letni program stabilnosti (za države območja evra) ali konvergence (za vse druge države), ki ga predložijo skupaj z nacionalnim programom reform. V programu država opredeli, kako namerava doseči in ohraniti srednjeročno zdrave javne finance. Komisija nato pripravi priporočila glede politik (junija, v okviru evropskega semestra) ali po potrebi Svetu predlaga, naj izda opozorilo o čezmernem primanjkljaju;
  • korektivni del ureja postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Postopek določa, da mora Svet pripraviti priporočila o odpravi primanjkljaja, če proračunski primanjkljaj države članice presega 3 %, kot to določa Pogodba. Če država članica priporočil ne upošteva in je članica območja evra, ji lahko naložijo sankcije.

Pakt stabilnosti in rasti naj bi se še okrepil s številnimi spremembami:

  • korektivni del pakta naj bi bolj upošteval povezanost dolga in primanjkljaja, zlasti v zelo zadolženih državah (tj. državah, katerih javni dolg presega 60 % BDP);
  • postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem naj bi pospešili, sankcije državam članicam bi deloma postale samodejne, saj bi po novem v Svetu morali s kvalificirano večino odločati o zavrnitvi sankcij, ki jih predlaga Komisija, in ne več o njihovi potrditvi;
  • izboljšanje nacionalnih proračunskih okvirjev, zlasti glede računovodstva in statistike ter priprave gospodarske napovedi.

 

Odprava makroekonomskih neravnovesij

V zadnjem desetletju so bila gospodarska gibanja v državah članicah zelo različna, kar je še povečalo razlike v konkurenčnosti držav in povzročilo makroekonomska neravnovesja v EU. Komisija želi v prihodnosti to preprečiti, zato je predlagala nov mehanizem nadzora, s katerim bi hitreje prepoznali in odpravili takšne težave. Z mehanizmom naj bi spremljali gospodarstva držav članic in tako pravočasno odkrili morebitna makroekonomska neravnovesja (npr. nepremičninske balone, rastoči primanjkljaj ali presežek tekočega računa ter padec konkurenčnosti). Kadar bi neravnovesja v državi članici presegla kritični prag, bi Komisija opravila podrobno analizo, presodila, ali so škodljiva, ter po potrebi izdala priporočila.


 

Pakt za evro plus

Države članice evrskega območja so se dogovorile o dopolnilnem programu dodatnih reform, ki se imenuje pakt „evro plus“ in odraža njihovo večjo soodvisnost. Poleg članic evrskega območja je k paktu pristopilo še šest drugih držav: Bolgarija, Danska, Latvija, Litva, Poljska in Romunija. Pakt zajema štiri področja: konkurenčnost, zaposlovanje, vzdržnost javnih financ in krepitev finančne stabilnosti.

Voditelji EU so pakt sprejeli marca 2011. Vseh 23 podpisnic se je zavezalo k natančnemu izvajanju opredeljenih reform. Preostale štiri države članice lahko po želji pristopijo k paktu. Pakt je celovito vključen v novi okvir gospodarskega upravljanja, v skladu z njim sprejete obveznosti pa se vključijo v nacionalne programe reform zadevnih držav članic.


 

Obnova finančnega sektorja

EU želi z novimi pravili in agencijami hitreje preprečiti morebitne težave ter zagotoviti ustrezno regulacijo in nadzor vseh finančnih akterjev. Poleg tega želi tudi zagotoviti, da bodo imele evropske banke ob morebitnih novih pretresih finančnega sistema dovolj kapitalskih rezerv, da bodo lahko nadaljevale s poslovanjem in posojili gospodinjstvom in podjetjem.

Na vrh